Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na tožnikov položaj. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju o tožbi to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči, v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.
Tožnik je s tem, ko je sporno elektronsko sporočilo poslal na elektronske naslove določenih oseb, še preden je bilo to sprejeto na svetu zavoda, kršil pravila organizacije dela in poslovanja pri toženi stranki, ki je bilo običajno tako, da je bilo posredovanje podatkov tožene stranke tretjim možno le, če je bilo poslovno poročilo sprejeto na svetu zavoda in je direktor odobril posredovanje teh podatkov. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil svoje delovne obveznosti. Vendar pa tožniku v zvezi z očitano kršitvijo ni mogoče očitati naklepnega ravnanja. Zgolj dejstvo, da tožnik elektronskega sporočila ni poslal pomotoma, ampak ga je poslal namenoma, še ne pomeni, da je tudi namenoma oziroma naklepno kršil svoje obveznosti oziroma navodila delodajalca. Naklep tožnika bi bil podan, če bi se tožnik zavedal svojih obveznosti in navodil tožene stranke, pa bi jih namerno kršil. Tožniku ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, saj je ravnal v dobri veri in v dobro tožene stranke. Zato odpovedni razlog za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni podan in je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.
V obravnavani zadevi tožnica po poteku dveh mesecev od vložitve pritožbe tožene stranke ni pozvala, da v naslednjih 7 dneh izda odločbo o pritožbi zoper prvostopenjski upravni akt, s katerim je bila zavrnjena njena vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči, sicer bo vložena tožba. Zato v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko sojenje. Ker vsebinsko sojenje ob neizpolnjeni procesni predpostavki iz 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 (nova zahteva stranke) ni dopustno, je z izpodbijanim sklepom tožba pravilno zavržena.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadani odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to na tožnikov položaj ne bi vplivalo. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči. V delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.
Za terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku (296. člen ZFPPIPP), velja, da so priznane, če jih prizna upravitelj in jih ne prereka nobeden od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP). Priznanje takšnih terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve, tako ugotovljene terjatve pa mora upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi. Upnik, katerega terjatev je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP).
Ker je bila tožnici terjatev, prijavljena (tudi) kot navadna, priznana, ni imela razloga pritoževati se zoper sklep o preizkusu terjatev. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na okoliščino, da terjatve, ki ima naravo stroškov postopka, v stečaju ni treba prijaviti, tako da tudi ni bilo za pričakovati, da jo bo upravitelj, ki se o njenem primarnem predlogu, da naj se terjatev poplača kot strošek postopka, očitno ni izrekel (tako izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 24. 10. 2013, priloga C1), napotil na pravdo. Tudi, če bi jo, tožnica ne bi imela (le) ugotovitvene tožbe temveč dajatveno. Njen interes glede terjatve, za katero zatrjuje, da „deli usodo“ stroškov postopka, namreč ni (le) v tem, da se ugotovi obstoj takšne terjatve, ampak da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve (to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006).
ZDR člen 109, 109/1, 109/5. OZ člen 86, 92, 93. ZPP člen 181, 181/1, 181/2.
odpravnina - odpoved pravici - dogovor
Delavec se pravici do odpravnine ne more odpovedati. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je sporazum, sklenjen med tožnikom in toženo stranko, v delu, v katerem se je tožnik odpovedal pravici do odpravnine v določeni višini (to je razliki med pripadajočo odpravnino po 109. členu ZDR ter odpravnino, ki mu jo je tožena stranka priznala in izplačala), ničen, ker nasprotuje zakonu, ustavi in prisilnim predpisom oz. moralnim načelom (86. člen OZ).
KPJS člen 43, 44, 45, 48. ZObr člen 97b, 97b/2, 97b/3. ZDSS-1 člen 6.
kolektivni delovni spor - kršenje pravic iz kolektivne pogodbe - dodatek za delo ponoči - dodatek za delo v nedeljo - dodatek za delo preko polnega delovnega časa- dežurstva - kolektivna pogodba
Pripadniki SV presežek ur kompenzirajo kot proste ure, sporno pa je njihovo plačilo. Predlagatelj v tem sporu namreč uveljavlja, da bi morale biti ure (kompenzirane) plačane, upoštevaje posebne pogoje dela, v katerih so bile opravljene. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da delo pripadnika SV preko polnega delovnega časa samo po sebi ne utemeljuje priznanje dodatka za delo preko polnega delovnega časa ter drugih vtoževanih dodatkov. Ure, ki so jih pripadniki SV opravili preko polnega delovnega časa in kompenzirali kot proste ure, se vštevajo v polno delovno obveznost, zato je nasprotni udeleženec te ure pravilno obračunal v višini 100 % urne postavke.
Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je nasprotna udeleženka dolžna obračunati in izplačati vtoževane dodatke v višini kot jih določa KPJS za ure, ki so jih pripadniki SV izrabili kot proste ure. Predlagatelj ne upošteva instituta začasne razporeditve delovnega časa. Ure, opravljene v posebnih delovnih pogojih, je potrebno upoštevati v številu ur redne tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti oziroma jih prerazporediti v ta okvir. Do presežka ur, ki jih pripadniki kompenzirajo, pride zaradi začasne prerazporeditve delovnega časa, ko se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v šestmesečnem obdobju. Vendar pa to ne pomeni, da pripadniki SV v času, ko dejansko opravljajo delo preko polnega delovnega časa, niso upravičeni do vtoževanih dodatkov.
ZZVZZ člen 80, 80/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233, 233/1, 235.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - osebni zdravnik
V obravnavani zadevi je ključno, da je osebni zdravnik zavarovanki dne 16. 9. 2013 odprl bolniški stalež zaradi nove diagnoze. Sodna izvedenka je namreč pojasnila, da je bila 16. 9. 2013 oz. že 14. 9. 2013 zavarovanka v bolniškem staležu zaradi akutnega vnetja sapnika in bronhov ter poslabšanja astme. Akutnega vnetja prej ni bilo in 16. 9. 2013 opisane težave so bile drugačne, kot je bil razlog z dnem 13. 9. 2013 zaključenega bolniškega staleža, ko je šlo za depresijo. Zato je bil osebni zdravnik ponovno pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni v skladu z 2. odstavkom 80. člena ZZVZZ in mu ni mogoče očitati, da zavarovanke ni pravočasno napotil k izbranemu zdravniku v skladu z 235. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Za terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku (296. člen ZFPPIPP), velja, da so priznane, če jih prizna upravitelj in jih ne prereka nobeden od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP). Priznanje takšnih terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve, tako ugotovljene terjatve pa mora upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi. Upnik, katerega terjatev je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP).
Ker je bila tožnici terjatev, prijavljena (tudi) kot navadna, priznana, slednja dejansko ni imela razloga pritoževati se zoper sklep o preizkusu terjatev, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja.
Tožnica utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da terjatve, ki ima naravo stroškov postopka, v stečaju ni treba prijaviti, tako da tudi ni bilo za pričakovati, da jo bo upravitelj, ki njenemu primarnemu predlogu, da naj se terjatev poplača kot strošek postopka, ni sledil, napotil na pravdo. Tudi, če bi jo, tožnica ne bi imela (le) ugotovitvene tožbe temveč dajatveno. Njen interes glede terjatve, za katero zatrjuje, da „deli usodo“ stroškov postopka, namreč ni (le) v tem, da se ugotovi obstoj takšne terjatve, ampak da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve (to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006).
ZPIZ člen 60, 60/2, 60/2-3, 67, 93, 93/7. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 5, 5/2, 5/3.
invalidnost - invalid III. kategorije - delna invalidska pokojnina - sporazum z Bosno - tujec
Skladno z 93. členom ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, imajo invalidi III. kategorije invalidnosti pravico do premestitve, oziroma v primeru, če je potrebna časovna razbremenitev, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega ter pravico do delne invalidske pokojnine. Za priznanje teh pravic je bistveno, da pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja delodajalec (sedmi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Pravico do delne invalidske pokojnine pa zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi v primeru, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Upoštevaje, da tožnik živi tujini in da je tam tudi že upokojen, z zakonom določenih pogojev, ki se nanašajo na zaposljivost invalidov, ne izpolnjuje.
odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - prodaja knjig - zastaranje
Tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki ni vrnila vseh knjig, ki jih je imela na zalogi, čeprav bi v skladu z internimi akti tožeče stranke to morala storiti. Njeno ravnanje je bilo hudo malomarno in v nasprotju z navodili delodajalca. Ob ugotovitvi, da so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škoda) in da je tožena stranka odgovorna za nastanek škode, ki je dokazana tudi po višini, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo odškodninskemu zahtevku.
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 90, 90/1, 90/3. ZDR-1 člen 91, 91/3. OZ 45, 45/1, 49, 86, 86/1, 131.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - mobbing
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka odločila za reorganizacijo zaradi slabega poslovanja in ne zato, da bi se s tem tožnici nadrejena delavka znebila tožnice. Tožena stranka je reorganizirala komercialni sektor, spremenila svoj Pravilnik o sistemizaciji in ukinila tožničino delovno mesto. Tožena stranka je zato dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz prej sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Dokazala je, da organizacijski razlog ni bil le navidezen in da ni šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Tožničini očitki zoper njeno nadrejeno (da naj bi ji onemogočala delovne rezultate, ji krčila pristojnosti, stalno izražala dvom v njene odločitve...) bodisi niso resnični ali pa ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
URS člen 36, 36/1. KZ-1 člen 74. ZKP člen 216, 216/1, 219, 237, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 372, 502.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - hišna prei-skava - izločitev dokazov - subjekt pravice do navzočnosti pri hišni preiskavi - prepoznava kot del poizvedovalnega dejanja - prepoznava kot del procesnega dejanja - protispisnost - kršitev kazenskega zakona - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - odločba o kazenski sankciji - odvzem premoženjske koristi
Subjekt pravice do navzočnosti pri hišni preiskavi po prvem odstavku 216. člena ZKP in prvega odstavka 36. člena Ustave ni pravno formalni lastnik stanovanja, ampak njegov dejanski uporabnik.
Če sodišče zavrne predlog posameznega procesnega udeleženca, nobene izmed določb Zakona o kazenskem postopku ne uporabi nepravilno. Odločanje o predlogih je namreč eno izmed bistev sojenja, katerega pravilnost v najširšem pomenu besede je predmet presoje po vloženih pravnih sredstvih. Druga stvar je, ko o udeleženčevem predlogu sploh ne bi bilo odločeno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožena stranka je tožniku utemeljeno izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker spornega dne v I. izmeni med preventivnim vzdrževanjem na liniji, kljub opozorilom s strani nadrejenega, ni uporabljal prepisanih varnostnih očal, s čimer je kršil predpise o varstvu pri delu ter pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Tožnik v tretji prekat stroja ni nalil olja. Zato je prišlo do okvare stroja in zaustavitve proizvodnje. Tožnik je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Tožnik je upravičen do povrnitve dela stroškov postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena (ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku), saj so bili ti stroški nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik tudi ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-3, 54. ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - ekonomski rizik poslovanja - transformacija pogodbe o zaposlitvi - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožnikovo delo v celotnem obdobju njegove zaposlitve pri toženi stranki po večih pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo začasne narave. Tožnik je bil pri toženi stranki dejansko zaposlen iz razloga ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z vsakokratnim obsegom naročil poslovnih partnerjev in ne iz razloga začasno povečanega obsega dela. Ker ni bil podan v pogodbah o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.
ZDR člen 4, 109. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti člen 18. Zakon o kolektivnih pogodbah člen 4.
Odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s 109. členom ZDR.
V skladu z 18. členom Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije, ki velja za toženo stranko, višina odpravnine, ki pripada delavcu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, lahko presega desetkratnik osnove iz ZDR. Ker je bila s panožno kolektivno pogodbo dogovorjena višja odpravnina, jo mora tožena stranka izplačati v višjem znesku. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo razliko v odpravnini v višini, ki presega 10-kratnik osnove.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ- člen 257, 258. ZJU člen 5, 154.
izredna odpoved - znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - nevestno delo v službi - rok za podajo odpovedi - objektivni rok - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da subjektivni znak kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 (zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic), tj. direktni naklep, ni izpolnjen, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z opustitvami hotela sebi ali komu drugemu pridobiti kakšno nepremoženjsko korist, ali da bi hotela z ugotovljenimi opustitvami komu prizadejati škodo. Opustitve tožnice tudi nimajo vseh znakov kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 (nevestno delo v službi). Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi stori uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Nastanek večje premoženjske škode je objektivni pogoj kaznivosti, ki mora nastati kot vzročno povezana posledica dejanja. Vložena tožba zoper toženo stranko ne dokazuje nastanka večje premoženjske škode (zmanjšanja premoženja), ampak le možnost njenega nastanka, če bosta njen obstoj in višina dokazana v pravdnem postopku. Ker opustitve tožnice nimajo vseh znakov kaznivih dejanj (ne po 257. členu KZ-1 ne po 258. členu KZ-1), odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.
Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Odpovedni razlog je v obravnavani zadevi nastal že v letu 2010, kar pomeni, da je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2013 že potekel šestmesečni objektivni rok za izredno odpoved iz razloga po 2. alinei prvega 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna.
ZSPJS člen 17, 17/1, 17a. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 3.
ocena delovne uspešnosti - obrazložitev ocene
Tožena stranka ima možnost oceno delovne uspešnosti, ki jo je dala javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in ji ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnila dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.