reaktivacija - ponoven obstoj preostale delovne zmožnosti - invalid I. kategorije - sprememba zdravstvenega stanja
Pri tožniku še ni izkazano tolikšno izboljšanje zdravstvenega stanja, da bi bilo pri njem mogoče ugotoviti ponoven obstoj preostale delovne zmožnosti vsaj za polovični delovni čas. Še vedno je podan dejanski stan iz 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega je uživalec invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih posamičnih upravnih aktov ter na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni utemeljen.
odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - prodaja knjig - zastaranje
Tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki ni vrnila vseh knjig, ki jih je imela na zalogi, čeprav bi v skladu z internimi akti tožeče stranke to morala storiti. Njeno ravnanje je bilo hudo malomarno in v nasprotju z navodili delodajalca. Ob ugotovitvi, da so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škoda) in da je tožena stranka odgovorna za nastanek škode, ki je dokazana tudi po višini, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo odškodninskemu zahtevku.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Dne 17. 4. 2014 je toženi stranki vročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je tožniku 22. 4. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Tožnik v času od 15. 1. 2014 do 17. 4. 2014 ni delal iz razlogov na strani delodajalca. V obdobju od 15. 1. 2014 dalje ni bil napoten na čakanje na delo na domu. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2014 in njeno razveljavitev, saj tožena stranka ni imela podlage, da odpove pogodbo, ki jo je tožnik pred tem že odpovedal in je njegova odpoved takrat že pričela učinkovati.
otroški dodatek - vračilo preveč izplačanih sredstev - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
V skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1, je tožbo zoper dokončni upravni akt potrebno vložiti v 30 dneh od njegove vročitve. Ta predpostavka v obravnavani zadevi ni izpolnjena. Četudi bi zaradi sodnih počitnic rok za vložitev tožbe pričel teči šele 16. 8. 2014, je 30 dnevni rok, v katerem bi tožba morala biti vložena pri sodišču, da bi jo bilo mogoče šteti za pravočasno, potekel 15. 9. 2014. Sodišče je tožbo prejelo dne 23. 10. 2014. Zato je tožba na temelju 274. člena ZPP z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožena stranka je tožniku utemeljeno izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker spornega dne v I. izmeni med preventivnim vzdrževanjem na liniji, kljub opozorilom s strani nadrejenega, ni uporabljal prepisanih varnostnih očal, s čimer je kršil predpise o varstvu pri delu ter pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Tožnik v tretji prekat stroja ni nalil olja. Zato je prišlo do okvare stroja in zaustavitve proizvodnje. Tožnik je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015409
OZ člen 179, 179/2. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/3. ZDR-1 člen 8. ZJU člen 39, 39/2. ZPP člen 8.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - kaznovalna funkcija odškodnine
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so ravnanja glavne inšpektorice A.A., ki je tožnici kot nadrejena brez strokovno utemeljenih razlogov odvzela vsa pooblastila za vodenje službe ter delovna sredstva, predstavljala sistematično, graje vredno ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Pravilna je tudi ugotovitev, da je zaradi navedenih ravnanj tožene stranke tožnici nastala škoda na zdravju, da je podana vzročna zveza med nastankom škode ter protipravnim ravnanjem tožene stranke ter da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma da ni ravnala malomarno. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, po temelju utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da bi morala imeti prisojena odškodnina tudi kaznovalno funkcijo za toženo stranko. V skladu s tretjim odstavkom 45. člena ZDR je bil delodajalec delavcu v primeru trpinčenja odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodnina za nepremoženjsko škodo po določbah civilnega prava pa nima kaznovalne funkcije. Šele 8. člen ZDR-1 je določil, da je namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu tudi odvračanje delodajalca od ponovnih kršitev.
zavrženje predloga za oprostitev plačila sodnih taks – ne bis in idem – zmotno sklicevanje na načelo ne bis in idem
Tako kot pri odločanju o tožbenem zahtevku tudi pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse pravnomočne postanejo le meritorne (vsebinske) odločitve. Samo v primeru le-teh je namreč odločeno o vsebini zahtevka (predloga). V kolikor pa sta bila tožba ali predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavržena, o vsebini zahtevka (predloga) ni bilo odločeno. Ker ne gre za meritorno odločitev, ta tudi ne more postati pravnomočna. Zato je v takem primeru sklicevanje na načelo ne bis in idem napačno.
ZPP člen 80, 208, 339, 339/2, 339/2-11. ZPIZ-2 člen 4, 4/1.
dodatek za pomoč in postrežbo - smrt zavarovanca - ustavitev postopka - absolutna bistvena kršitev postopka
Zavarovanec, ki je sam vložil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je umrl tekom sodnega postopka. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je osebna, neprenosljiva in nepodedljiva, zato s smrtjo zavarovanca ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca dediči ne morejo uveljaviti. Ker je sodišče prve stopnje nadaljevalo postopek po smrti tožnika, ki v sodnem postopku več ne more biti stranka, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnega prava po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog tega delovnega mesta na ostale zaposlene pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje prodaje in marketinga. Zato je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti, zato je obrestni zahtevek neutemeljen in ga je že sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - opravljanje pridobitne dejavnosti
Tožnik je v času bolniškega staleža opravljal pridobitno dejavnost. Zato je obstajal utemeljen razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
V obravnavani zadevi tožnica po poteku dveh mesecev od vložitve pritožbe tožene stranke ni pozvala, da v naslednjih 7 dneh izda odločbo o pritožbi zoper prvostopenjski upravni akt, s katerim je bila zavrnjena njena vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči, sicer bo vložena tožba. Zato v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko sojenje. Ker vsebinsko sojenje ob neizpolnjeni procesni predpostavki iz 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 (nova zahteva stranke) ni dopustno, je z izpodbijanim sklepom tožba pravilno zavržena.
Zmotno je stališče, da policisti niso imeli pravice obdolženemu odrediti preizkusa alkoholiziranosti, ker v času odreditve preizkusa alkoholiziranosti ni bil udeleženec cestnega prometa. Da obdolžencu ni mogel biti odrejen preizkus alkoholiziranosti na kraju prekrška, je namreč s svojim ravnanjem povzročil obdolženi sam, ki je kraj prometne nesreče zapustil.
invalidnost III. kategorije - pravica do premestitve - telesna okvara - invalidnost I. kategorije - telesna okvara
Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za delo in za stanje po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (I. kategorijo invalidnosti). Tožnica je še vedno zmožna za delo z omejitvami, zato je pri njej podana invalidnost III. kategorije in s tem stanje po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1.
Pri tožnici ne gre za nobeno od stanj po veljavnem Seznamu telesnih okvar, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta
Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije postalo delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, ni pa mu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Delodajalec se lahko odloči za spremembo organizacije dela že zaradi slabših ekonomskih kazalcev oziroma da bi preprečil nastalo izgubo in ni potrebno, da konkretna izguba že nastane. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je bilo delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, ukinjeno in je bilo delo tega delovnega mesta razporejeno na drugi delavki. Poleg tega se je obseg dela zmanjšal, zato je bilo z reorganizacijo mogoče delo organizirati drugače. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Tožniku je funkcija poslanca v državnem zboru prenehala 21. 12. 2011. Do 22. 12. 2012 je bil upravičen do nadomestila plače po prenehanju mandata poslanca. Upokojil se je na podlagi odločbe ZPIZ, s katero je bil od 10. 6. 2013 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in je s tem dnem pridobil pravico do invalidske pokojnine. Tožnikov zahtevek iz naslova odpravnine ob upokojitvi ni utemeljen. Pravica do odpravnine ob upokojitvi bi mu šla na podlagi določb ZPos (čl. 38/6) le v primeru, če bi se upokojil v času mandata poslanca ali v času prejemanja nadomestila na podlagi 38. člena ZPos.
ZPIZ člen 60, 60/2, 60/2-3, 67, 93, 93/7. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 5, 5/2, 5/3.
invalidnost - invalid III. kategorije - delna invalidska pokojnina - sporazum z Bosno - tujec
Skladno z 93. členom ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, imajo invalidi III. kategorije invalidnosti pravico do premestitve, oziroma v primeru, če je potrebna časovna razbremenitev, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega ter pravico do delne invalidske pokojnine. Za priznanje teh pravic je bistveno, da pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja delodajalec (sedmi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Pravico do delne invalidske pokojnine pa zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi v primeru, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Upoštevaje, da tožnik živi tujini in da je tam tudi že upokojen, z zakonom določenih pogojev, ki se nanašajo na zaposljivost invalidov, ne izpolnjuje.
KPJS člen 43, 44, 45, 48. ZObr člen 97b, 97b/2, 97b/3. ZDSS-1 člen 6.
kolektivni delovni spor - kršenje pravic iz kolektivne pogodbe - dodatek za delo ponoči - dodatek za delo v nedeljo - dodatek za delo preko polnega delovnega časa- dežurstva - kolektivna pogodba
Pripadniki SV presežek ur kompenzirajo kot proste ure, sporno pa je njihovo plačilo. Predlagatelj v tem sporu namreč uveljavlja, da bi morale biti ure (kompenzirane) plačane, upoštevaje posebne pogoje dela, v katerih so bile opravljene. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da delo pripadnika SV preko polnega delovnega časa samo po sebi ne utemeljuje priznanje dodatka za delo preko polnega delovnega časa ter drugih vtoževanih dodatkov. Ure, ki so jih pripadniki SV opravili preko polnega delovnega časa in kompenzirali kot proste ure, se vštevajo v polno delovno obveznost, zato je nasprotni udeleženec te ure pravilno obračunal v višini 100 % urne postavke.
Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je nasprotna udeleženka dolžna obračunati in izplačati vtoževane dodatke v višini kot jih določa KPJS za ure, ki so jih pripadniki SV izrabili kot proste ure. Predlagatelj ne upošteva instituta začasne razporeditve delovnega časa. Ure, opravljene v posebnih delovnih pogojih, je potrebno upoštevati v številu ur redne tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti oziroma jih prerazporediti v ta okvir. Do presežka ur, ki jih pripadniki kompenzirajo, pride zaradi začasne prerazporeditve delovnega časa, ko se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v šestmesečnem obdobju. Vendar pa to ne pomeni, da pripadniki SV v času, ko dejansko opravljajo delo preko polnega delovnega časa, niso upravičeni do vtoževanih dodatkov.
Tožnica ni plačala sodne takse za tožbo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožba umaknjena in je postopek ustavilo. Po določbi 3. odstavka 105.a člena ZPP se namreč šteje, da je vloga umaknjena, če sodna taksa za vlogo ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.
Sodišče prve stopnje je opravilo le en narok za glavno obravnavo, na katerem je sprejelo sklep, da se narok preloži za nedoločen čas, nato pa je na seji senata, na katero stranki nista bili vabljeni, sprejelo odločitev o zadevi. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka pričakovala, da bo sodišče prve stopnje pred izdajo končne odločbe opravilo še en narok za glavno obravnavo, ker tega ni opravilo, pa ji je odvzelo možnost, da bi pravočasno zahtevala povračilo (vseh) stroškov postopka (tretji odstavek 163. člena ZPP). S takim ravnanjem je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 291. člena ZPP. Ob smiselni uporabi te določbe, v skladu s katero predsednik senata naznani, da je glavna obravnava končana, ko senat misli, da je zadeva obravnavana, tako da se lahko izda odločba, bi namreč sodišče prve stopnje moralo s sklepom zaključiti glavno obravnavo, ker tega ni storilo, pa tožeča stranka ni mogla vedeti, da povračila stroškov ne bo imela več možnosti zahtevati, saj je bil narok predhodno preložen za nedoločen čas. Ta kršitev je vplivala tudi na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela sklepa, saj je odločitev o stroških postopka napačna, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo (le) povračilo stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka priglasila v tožbi, čeprav so ji v nadaljnjem postopku na prvi stopnji nastali dodatni stroški.