Zoper sodbo pritožbenega sodišča niso dovoljena redna pravna sredstva. Pritožba kot redno pravno sredstvo se namreč lahko vloži le zoper sodbo, izdano na prvi stopnji (1. odstavek 343. člena ZPP). Ker gre za nedovoljeno pritožbo, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (1. odstavek 343. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013786
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Tožnik je ob škodnem dogodku (tožnikovemu sodelavcu je z višine 2,17 m zdrsnil paket pene, težak približno 12 kg, in oplazil sklonjenega tožnika po levem boku oziroma levem delu hrbta) utrpel lažjo udarnino ledvenega, križničnega in trtičnega predela, ki se po zaključku sodnega izvedenca medicinske stroke pozdravi v dveh do treh tednih brez posledic. Pri tožniku so bile prisotne lažje bolečine, ki so bile prve 3 do 4 dni tudi bolečine srednje intenzitete. Tožnik je moral opraviti dva pregleda pri travmatologu in tri preglede pri osebni zdravnici. Opravljal je tudi fizioterapijo. Prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja pravično zadoščenje za nastalo škodo tožniku in ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih.
ZPP v 180. členu določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstvo, na katere vložnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Vložnik je v postavljenem roku vložil vlogo, naslovljeno „vloga za odškodnino“, vendar je v skladu z navodili sodišča ni popravil tako, da bi jo lahko sodišče obravnavalo kot tožbo. Ta namreč še vedno ne vsebuje določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev in ne dejstev, na katere vložnik opira zahtevek in ne dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Zato je vloga pravilno zavržena.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013795
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožnik se je poškodoval pri opravljanju svojega dela (povijanju palete s folijo oz. nameščanju etikete na paleto), ko ga je z ročnim električnim viličarjem, na katerem je prevažal sode z 200 litrov tekočine, zadel sodelavec, ki ne bi smel speljati, dokler ne bi bil prepričan, da je prehod prost. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - priznanje novih pravic - invalid III. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni izkazano tolikšno bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, da ne bi bil več sposoben za organizirano pridobitno delo. Zato tožbeni zahtevek za njegovo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367, 374, 374/1. ZJSRS člen 16.
zavrženje revizije - insolventnost delodajalca
Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače, določene z zakonom. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu ZJSRS so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
pripoznava tožbenega zahtevka – izdaja sodbe brez naroka – zahteva za povrnitev stroškov postopka – pravočasnost zahteve – rok – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Drugi toženki ni mogoče očitati, da že v odgovoru na tožbo, s katerim je tožbeni zahtevek pripoznala, ni priglasila vseh pravdnih stroškov, saj ni mogla vedeti, da bo zahtevek pripoznal tudi prvi toženec, in bodo s tem izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez naroka. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče smiselno uporabiti 7. odstavek 163. člena ZPP, ki omogoča vložitev zahteve za povračilo stroškov postopka v petnajstih dneh od prejema odločbe, ki je povzročila konec postopka zunaj obravnave.
plačilo razlike plače - nov plačni sistem - nadzor - javni uslužbenci - prevedba plače - napredovanja
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob prevedbi v letu 2008 nepravilno dvakrat upoštevala napredovanje tožnice, in sicer je najprej upoštevala štiri napredovanja pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca, nato pa še pri uvrstitvi tožnice v 31. plačni razred, kar je storila tako, da je osnovnemu, 29. plačnemu razredu delovnega mesta strokovni sodelavec, ponovno prištela štiri napredovanja, kar je v nasprotju z ureditvijo postopka prevedbe po ZSPJS.
Tožena stranka ob prevedbi tožnice v letu 2008 ni ravnala pravilno, ko je delavce ob prevedbi umestila na delovna mesta v višjem tarifnem razredu, kljub pomanjkanju izobrazbe za ta delovna mesta. Zato je po ugotovitvi nezakonitosti takšnih prevedb utemeljeno spremenila pravilnik in tožnico z veljavnostjo od 1. 7. 2010 dalje pravilno prevedla na delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. To delovno mesto je obstajalo že ob prevedbi v letu 2008 in bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožničino delovno mesto že takrat moralo biti prevedeno v delovno mesto strokovnega sodelavca I. Za drugačno prevedbo tožnice v višji tarifni razred ni bilo podlage v ZSPJS.
Pri odločanju o tem, kolikšen je uspeh posamezne stranke v pravdnem postopku je odločilno načelo končnega uspeha v pravdi, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 21, 36, 38. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 46.
starostna pokojnina - odmera - sporazum s Srbijo - zavarovalna doba
V predsodnem postopku je bila tožnici pravilno priznana starostna pokojnina, saj je z dopolnjeno starostjo 61 let in 7 mesecev in pokojninsko dobo 32 let, 5 mesecev in 8 dni na območju RS izpolnila pogoje iz 2. odstavka 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Pri tem ji, obdobje za čas od 1. 6. 1989 do 31. 8. 1991, pravilno ni bilo všteto v zavarovalno dobo kot doba, prebita v zavarovanju pri toženi stranki oz. v Sloveniji.
Za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi je pomembno le, da so bili v času vročitve opomina že izpolnjeni pogoji iz 4. alineje 112. člena ZDR, torej da tožena stranka tožniku pred 19. 6. 2012 (plača bi morala biti tožniku izplačana najkasneje 18. dne v mesecu) trikrat zaporedoma ni izplačala plače ob pogodbeno dogovorjenem roku, zato jo je imel tožnik od tega dne dalje pravico opomniti na izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja po prvem odstavku 112. člena ZDR.
Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je tožnik v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR upravičen do plačila odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
ovire za odpust obveznosti - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - trenutek izdaje sodbe
Razlaga določila ZFPPIPP v smeri, da se pri odpustu obveznosti upoštevajo le sodbe, ki so postale pravnomočne pred izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, ker kasnejše izdane sodbe nanj ne vplivajo, je materialno pravno zmotna. V takem primeru bi namreč prišlo do izvotlitve namena določbe, ki odpusta obveznosti ne dovoljuje, če za to obstaja ovira. Namen zakonodajalca zagotovo ni bil v tem, da bi bil odpust obveznosti dovoljen, če ovira za odpust nastane po začetku stečajnega postopka, če ovira za odpust obveznosti nastopi prej, pa nedovoljen. Takšna razlaga je povsem nelogična in bi pripeljala do neenakega obravnavanja dolžnikov.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja - zagovor - bolniški stalež
Tožena stranka zagovora ni bila dolžna prestaviti zaradi tožnikovega dopisa z zahtevo za preložitev in priloženega zdravniškega potrdila. Oboje je tožena stranka prejela na dan, za katerega je bil predviden tožnikov zagovor, vendar po poteku ure, ki je bila določena za zagovor. Bolniški stalež ni okoliščina, ki bi delavcu onemogočala, da se udeleži zagovora. Tožnik je predlagal, da se zagovor opravi z dnem, ko bo končal bolniški stalež. Preložitev zagovora na čas po izteku bolniškega staleža bi pomenila, da tožena stranka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi mogla podati, saj bi potekel subjektivni 30 dnevni rok od ugotovitve razloga za odpoved. Tožnik bi svoj zagovor lahko podal tudi pisno. Zato tožniku pravica do zagovora (2. odstavek 85. člena ZDR-1) ni bila kršena.
Tožnik je v spornem času s plačilno kartico, last delodajalca, na različnih bencinskih servisih v Sloveniji za lastne potrebe nepooblaščeno kupil pet letnih vinjet za motorna vozila. Tožnikovo ravnanje pomeni kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja po 1. odstavku 240. člena KZ-1. Zato je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
plačilo razlike v plači - razporeditev v plačni razred - dejansko opravljanje dela - dodatek k plači - vojak
Tožnik uveljavlja, da ni opravljal dela na delovnem mestu, za katerega sta mu bila izdana ukaz in izpodbijana odločba o razporeditvi v plačni razred, temveč da opravlja delo na drugem delovnem mestu. Sodišče pri presoji zakonitosti odločbe, s katero je na podlagi ukaza določena plača, ne presoja zakonitosti ukaza in njegove vsebinske pravilnosti. V takšnem primeru se odločba o razporeditvi v plačni razred in določitvi dodatkov ne razveljavi, temveč se delavcu dosodi le razlika med pripadajočo plačo na delovnem mestu, ki ga je delavec dejansko opravljal in plačo za delovno mesto, za katerega mu je bila izdana odločba. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o razporeditvi v plačni razred.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do dodatka v višini 20 % osnovne plače na podlagi sklepa Vlade RS, zato ker je takšen dodatek prejemal tudi na prejšnjem delovnem mestu, kjer naj bi opravljal enako delo. Merilo za priznanje uvrstitve v plačni razred in priznanje dodatkov ni to, kakšno plačo in dodatke je tožnik prejemal pred spornim obdobjem, temveč to, koliko znaša plača in dodatki za delovno mesto, ki ga je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal. Ker se delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal v spornem obdobju, ni opravljalo kot delo na formacijski dolžnosti, tožnik za takšno delo ni upravičen do 20 % dodatka po sklepu Vlade RS.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2, 52/2.
izvedensko mnenje - izvedenec - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedencu poleg nagrade za ustno podajanje izvida in mnenja v višini 105,00 EUR, priznalo nagrado za pripravo manj zahtevnega mnenja v višini 138,00 EUR na podlagi 2. točke prvega odstavka 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, namesto 92,00 EUR, kot je določena nagrada v 1. točki prvega odstavka 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih za manj zahtevno mnenje.
zavrženje pritožbe - rok za vložitev pritožbe - zamuda roka
Sodba sodišča prve stopnje, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, je bila tožnikovemu pooblaščencu vročena 10. 12. 2014. Rok za pritožbo je tako začel teči 11. 12. 2014 in se je skladno z določbo četrtega odstavka 111. člena ZPP, ob upoštevanju, da so bili dnevi od 26. 12. do 28. 12. 2014 dela prosti dnevi, iztekel v ponedeljek dne 29. 12. 2014. Ker je tožnik pritožbo priporočeno po pošti poslal 30. 12. 2014, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno (343/1 čl. ZPP).
ZFPPIPP člen 408, 409. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - družbenik izbrisane družbe - prevzem pravde - postopek osebnega stečaja nad družbenikom izbrisane družbe - postopek odpusta obveznosti - terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti - pravni učinki odpusta obveznosti - trenutek nastanka obveznosti - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 894/2011 je razvidno, da se je nad M. 14. 6. 2011 začel postopek osebnega stečaja. Iz sklepa istega sodišča z dne 20. 12. 2013 pa je razvidno, da so bile M. odpuščene vse navadne in podrejene terjatve do upnikov, ki so nastale do 14. 6. 2011. Iztoževana terjatev je, sledeč izreku citiranega sklepa o izvršbi 2461 Ig 7941/2007 – 2 z dne 11. 7. 2007, nastala pred 14. 6. 2011. To izhaja iz dejstva, da na podlagi tega sklepa od 28. 2. 2006 dalje dolžnik dolguje tožeči stranki zakonske zamudne obresti. Z izpodbijano sodbo pa je odločeno, da mora to terjatev tožena stranka (M.) tožeči stranki plačati. Ker torej odpust obveznosti pravnemu nasledniku M. učinkuje tudi za terjatev iz izpodbijane sodbe, v tem postopku vtoževana terjatev ni utemeljena.
Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine 2461 – Ig 7941/2007 z dne 11. 12. 2007 Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil izdan proti B. d. o. o.. Ker pa je bila ta družba izbrisana iz sodnega registra, tožena stranka pa je sedaj M., je sodišče prve stopnje s tem, ko je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi proti izbrisani družbi, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tak izrek v nasprotju sam s seboj.
ZPP člen 99, 99/2, 137, 137/1. ZDR-1 člen 7, 84, 84/1, 85, 85/1, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3.
pooblaščenec - pooblastilo - preklic pooblastila - odvetnik - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - rok za podajo odpovedi - zagovor - pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Odpoved oziroma preklic pooblastila se mora po drugem odstavku 99. člena ZPP naznaniti sodišču, pred katerim teče postopek bodisi pisno bodisi ustno na zapisnik, zato lahko preklic oziroma odpoved pooblastila učinkuje v razmerju do sodišča od dneva, ko je sodišče z njim seznanjeno. Ker sodišče prve stopnje, ko je poslalo pisni odpravek sodbe pooblaščencu tožnice, še ni bilo seznanjeno z odpovedjo oziroma preklicem pooblastila, je bila sodba pravilno vročena tožnici po odvetniku.
Pojem „hujša kršitev“ je pravni standard, zato je treba v vsakem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila ta kršitev storjena. Očitki v elektronskih sporočilih so povezani z domnevnimi nepravilnostmi, na katere je tožnica opozarjala. Komunikacija tožnice v elektronskih sporočilih ne zadeva sodelavke „ad personam“, saj se sporočila ne nanašajo na katero od njenih osebnih okoliščin, z učinkom ali namenom prizadeti njeno dostojanstvo ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, temveč se očitki nanašajo na nepravilnosti, za katere je po stališču tožnice sodelavka odgovorna kot vodja sektorja gradnje pri toženi stranki. Zato ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem izvajala mobbing nad delavko v smislu določbe 7. člena ZDR-1. Zato njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti.
Glede na trditveno podlago in glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tožnik ni dokazal sklenitve ustne pogodbe o zamenjavi nepremičnin oziroma nastanka take pogodbe, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za neobstoječ pravni posel. Dedna izjava z dne 3. 6. 2004 ni nična, saj ni bila podana v nasprotju s 133. in 136. členom ZD, tožnik pa v trditvah ni navedel dejstev o obstoju zakonskih razlogov za ničnost.