Ugovorni razlog iz 9. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ predstavlja enega izmed opozicijskih ugovornih razlogov, ki se nanašajo na samo terjatev. Gre za materialnopravni ugovor proti sami terjatvi, da je izvršba začasno ovirana, ker je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki pa še ni potekel.
Sklenjenega dogovora, da upnik svoje dispozitivne pravice do začetka sodnega postopka prisilne izvršbe začasno ne bo uveljavil, nikakor ni mogoče razlagati tako široko, da bi imel posledice tudi na materialnem področju - glede same terjatve.
ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1, 12/1-4. Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevoza za dijake in študente, oprostitve plačila socialno varstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 5, 5/2.
plačilo vrtca - lastni dohodek
Sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe zakonodaje (ZUPJS in Pravilnika o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca...) pri izračunu dohodka tožničine družine neutemeljeno ni upoštevalo preživnine iz tekočega leta, ki jo je za mladoletnega sina dolžan plačevati njegov oče, zato ni pravilno izračunalo celotnega dohodka tožničine družine, niti povprečnega mesečnega dohodka na osebo po 20. členu ZUPJS. Zato ni bil pravilno uporabljen 24. člen ZUPJS o razvrstitvi v dohodkovni razred glede na povprečni mesečni dohodek na osebo, ne pravilno izračunan odstotkovni razpon mesečnega dohodka na osebo v primerjavi s povprečno mesečno plačo vseh zaposlenih v RS, niti delež oz. % cene programa vrtca, ki ga je za sporno obdobje dolžna plačati tožnica.
KPJS člen 43, 44, 45, 48. ZObr člen 97b, 97b/2, 97b/3. ZDSS-1 člen 6.
kolektivni delovni spor - kršenje pravic iz kolektivne pogodbe - dodatek za delo ponoči - dodatek za delo v nedeljo - dodatek za delo preko polnega delovnega časa- dežurstva - kolektivna pogodba
Pripadniki SV presežek ur kompenzirajo kot proste ure, sporno pa je njihovo plačilo. Predlagatelj v tem sporu namreč uveljavlja, da bi morale biti ure (kompenzirane) plačane, upoštevaje posebne pogoje dela, v katerih so bile opravljene. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da delo pripadnika SV preko polnega delovnega časa samo po sebi ne utemeljuje priznanje dodatka za delo preko polnega delovnega časa ter drugih vtoževanih dodatkov. Ure, ki so jih pripadniki SV opravili preko polnega delovnega časa in kompenzirali kot proste ure, se vštevajo v polno delovno obveznost, zato je nasprotni udeleženec te ure pravilno obračunal v višini 100 % urne postavke.
Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je nasprotna udeleženka dolžna obračunati in izplačati vtoževane dodatke v višini kot jih določa KPJS za ure, ki so jih pripadniki SV izrabili kot proste ure. Predlagatelj ne upošteva instituta začasne razporeditve delovnega časa. Ure, opravljene v posebnih delovnih pogojih, je potrebno upoštevati v številu ur redne tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti oziroma jih prerazporediti v ta okvir. Do presežka ur, ki jih pripadniki kompenzirajo, pride zaradi začasne prerazporeditve delovnega časa, ko se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v šestmesečnem obdobju. Vendar pa to ne pomeni, da pripadniki SV v času, ko dejansko opravljajo delo preko polnega delovnega časa, niso upravičeni do vtoževanih dodatkov.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1 ZZRZI člen 40. ZPIZ-2 člen 429, 429/3. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalidnost - nezmožnost opravljati delo - mnenje komisije
Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožniku kot delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more nuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, brez ponudbe nove pogodbe po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da mnenje komisije ni predstavljalo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker tožena stranka ni dokazala, da tožniku dejansko ni mogla zagotoviti ustreznega drugega delovnega mesta v skladu z omejitvami iz invalidske odločbe. Tožena stranka je s seznamom delodajalcev oziroma gospodarskih družb (iz katerega izhaja, da je tožena stranka iskala možnosti za ustrezno zaposlitev tožnika tudi pri drugih delodajalcih) dokazala, da tožniku ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ustreznega omejitvam po odločbi ZPIZ, pri drugih delodajalcih in da je bil tožnik kar leto dni na čakanju na delo. Zato je bil podan zakonit in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, potem ko je tožena stranka prejela mnenje komisije.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožena stranka je tožniku utemeljeno izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker spornega dne v I. izmeni med preventivnim vzdrževanjem na liniji, kljub opozorilom s strani nadrejenega, ni uporabljal prepisanih varnostnih očal, s čimer je kršil predpise o varstvu pri delu ter pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Tožnik v tretji prekat stroja ni nalil olja. Zato je prišlo do okvare stroja in zaustavitve proizvodnje. Tožnik je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1, 234, 234/1. ZUP člen 242, 242/1, 242/2.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
Kljub temu, da je bilo priznanje novega bolniškega staleža skladno s prvim odstavkom 234. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za prvih 30 dni v pristojnosti izbranega osebnega zdravnika, pa je le-ta predlog za podaljšanje bolniškega staleža posredoval imenovanemu zdravniku. Tako postopanje ne pomeni bistvene kršitve Pravil, zaradi katerih bi bila odločitev tožene stranke nezakonita. Namesto izbranega osebnega zdravnika je namreč o začasni nezmožnosti stranske intervenientke za celotno obdobje (torej tudi za čas, ko je bolniški stalež že odobril izbrani osebni zdravnik) odločil imenovani zdravnik. Pritožbeno sodišče zato soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so bile v postopku pri toženi stranki določene pomanjkljivosti oz. določbe Pravil niso bile v celoti upoštevane, vendar pa ni šlo za take kršitve, ki bi bistveno vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo tožeče stranke.
Pritožba utemeljeno navaja, da tožena stranka o pritožbi tožeče stranke zoper del odločbe z dne 23. 5. 2013 še ni odločila. Ker s tem v zvezi ni bila izdana drugostopenjska odločba tožene stranke (iz izpodbijane dokončne odločbe namreč izhaja, da je bila predmet presoje pred drugostopenjskim organom zgolj odločba z dne 20. 6. 2013), v tem delu ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zadeve. Zato je potrebno tožbo v delu, ki se nanaša na presojo prvostopenjske odločbe z dne 23. 5. 2013, zavreči.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta
Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije postalo delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, ni pa mu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Delodajalec se lahko odloči za spremembo organizacije dela že zaradi slabših ekonomskih kazalcev oziroma da bi preprečil nastalo izgubo in ni potrebno, da konkretna izguba že nastane. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je bilo delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, ukinjeno in je bilo delo tega delovnega mesta razporejeno na drugi delavki. Poleg tega se je obseg dela zmanjšal, zato je bilo z reorganizacijo mogoče delo organizirati drugače. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadani odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to na tožnikov položaj ne bi vplivalo. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči. V delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.
Tožnik je s tem, ko je sporno elektronsko sporočilo poslal na elektronske naslove določenih oseb, še preden je bilo to sprejeto na svetu zavoda, kršil pravila organizacije dela in poslovanja pri toženi stranki, ki je bilo običajno tako, da je bilo posredovanje podatkov tožene stranke tretjim možno le, če je bilo poslovno poročilo sprejeto na svetu zavoda in je direktor odobril posredovanje teh podatkov. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil svoje delovne obveznosti. Vendar pa tožniku v zvezi z očitano kršitvijo ni mogoče očitati naklepnega ravnanja. Zgolj dejstvo, da tožnik elektronskega sporočila ni poslal pomotoma, ampak ga je poslal namenoma, še ne pomeni, da je tudi namenoma oziroma naklepno kršil svoje obveznosti oziroma navodila delodajalca. Naklep tožnika bi bil podan, če bi se tožnik zavedal svojih obveznosti in navodil tožene stranke, pa bi jih namerno kršil. Tožniku ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, saj je ravnal v dobri veri in v dobro tožene stranke. Zato odpovedni razlog za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni podan in je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014460
OZ člen 149.
nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - soprispevek - nevarna dejavnost - višina odškodnine
Tožnik se je poškodoval na delu pri toženi stranki, ko je pri demontaži konzole oziroma podpore za dvigovanje strehe ta padla, zdrsnila z vijakov in mu ob rezervoar stisnila ramo in prsni koš. Tožnik je opravljal delo, pri katerem se konzola odstrani iz fiksnega položaja, torej postane gibljiva. To pa je, ob dejstvu, da gre za več sto kilogramov težak predmet, okoliščina, zaradi katere je takšno delo mogoče označiti za nevarno. Šlo je tudi za delo na gradbišču, ki v skladu s sodno prakso predstavlja nevarno dejavnost. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožnik bi moral pred odvijačenjem vijakov konzolo pripeti na kavelj žerjava in bi se moral s sodelavcem, s katerim sta izvajala demontažo konzole, dogovoriti o zaporedju delovnih operacij ter o načinu dela. Zato znaša njegov soprispevek k nastanku škode 10 %.
dodatek k plači - dejansko opravljanje dela - vojak - dodatek zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev
Dodatek k plači iz 59. člena ZSSloV (dodatek zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev) je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS, saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka. Ker v sklepu Vlade RS z dne 17. 12. 2009 med dolžnostmi, na katerih so javni uslužbenci na podlagi 2. odstavka 59. člena ZSSloV upravičeni do 20 % dodatka, formacijska dolžnost tožnice ni določena, je tožena stranka v Formaciji pravilno določila, da delavcu na formacijski dolžnosti, na kateri je bila razporejana tožnica, dodatek v višini 20 % ne pripada. Zato so na tej podlagi izdane odločbe, katerih odpravo zahteva tožeča stranka v tem sporu, pravilne in zakonite.
Ker tožnica v spornem obdobju tudi dejansko ni opravljala dela, za katera je bil s sklepom Vlade RS v spornem obdobju določen 20 % dodatek na osnovno plačo, ampak je opravljala delo svoje formacijske dolžnosti, na katero je bila razporejena, ji navedeni dodatek ne pripada.
Pritožba je delno utemeljena v delu, v katerem oporeka zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 20 % dodatka za čas od 26. 9. 2012 do 1. 11. 2012. Tožnici je bila pravica do 20 % povečanja osnovne plače priznana z odločbo tožene stranke od vključno 26. 9. 2012 dalje, tožena stranka pa je z obračunavanjem ter izplačevanjem 20 % dodatka pričela šele s 1. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu, v kolikor se nanaša na obračun bruto in izplačilo neto dodatka k osnovni plači v višini 20 %, ne da bi preverilo dejansko stanje oziroma pravilnost obračuna in izplačila plače glede na odločbo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter delno razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo dodatka za september in oktober 2012.
Primarno velja izpostaviti, da že sama gramatikalna razlaga citirane določbe kaže na to, da je (za njeno uporabo) potrebno 90 odstotni prag doseči oz. preseči) prav z uspešno prevzemno ponudbo in ne morebiti v času pred začetim oz. po končanem postopku s prevzemno ponudbo. Po presoji pritožbenega sodišča, ne more vzdržati (nasprotno) stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je prevzemnik presegel prag 90% vseh delnic ciljne družbe z glasovalno pravico na podlagi prevzemne ponudbe po določbah ZPre-1 ali morebiti že pred prevzemno ponudbo.
Objavljena sodna praksa je doslej obravnavala primer, ko ta prag ni bil dosežen na podlagi prevzemne ponudbe, temveč v trimesečnem poprevzemnem obdobju in je v tej zvezi zavzela stališče, da je potrebno položaje, ko je določena (neizpodbojna) domneva ustreznega nadomestila in ko posledično manjšinski delničarji nimajo možnosti sodnega preizkusa ponujene odpravnine, tolmačiti restriktivno.
Pritožbeno sodišče meni, da je to stališče potrebno uporabiti tudi v obravnavanem primeru, ko je bil 90 odstotni prag dosežen in presežen že pred dano prevzemno ponudbo.
zamudna sodba - vročanje - napaka sodišča - odgovor na tožbo
Delavka sodišča prve stopnje je prejeti odgovor na tožbo, ki je bil poslan s priporočeno pošto, napačno označila kot navadno poštno pošiljko, jo opremila z napačnim datumom prejema ter v smeti odvrgla poštno dokazilo o prejemu in vrsti pošiljke. Gre za napako, za katero tožena stranka ne more nositi odgovornosti. Ta je svojo obveznost izpolnila s tem, da je odgovor na tožbo pravočasno priporočeno poslala po pošti. Pošta Slovenije je s prejemom priporočene pošiljke potrdila, da je bila ta v resnici naslovljena na sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni vedelo, da je tožena stranka pravočasno odgovorila na tožbo, saj je za to izvedelo šele potem, ko je tožena stranka po izdaji zamudne sodbe o tem obvestila sodišče. Vendar je kljub temu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo.
ZPIZ člen 60, 60/2, 60/2-3, 67, 93, 93/7. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 5, 5/2, 5/3.
invalidnost - invalid III. kategorije - delna invalidska pokojnina - sporazum z Bosno - tujec
Skladno z 93. členom ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, imajo invalidi III. kategorije invalidnosti pravico do premestitve, oziroma v primeru, če je potrebna časovna razbremenitev, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega ter pravico do delne invalidske pokojnine. Za priznanje teh pravic je bistveno, da pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja delodajalec (sedmi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Pravico do delne invalidske pokojnine pa zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi v primeru, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Upoštevaje, da tožnik živi tujini in da je tam tudi že upokojen, z zakonom določenih pogojev, ki se nanašajo na zaposljivost invalidov, ne izpolnjuje.
ZDR člen 4, 109. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti člen 18. Zakon o kolektivnih pogodbah člen 4.
Odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s 109. členom ZDR.
V skladu z 18. členom Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije, ki velja za toženo stranko, višina odpravnine, ki pripada delavcu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, lahko presega desetkratnik osnove iz ZDR. Ker je bila s panožno kolektivno pogodbo dogovorjena višja odpravnina, jo mora tožena stranka izplačati v višjem znesku. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo razliko v odpravnini v višini, ki presega 10-kratnik osnove.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti pravilna.
ZZVZZ člen 80, 80/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233, 233/1, 235.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - osebni zdravnik
V obravnavani zadevi je ključno, da je osebni zdravnik zavarovanki dne 16. 9. 2013 odprl bolniški stalež zaradi nove diagnoze. Sodna izvedenka je namreč pojasnila, da je bila 16. 9. 2013 oz. že 14. 9. 2013 zavarovanka v bolniškem staležu zaradi akutnega vnetja sapnika in bronhov ter poslabšanja astme. Akutnega vnetja prej ni bilo in 16. 9. 2013 opisane težave so bile drugačne, kot je bil razlog z dnem 13. 9. 2013 zaključenega bolniškega staleža, ko je šlo za depresijo. Zato je bil osebni zdravnik ponovno pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni v skladu z 2. odstavkom 80. člena ZZVZZ in mu ni mogoče očitati, da zavarovanke ni pravočasno napotil k izbranemu zdravniku v skladu z 235. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin, od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti, zato do obresti ni upravičen.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na tožnikov položaj. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju o tožbi to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči, v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.