ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367, 374, 374/1. ZJSRS člen 16.
zavrženje revizije
Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačilo odpravnine. Pritožba neutemeljeno navaja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu ZJSRS so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
Tožeča stranka bi morala v predlogu za začasno odredbo podati potrebne trditve in dokaze o obstoju vseh pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje zaradi enakega varstva pravic pravdnih strank v škodo, oziroma korist ene stranke ne sme izvajati ukrepov po 108. členu ZPP, tožeča stranka pa ima možnost tudi tekom trajanja pravdnega postopka na podlagi zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov kadarkoli predlagati primerno začasno odredbo za zavarovanje svoje nedenarne terjatve ali pa predlagati zavarovanje po ZZK-1.
vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo
Sodna pošta, sploh če je v njej tožba s pozivom na pravočasen odgovor, je tako pomembna pošta, da je tožena stranka ne bi smela odložiti kjerkoli, še najmanj na mesto, kamor je očitno odlagala tudi druge kuverte. Odložiti bi jo morala na posebno mesto, ravno zato, da ne bi prišlo do založitve, če že ni poskrbela, da bi prišla do zakonitega zastopnika. Torej je sama zakrivila, da je prišlo do odtujitve pošte.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081019
OZ člen 33, 33/1, 87, 87/1, 190, 190/3, 440, 1035, 1037, 1037/1. SPZ člen 49. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12.
predpogodba – ničnost pogodbe – prodaja tuje stvari – nakazilo – kondikcijski zahtevki – dvakratno odločanje o istem zahtevku - podrejeni zahtevek - ne bis in idem
Tožeča stranka je bila ob sklenitvi Predpogodbe seznanjena, da nepremičnine niso v lasti prvotožene stranke kot prodajalca. Sama okoliščina, da prvotožena stranka ni bila lastnik nepremičnin, ne bi izključevala veljavnosti kupoprodajne pogodbe kot obligacijskopravnega posla, v kolikor bi bila sklenjena. Takšna pogodba bi ustvarjala zavezo prvotožene stranke, da na tožečo stranko prenese v last predmetne nepremičnine, kar bi lahko storila le s sklenitvijo ustrezne pogodbe z dejanskim lastnikom nepremičnin, ki je vpisan v zemljiški knjigi.
Sodišče prve stopnje je dopustilo tožbo glede istovrstnega tožbenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko in v okviru točke II. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, je s tem v okviru iste sodbe dvakrat odločilo o istem tožbenem zahtevku. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
plačilo razlike v plači - razporeditev v plačni razred - dejansko opravljanje dela - dodatek k plači - vojak
Tožnik uveljavlja, da ni opravljal dela na delovnem mestu, za katerega sta mu bila izdana ukaz in izpodbijana odločba o razporeditvi v plačni razred, temveč da opravlja delo na drugem delovnem mestu. Sodišče pri presoji zakonitosti odločbe, s katero je na podlagi ukaza določena plača, ne presoja zakonitosti ukaza in njegove vsebinske pravilnosti. V takšnem primeru se odločba o razporeditvi v plačni razred in določitvi dodatkov ne razveljavi, temveč se delavcu dosodi le razlika med pripadajočo plačo na delovnem mestu, ki ga je delavec dejansko opravljal in plačo za delovno mesto, za katerega mu je bila izdana odločba. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o razporeditvi v plačni razred.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do dodatka v višini 20 % osnovne plače na podlagi sklepa Vlade RS, zato ker je takšen dodatek prejemal tudi na prejšnjem delovnem mestu, kjer naj bi opravljal enako delo. Merilo za priznanje uvrstitve v plačni razred in priznanje dodatkov ni to, kakšno plačo in dodatke je tožnik prejemal pred spornim obdobjem, temveč to, koliko znaša plača in dodatki za delovno mesto, ki ga je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal. Ker se delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal v spornem obdobju, ni opravljalo kot delo na formacijski dolžnosti, tožnik za takšno delo ni upravičen do 20 % dodatka po sklepu Vlade RS.
OZ člen 356, 356/1, 369, 369/5. ZIZ člen 9, 9/2, 34, 34/3, 53, 53/2, 55, 169, 169/1.
sredstva in predmeti izvršbe - zastaranje terjatve
Upnik lahko predlaga katerokoli v zakonu določeno izvršilno sredstvo za poplačilo svoje terjatve, zlasti je takšno ravnanje upnika pričakovano v primeru, če je na določena izvršilna sredstva izvršba neuspešna, kot je to v konkretnem primeru, ko upnik v 10 letih z izvršbo na denarna sredstva dolžnika pri organizaciji za plačilni promet ni prišel do poplačila svoje terjatve.
Izhajajoč iz navedene materialnopravne določbe (zvišanje oziroma znižanje preživnine sodišče obravnava le na zahtevo upravičenca) ter določbe prvega odstavka 3. člena ZPP, ni razloga, da stranke pri zahtevkih na zvišanje oziroma znižanje preživnine na podlagi določbe 132. člena ZZZDR ne bi smele prosto razpolagati.
Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati in torej ne izkazuje več pravnega interesa, tožbo zavrglo. Ker tožnik v tem sporu ni uspel, trpi sam svoje stroške tega postopka. Pri tem ni odločilno vprašanje, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna ali ne. Bistven je zgolj uspeh v samem sporu.
ZPP v 180. členu določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstvo, na katere vložnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Vložnik je v postavljenem roku vložil vlogo, naslovljeno „vloga za odškodnino“, vendar je v skladu z navodili sodišča ni popravil tako, da bi jo lahko sodišče obravnavalo kot tožbo. Ta namreč še vedno ne vsebuje določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev in ne dejstev, na katere vložnik opira zahtevek in ne dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Zato je vloga pravilno zavržena.
Sklenitev izvensodne poravnave ima enako naravo kot izpolnitev zahtevka. Ker je druga tožena stranka (zavarovalnica) s sklenitvijo izvensodne poravnave ravnala v imenu svojega zavarovanca, to je prve tožene stranke (tožnikov delodajalec), se šteje, da je izvensodno poravnavo sklenila prva tožena stranka sama. Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP tožnik, ki je tožbo umaknil takoj po sklenitvi izvensodne poravnave, ne bi bil dolžan povrniti prvi toženi stranki stroškov, če bi prva tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek. Ker pa je tožnik sklenil izvensodno poravnavo, v kateri se je dogovoril za delno plačilo vtoževane odškodnine, kar pomeni, da se je zadovoljil le z delno izpolnitvijo zahtevka, in v celoti umaknil tožbo, lahko prva tožena stranka kljub pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP od tožnika zahteva povrnitev pravdnih stroškov v obsegu, do katerega je upravičena v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP.
Delavec se pravici do odpravnine ne more odpovedati. Tožnik, ki mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo iz razloga nesposobnosti, je zato upravičen do pripadajoče odpravnine na podlagi 109. člena ZDR in ne zgolj v višini, dogovorjeni med tožnikom in toženo stranko v sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij.
priznanje ločitvene pravice v stečajnem postopku - predhodna odredba - začetek stečajnega postopka - prerekanje ločitvene pravice v stečajnem postopku
Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Zato je posledica priznanja terjatve v stečajnem postopku (na podlagi pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev), da preneha pravna korist (interes) upnika za vodenje (nadaljevanje) postopka, s katero se uveljavlja ta terjatev in pravdno sodišče zavrže tožbo, s katero se uveljavlja ta terjatev. To smiselno velja za ločitveno pravico, priznanje ločitvene pravice stečajnega upravitelja ima učinek pravnomočne odločbe o ugotovitvi njenega obstoja.
Priznanje terjatev oziroma ločitvenih pravic po prvem odstavku 61. člena ZFPPIPP ne more biti pogojno. Stečajni upravitelj je strokovnjak in če meni, da ima razloge za prerekanje ločitvene pravice, mora to jasno, nedvoumno izjaviti.
„Generalno” prerekanje v opombi ni določno prerekanje ločitvenih pravic. Z njim stečajni upravitelj, katerega zakonska dolžnost je določno se izjaviti o prijavljeni ločitveni pravici, ne more prevaliti te zakonske dolžnosti nazaj na sodišče, ki je odločalo v postopku zavarovanja. Če je ob preizkusu ločitvenih pravic menil, da ima argumente za prerekanje (sedaj jih navaja v pritožbi: teorija in sodna praksa, namen zakonodajalca že pred novelo ZFPPIPP-F), bi moral to že tedaj določno izjaviti.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014153
ZDR člen 134, 134/2, 184. OZ člen 131, 131/1, 165, 174, 352, 352/2. ZPP člen 2, 2/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - premoženjska škoda - renta - zastaranje - izguba dohodka
Tožnik zaradi nezgode pri delu v tem sporu od prve toženke (zavarovalnice) in druge toženke (delodajalca) vtožuje premoženjsko škodo. Tožnik je zaradi istega škodnega dogodka zoper prvo toženko (zavarovalnico) vložil tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pri sodišču splošne pristojnosti. V tamkajšnjem sporu je prva toženka temelj odškodninskega zahtevka v celoti priznala, zato je sodišče odločalo le o višini nepremoženjske škode. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo v konkretnem sporu upoštevati, da temelj tožbenega zahtevka med strankami ni sporen. Sodišče v tem sporu na odločitev glede temelja ni vezano, ker druga toženka v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti ni sodelovala, odgovornost prve toženke pa temelji na zavarovalni pogodbi med obema toženima strankama. Poleg tega sodišče v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov, zato se pravnomočnost lahko nanaša le na zahtevke, ki jih je tožnik s tožbo uveljavljal, ne pa tudi na morebitne druge zahtevke, ki jih ni uveljavljal.
Tožbeni zahtevek za plačilo mesečne denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nadaljnje nezmožnosti za delo (v posledici škodnega dogodka) temelji na določbi 174. člena OZ. Sodišče prve stopnje se je glede višine tožnikovega prikrajšanja pravilno oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo, ki je izračunala razliko med dohodkom, ki bi ga tožnik prejemal ob normalnem teku stvari in med njegovimi prejemki po škodnem dogodku ter odločilo, da je tožnik iz tega naslova upravičen do denarne rente v določenem znesku.
Pritožbeno sodišče meni, da je pritožbeni razlog podan, saj 142. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da je treba tudi nalog za plačilo sodne takse vročati osebno stranki v skladu s kriteriji, zapisanimi v 142. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19. 9. 2014 z dovolitvijo obročnega plačila smiselno spremenilo plačilni nalog, zato bi moralo tudi sklep z dne 19. 9. 2014 vročati osebno.
zahteva za izločitev listin - uradni zaznamek o zaslišanju osumljenega - zaslišanje brez navzočnosti zagovornika
Glede na določbo tretjega odstavka 148.a člena ZKP v primeru, da je bil osumljeni zaslišan brez navzočnosti zagovornika sodišče ne sme opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo, kar pa ne pomeni, da je treba takšno listino iz spisa izločiti.
predčasna starostna pokojnina - obnova postopka - nova dejstva
V obravnavanem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka. Gre za novo dejstvo ter zakonit razlog za obnovo postopka (1. točka prvega odstavka 260. člena ZUP), tožnica je predlog za obnovo postopka podala znotraj enomesečnega roka, odkar je zvedela za mnenje revizorja in tudi znotraj triletnega objektivnega roka. Gre tudi za novo dejstvo, katerega tožnica brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku in bi, če bi bilo upoštevano že v prejšnjem postopku, pripeljalo do drugačne odločbe. Novo dejstvo se nanaša na podatke o plačah, izplačanih iz naslova dobička iz leta 1992, za sporočanje in vnos teh podatkov v matično evidenco pa je bil pristojen tožničin delodajalec oz. toženec in že zato tožnica brez svoje krivde ni mogla vedeti, ali so vneseni v obrazce M4 in potem upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Ker je bila revizija podatkov pri delodajalcu opravljena v letu 2008, tožnica navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku.
splošni in posebni pogoji zavarovanja - pogoji zavarovanja
Splošni pogoji niso neveljavni, če je na podlagi vsebovane tabele ocene končne škode mogoče že ob nastanku škode izračunati končno zavarovalno vsoto - višino škode.
ZJU člen 146/3, 156, 156/2, 158/2, 158/3, 158/4, 158/5. ZDR člen 88, 88/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je z Aktom o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica. Ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z 2. odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje. Tožena stranka je izpolnila tudi svojo obveznost iz 158. člena ZJU in je predhodno preverila možnost premestitve tožnice na drugo delovno mesto. Pri toženi stranki ni bilo možnosti za premestitev tožnice na podlagi 2. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen), niti ni bilo možnosti, da se tožnici s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo zagotovi izpolnitev pogojev za kakšno drugo prosto delovno mesto (3. odstavek 158. člena ZJU) ter ni bilo možnosti za premestitev na podlagi 4. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda). Prav tako je tožena stranka izpolnila obveznost iz 5. odstavka 158. člena ZJU in je tožnico, ki je v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom ZJU ni bilo mogoče premestiti na drugo delovno mesto, uvrstila na interni trg dela. Glede na to, da tožnice v enem mesecu od uvrstitve na interni trg dela ni bilo možno premestiti v skladu s pogoji iz 2. odstavka 158. člena ZJU, je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Glede na trditveno podlago in glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tožnik ni dokazal sklenitve ustne pogodbe o zamenjavi nepremičnin oziroma nastanka take pogodbe, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za neobstoječ pravni posel. Dedna izjava z dne 3. 6. 2004 ni nična, saj ni bila podana v nasprotju s 133. in 136. členom ZD, tožnik pa v trditvah ni navedel dejstev o obstoju zakonskih razlogov za ničnost.