ZSPJS člen 17, 17/1, 17a. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 3.
ocena delovne uspešnosti - obrazložitev ocene
Tožena stranka ima možnost oceno delovne uspešnosti, ki jo je dala javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in ji ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnila dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ- člen 257, 258. ZJU člen 5, 154.
izredna odpoved - znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - nevestno delo v službi - rok za podajo odpovedi - objektivni rok - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da subjektivni znak kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 (zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic), tj. direktni naklep, ni izpolnjen, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z opustitvami hotela sebi ali komu drugemu pridobiti kakšno nepremoženjsko korist, ali da bi hotela z ugotovljenimi opustitvami komu prizadejati škodo. Opustitve tožnice tudi nimajo vseh znakov kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 (nevestno delo v službi). Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi stori uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Nastanek večje premoženjske škode je objektivni pogoj kaznivosti, ki mora nastati kot vzročno povezana posledica dejanja. Vložena tožba zoper toženo stranko ne dokazuje nastanka večje premoženjske škode (zmanjšanja premoženja), ampak le možnost njenega nastanka, če bosta njen obstoj in višina dokazana v pravdnem postopku. Ker opustitve tožnice nimajo vseh znakov kaznivih dejanj (ne po 257. členu KZ-1 ne po 258. členu KZ-1), odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.
Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Odpovedni razlog je v obravnavani zadevi nastal že v letu 2010, kar pomeni, da je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2013 že potekel šestmesečni objektivni rok za izredno odpoved iz razloga po 2. alinei prvega 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožena stranka je tožniku utemeljeno izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker spornega dne v I. izmeni med preventivnim vzdrževanjem na liniji, kljub opozorilom s strani nadrejenega, ni uporabljal prepisanih varnostnih očal, s čimer je kršil predpise o varstvu pri delu ter pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Tožnik v tretji prekat stroja ni nalil olja. Zato je prišlo do okvare stroja in zaustavitve proizvodnje. Tožnik je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - prodaja knjig - zastaranje
Tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki ni vrnila vseh knjig, ki jih je imela na zalogi, čeprav bi v skladu z internimi akti tožeče stranke to morala storiti. Njeno ravnanje je bilo hudo malomarno in v nasprotju z navodili delodajalca. Ob ugotovitvi, da so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škoda) in da je tožena stranka odgovorna za nastanek škode, ki je dokazana tudi po višini, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo odškodninskemu zahtevku.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015409
OZ člen 179, 179/2. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/3. ZDR-1 člen 8. ZJU člen 39, 39/2. ZPP člen 8.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - kaznovalna funkcija odškodnine
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so ravnanja glavne inšpektorice A.A., ki je tožnici kot nadrejena brez strokovno utemeljenih razlogov odvzela vsa pooblastila za vodenje službe ter delovna sredstva, predstavljala sistematično, graje vredno ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Pravilna je tudi ugotovitev, da je zaradi navedenih ravnanj tožene stranke tožnici nastala škoda na zdravju, da je podana vzročna zveza med nastankom škode ter protipravnim ravnanjem tožene stranke ter da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma da ni ravnala malomarno. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, po temelju utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da bi morala imeti prisojena odškodnina tudi kaznovalno funkcijo za toženo stranko. V skladu s tretjim odstavkom 45. člena ZDR je bil delodajalec delavcu v primeru trpinčenja odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodnina za nepremoženjsko škodo po določbah civilnega prava pa nima kaznovalne funkcije. Šele 8. člen ZDR-1 je določil, da je namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu tudi odvračanje delodajalca od ponovnih kršitev.
V obravnavani zadevi tožnica po poteku dveh mesecev od vložitve pritožbe tožene stranke ni pozvala, da v naslednjih 7 dneh izda odločbo o pritožbi zoper prvostopenjski upravni akt, s katerim je bila zavrnjena njena vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči, sicer bo vložena tožba. Zato v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko sojenje. Ker vsebinsko sojenje ob neizpolnjeni procesni predpostavki iz 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 (nova zahteva stranke) ni dopustno, je z izpodbijanim sklepom tožba pravilno zavržena.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta
Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije postalo delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, ni pa mu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Delodajalec se lahko odloči za spremembo organizacije dela že zaradi slabših ekonomskih kazalcev oziroma da bi preprečil nastalo izgubo in ni potrebno, da konkretna izguba že nastane. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je bilo delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, ukinjeno in je bilo delo tega delovnega mesta razporejeno na drugi delavki. Poleg tega se je obseg dela zmanjšal, zato je bilo z reorganizacijo mogoče delo organizirati drugače. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Upnik je z vložitvijo predloga za odlog pristal oziroma povzročil to, da je izvršba začasno zastala, in je tako pristal v omejitev načela hitrosti v izvršilnem postopku, ki ga zakon določa prav v interesu upnika, da bi čim prej dosegel izterjavo svoje terjatve. Dolžniku je praviloma tak zastoj v postopku izvršbe le v korist, sicer s predlogom upnika ne bi soglašal.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog tega delovnega mesta na ostale zaposlene pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje prodaje in marketinga. Zato je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR.
nadurno delo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka ni dokazala, da je bil dejanski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog. Dejanski razlog za odpoved je bil nepodpis sklepa o nadurnem delu. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
invalidnost III. kategorije - pravica do premestitve - telesna okvara - invalidnost I. kategorije - telesna okvara
Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za delo in za stanje po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (I. kategorijo invalidnosti). Tožnica je še vedno zmožna za delo z omejitvami, zato je pri njej podana invalidnost III. kategorije in s tem stanje po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1.
Pri tožnici ne gre za nobeno od stanj po veljavnem Seznamu telesnih okvar, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 90, 90/1, 90/3. ZDR-1 člen 91, 91/3. OZ 45, 45/1, 49, 86, 86/1, 131.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - mobbing
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka odločila za reorganizacijo zaradi slabega poslovanja in ne zato, da bi se s tem tožnici nadrejena delavka znebila tožnice. Tožena stranka je reorganizirala komercialni sektor, spremenila svoj Pravilnik o sistemizaciji in ukinila tožničino delovno mesto. Tožena stranka je zato dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz prej sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Dokazala je, da organizacijski razlog ni bil le navidezen in da ni šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Tožničini očitki zoper njeno nadrejeno (da naj bi ji onemogočala delovne rezultate, ji krčila pristojnosti, stalno izražala dvom v njene odločitve...) bodisi niso resnični ali pa ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0013801
ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 155. ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2 – 3, 354, 355, 355-6.
stečaj - povrnitev stroškov postopka – nastanek terjatve za povrnitev stroškov – zapadlost terjatve na povrnitev stroškov postopka – sklep o stroških
V obravnavanem primeru je stečajna upraviteljica priznala prijavljeno terjatev, zato se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila (čeprav bo priznana terjatev poplačana kasneje v okviru stečajnega postopka), oziroma da je tožnik s svojim zahtevkom v tem delu uspel, pri čemer ni bistveno, da ni bilo predlagano nadaljevanje postopka v roku, ki je določen v ZFPPIPP. Zato je ob smiselni uporabi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške, odmerjene ob upoštevanju uspeha obeh strank v tem individualnem delovnem sporu.
Terjatev za povrnitev stroškov postopka je v obravnavani zadevi nastala šele z izpodbijanim sklepom. Iz tega razloga za terjatve iz naslova pravdnih stroškov v individualnih delovnih sporih, ki so bili začeti zoper delodajalca, preden je bil nad njim začet stečajni postopek, pa o njih še ni bilo odločeno s sodno odločbo, ne velja obveznost prijave v stečajnem postopku, saj ne gre za terjatve, ki so nastale pred začetkom stečaja. Zato se nanje ne nanaša določba 3. točke 2. odstavka 60. člena ZFPPIPP. Stečajni dolžnik poravnava stroške, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku stečajnega postopka, iz stroškov stečajnega postopka (354. člen, 6. točka 355. člena ZFPPIPP).
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-3, 54. ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - ekonomski rizik poslovanja - transformacija pogodbe o zaposlitvi - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožnikovo delo v celotnem obdobju njegove zaposlitve pri toženi stranki po večih pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo začasne narave. Tožnik je bil pri toženi stranki dejansko zaposlen iz razloga ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z vsakokratnim obsegom naročil poslovnih partnerjev in ne iz razloga začasno povečanega obsega dela. Ker ni bil podan v pogodbah o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.
Za terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku (296. člen ZFPPIPP), velja, da so priznane, če jih prizna upravitelj in jih ne prereka nobeden od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP). Priznanje takšnih terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve, tako ugotovljene terjatve pa mora upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi. Upnik, katerega terjatev je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP).
Ker je bila tožnici terjatev, prijavljena (tudi) kot navadna, priznana, slednja dejansko ni imela razloga pritoževati se zoper sklep o preizkusu terjatev, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja.
Tožnica utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da terjatve, ki ima naravo stroškov postopka, v stečaju ni treba prijaviti, tako da tudi ni bilo za pričakovati, da jo bo upravitelj, ki njenemu primarnemu predlogu, da naj se terjatev poplača kot strošek postopka, ni sledil, napotil na pravdo. Tudi, če bi jo, tožnica ne bi imela (le) ugotovitvene tožbe temveč dajatveno. Njen interes glede terjatve, za katero zatrjuje, da „deli usodo“ stroškov postopka, namreč ni (le) v tem, da se ugotovi obstoj takšne terjatve, ampak da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve (to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006).
Zmotno je stališče, da policisti niso imeli pravice obdolženemu odrediti preizkusa alkoholiziranosti, ker v času odreditve preizkusa alkoholiziranosti ni bil udeleženec cestnega prometa. Da obdolžencu ni mogel biti odrejen preizkus alkoholiziranosti na kraju prekrška, je namreč s svojim ravnanjem povzročil obdolženi sam, ki je kraj prometne nesreče zapustil.
ZSVarPre člen 12, 12/3, 49, 49/1. ZDoh-2 člen 23. ZPIZ-1 člen 143, 143/1.
varstveni dodatek - lastni dohodek - invalidnina za telesno okvaro
Invalidnina za telesno okvaro, do katere je upravičen zavarovanec, pri katerem nastane izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne (1. odstavek 143. člena ZPIZ-1), se šteje med lastni dohodek, ki se ugotavlja pri odločanju o upravičenosti do varstvenega dodatka.
ZPP člen 80, 208, 339, 339/2, 339/2-11. ZPIZ-2 člen 4, 4/1.
dodatek za pomoč in postrežbo - smrt zavarovanca - ustavitev postopka - absolutna bistvena kršitev postopka
Zavarovanec, ki je sam vložil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je umrl tekom sodnega postopka. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je osebna, neprenosljiva in nepodedljiva, zato s smrtjo zavarovanca ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca dediči ne morejo uveljaviti. Ker je sodišče prve stopnje nadaljevalo postopek po smrti tožnika, ki v sodnem postopku več ne more biti stranka, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnega prava po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
zavrženje predloga za oprostitev plačila sodnih taks – ne bis in idem – zmotno sklicevanje na načelo ne bis in idem
Tako kot pri odločanju o tožbenem zahtevku tudi pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse pravnomočne postanejo le meritorne (vsebinske) odločitve. Samo v primeru le-teh je namreč odločeno o vsebini zahtevka (predloga). V kolikor pa sta bila tožba ali predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavržena, o vsebini zahtevka (predloga) ni bilo odločeno. Ker ne gre za meritorno odločitev, ta tudi ne more postati pravnomočna. Zato je v takem primeru sklicevanje na načelo ne bis in idem napačno.