Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 32. ZDR-1 člen 9.
stroški za nastanitev - delo v tujini - javni uslužbenec - ničnost pogodbenega določila
Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o delu v tujini za določen čas, v kateri je bilo določeno, da tožnik (javni uslužbenec) ni upravičen do povračil in nadomestil po 32. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo, to je povračil stroškov za nastanitev. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnik s podpisom pogodbe povračilu stroškov za nastanitev odpovedal. V pogodbi o zaposlitvi ne more biti dogovorjenih za delavca manj pravic, kot jih določa zakon oziroma predpis. Delavec se ne more odpovedati pravicam, ki mu gredo skladno z zakonom, kolektivnimi pogodbami in drugimi predpisi s področja delovnega prava. Uredba je predpis, ki ureja delovna razmerja, zato velja tako za tožnika in toženo stranko. Če delodajalec kot močnejša stranka ravna v nasprotju z zakonsko določbo oziroma določbo predpisa, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, če bi sodišče takšni stranki, ki je v delovnem pravu že sicer v močnejšem položaju kot delavec, nudilo pravno zaščito. Plačilo stroškov bivanja za čas dela v tujini predstavlja bistveni pogoj, da lahko javni uslužbenec delo v tujini sploh opravlja. Zato je takšno pogodbeno določilo nično.
OZ člen 311. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8. ZPP člen 214.
ugovor zoper sklep o izvršbi - plačilo terjatve - prenehanje terjatve zaradi materialnopravnega pobota - neprerekana dejstva - stroški postopka
Upnica navedb dolžnice o plačilu upničinemu takratnemu pooblaščencu in opravljanem pobotu oziroma plačilu upničinih pravdnih stroškov dolžničini pooblaščenki namesto upnice ni prerekala. Upnica je navedla le, da je njen takratni pooblaščenec o plačilu in o pobotu ni obvestil, kar pa izhaja izključno iz njene sfere, torej iz razmerja med upnico in njenim takratnim pooblaščencem, medtem ko nasprotovanja dolžničinim trditvam ni izrazila. Ker neprerekanih dejstev ni treba dokazovati, zanje namreč velja enako kot za priznana dejstva po 214. členu ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi 15. člena ZIZ, bi sodišče prve stopnje moralo slediti trditvam dolžnice o plačilu zneska 52.172,00 SIT.
Glede na trditveno podlago in glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tožnik ni dokazal sklenitve ustne pogodbe o zamenjavi nepremičnin oziroma nastanka take pogodbe, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za neobstoječ pravni posel. Dedna izjava z dne 3. 6. 2004 ni nična, saj ni bila podana v nasprotju s 133. in 136. členom ZD, tožnik pa v trditvah ni navedel dejstev o obstoju zakonskih razlogov za ničnost.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0013834
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 272, 272/1, 273. ZDR člen 215, 215/2, 215/3. ZDR-1 člen 20, 20/1, 20/3. ZSDU člen 81, 81/1, 81/2, 82, 82/1.
začasna odredba - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev - delodajalec - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - delavski direktor - enotirni sistem upravljanja - dvotirni sistem upravljanja - razrešitev - odpoklic
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vprašanja, ali je bil podpisnik sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pristojen za podajo odpovedi. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delavskega direktorja družbe, kar pomeni, da je d.o.o. samostojen pravni subjekt, ki ga načelno zastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisala pristojna oseba.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določilo pogodbe, po katerem pristojni organ delavskega direktorja lahko razreši na predlog sveta delavcev družbe iz krivdnih ali nekrivdnih razlogov in da ima delavski direktor pravico do odpravnine v primeru razrešitve iz nekrivdnih razlogov pod pogoji, ki jih določa ZPPOGD ter ob smiselni uporabi sklepa o določitvi razmerij. To določilo se lahko nanaša le na pravice glede odpravnine po kriterijih iz ZDR, ne pa na postopek razrešitve, ki ni enak postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Sporni pravni posel predstavlja le zadnje zadnje dejanje v pravnem razmerju med tožencema, s katerim je prvi toženec poplačal dolg do druge toženke, kar nenazadnje izhaja tudi iz vsebine izpodbijanega posla, kjer je zapisano da prvi toženec drugi toženki prenaša lastninsko pravico na nepremičninah zaradi poplačila dolga. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za neodplačni pravni posel, je torej pravilen, posledično pa je pravilno uporabljeno materialno pravo, saj je rok za vložitev paulijanske tožbe v takem primeru eno leto. Predmetna tožba je tako vložena prepozno.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - priznanje novih pravic - invalid III. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni izkazano tolikšno bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, da ne bi bil več sposoben za organizirano pridobitno delo. Zato tožbeni zahtevek za njegovo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZP-1 člen 202e, 202e/2, 202e/5, ZP-1H člen 30, ZPrCP člen 23, 23/4.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - uporaba določb novejšega zakona - hujši prekršek
Sklep o ugoditvi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja EPVD 26/2013 je prvostopenjsko sodišče izdalo 13. junija 2013, zato je pritožnikova trditev, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbe zakona, veljavne pred uveljavitvijo novele ZP-1H, pravilna.
ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367, 374, 374/1. ZJSRS člen 16.
zavrženje revizije
Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačilo odpravnine. Pritožba neutemeljeno navaja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu ZJSRS so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013795
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožnik se je poškodoval pri opravljanju svojega dela (povijanju palete s folijo oz. nameščanju etikete na paleto), ko ga je z ročnim električnim viličarjem, na katerem je prevažal sode z 200 litrov tekočine, zadel sodelavec, ki ne bi smel speljati, dokler ne bi bil prepričan, da je prehod prost. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek.
Tožeča stranka bi morala v predlogu za začasno odredbo podati potrebne trditve in dokaze o obstoju vseh pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje zaradi enakega varstva pravic pravdnih strank v škodo, oziroma korist ene stranke ne sme izvajati ukrepov po 108. členu ZPP, tožeča stranka pa ima možnost tudi tekom trajanja pravdnega postopka na podlagi zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov kadarkoli predlagati primerno začasno odredbo za zavarovanje svoje nedenarne terjatve ali pa predlagati zavarovanje po ZZK-1.
posodbena pogodba – odpoved posodbene pogodbe – odpoved posodbene pogodbe brez odpovednega roka – nepredvidljive spremenjene okoliščine – smrt – prenehanje obveznosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil med tožničinim pravnim prednikom in toženko sklenjena posodbena pogodba o brezplačni uporabi stanovanja s časovno omejitvijo do toženkine smrti. Ker je pogodba časovno zamejena s trenutkom toženkine smrti, se sodišču ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je posodbeno pogodbo, ki je sklenjena za nedoločen čas/trajno, sploh mogoče odpovedati tudi po splošnih predpisih (333. člen OZ), ali pa je to mogoče zgolj iz razlogov, navedenih v 584. členu OZ. Pač pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica navedla, da stanovanje nujno potrebuje, zato je posodbeno pogodbo odpovedala v skladu s 3. točko 584. člena OZ. Te navedbe, če bi se izkazale za resnične, bi lahko privedle do drugačne odločitve, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje bo moralo presoditi, ali bi ob sklenitvi posodbene pogodbe posodbenik moral in mogel predvideti okoliščine, zaradi katerih stanovanje sedaj nujno potrebuje, saj golo dejstvo, da je do sprememb okoliščin prišlo, ne zadošča za odpoved posodbenega razmerja.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - kaznivo denarje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - zagovor
Tožnik (voznik tovornega vozila) je spornega dne od tožene stranke prejel denar, s katerim bi moral družbi plačati račun za popravilo priklopnika v Nemčiji, vendar računa ni poravnal, temveč je denar deloma porabil za igranje na igralnih avtomatih. S tem je storil kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
URS člen 32. OZ člen 6, 141, 141/1, 141/2, 180, 180/3. ZDZdr člen 2, 2-17, 74, 74/1, 74/1-3.
objektivna odgovornost zavoda za protipravno ravnanje varovanca - zavrnitev tožbenega zahtevka - pričakovano ravnanje dobrega strokovnjaka - strožja presoja ravnanja zavoda - omejitev svobode gibanja - nepredvidljivo ravnanje duševno prizadetih - škoda ob izgubi bližnjega - trajna življenjska skupnost
Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je zavod odgovoren za tožnici nastalo škodo, ker je bil dolžan pričakovati in preprečiti ravnanje L.P., ki je s svojim vedenjem in značilno hitro hojo s specifičnimi kretnjami okončin izstopala med varovanci. Res je, da je potrebno ravnanje zavoda presojati strožje in da mora njegovo ravnanje ustrezati pričakovanemu ravnanju dobrega strokovnjaka, vendar pa je ravnanje duševno prizadetih velikokrat nepredvidljivo, vsakega takšnega protipravnega ravnanja varovanca pa zavod tudi kot dober strokovnjak ne more preprečiti ali se mu izogniti. Odgovornost zavoda za ravnanje duševno prizadetih oseb ni objektivna. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da zavod dolžnega nadzorstva nad varovanko v predmetni zadevi ni opustil, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženko.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023322
KZ člen 7, 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 16, 38, 240, 240/1, 240/2. ZOPOKD člen 4, 4-3, 25, 25-7. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 370, 370/1, 370/1-2, 372, 372-1, 402, 402/3.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo – zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti – zloraba položaja ali pravic – blanketna norma – tiha blanketa – opis kaznivega dejanja – konkretiziranost opisa v obtožnici – znaki kaznivega dejanja – vodenje gospodarske dejavnosti – poslovodja – družba z omejeno odgovornostjo – razpolaganje s tujim premoženjem – upravljanje podjetja – obstoj kaznivega dejanja – ustavitev kazenskega postopka – razveljavitev sklepa
Vloga obdolženca je v opisih kaznivih dejanj po obtožbi v zadostni meri opredeljena kot vloga poslovodje (direktorja) družbe z omejeno odgovornostjo, ki je zlorabil svoj položaj glede razpolaganja s tujim premoženjem in upravljanja podjetja s konkretizirano opisanim skupkom pravnih poslov. Nadaljnja konkretizacija pravnih norm ter pooblastil iz predpisov gospodarskega prava, ki naj bi jih obdolženi s svojim ravnanjem prekršil, pa glede na to, da v primeru 240. člena KZ-1 (244. člen KZ) ne gre za (pravo) blanketno normo, v opisu dejanja ni potrebna.
Med istima pravdnima strankama že teče pravda o istem zahtevku v zadevi, ki se vodi pred istim sodiščem in v kateri je bila tožba vročena toženi stranki dne 23. 12. 2014. Po določbi tretjega odstavka 189. člena ZPP se, dokler pravda teče, o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi strankami, če pa se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo, vloženo v tem sporu dne 23. 1. 2015, pravilno zavrglo.
Za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi je pomembno le, da so bili v času vročitve opomina že izpolnjeni pogoji iz 4. alineje 112. člena ZDR, torej da tožena stranka tožniku pred 19. 6. 2012 (plača bi morala biti tožniku izplačana najkasneje 18. dne v mesecu) trikrat zaporedoma ni izplačala plače ob pogodbeno dogovorjenem roku, zato jo je imel tožnik od tega dne dalje pravico opomniti na izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja po prvem odstavku 112. člena ZDR.
Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je tožnik v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR upravičen do plačila odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
USTAVNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0075151
URS člen 22, 26. ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 182, 182/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121, 121/1, 121/1-a, 121/1-c, 121/1-g, 121/3, 121a. ZICPES člen 71. Uredba sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice člen 10, 13. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 4, 4/16, 4/16-a, 4/17, 4/18, 5, 5/2. Uredba Sveta ES št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti člen 9, 9/1, 9/1-a, 9/1-b, 9/2.
kršitev pravic industrijske lastnine – pravice iz znamke – tožba zaradi kršitve pravic – konkretiziranost tožbenega zahtevka – ugotovitvena tožba – ugotovitveni zahtevek – restitucijski zahtevek – bistvene kršitve določb pravdnega postopka – objava sodbe – prepovedni zahtevek – prepoved bodočih kršitev – sodno varstvo imetnika znamke – osebnostne pravice – uporaba blaga v gospodarskem prometu – posredni carinski zastopnik – uničenje zaseženega blaga – zahtevek za uničenje – deklarant – sprostitev v prost promet – carinska deklaracija – skupnostno blago – bodoče kršitve znamke – obstoječe kršitve znamke – kolizija dveh blagovnih znamk Skupnosti – prednostno načelo – načelo pravne varnosti – prepoved retroaktivnosti – stroški skladiščenja – razlikovalni učinek – istovrstno blago – interpretacijske odločbe SEU
Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba pa je lahko katerakoli oseba, ki v gospodarskem sporu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikove znamke, pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev.
Z vložitvijo carinske deklaracije za carinski postopek sprostitve blaga v prost promet pridobi neskupnostno blago carinski status skupnostnega blaga in se sprosti v gospodarski promet. Ker je prvo tožena stranka vložila carinsko deklaracijo, so bile njene storitve v neposredni zvezi z zatrjevano kršitvijo.
Ker za presojo, da je prišlo do kršitve pravic industrijske lastnine krivda povzročitelja ni pomembna, ampak zadošča obstoj objektivnega dejstva, tožena stranka tudi ne more uspeti s ponavljanjem navedb o tem, da s predmetnim blagom ni imela stika, ker se je blago nahajalo v zaprtem zabojniku, da iz fakture znamka tožeče stranke ne izhaja in na svojih dokumentih ni uporabljala znakov, ki so podobni ali enaki znakom tožeče stranke. Tudi z ugovorom, da ne razpolaga s strokovnim znanjem na področju presojanja o originalnosti izdelkov, tožena stranka ne more uspeti. Subjektivne okoliščine, ki jih navaja pritožnica na ugotovitev obstoja kršitve pravic iz znamke ne vplivajo.
ZICPES ne predstavlja specialnega predpisa v razmerju do ZIL-1, saj je naslovljen na carinske organe, ki nimajo pristojnosti odločati o sami pravici intelektualne lastnine. Prav tako tudi določilo tretjega odstavka 121. člena ZIL-1 nima narave specialnega določila, ki bi razširilo katalog zahtevkov, ki jih ima na voljo imetnik pravic po prvem odstavku 121. člena ZIL-1, temveč je treba to določbo razlagati v povezavi s prvim odstavkom citiranega člena tako, da imetnik pravic tudi proti tretjemu lahko uveljavlja le zahtevke določene v prvem odstavku citiranega člena.
Objava sodbe je po določilih ZIL-1 namenjena obveščanju in ozaveščanju javnosti o kršitvi, hkrati pa deluje še kot preventivno sredstvo odvračanja od kršitve pravic in odpravlja škodljive posledice kršitvenega dejanja pri osebah, ki so bile s kršitvijo seznanjene (restitucijski zahtevek).
Imetniku znamke nevarnosti bodočih kršitev v primeru, ko imetnik znamke dokaže, da je do kršitev pravice že prišlo, ni treba posebej izkazovati glede dejanj, ki so istovrstna s tistimi, ki so predmet že ugotovljenih kršitev.
Pri presoji obstoja kršitve znamke se opravita primerjava enakosti ali podobnosti blaga, zaseženega s spornim znakom in znamko ter primerjava enakosti ali podobnosti spornega znaka z znamko. Na podlagi takšne primerjave se nato izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga ali storitev.
Izhajajoč iz navedene materialnopravne določbe (zvišanje oziroma znižanje preživnine sodišče obravnava le na zahtevo upravičenca) ter določbe prvega odstavka 3. člena ZPP, ni razloga, da stranke pri zahtevkih na zvišanje oziroma znižanje preživnine na podlagi določbe 132. člena ZZZDR ne bi smele prosto razpolagati.
Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati in torej ne izkazuje več pravnega interesa, tožbo zavrglo. Ker tožnik v tem sporu ni uspel, trpi sam svoje stroške tega postopka. Pri tem ni odločilno vprašanje, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna ali ne. Bistven je zgolj uspeh v samem sporu.