ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 90, 90/1, 90/3. ZDR-1 člen 91, 91/3. OZ 45, 45/1, 49, 86, 86/1, 131.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - mobbing
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka odločila za reorganizacijo zaradi slabega poslovanja in ne zato, da bi se s tem tožnici nadrejena delavka znebila tožnice. Tožena stranka je reorganizirala komercialni sektor, spremenila svoj Pravilnik o sistemizaciji in ukinila tožničino delovno mesto. Tožena stranka je zato dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz prej sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Dokazala je, da organizacijski razlog ni bil le navidezen in da ni šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Tožničini očitki zoper njeno nadrejeno (da naj bi ji onemogočala delovne rezultate, ji krčila pristojnosti, stalno izražala dvom v njene odločitve...) bodisi niso resnični ali pa ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
invalidnost III. kategorije - pravica do premestitve - telesna okvara - invalidnost I. kategorije - telesna okvara
Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za delo in za stanje po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (I. kategorijo invalidnosti). Tožnica je še vedno zmožna za delo z omejitvami, zato je pri njej podana invalidnost III. kategorije in s tem stanje po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1.
Pri tožnici ne gre za nobeno od stanj po veljavnem Seznamu telesnih okvar, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Prvi odstavek 16. člena ZJSRS določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti tožene stranke, zato ne more pridobiti pravic po ZJSRS. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca prenehalo 3. 8. 2012, zahtevo pa je tožnik na sklad vložil 18. 3. 2012, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.
ZSPJS člen 17, 17/1, 17a. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 3.
ocena delovne uspešnosti - obrazložitev ocene
Tožena stranka ima možnost oceno delovne uspešnosti, ki jo je dala javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in ji ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnila dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.
Primarno velja izpostaviti, da že sama gramatikalna razlaga citirane določbe kaže na to, da je (za njeno uporabo) potrebno 90 odstotni prag doseči oz. preseči) prav z uspešno prevzemno ponudbo in ne morebiti v času pred začetim oz. po končanem postopku s prevzemno ponudbo. Po presoji pritožbenega sodišča, ne more vzdržati (nasprotno) stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je prevzemnik presegel prag 90% vseh delnic ciljne družbe z glasovalno pravico na podlagi prevzemne ponudbe po določbah ZPre-1 ali morebiti že pred prevzemno ponudbo.
Objavljena sodna praksa je doslej obravnavala primer, ko ta prag ni bil dosežen na podlagi prevzemne ponudbe, temveč v trimesečnem poprevzemnem obdobju in je v tej zvezi zavzela stališče, da je potrebno položaje, ko je določena (neizpodbojna) domneva ustreznega nadomestila in ko posledično manjšinski delničarji nimajo možnosti sodnega preizkusa ponujene odpravnine, tolmačiti restriktivno.
Pritožbeno sodišče meni, da je to stališče potrebno uporabiti tudi v obravnavanem primeru, ko je bil 90 odstotni prag dosežen in presežen že pred dano prevzemno ponudbo.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ- člen 257, 258. ZJU člen 5, 154.
izredna odpoved - znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - nevestno delo v službi - rok za podajo odpovedi - objektivni rok - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da subjektivni znak kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 (zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic), tj. direktni naklep, ni izpolnjen, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z opustitvami hotela sebi ali komu drugemu pridobiti kakšno nepremoženjsko korist, ali da bi hotela z ugotovljenimi opustitvami komu prizadejati škodo. Opustitve tožnice tudi nimajo vseh znakov kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 (nevestno delo v službi). Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi stori uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Nastanek večje premoženjske škode je objektivni pogoj kaznivosti, ki mora nastati kot vzročno povezana posledica dejanja. Vložena tožba zoper toženo stranko ne dokazuje nastanka večje premoženjske škode (zmanjšanja premoženja), ampak le možnost njenega nastanka, če bosta njen obstoj in višina dokazana v pravdnem postopku. Ker opustitve tožnice nimajo vseh znakov kaznivih dejanj (ne po 257. členu KZ-1 ne po 258. členu KZ-1), odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.
Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Odpovedni razlog je v obravnavani zadevi nastal že v letu 2010, kar pomeni, da je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2013 že potekel šestmesečni objektivni rok za izredno odpoved iz razloga po 2. alinei prvega 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna.
dodatek k plači - dejansko opravljanje dela - vojak - dodatek zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev
Dodatek k plači iz 59. člena ZSSloV (dodatek zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev) je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS, saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka. Ker v sklepu Vlade RS z dne 17. 12. 2009 med dolžnostmi, na katerih so javni uslužbenci na podlagi 2. odstavka 59. člena ZSSloV upravičeni do 20 % dodatka, formacijska dolžnost tožnice ni določena, je tožena stranka v Formaciji pravilno določila, da delavcu na formacijski dolžnosti, na kateri je bila razporejana tožnica, dodatek v višini 20 % ne pripada. Zato so na tej podlagi izdane odločbe, katerih odpravo zahteva tožeča stranka v tem sporu, pravilne in zakonite.
Ker tožnica v spornem obdobju tudi dejansko ni opravljala dela, za katera je bil s sklepom Vlade RS v spornem obdobju določen 20 % dodatek na osnovno plačo, ampak je opravljala delo svoje formacijske dolžnosti, na katero je bila razporejena, ji navedeni dodatek ne pripada.
Pritožba je delno utemeljena v delu, v katerem oporeka zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 20 % dodatka za čas od 26. 9. 2012 do 1. 11. 2012. Tožnici je bila pravica do 20 % povečanja osnovne plače priznana z odločbo tožene stranke od vključno 26. 9. 2012 dalje, tožena stranka pa je z obračunavanjem ter izplačevanjem 20 % dodatka pričela šele s 1. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu, v kolikor se nanaša na obračun bruto in izplačilo neto dodatka k osnovni plači v višini 20 %, ne da bi preverilo dejansko stanje oziroma pravilnost obračuna in izplačila plače glede na odločbo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter delno razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo dodatka za september in oktober 2012.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1, 234, 234/1. ZUP člen 242, 242/1, 242/2.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
Kljub temu, da je bilo priznanje novega bolniškega staleža skladno s prvim odstavkom 234. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za prvih 30 dni v pristojnosti izbranega osebnega zdravnika, pa je le-ta predlog za podaljšanje bolniškega staleža posredoval imenovanemu zdravniku. Tako postopanje ne pomeni bistvene kršitve Pravil, zaradi katerih bi bila odločitev tožene stranke nezakonita. Namesto izbranega osebnega zdravnika je namreč o začasni nezmožnosti stranske intervenientke za celotno obdobje (torej tudi za čas, ko je bolniški stalež že odobril izbrani osebni zdravnik) odločil imenovani zdravnik. Pritožbeno sodišče zato soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so bile v postopku pri toženi stranki določene pomanjkljivosti oz. določbe Pravil niso bile v celoti upoštevane, vendar pa ni šlo za take kršitve, ki bi bistveno vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo tožeče stranke.
Pritožba utemeljeno navaja, da tožena stranka o pritožbi tožeče stranke zoper del odločbe z dne 23. 5. 2013 še ni odločila. Ker s tem v zvezi ni bila izdana drugostopenjska odločba tožene stranke (iz izpodbijane dokončne odločbe namreč izhaja, da je bila predmet presoje pred drugostopenjskim organom zgolj odločba z dne 20. 6. 2013), v tem delu ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zadeve. Zato je potrebno tožbo v delu, ki se nanaša na presojo prvostopenjske odločbe z dne 23. 5. 2013, zavreči.
Tožnica ni plačala sodne takse za tožbo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožba umaknjena in je postopek ustavilo. Po določbi 3. odstavka 105.a člena ZPP se namreč šteje, da je vloga umaknjena, če sodna taksa za vlogo ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.
Med ostalim mora oškodovanec dokazati ne le nestrokovno, neskrbno ravnanje odvetnika, pač pa tudi, da mu je zaradi tega nastala škoda in v kakšni višini.
SPZ člen 47, 98, 99, 266, 277, 277/2. ZLNDL člen 1, 2, 3. ZTLR člen 12, 22, 24, 25, 26, 29.
lastninska tožba - priznanje lastninske pravice - pravni temelj pridobitve lastninske pravice - konkurenca originarno pridobljenih lastninskih pravic - presoja močnejše pravice - vrnitev nacionaliziranih nepremičnin - odločba upravnega organa - lastninska pravica denacionalizacijskih upravičencev - lastninska pravica tretjih - uveljavljanje treh pravnih podlag - priposestvovanje - omejitev priposestvovanja - gradnja na tujem zemljišču - ZLNDL - družbena lastnina - uveljavitev zakonov o lastninjenju - trajanje družbene lastnine - dobrovernost graditelja - pravni učinki gradnje v primeru nedobrovernosti graditelja - zakonski rok za uveljavitev pravice
S pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe je bila originarno ustanovljena lastninska pravica tožencev v pridruženi zadevi (in tožnice po osnovni tožbi) oziroma njihovih pravnih prednikov. Gre za izvorno pridobitev lastninske pravice, ki je poseben primer pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa. Starejša pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, na podlagi ZLNDL ali z gradnjo na tujem zemljišču ne more razveljaviti kasnejše originarno pridobljene lastninske pravice na podlagi denacionalizacijske odločbe, saj je bistvo izvirne pridobitve lastninske pravice v tem, da se ustanovi z učinkom ex nunc, ne glede na prejšnje lastninsko stanje. Tudi če so tožniki v pridruženi zadevi (in toženca po osnovni tožbi) pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi zakona (enako velja v primeru, če so jo pridobili s pravnim poslom) preden so postali njihovi solastniki toženci v pridruženi zadevi (in tožnica po osnovni zadevi) oziroma njihovi pravni predniki originarno na podlagi pravnomočnih denacionalizacijskih odločb, ima prednost lastninska pravica denacionalizacijskih upravičencev, ki temelji na pravnomočni denacionalizacijski odločbi. Takšno stališče izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-457/09-21 z dne 28. 9. 2011.
Omejitev priposestvovanja je veljala vse do uveljavitve posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in ne le do 27. 9. 1989, ko je začel veljati Ustavni amandma št. IX k Ustavi SRS. Tudi če so se sporne nepremičnine olastninile z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, konkretno z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997 se tožniki v pridruženi zadevi (in toženca po osnovni tožbi) ne morejo utemeljeno sklicevati na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, saj bi se desetletna priposestvovalna doba v tem primeru iztekla šele v letu 2007, ko po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje niso bili več v dobri veri. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba konkretizirano ne izpodbija, izhaja, da so bili tožniki v pridruženi zadevi (in toženca po osnovni tožbi), v slabi veri glede lastništva spornih nepremičnin od 14. 10. 1999.
Pravna pravila gradnje na tujem zemljišču uporabljajo le, če je z gradnjo prišlo do nove stvari, pravni standard nove stvari pa je izpolnjen, če gre za nov objekt ali del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto nepremičnine. Ko gre za ureditev razmerja med graditeljem in lastnikom zemljišča, ni mogoče samostojno uporabiti premičninskopravnih pravil o ustvaritvi nove stvari oziroma o pomešanju in spojitvi, ne da bi se upoštevala pravila iz 24. do 26. člena ZTLR, ki so temu tudi namenjena.
Pravna pravila o gradnji na tujem svetu so veljala le za pridobitev lastninske pravice na zemljišču, ki je bilo v zasebni lastnini, ne pa na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini. Če je bilo zemljišče do konca gradnje v družbeni lastnini, graditelj ni mogel pridobiti lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, četudi je kasneje, ko je bil gradbeni objekt že zgrajen, zemljišče prenehalo biti družbena lastnina. Navedeno je pomembno zaradi gradnje samostoječe stavbe, ki je bila po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje zgrajena v času družbene lastnine.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 316, 316/1, 343, 343/4. ZFPPIPP člen 296, 296/1, 301, 301/2.
stečajni postopek – prekinitev pravdnega postopka – prijava terjatve v stečajnem postopku – priznanje terjatve v stečajnem postopku – koncentracija obravnavanja terjatev – pripoznava terjatve – učinek pravnomočnosti – pravni interes za pritožbo
Če upnik svojo terjatev prijavi v stečajnem postopku in je ta tudi priznana, se tako v pravdnem kot v stečajnem postopku odloča o obstoju iste terjatve. Zaradi koncentracije obravnavanja terjatev se po volji zakonodajalca v stečajnem postopku obravnavajo vse terjatve, ki jih upniki uveljavljajo zoper stečajnega dolžnika. Terjatev tožeče stranke ni bila prerekana in je priznana. Priznanje terjatve v stečajnem postopku pa je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku in je o zahtevku odločeno z učinkom pravnomočnosti (res iudicata). Tožena stranka zato nima več pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijano sodbo.
ZAVAROVANJE TERJATEV – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0057392
ZIZ člen 267, 272, 273, 273/1. ZPSPP člen 22, 28, 28/2. SPZ člen 99.
tožbeni zahtevek za odpoved najemne pogodbe in vrnitev stvari najemodajalcu – negatorni tožbeni zahtevek – začasna odredba – zavarovanje nedenarne terjatve – namen zavarovanja – regulacijska začasna odredba
V okviru pravdnega postopka, ki je v teku, je mogoče izdati le takšno začasno odredbo, s katero se zavaruje ali začasno uredi stanje v zvezi z vtoževano terjatvijo.
V sodni praksi se odškodnina ne prisoja samo za primer porušenega duševnega ravnovesja, ampak za vsak tako intenziven čustveni doživljaj, ki ga je mogoče označiti za obliko trpljenja in če njegovo trajanje dosega stopnjo, ki opravičuje satisfakcijo v denarni obliki.
spremenjene razmere – razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju – sprememba pogodbe o dosmrtnem preživljanju – preoblikovanje razmerja med strankama za naprej – renta – sprememba pravice v dosmrtno denarno rento – načelo pacta sunt servanda
Velja načelo pacta sunt servanda (pogodbe se spoštujejo), zato ne bi bilo utemeljeno, da bi se pogodba o dosmrtnem preživljanju razvezala vsakič, ko se medsebojni odnosi (preživljanca in preživljalca) skrhajo.
S spremembo pogodbe sodišče preoblikuje razmerje med strankami. To pa lahko stori samo za naprej. Renta, ki kot institut izvira iz odškodninskega prava, je po definiciji obveznost, ki se plačuje praviloma mesečno v naprej.
SZ-1 člen 103, 104, 104/1. ZPP člen 278, 285, 318, 339, 339/2, 339/2-7.
najemno razmerje – najem neprofitnega stanovanja – odpoved najemne pogodbe – kršitev najemne pogodbe – krivdni odpovedni razlogi – nemožnost odpovedi najemne pogodbe iz utemeljenih razlogov na strani najemnika – materialno procesno vodstvo – zamudna sodba – obrazložen odgovor na tožbo – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – začetek postopka osebnega stečaja – postopek za odpust obveznosti
Sodišče ne sme zavrniti uporabe 104. člena SZ-1, ko najemnik (pravočasno) navede eno izmed teh pravno odločilnih dejstev, dokler ne opravi svoje vloge, ki mu jo daje ZPP v okviru materialnopravdnega vodstva.
Med tipične primere, ko se šteje, da odgovor na tožbo ni obrazložen, teorija in sodna praksa uvrščata ravno primere, ko se toženec v sicer pravočasnem odgovoru na tožbo sklicuje na socialne ali zdravstvene razloge. Toda navedena pravna teorija in sodna praksa nista uporabljivi v zadevah odpovedi najemne pogodbe za neprofitno stanovanje, kajti sklicevanje na zdravstvene/socialne razloge predstavlja sočasno del abstraktnega dejanskega stanu iz 1. odstavka 104. člena SZ-1. Če toženec/najemnik torej odgovori pravočasno na tožbo za odpoved neprofitnega stanovanja in v njem navaja zdravstvene in/ali socialne razloge, je treba šteti, da se je obrazloženo uprl vročeni tožbi, zato pogoji za izdajo zamudne sodbe niso podani.
krivdna odškodninska odgovornost – protipravnost ravnanja – protipravno ravnanje varnostnika – povrnitev nepremoženjske škode – telesne bolečine – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice
Pogoji iz 43. člena ZZasV-1 tožeče stranke niso bili izpolnjeni, poleg tega pa je bilo ugotovljeno, da je varnostnik tožeči stranki v skladiščnih prostorih grozil, kar utemeljuje ugotovitev sodišča o prekoračitvi pooblastil oziroma o protipravnem ravnanju. Dejstvo, da je varnostnik tožečo stranko na silo vlekel čez trgovino v skladiščne prostore, jo tam zadrževal in ji grozil, predstavlja protipravno ravnanje varnostnika.
Duševne bolečine, ki so bile uveljavljane v okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti, so v tesni zvezi s ponižujočim ravnanjem varnostnika, ki je tožečo stranko pred vsemi kupci vlekel po celi trgovini. Tožečo stranko, ki jo je izvedenka ocenila kot osebo z visokimi standardi glede svojega vedenja in glede spoštovanja socialnih norm, je dogodek močno iztiril. Izkazana intenziteta dogajanja zato upravičuje prisojo denarne odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice v znesku 600,00 EUR.
Sodišče prve stopnje je pravilno s sklepom ugotovilo pravo vrednost spornega predmeta. Na tak zaključek ne vpliva dejstvo, da se je tožeča stranka že pred izdajo sklepa odpovedala tožbenemu zahtevku. Vrednost spora se namreč določa po trenutku vložitve tožbe. Ker tožnik, kadar je od tega odvisna pravica do revizije ali stvarna pristojnost, z vrednostjo spornega predmeta ne more povsem prosto razpolagati, je imelo sodišče prve stopnje tako imenovano korekturno dolžnost, da ugotovi pravo vrednost spora.