Sodišče prve stopnje je opravilo le en narok za glavno obravnavo, na katerem je sprejelo sklep, da se narok preloži za nedoločen čas, nato pa je na seji senata, na katero stranki nista bili vabljeni, sprejelo odločitev o zadevi. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka pričakovala, da bo sodišče prve stopnje pred izdajo končne odločbe opravilo še en narok za glavno obravnavo, ker tega ni opravilo, pa ji je odvzelo možnost, da bi pravočasno zahtevala povračilo (vseh) stroškov postopka (tretji odstavek 163. člena ZPP). S takim ravnanjem je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 291. člena ZPP. Ob smiselni uporabi te določbe, v skladu s katero predsednik senata naznani, da je glavna obravnava končana, ko senat misli, da je zadeva obravnavana, tako da se lahko izda odločba, bi namreč sodišče prve stopnje moralo s sklepom zaključiti glavno obravnavo, ker tega ni storilo, pa tožeča stranka ni mogla vedeti, da povračila stroškov ne bo imela več možnosti zahtevati, saj je bil narok predhodno preložen za nedoločen čas. Ta kršitev je vplivala tudi na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela sklepa, saj je odločitev o stroških postopka napačna, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo (le) povračilo stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka priglasila v tožbi, čeprav so ji v nadaljnjem postopku na prvi stopnji nastali dodatni stroški.
Tožnica ni plačala sodne takse za tožbo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožba umaknjena in je postopek ustavilo. Po določbi 3. odstavka 105.a člena ZPP se namreč šteje, da je vloga umaknjena, če sodna taksa za vlogo ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.
Ugovorni razlog iz 9. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ predstavlja enega izmed opozicijskih ugovornih razlogov, ki se nanašajo na samo terjatev. Gre za materialnopravni ugovor proti sami terjatvi, da je izvršba začasno ovirana, ker je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki pa še ni potekel.
Sklenjenega dogovora, da upnik svoje dispozitivne pravice do začetka sodnega postopka prisilne izvršbe začasno ne bo uveljavil, nikakor ni mogoče razlagati tako široko, da bi imel posledice tudi na materialnem področju - glede same terjatve.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta
Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije postalo delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, ni pa mu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Delodajalec se lahko odloči za spremembo organizacije dela že zaradi slabših ekonomskih kazalcev oziroma da bi preprečil nastalo izgubo in ni potrebno, da konkretna izguba že nastane. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je bilo delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, ukinjeno in je bilo delo tega delovnega mesta razporejeno na drugi delavki. Poleg tega se je obseg dela zmanjšal, zato je bilo z reorganizacijo mogoče delo organizirati drugače. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
nadurno delo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka ni dokazala, da je bil dejanski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog. Dejanski razlog za odpoved je bil nepodpis sklepa o nadurnem delu. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnica svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na tožničin položaj. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožnici za nazaj izplača pripadajoča razlika in ji razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči. V delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin, od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti, zato do obresti ni upravičen.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na tožnikov položaj. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju o tožbi to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči, v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.
zavrženje pritožbe - upravni postopek - zavrženje tožbe
75. člen ZDSS-1 določa, da po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena, ali pa je bila vložena prepozno. V obravnavani zadevi je tožnik pritožbo vložil prepozno, torej po izteku 15 dnevnega roka po prejemu odločbe toženke. Zato je bila potrebno tožbo zavreči.
Za terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku (296. člen ZFPPIPP), velja, da so priznane, če jih prizna upravitelj in jih ne prereka nobeden od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP). Priznanje takšnih terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve, tako ugotovljene terjatve pa mora upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi. Upnik, katerega terjatev je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP).
Ker je bila tožnici terjatev, prijavljena (tudi) kot navadna, priznana, slednja dejansko ni imela razloga pritoževati se zoper sklep o preizkusu terjatev, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja.
Tožnica utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da terjatve, ki ima naravo stroškov postopka, v stečaju ni treba prijaviti, tako da tudi ni bilo za pričakovati, da jo bo upravitelj, ki njenemu primarnemu predlogu, da naj se terjatev poplača kot strošek postopka, ni sledil, napotil na pravdo. Tudi, če bi jo, tožnica ne bi imela (le) ugotovitvene tožbe temveč dajatveno. Njen interes glede terjatve, za katero zatrjuje, da „deli usodo“ stroškov postopka, namreč ni (le) v tem, da se ugotovi obstoj takšne terjatve, ampak da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve (to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006).
Obdolženčev dopis z dne 23. 2. 2015 tako ni njegov zagovor, je pa nedvomno dokaz z obdolženčevim opisom okoliščin obravnavanega prekrška in z vloženim dokaznim predlogom za zaslišanje priče S. L.. Obdolženi J.L. je bil tri dni zatem 26. 2. 2015 pri Okrajnem sodišču na Ptuju zaslišan in je dejansko stanje obravnavanega prekrška glede ključne okoliščine konzumiranja alkoholne pijače in v navedenem dopisu zatrjevane dejanske zmote v širšem pomenu navedel povsem drugače.
V obravnavani zadevi ne gre za dva nasprotujoča ali vsaj glede ključnih okoliščin različna dokaza npr. med zagovorom obdolženca in izjavo priče oziroma dvema izjavama prič, temveč gre za obdolženčev opis okoliščin storitve obravnavanega prekrška, v zvezi s katerimi je očitno, da si je obdolženec po vložitvi navedenega dopisa z dne 23. 2. 2015 in do zagovora pri sodišču prve stopnje 26. 2. 2015 premislil, zaradi česar je za dokazno oceno v obravnavani zadevi pravno relevantno zgolj obdolženčevo navajanje v njegovem zagovoru in sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni ni bilo dolžno ugotavljat in tehtat razlike med obdolženčevimi navedbami v njegovem dopisu z dne 23. 2. 2015 in njegovem kasnejšem zagovoru 26. 2. 2015, prav tako pa tudi ne pojasnjevat, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče.
Toženec je motilno dejanje vendarle štel za svoje, saj je sprejel protipravno stanje, ki je nastalo s posegom v tožničino posest oziroma soposest. Čeprav tožnici ni uspelo dokazati, da je bilo motilno dejanje izvršeno tudi po toženčevem naročilu, pa ni mogoče mimo dejstva, da toženec, ki je sicer lastnik stanovanja v prvem nadstropju hiše, kjer ima podnajemnike, ni prepričljivo zanikal tožničine trditve, da je bilo motilno dejanje storjeno tudi v njegovo korist. Potemtakem bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 34. členom SPZ vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja naložiti ne le toženki, ampak tudi tožencu.
poprava sodbe - pobotni ugovor - navedba izvedenih dokazov
Izostalost odločitve o zahtevku ali o delu zahtevka ni mogoče enačiti s primeri, ki jih zakon našteva kot takšne, v katerih je dopustna poprava sodbe.
Tako po pravni teoriji kot po sedaj prevladujoči sodni praksi s popravnim sklepom ni dopustno dodajati odločitve o zahtevkih ali delih zahtevkov, o katerih sodišče ni odločilo.
Tudi odločitev o v pobot ugovarjani terjatvi mora sodišče sprejeti na način, da o njej odloči v izreku, ker tudi ta odločitev postane pravnomočna.
Četudi sodišče prve stopnje ne navede (vseh) dokazov, ki jih je izvedlo v dokazne namene, to ne pomeni, da je odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083682
OZ člen 86, 87, 87/1. ZPP člen 236a, 236a/6.
nična pogodba – predmet pogodbe – posledice ničnosti – kondikcijski zahtevek – navidezna pogodba – trditveno in dokazno breme – dokazovanje – zavrnitev dokaznega predloga – pisna izjava priče – zastaranje – pretrganje zastaranja – pripoznava dolga po SMS
Sporna kupoprodajna pogodba je sicer predstavljala pravo in resnično voljo pravdnih strank, vendar sta ob podpisu pogodbe vedeli, da ni dovoljena, ker sta jo sklenili v nasprotju z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih in odločitvami UE. Zaradi ničnosti pogodbe mora toženec vrniti tožniku plačano kupnino.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL0083109
ZVKSES člen 20, 29. SPZ člen 100, 105, 105/1, 105/4. OZ člen 406, 465. ZPP člen 213, 213/2, 337, 337/1.
stranka – zastopanje – etažni lastniki – upravnik – dolžnosti in pooblastila upravnika v zvezi s stvarnimi napakami na skupnih delih stavbe – jamčevanje za napake – odprava napake – stvarne napake – stvarne napake na skupnih delih stavbe – očitne napake – odprava očitnih napak – pomen dejstva, da je prodajalec vedel za napako
V danem primeru tožniki od toženca (med drugim) zahtevajo odpravo napak na skupnih delih stavbe. Prvi tožnik je upravnik, ki je za vložitev take tožbe legitimiran na podlagi podlagi 29. člena ZVKSES, kar pa ne ovira etažnih lastnikov, da tudi sami uveljavljajo stvarne napake na skupnih prostorih. Ostali tožniki so kot etažni lastniki hkrati solastniki skupnih delov (1. in 4. odstavek 105. člena SPZ) in imajo na podlagi 100. člena SPZ pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Ni razloga, da ne bi enako veljalo za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, kar pomeni, da lahko takšno tožbo glede skupnih delov vloži (poleg upravnika) vsak etažni lastnik sam, le nekateri izmed njih, pa tudi vsi skupaj (kot v konkretnem primeru), saj svoje upravičenje izvajajo iz zakonsko določenega stvarnopravnega položaja etažnih lastnikov.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0074740
OZ člen 468, 480, 480/2.
pogodba o distribuciji – prodajna pogodba – napake izpolnitve – jamčevalni zahtevki – pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki – izguba pravic – ugovor zoper zahtevek za plačilo kupnine – znižanje kupnine – povrnitev škode – pobotni ugovor
Stališče, da je vrsta zahtevka pravno manj pomembna od same ugotovitve, da je zahtevek tožeče stranke v določeni višini neutemeljen (ker tožena stranka ni dolžna plačati pravočasno reklamirane neustrezne dobave) oziroma ki smiselno izraža, da v bran tožbenemu zahtevku tožena stranka ni bila dolžna ugovarjati oziroma postaviti zahtevka po znižanju kupnine oziroma pobotnega ugovora, temelječega na morebitni odškodninski odgovornosti tožeče stranke, je zmotno. OZ je namreč koncipiran na način, da mora kupec izbrati, na kakšen način se bo upiral prodajalčevemu zahtevku, naj mu plača kupnino.
Sodišče prve stopnje je pravilno s sklepom ugotovilo pravo vrednost spornega predmeta. Na tak zaključek ne vpliva dejstvo, da se je tožeča stranka že pred izdajo sklepa odpovedala tožbenemu zahtevku. Vrednost spora se namreč določa po trenutku vložitve tožbe. Ker tožnik, kadar je od tega odvisna pravica do revizije ali stvarna pristojnost, z vrednostjo spornega predmeta ne more povsem prosto razpolagati, je imelo sodišče prve stopnje tako imenovano korekturno dolžnost, da ugotovi pravo vrednost spora.
USTAVNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0060760
PDEU člen 101, 102. URS člen 23, 160. ZASP člen 4, 4/2, 118, 130, 145, 146, 146/1, 146/1-7, 153, 154, 160, 162. ZPOmK-1 člen 3, 3-1, 6, 9.
pravica do sodnega varstva – pristojnost Ustavnega sodišča – sodna pristojnost – pristojnost pravdnega sodišča – ničnost pravilnika – kršitev pravil konkurenčnega prava – zloraba prevladujočega položaja kolektivne organizacije – delitev nadomestil izvajalcem in proizvajalcem fonogramov
Pravilnik o delitvi nadomestila je splošen akt za izvrševanje javnih pooblastil, zato odločanje o njegovi ničnosti ne sodi v pristojnost rednega – niti civilnega, niti upravnega – sodišča.
Tudi kolektivna organizacija, ki upravlja tuje pravice (v svojem imenu in za račun izvajalcev in proizvajalcev fonogramov), lahko krši pravila konkurenčnega prva in je obravnavana na osnovi določil ZPOmK-1 in PDEU.
USTAVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083686
URS člen 34, 35, 36. EKČP člen 8, 8/2. Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih člen 1. ZZZ-1 člen 1, 1/2, 8. ZPP člen 227, 227/5.
nadzor v predstavništvih Republike Slovenije v tujini - kršitev osebnostnih pravic - kršitev pravice do zasebnosti - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja - protipravnost ravnanja - pričakovano polje zasebnosti - rezidenca - prostori diplomatskega predstavništva - listine - edicijska dolžnost
Iz 8. člena ZZZ-1, na podlagi katerega je bil opravljen sporni nadzor, jasno izhaja, da Ministrstvo za zunanje zadeve izvaja notranji nadzor nad delovanjem predstavništev v tujini. To pa pomeni, da se lahko na tej podlagi nadzorujejo le tisti deli rezidence, v katerih se opravljajo (tudi) naloge vodje predstavništva oziroma naloge predstavništev, ki so opredeljene v 18. in 19. členu ZZZ-1, ne pa tudi tisti prostori rezidence, ki niso povezani z delovanjem predstavništva oziroma ki se uporabljajo izključno kot bivališče vodje predstavništva in njegove družine (tako imenovani zasebni del rezidence). Ker toženka nobene druge zakonske podlage za pregled zasebnega dela rezidence, ki ga je treba šteti za stanovanje v smislu 36. člena URS, ni navedla in ker tožnik s pregledom rezidence ni soglašal, sta bili tožniku s pregledom zasebnega dela rezidence kršeni pravica do zasebnosti in pravica do nedotakljivosti stanovanja. Protipravnost ravnanja toženke je zato glede pregleda tega dela rezidence podana.
Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila zatrjevana posojilna pogodba sklenjena, niti da je bil zatrjevani znesek toženki sploh izročen kot posojilo, je tožbeni zahtevek ob uporabi 1. odstavka 569. člena OZ pravilno zavrnjen.
Če trditvene podlage ni, mora sodišče šteti, da določenih dejstev ni, tudi če se morda mimo navedb strank odkrijejo v dokaznem postopku.