ZPP člen 80, 208, 339, 339/2, 339/2-11. ZPIZ-2 člen 4, 4/1.
dodatek za pomoč in postrežbo - smrt zavarovanca - ustavitev postopka - absolutna bistvena kršitev postopka
Zavarovanec, ki je sam vložil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je umrl tekom sodnega postopka. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je osebna, neprenosljiva in nepodedljiva, zato s smrtjo zavarovanca ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca dediči ne morejo uveljaviti. Ker je sodišče prve stopnje nadaljevalo postopek po smrti tožnika, ki v sodnem postopku več ne more biti stranka, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnega prava po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
KPJS člen 43, 44, 45, 48. ZObr člen 97b, 97b/2, 97b/3. ZDSS-1 člen 6.
kolektivni delovni spor - kršenje pravic iz kolektivne pogodbe - dodatek za delo ponoči - dodatek za delo v nedeljo - dodatek za delo preko polnega delovnega časa- dežurstva - kolektivna pogodba
Pripadniki SV presežek ur kompenzirajo kot proste ure, sporno pa je njihovo plačilo. Predlagatelj v tem sporu namreč uveljavlja, da bi morale biti ure (kompenzirane) plačane, upoštevaje posebne pogoje dela, v katerih so bile opravljene. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da delo pripadnika SV preko polnega delovnega časa samo po sebi ne utemeljuje priznanje dodatka za delo preko polnega delovnega časa ter drugih vtoževanih dodatkov. Ure, ki so jih pripadniki SV opravili preko polnega delovnega časa in kompenzirali kot proste ure, se vštevajo v polno delovno obveznost, zato je nasprotni udeleženec te ure pravilno obračunal v višini 100 % urne postavke.
Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je nasprotna udeleženka dolžna obračunati in izplačati vtoževane dodatke v višini kot jih določa KPJS za ure, ki so jih pripadniki SV izrabili kot proste ure. Predlagatelj ne upošteva instituta začasne razporeditve delovnega časa. Ure, opravljene v posebnih delovnih pogojih, je potrebno upoštevati v številu ur redne tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti oziroma jih prerazporediti v ta okvir. Do presežka ur, ki jih pripadniki kompenzirajo, pride zaradi začasne prerazporeditve delovnega časa, ko se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v šestmesečnem obdobju. Vendar pa to ne pomeni, da pripadniki SV v času, ko dejansko opravljajo delo preko polnega delovnega časa, niso upravičeni do vtoževanih dodatkov.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-3, 54. ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - ekonomski rizik poslovanja - transformacija pogodbe o zaposlitvi - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožnikovo delo v celotnem obdobju njegove zaposlitve pri toženi stranki po večih pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo začasne narave. Tožnik je bil pri toženi stranki dejansko zaposlen iz razloga ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z vsakokratnim obsegom naročil poslovnih partnerjev in ne iz razloga začasno povečanega obsega dela. Ker ni bil podan v pogodbah o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.
Tožnik je s tem, ko je sporno elektronsko sporočilo poslal na elektronske naslove določenih oseb, še preden je bilo to sprejeto na svetu zavoda, kršil pravila organizacije dela in poslovanja pri toženi stranki, ki je bilo običajno tako, da je bilo posredovanje podatkov tožene stranke tretjim možno le, če je bilo poslovno poročilo sprejeto na svetu zavoda in je direktor odobril posredovanje teh podatkov. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil svoje delovne obveznosti. Vendar pa tožniku v zvezi z očitano kršitvijo ni mogoče očitati naklepnega ravnanja. Zgolj dejstvo, da tožnik elektronskega sporočila ni poslal pomotoma, ampak ga je poslal namenoma, še ne pomeni, da je tudi namenoma oziroma naklepno kršil svoje obveznosti oziroma navodila delodajalca. Naklep tožnika bi bil podan, če bi se tožnik zavedal svojih obveznosti in navodil tožene stranke, pa bi jih namerno kršil. Tožniku ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, saj je ravnal v dobri veri in v dobro tožene stranke. Zato odpovedni razlog za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni podan in je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ- člen 257, 258. ZJU člen 5, 154.
izredna odpoved - znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - nevestno delo v službi - rok za podajo odpovedi - objektivni rok - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da subjektivni znak kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 (zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic), tj. direktni naklep, ni izpolnjen, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z opustitvami hotela sebi ali komu drugemu pridobiti kakšno nepremoženjsko korist, ali da bi hotela z ugotovljenimi opustitvami komu prizadejati škodo. Opustitve tožnice tudi nimajo vseh znakov kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 (nevestno delo v službi). Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi stori uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Nastanek večje premoženjske škode je objektivni pogoj kaznivosti, ki mora nastati kot vzročno povezana posledica dejanja. Vložena tožba zoper toženo stranko ne dokazuje nastanka večje premoženjske škode (zmanjšanja premoženja), ampak le možnost njenega nastanka, če bosta njen obstoj in višina dokazana v pravdnem postopku. Ker opustitve tožnice nimajo vseh znakov kaznivih dejanj (ne po 257. členu KZ-1 ne po 258. členu KZ-1), odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.
Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Odpovedni razlog je v obravnavani zadevi nastal že v letu 2010, kar pomeni, da je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2013 že potekel šestmesečni objektivni rok za izredno odpoved iz razloga po 2. alinei prvega 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna.
ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1, 12/1-4. Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevoza za dijake in študente, oprostitve plačila socialno varstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 5, 5/2.
plačilo vrtca - lastni dohodek
Sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe zakonodaje (ZUPJS in Pravilnika o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca...) pri izračunu dohodka tožničine družine neutemeljeno ni upoštevalo preživnine iz tekočega leta, ki jo je za mladoletnega sina dolžan plačevati njegov oče, zato ni pravilno izračunalo celotnega dohodka tožničine družine, niti povprečnega mesečnega dohodka na osebo po 20. členu ZUPJS. Zato ni bil pravilno uporabljen 24. člen ZUPJS o razvrstitvi v dohodkovni razred glede na povprečni mesečni dohodek na osebo, ne pravilno izračunan odstotkovni razpon mesečnega dohodka na osebo v primerjavi s povprečno mesečno plačo vseh zaposlenih v RS, niti delež oz. % cene programa vrtca, ki ga je za sporno obdobje dolžna plačati tožnica.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na tožnikov položaj. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju o tožbi to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči, v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta
Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije postalo delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, ni pa mu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Delodajalec se lahko odloči za spremembo organizacije dela že zaradi slabših ekonomskih kazalcev oziroma da bi preprečil nastalo izgubo in ni potrebno, da konkretna izguba že nastane. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je bilo delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, ukinjeno in je bilo delo tega delovnega mesta razporejeno na drugi delavki. Poleg tega se je obseg dela zmanjšal, zato je bilo z reorganizacijo mogoče delo organizirati drugače. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
ZPIZ člen 60, 60/2, 60/2-3, 67, 93, 93/7. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 5, 5/2, 5/3.
invalidnost - invalid III. kategorije - delna invalidska pokojnina - sporazum z Bosno - tujec
Skladno z 93. členom ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, imajo invalidi III. kategorije invalidnosti pravico do premestitve, oziroma v primeru, če je potrebna časovna razbremenitev, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega ter pravico do delne invalidske pokojnine. Za priznanje teh pravic je bistveno, da pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja delodajalec (sedmi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Pravico do delne invalidske pokojnine pa zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi v primeru, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Upoštevaje, da tožnik živi tujini in da je tam tudi že upokojen, z zakonom določenih pogojev, ki se nanašajo na zaposljivost invalidov, ne izpolnjuje.
Za terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku (296. člen ZFPPIPP), velja, da so priznane, če jih prizna upravitelj in jih ne prereka nobeden od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP). Priznanje takšnih terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve, tako ugotovljene terjatve pa mora upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi. Upnik, katerega terjatev je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP).
Ker je bila tožnici terjatev, prijavljena (tudi) kot navadna, priznana, ni imela razloga pritoževati se zoper sklep o preizkusu terjatev. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na okoliščino, da terjatve, ki ima naravo stroškov postopka, v stečaju ni treba prijaviti, tako da tudi ni bilo za pričakovati, da jo bo upravitelj, ki se o njenem primarnem predlogu, da naj se terjatev poplača kot strošek postopka, očitno ni izrekel (tako izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 24. 10. 2013, priloga C1), napotil na pravdo. Tudi, če bi jo, tožnica ne bi imela (le) ugotovitvene tožbe temveč dajatveno. Njen interes glede terjatve, za katero zatrjuje, da „deli usodo“ stroškov postopka, namreč ni (le) v tem, da se ugotovi obstoj takšne terjatve, ampak da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve (to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006).
reaktivacija - ponoven obstoj preostale delovne zmožnosti - invalid I. kategorije - sprememba zdravstvenega stanja
Pri tožniku še ni izkazano tolikšno izboljšanje zdravstvenega stanja, da bi bilo pri njem mogoče ugotoviti ponoven obstoj preostale delovne zmožnosti vsaj za polovični delovni čas. Še vedno je podan dejanski stan iz 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega je uživalec invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih posamičnih upravnih aktov ter na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je opravilo le en narok za glavno obravnavo, na katerem je sprejelo sklep, da se narok preloži za nedoločen čas, nato pa je na seji senata, na katero stranki nista bili vabljeni, sprejelo odločitev o zadevi. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka pričakovala, da bo sodišče prve stopnje pred izdajo končne odločbe opravilo še en narok za glavno obravnavo, ker tega ni opravilo, pa ji je odvzelo možnost, da bi pravočasno zahtevala povračilo (vseh) stroškov postopka (tretji odstavek 163. člena ZPP). S takim ravnanjem je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 291. člena ZPP. Ob smiselni uporabi te določbe, v skladu s katero predsednik senata naznani, da je glavna obravnava končana, ko senat misli, da je zadeva obravnavana, tako da se lahko izda odločba, bi namreč sodišče prve stopnje moralo s sklepom zaključiti glavno obravnavo, ker tega ni storilo, pa tožeča stranka ni mogla vedeti, da povračila stroškov ne bo imela več možnosti zahtevati, saj je bil narok predhodno preložen za nedoločen čas. Ta kršitev je vplivala tudi na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela sklepa, saj je odločitev o stroških postopka napačna, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo (le) povračilo stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka priglasila v tožbi, čeprav so ji v nadaljnjem postopku na prvi stopnji nastali dodatni stroški.
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 90, 90/1, 90/3. ZDR-1 člen 91, 91/3. OZ 45, 45/1, 49, 86, 86/1, 131.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - mobbing
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka odločila za reorganizacijo zaradi slabega poslovanja in ne zato, da bi se s tem tožnici nadrejena delavka znebila tožnice. Tožena stranka je reorganizirala komercialni sektor, spremenila svoj Pravilnik o sistemizaciji in ukinila tožničino delovno mesto. Tožena stranka je zato dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz prej sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Dokazala je, da organizacijski razlog ni bil le navidezen in da ni šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Tožničini očitki zoper njeno nadrejeno (da naj bi ji onemogočala delovne rezultate, ji krčila pristojnosti, stalno izražala dvom v njene odločitve...) bodisi niso resnični ali pa ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog tega delovnega mesta na ostale zaposlene pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje prodaje in marketinga. Zato je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014460
OZ člen 149.
nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - soprispevek - nevarna dejavnost - višina odškodnine
Tožnik se je poškodoval na delu pri toženi stranki, ko je pri demontaži konzole oziroma podpore za dvigovanje strehe ta padla, zdrsnila z vijakov in mu ob rezervoar stisnila ramo in prsni koš. Tožnik je opravljal delo, pri katerem se konzola odstrani iz fiksnega položaja, torej postane gibljiva. To pa je, ob dejstvu, da gre za več sto kilogramov težak predmet, okoliščina, zaradi katere je takšno delo mogoče označiti za nevarno. Šlo je tudi za delo na gradbišču, ki v skladu s sodno prakso predstavlja nevarno dejavnost. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožnik bi moral pred odvijačenjem vijakov konzolo pripeti na kavelj žerjava in bi se moral s sodelavcem, s katerim sta izvajala demontažo konzole, dogovoriti o zaporedju delovnih operacij ter o načinu dela. Zato znaša njegov soprispevek k nastanku škode 10 %.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti, zato je obrestni zahtevek neutemeljen in ga je že sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - opravljanje pridobitne dejavnosti
Tožnik je v času bolniškega staleža opravljal pridobitno dejavnost. Zato je obstajal utemeljen razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi ZOPRZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne more izboljšati pravnega položaja. Bistveno za odločitev v zadevi je, da je nova odločba, izdana na podlagi določb ZOPRZUJF, postala pravnomočna. Z njo je tožena stranka odločila, na kakšen način se tožnici za nazaj izplača pripadajoča razlika in ji to razliko tudi izplačalo. Z ZOPRZUJF je bilo vprašanje rešeno na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnim zneskih, kar pomeni brez obresti (2. člen ZOPRZUJF).