ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - delo po pogodbah civilnega prava - izobrazba
Tožnik, ki je za toženo stranko delal kot tekstopisec oziroma kreativni direktor kot samostojni podjetnik na podlagi delovršnih pogodb in nato na podlagi avtorskih pogodb, je opravljal enaka dela kot redno zaposleni delavci. Delo je opravljal osebno in nepretrgano ter bil vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki, ki je zagotavljala sredstva za delo, prostore, računalnik in prevoze. Tožena stranka ima v aktu o sistemizaciji sistemizirano tako delovno mesto tekstopisca kot delovno mesto kreativnega direktorja, dela in naloge, ki sta jih stranki določili v obeh delovršnih pogodbah pa so identične nalogam po opisih obeh sistemiziranih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je glede na podane ugotovitve pravilno zaključilo, da so bili konkretnem primeru podani vsi štirje elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnik na podlagi delovršnih in avtorskih pogodb opravljal delo tekstopisca in kreativnega direktorja pri toženi stranki, utemeljen.
Res je sicer, da je v aktu o sistemizaciji tožene stranke tako za delovno mesto tekstopisca kot za delovno mesto kreativnega direktorja predvidena VII. stopnja strokovne izobrazbe, ki je tožnik nima, saj ima le V. stopnjo. Vendar v tožnikovem primeru to ne more biti ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja, ker so dokazani vsi elementi delovnega razmerja in ker je tožena stranka potem, ko je s tožnikom že sodelovala, vedela, kakšno izobrazbo ima tožnik, pa je kljub temu z njim sklenila podjemno pogodbo za opravljanje del kreativnega direktorja za povsem enaka dela z enakimi pooblastili in odgovornostmi, kot so določene za sistemizirano delovno mesto kreativnega direktorja.
upravnik – spor majhne vrednosti – protispisnost – trditveno breme – dokazno breme – prehod trditvenega in dokaznega bremena – stroški upravljanja – delno plačevanje računov – delitev stroškov ogrevanja po metodi ekonokalov – metodologija ekonokalov
Tožeča stranka je metodologijo ekonokalov podrobno pojasnila in glede posameznega obračuna vsem razdelilnikom priložila izpis glede porabniških deležev stroškov toplote za ogrevanje za posamezno obračunsko obdobje. Tožeča stranka je s tem zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine stroškov ogrevanja. S tem je prešlo trditveno in dokazno breme o tem, kaj konkretno je pri vsakem obračunu in delitvi stroškov ogrevanja sporno, na toženca. Toženec svojih pavšalnih ugovornih navedb glede nestrinjanja z obračunom in delitvijo stroškov ogrevanja (glede na konkretne navedbe tožeče stranke) ni zadosti specificiral.
ZFPPIPP člen 269, 271, 272, 272/3, 272/3–2. ZPP člen 212.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – domneve o obstoju pogojev – trditveno in dokazno breme – spor majhne vrednosti – izvedba dokaza
Domneva, da je oseba vedela, da je dolžnik insolventen, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, je sicer izpodbojna, vendar pa mora dejstvo, da tega kljub vsemu ni vedela, niti ni mogla vedeti, dokazati oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na toženi stranki.
spor majhne vrednosti – stroški postopka – delna ustavitev postopka – deklaratoren sklep – vrednost spornega predmeta – znižana vrednost spornega predmeta – odmera odvetniških stroškov
Pripravljalni vlogi toženke po pooblaščencu sta bili vloženi po tem, ko je bila toženka (in tudi pooblaščenec) seznanjena, da je toženih le še 12 oseb, zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je toženkine pravdne stroške odmerilo glede na znižano vrednost spornega predmeta.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0073521
ZOdvT člen 4, 4/1, 4/4. OZ člen 140.
povrnitev škode – pravno priznana škoda – neupravičeno pravdanje – predpostavke odškodninske odgovornosti – protipravnost ravnanja – nagrada odvetnika – plačilo višjih nagrad – dogovor o višjem plačilu – privolitev v škodo – volenti non fit iniuria
Iz trditev tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker ni izpolnila svoje obveznosti in izplačala odškodnine A. K., temveč je namesto tega (neutemeljeno) nasprotovala takšnemu zahtevku, izhaja, da naj bi škoda nastala zaradi toženkinega neupravičenega pravdanja. Skladno s sodno prakso odškodninske odgovornosti iz tega razloga ni mogoče preprosto izključiti. Vendar pa je slednja lahko podana le, kadar škoda izvira iz neutemeljenega (objestnega) pravdanja ali iz zlorabe postopka.
Iz sklenjenega dogovora o višini odvetniške nagrade v obravnavanem primeru izhaja, da je tožeča stranka z višjo nagrado, kljub (izrecnemu) opozorilu, soglašala. Ob podpisu dogovora je torej vedela, da bo presežek stroškov krila sama. Na to je prostovoljno pristala, kar pomeni, da se je z nastankom „škode“ oziroma zmanjšanja svojega premoženja, strinjala.
ZDR v 135. členu določa, da je delodajalec dolžan izdati delavcu ob vsakem izplačilu plače in do 31. 1. novega koledarskega leta pisni obračun plače in nadomestila plače za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov. Na podlagi 16. člena ZEPDSV je bila tožena stranka dolžna voditi tudi evidenco o plačah, v okviru te pa tudi podatke o delavčevem delovnem času in njegovi izrabi. Tožena stranka te obveze ni spoštovala. Dokazno breme, da so bile plače tožeči stranki plačane, je na strani tožene stranke. Tožena stranka pa svojih trditev, da so bile plače tožeči stranki izplačane v gotovini in preko blagajniških prejemkov, ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati plače za sporno obdobje in ji izplačati neto znesek, po odvodu davkov in prispevkov.
plačilo razlike plače - uvrstitev v plačni razred - napredovanja - javni uslužbenec - določitev plačnega razreda javnega uslužbenca
Tožnik je po imenovanju v uradniški naziv višji policijski svetnik na delovnem mestu direktor uprave napredoval še za šest plačnih razredov v 50. plačni razred. Ta plačni razred je obdržal tudi na novem delovnem mestu v generalni policijski upravi. Iz listin v spisu ne izhaja, da bi tožnik v času, ko je opravljal delo na delovnem mestu direktor uprave v uradniškem nazivu višji policijski svetnik, izpolnil pogoje še za kakšno napredovanje, zato je bila uvrstitev v 50. plačni razred z aneksom skladna z določbo 1. odstavka 20. člena ZSPJS (po katerem javni uslužbenec v primeru, če je premeščen na drugo delovno mesto oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, razen če pristojni organ ugotovi, da na prejšnjem delovnem mestu ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov ali da plačni razredi za napredovanje na prejšnjem delovnem mestu niso bili doseženi v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi).
OZ člen 270, 280, 280/1, 631. ZFPPIPP člen 19. SPZ 128, 207.
predpostavke za neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika – začetek stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem – izpolnitev obveznosti glavnemu izvajalcu
Pravna narava neposrednega zahtevka podizvajalca do naročnika ima značilnost stvarnega zavarovanja. Predpostavke neposrednega zahtevka po 631. členu OZ morajo biti torej izpolnjene pred začetkom stečajnega postopka nad izvajalcem, pri čemer je seveda tudi sama postavitev zahtevka (podizvajalec se za plačilo obrne neposredno na naročnika) predpostavka neposrednega zahtevka. To pomeni, da mora naročnik prejeti neposredni zahtevek podizvajalca pred začetkom postopka stečaja, saj je ločitveni upnik lahko le tista oseba, ki pridobi tudi ločitveno pravico do začetka postopka stečaja nad izvajalcem.
ZAVAROVANJE TERJATEV - USTAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0076307
URS člen 2, 15, 15/3, 27, 33, 67, 155. ZOPNI člen 2, 5, 5/2, 20, 20/1, 20/1-3, 20/1-4, 27, 27/3, 28, 28/1, 29, 57, 57/1. KZ člen 240, 240/2. ZPP člen 224, 224/1. ZKP člen 498, 498/1. ZIZ člen 11. OZ člen 131.
odvzem premoženja nezakonitega izvora - finančna preiskava - obstoj utemeljenega suma - nesorazmernost premoženja glede na prihodke - zakonitost finančne preiskave - zemljiški dolg - domneva nedolžnosti - javna listina - uresničevanje in omejevanje pravic - pravica do zasebne lastnine
V postopku po ZOPNI se (kazenskopravna) krivda ne ugotavlja. Postopek po ZOPNI, za razliko od kazenskega postopka, ne teče zoper osebo, ampak poteka zoper premoženje. Gre za civilno zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev. ZOPNI uveljavlja ukrepe, ki se izrekajo (tudi) brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Gre za ukrep civilnopravne narave, v pravdnem postopku pa velja načelo prirejenosti strank in ni potrebe po posebnih procesnih varovalih, kakršno vzpostavlja domneva nedolžnosti. Pravdni postopek teče neodvisno od ugotavljanja krivde posameznika v kazenskem postopku in zato ne more biti v nasprotju z domnevo nedolžnosti.
Finančna preiskava s svojimi izsledki, zajetimi v zaključnem poročilu, predstavlja javno listino, ki jo je v predpisani obliki, v mejah svoje pristojnosti, izdal državni organ pri izvrševanju javnega pooblastila, ki mu je bilo poverjeno z zakonom in ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek 224. člena ZPP).
izbris subjekta iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlogi - neposlovanje na poslovnem naslovu - neporavnane obveznosti
Tudi po oceni pritožbenega sodišča so razlogi, izpostavljeni v ugovoru upnika, da subjekt vpisa ni izpolnil vseh svojih obveznosti, pravno nepomembni za odločitev o konkretnem izbrisu subjekta vpisa, saj okoliščina, da ima subjekt vpisa neporavnane obveznosti, še ne pomeni, da izbrisni razlog iz 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP ne obstaja.
predlog za obnovo postopka – zavrženje predloga za obnovo postopka – subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka – ponarejena listina – kaznivo dejanje – nova dejstva in dokazi – kršitev pravil o vročanju
ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSK0006100
ZIZ člen 270, 270/1. ZGD-1 člen 263.
odškodninska odgovornost člana organa vodenja – začasna odredba – trditveno in dokazno breme – dokazni standard – sklicevanje na mnenja ustrezno usposobljenih oseb, narejena po naročilu stranke
Kadar gre za dejstva v postopku izdaje začasne odredbe, ki jih je po naravi stvari mogoče ugotavljati predvsem s strokovno usposobljeno osebo, se sodišče ne bi smelo togo držati pravila, da so poročila oz. mnenja (narejena s strani ustrezno usposobljenih tretjih oseb) zgolj tožbene trditve, ampak jim podeliti tudi dokazno vrednost (z oceno, ali bi s takšnim mnenjem lahko izkazali s stopnjo verjetnosti svoje trditve).
dopolnitev tožbe – zavrženje tožbe – poziv na dopolnitev tožbe – pravočasnost vloge – vložitev vloge na nepristojno sodišče – zastopanje po pooblaščencu
Vloga je pravočasna le v primeru, če pravočasno prispe na pristojno sodišče. Če stranka vlogo pošlje nepristojnemu sodišču, si s tem ne zavaruje roka.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2, 52/2.
izvedensko mnenje - izvedenec - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedencu poleg nagrade za ustno podajanje izvida in mnenja v višini 105,00 EUR, priznalo nagrado za pripravo manj zahtevnega mnenja v višini 138,00 EUR na podlagi 2. točke prvega odstavka 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, namesto 92,00 EUR, kot je določena nagrada v 1. točki prvega odstavka 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih za manj zahtevno mnenje.
ZPP v 180. členu določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstvo, na katere vložnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Vložnik je v postavljenem roku vložil vlogo, naslovljeno „vloga za odškodnino“, vendar je v skladu z navodili sodišča ni popravil tako, da bi jo lahko sodišče obravnavalo kot tožbo. Ta namreč še vedno ne vsebuje določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev in ne dejstev, na katere vložnik opira zahtevek in ne dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Zato je vloga pravilno zavržena.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081019
OZ člen 33, 33/1, 87, 87/1, 190, 190/3, 440, 1035, 1037, 1037/1. SPZ člen 49. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12.
predpogodba – ničnost pogodbe – prodaja tuje stvari – nakazilo – kondikcijski zahtevki – dvakratno odločanje o istem zahtevku - podrejeni zahtevek - ne bis in idem
Tožeča stranka je bila ob sklenitvi Predpogodbe seznanjena, da nepremičnine niso v lasti prvotožene stranke kot prodajalca. Sama okoliščina, da prvotožena stranka ni bila lastnik nepremičnin, ne bi izključevala veljavnosti kupoprodajne pogodbe kot obligacijskopravnega posla, v kolikor bi bila sklenjena. Takšna pogodba bi ustvarjala zavezo prvotožene stranke, da na tožečo stranko prenese v last predmetne nepremičnine, kar bi lahko storila le s sklenitvijo ustrezne pogodbe z dejanskim lastnikom nepremičnin, ki je vpisan v zemljiški knjigi.
Sodišče prve stopnje je dopustilo tožbo glede istovrstnega tožbenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko in v okviru točke II. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, je s tem v okviru iste sodbe dvakrat odločilo o istem tožbenem zahtevku. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 32. ZDR-1 člen 9.
stroški za nastanitev - delo v tujini - javni uslužbenec - ničnost pogodbenega določila
Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o delu v tujini za določen čas, v kateri je bilo določeno, da tožnik (javni uslužbenec) ni upravičen do povračil in nadomestil po 32. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo, to je povračil stroškov za nastanitev. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnik s podpisom pogodbe povračilu stroškov za nastanitev odpovedal. V pogodbi o zaposlitvi ne more biti dogovorjenih za delavca manj pravic, kot jih določa zakon oziroma predpis. Delavec se ne more odpovedati pravicam, ki mu gredo skladno z zakonom, kolektivnimi pogodbami in drugimi predpisi s področja delovnega prava. Uredba je predpis, ki ureja delovna razmerja, zato velja tako za tožnika in toženo stranko. Če delodajalec kot močnejša stranka ravna v nasprotju z zakonsko določbo oziroma določbo predpisa, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, če bi sodišče takšni stranki, ki je v delovnem pravu že sicer v močnejšem položaju kot delavec, nudilo pravno zaščito. Plačilo stroškov bivanja za čas dela v tujini predstavlja bistveni pogoj, da lahko javni uslužbenec delo v tujini sploh opravlja. Zato je takšno pogodbeno določilo nično.
Stališče, da po preteku zastaralnega roka dolga s pripoznavo ni mogoče več oživeti, je materialnopravno zmotno in v nasprotju z določbo 340. in 341. člena OZ.