V obravnavani zadevi tožnica po poteku dveh mesecev od vložitve pritožbe tožene stranke ni pozvala, da v naslednjih 7 dneh izda odločbo o pritožbi zoper prvostopenjski upravni akt, s katerim je bila zavrnjena njena vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči, sicer bo vložena tožba. Zato v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko sojenje. Ker vsebinsko sojenje ob neizpolnjeni procesni predpostavki iz 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 (nova zahteva stranke) ni dopustno, je z izpodbijanim sklepom tožba pravilno zavržena.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-3, 54. ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - ekonomski rizik poslovanja - transformacija pogodbe o zaposlitvi - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožnikovo delo v celotnem obdobju njegove zaposlitve pri toženi stranki po večih pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo začasne narave. Tožnik je bil pri toženi stranki dejansko zaposlen iz razloga ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z vsakokratnim obsegom naročil poslovnih partnerjev in ne iz razloga začasno povečanega obsega dela. Ker ni bil podan v pogodbah o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.
zamudna sodba - vročanje - napaka sodišča - odgovor na tožbo
Delavka sodišča prve stopnje je prejeti odgovor na tožbo, ki je bil poslan s priporočeno pošto, napačno označila kot navadno poštno pošiljko, jo opremila z napačnim datumom prejema ter v smeti odvrgla poštno dokazilo o prejemu in vrsti pošiljke. Gre za napako, za katero tožena stranka ne more nositi odgovornosti. Ta je svojo obveznost izpolnila s tem, da je odgovor na tožbo pravočasno priporočeno poslala po pošti. Pošta Slovenije je s prejemom priporočene pošiljke potrdila, da je bila ta v resnici naslovljena na sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni vedelo, da je tožena stranka pravočasno odgovorila na tožbo, saj je za to izvedelo šele potem, ko je tožena stranka po izdaji zamudne sodbe o tem obvestila sodišče. Vendar je kljub temu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo.
ZSVarPre člen 26, 26/1, 26/1-1, 26/1-10, 26/1-11. ZDIU12 člen 4, 4/4. ZUJF člen 152, 152/4.
subvencije najemnine za neprofitno stanovanje - denarna socialna pomoč
Na podlagi pravilno določenega ponderja je tožena stranka pravilno izračunala višino subvencije najemnine za neprofitno stanovanje in zneske denarne socialne pomoči, do katerih je bila tožnica upravičena na podlagi izpodbijanih dokončnih odločb, zato tožbeni zahtevek na njihovo odpravo ni utemeljen.
Zmotno je stališče, da policisti niso imeli pravice obdolženemu odrediti preizkusa alkoholiziranosti, ker v času odreditve preizkusa alkoholiziranosti ni bil udeleženec cestnega prometa. Da obdolžencu ni mogel biti odrejen preizkus alkoholiziranosti na kraju prekrška, je namreč s svojim ravnanjem povzročil obdolženi sam, ki je kraj prometne nesreče zapustil.
ZDR člen 4, 109. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti člen 18. Zakon o kolektivnih pogodbah člen 4.
Odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s 109. členom ZDR.
V skladu z 18. členom Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije, ki velja za toženo stranko, višina odpravnine, ki pripada delavcu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, lahko presega desetkratnik osnove iz ZDR. Ker je bila s panožno kolektivno pogodbo dogovorjena višja odpravnina, jo mora tožena stranka izplačati v višjem znesku. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo razliko v odpravnini v višini, ki presega 10-kratnik osnove.
odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - prodaja knjig - zastaranje
Tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki ni vrnila vseh knjig, ki jih je imela na zalogi, čeprav bi v skladu z internimi akti tožeče stranke to morala storiti. Njeno ravnanje je bilo hudo malomarno in v nasprotju z navodili delodajalca. Ob ugotovitvi, da so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škoda) in da je tožena stranka odgovorna za nastanek škode, ki je dokazana tudi po višini, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo odškodninskemu zahtevku.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti pravilna.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Prvi odstavek 16. člena ZJSRS določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti tožene stranke, zato ne more pridobiti pravic po ZJSRS. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca prenehalo 3. 8. 2012, zahtevo pa je tožnik na sklad vložil 18. 3. 2012, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.
Za terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku (296. člen ZFPPIPP), velja, da so priznane, če jih prizna upravitelj in jih ne prereka nobeden od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP). Priznanje takšnih terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve, tako ugotovljene terjatve pa mora upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi. Upnik, katerega terjatev je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP).
Ker je bila tožnici terjatev, prijavljena (tudi) kot navadna, priznana, ni imela razloga pritoževati se zoper sklep o preizkusu terjatev. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na okoliščino, da terjatve, ki ima naravo stroškov postopka, v stečaju ni treba prijaviti, tako da tudi ni bilo za pričakovati, da jo bo upravitelj, ki se o njenem primarnem predlogu, da naj se terjatev poplača kot strošek postopka, očitno ni izrekel (tako izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 24. 10. 2013, priloga C1), napotil na pravdo. Tudi, če bi jo, tožnica ne bi imela (le) ugotovitvene tožbe temveč dajatveno. Njen interes glede terjatve, za katero zatrjuje, da „deli usodo“ stroškov postopka, namreč ni (le) v tem, da se ugotovi obstoj takšne terjatve, ampak da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve (to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006).
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ- člen 257, 258. ZJU člen 5, 154.
izredna odpoved - znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - nevestno delo v službi - rok za podajo odpovedi - objektivni rok - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da subjektivni znak kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 (zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic), tj. direktni naklep, ni izpolnjen, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z opustitvami hotela sebi ali komu drugemu pridobiti kakšno nepremoženjsko korist, ali da bi hotela z ugotovljenimi opustitvami komu prizadejati škodo. Opustitve tožnice tudi nimajo vseh znakov kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 (nevestno delo v službi). Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi stori uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Nastanek večje premoženjske škode je objektivni pogoj kaznivosti, ki mora nastati kot vzročno povezana posledica dejanja. Vložena tožba zoper toženo stranko ne dokazuje nastanka večje premoženjske škode (zmanjšanja premoženja), ampak le možnost njenega nastanka, če bosta njen obstoj in višina dokazana v pravdnem postopku. Ker opustitve tožnice nimajo vseh znakov kaznivih dejanj (ne po 257. členu KZ-1 ne po 258. členu KZ-1), odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.
Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Odpovedni razlog je v obravnavani zadevi nastal že v letu 2010, kar pomeni, da je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2013 že potekel šestmesečni objektivni rok za izredno odpoved iz razloga po 2. alinei prvega 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Dne 17. 4. 2014 je toženi stranki vročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je tožniku 22. 4. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Tožnik v času od 15. 1. 2014 do 17. 4. 2014 ni delal iz razlogov na strani delodajalca. V obdobju od 15. 1. 2014 dalje ni bil napoten na čakanje na delo na domu. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2014 in njeno razveljavitev, saj tožena stranka ni imela podlage, da odpove pogodbo, ki jo je tožnik pred tem že odpovedal in je njegova odpoved takrat že pričela učinkovati.
otroški dodatek - vračilo preveč izplačanih sredstev - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
V skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1, je tožbo zoper dokončni upravni akt potrebno vložiti v 30 dneh od njegove vročitve. Ta predpostavka v obravnavani zadevi ni izpolnjena. Četudi bi zaradi sodnih počitnic rok za vložitev tožbe pričel teči šele 16. 8. 2014, je 30 dnevni rok, v katerem bi tožba morala biti vložena pri sodišču, da bi jo bilo mogoče šteti za pravočasno, potekel 15. 9. 2014. Sodišče je tožbo prejelo dne 23. 10. 2014. Zato je tožba na temelju 274. člena ZPP z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.
Tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi ZOPRZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne more izboljšati pravnega položaja. Bistveno za odločitev v zadevi je, da je nova odločba, izdana na podlagi določb ZOPRZUJF, postala pravnomočna. Z njo je tožena stranka odločila, na kakšen način se tožnici za nazaj izplača pripadajoča razlika in ji to razliko tudi izplačalo. Z ZOPRZUJF je bilo vprašanje rešeno na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnim zneskih, kar pomeni brez obresti (2. člen ZOPRZUJF).
odškodnina za neizrabljen dopust - možnost izrabe dopusta
Za pridobitev pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnica, ki ji je bil s sklepom z dne 21. 3. 2013 priznan letni dopust v trajanju 34 dni, do junija 2013, ko je s toženo stranko sklenila sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in ji je ta prenehala 13. 7. 2013, za koriščenje preostalih dni letnega dopusta ni zaprosila ne ustno ne pisno. Zato tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljeni letni dopust.
Za terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku (296. člen ZFPPIPP), velja, da so priznane, če jih prizna upravitelj in jih ne prereka nobeden od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP). Priznanje takšnih terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve, tako ugotovljene terjatve pa mora upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi. Upnik, katerega terjatev je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP).
Ker je bila tožnici terjatev, prijavljena (tudi) kot navadna, priznana, slednja dejansko ni imela razloga pritoževati se zoper sklep o preizkusu terjatev, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja.
Tožnica utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da terjatve, ki ima naravo stroškov postopka, v stečaju ni treba prijaviti, tako da tudi ni bilo za pričakovati, da jo bo upravitelj, ki njenemu primarnemu predlogu, da naj se terjatev poplača kot strošek postopka, ni sledil, napotil na pravdo. Tudi, če bi jo, tožnica ne bi imela (le) ugotovitvene tožbe temveč dajatveno. Njen interes glede terjatve, za katero zatrjuje, da „deli usodo“ stroškov postopka, namreč ni (le) v tem, da se ugotovi obstoj takšne terjatve, ampak da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve (to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006).
ZPP člen 80, 208, 339, 339/2, 339/2-11. ZPIZ-2 člen 4, 4/1.
dodatek za pomoč in postrežbo - smrt zavarovanca - ustavitev postopka - absolutna bistvena kršitev postopka
Zavarovanec, ki je sam vložil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je umrl tekom sodnega postopka. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je osebna, neprenosljiva in nepodedljiva, zato s smrtjo zavarovanca ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca dediči ne morejo uveljaviti. Ker je sodišče prve stopnje nadaljevalo postopek po smrti tožnika, ki v sodnem postopku več ne more biti stranka, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnega prava po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 90, 90/1, 90/3. ZDR-1 člen 91, 91/3. OZ 45, 45/1, 49, 86, 86/1, 131.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - mobbing
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka odločila za reorganizacijo zaradi slabega poslovanja in ne zato, da bi se s tem tožnici nadrejena delavka znebila tožnice. Tožena stranka je reorganizirala komercialni sektor, spremenila svoj Pravilnik o sistemizaciji in ukinila tožničino delovno mesto. Tožena stranka je zato dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz prej sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Dokazala je, da organizacijski razlog ni bil le navidezen in da ni šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Tožničini očitki zoper njeno nadrejeno (da naj bi ji onemogočala delovne rezultate, ji krčila pristojnosti, stalno izražala dvom v njene odločitve...) bodisi niso resnični ali pa ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
Tožnik je upravičen do povrnitve dela stroškov postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena (ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku), saj so bili ti stroški nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik tudi ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku.
invalidnost III. kategorije - pravica do premestitve - telesna okvara - invalidnost I. kategorije - telesna okvara
Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za delo in za stanje po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (I. kategorijo invalidnosti). Tožnica je še vedno zmožna za delo z omejitvami, zato je pri njej podana invalidnost III. kategorije in s tem stanje po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1.
Pri tožnici ne gre za nobeno od stanj po veljavnem Seznamu telesnih okvar, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.