BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00051309
OZ člen 86. ZVPot člen 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZPotK člen 1. ZBS-1 člen 1. ZPP člen 337, 337/1.
pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - kredit v CHF - dobra vera - slaba vera banke - pravica in dolžnost informiranja - seznanitev s splošnimi pogoji - bistvena sestavina pogodbe - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - konverzija - monetarna politika - ničnost kreditne pogodbe - pravo EU - implementacija direktive - nedopustna pritožbena novota
Predstavitev različnih možnih scenarijev v grafični obliki kot oblika ponazoritve prevzetega rizika bi bila sicer možna, nikakor pa ne more biti zahtevana kot standard, saj je dejanska vrednost (relevantnost) naključno izbranih potencialnih scenarijev znana šele ex post.
Pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF niti sam zase ni bil nepošten, ker v času sklepanja pogodbe ni ustvarjal oz. ni pomenil znatnega neravnovesja med obveznostmi strank posla.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00069937
Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij člen 1. ZTFI člen 74. ZBan-1L člen 1. ZPP člen 8, 185, 185/1, 339, 339/2-14, 339/2-15.
Sodišče prve stopnje je natančno in obširno ter pravilno pojasnilo vsebino pojasnilne dolžnosti (komercialne) banke pri prodaji (tu podrejenih) obveznic, v okviru relevantnih določb področne zakonodaje (Zakona o trgu finančnih instrumentov, Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih potrošniških pogojih, Zakona o varstvu potrošnikov). Pri tem vprašanju gre za vprašanje, ali so bile v predpogodbeni fazi sklepanja pogodbe in naknadnega vplačila ter vpisa obveznic stranki, ki se je odločala o tem, da bi postala imetnik podrejenih obveznic, s strani banke podane zadostne informacije za sprejem odločitve. Gre zlasti za vprašanje, ali je banka tožniku ustrezno pojasnila pravne lastnosti tega podrejenega finančnega instrumenta v primerjavi z hranilnimi vlogami in z navadnimi obveznicami banke. Pojasnilna dolžnost kot korekcija informacijskega neravnotežja, izvedena v predpogodbeni fazi, predstavlja obveznost banke, da nasprotno stranko na jasen in pregleden način informira o okoliščinah sklenitve pogodbe, tako da lahko stranka razume možna tveganja, povezana z naložbo.
Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost pri prodaji podrejenih obveznic ni primerljiva s pojasnilno dolžnostjo bank v primerih kreditojemalcev v CHF, kar je nenazadnje razbrati tudi iz navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 5/2020, ki opredeljuje, s čim se zadosti pojasnilni dolžnosti pri prodaji spornih obveznic. Gre sicer za podobno vprašanje, a zadeve ni mogoče primerjati že zato, ker gre za različna položaja, v katerih so uporabljeni različni finančni instrumenti. Dolžnost banke pri prodaji obveznic je v zagotovitvi vseh potrebnih informacij tako glede njihove narave kot glede z njo povezanih tveganj. Aktivna obveznost informiranja je lahko podana tako ustno kot pisno, tudi s pomočjo prospekta, na podlagi česar lahko stranka sprejme poučeno in preudarno ter prostovoljno odločitev. Banka ni dolžna preverjati, ali se je nasprotna stranka s ponujenimi potrebnimi informacija seznanila in jih (natančno) preučila. Pomembno je, da so bile različne informacije bodočemu imetniku (pred kasnejšim sprejetjem odločitve) dostopne.
Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da toženka ni obvestila tožnika o možnosti izgube podrejenih obveznic izven stečaja banke, in takšne poučitve tudi ni obsegala vsebina prospekta. A pritožbeno sodišče soglaša z razlogi in zaključki sodišča prve stopnje, da ob izdaji prospekta in ob sklenitvi pogodbe za nakup podrejenih obveznic takšna možnost prenehanja kvalificirane obveznosti toženke ni bila predvidena. Pravna podlaga, ki je omogočala sprejetje izrednih ukrepih, kakršni so bili izrečeni s sporno odločbo BS, je bila v slovenski pravni red vnesena šele z novelo Ban-1L z dne 12. 11. 2013. Nacionalna naloga zakonodajalca je bila, da predpiše ukrepe in pogoje za izrek takih ukrepov. Direktiva 2001/24/ES z dne 4. 4. 2001 ni predstavljala neposrednega pravnega temelje za izrek takih ukrepov. Pred spremembo ZBan-1L se je lahko BS v primeru, ko komercialna banka postane nesposobna za poslovanje, odzvala s predlogom stečaja banke, šele spremenjeni zakon pa je omogočil, da se odzove tudi z izrednim ukrepom izbrisa obveznic, s katerim prepreči stečaj. Prospekt za prodajo obveznic X. je bil izdan pred spremembo zakonodaje in je povsem logično, da toženka ni mogla opozoriti tožnika na možnost izbrisa obveznic izven stečaja, torej na izredni regulacijski ukrep. Spremenjeni pogoji za prenehanje obveznosti banke so bili posledica spremenjene zakonodaje. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vsebina Direktive ni nalagala dolžnosti ureditve reorganizacijskih ukrepov za ponovno vzpostavitev ustreznosti bank, s katerimi bi za to pristojni sodni ali upravni organi znižali terjatve tretjih oseb, zlasti pa ne, kakšne ukrepe konkretno, naj posamezna država članica predpiše in kakšni so pogoji za njihov izrek. Omenjena vprašanja so bila prepuščena nacionalnemu pravu posamezne države članice. Da izrek prenehanja kvalificiranih obveznosti banke, ki sledi izbrisu obveznic, ob nastanku razmerja, torej ob izdaji obveznic, ni bil niti pogodbeno niti zakonsko predviden, je potrjeno tudi v odločbi VS RS II Ips 173/2017.
BANČNO JAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00050442
ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4. ZBan-2 člen 85, 155.
švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ugovor zastaranja - zastaralni rok - dodatno zaslišanje - dopolnitev dokaznega postopka - pojasnilna dolžnost banke
Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo edine predlagane priče, ki je sklenila kreditno pogodbo pri isti referentki kot tožnica, je storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni obravnavalo zavrnitve dokaznega predloga na način, kot je bila ta priča predlagana. Sodišče tudi ni obravnavalo pravilno ugovora zastaranja in ni ugotavljalo, kdaj naj bi tožnica izvedela tako za nepoštenost pogodbe oziroma ničnost, ampak se je osredotočilo le na to, kdaj je bilo drugo najvišje zvišanje kreditnega obroka.
sklep o prekinitvi postopka - prekinitev pravdnega postopka - imetniki podrejenih obveznic - izbris obveznic - razlogi za prekinitev - predhodno vprašanje - protiustavnost zakona - ustavna odločba - Banka Slovenije - nadaljevanje postopka - Nova Ljubljanska banka (NLB) - sodno varstvo zoper odločbe Banke Slovenije - varstvo imetnikov izbrisanih in konvertiranih upravičenj v bankah
Opustitev vložitve tožbe za presojo vprašanja pravilnosti in zakonitosti odločb Banke Slovenije s strani tožene stranke je eden od razlogov, da je tožeča stranka proti toženi stranki vložila to tožbo.
Tudi v teh postopkih je bistveno, ali so tako ugotovljena dejstva kot tudi zaključki Banke Slovenije glede potrebnosti izreka izrednega ukrepa pravilni in ali je bil izredni ukrep potreben, sorazmeren in zakonit. Šele po razjasnitvi teh vprašanje je nadalje mogoče presojati ravnanje poslovnih bank in posledično njihovo odškodninsko odgovornost.
Smotrno, ekonomično in ustavno skladno je, da so vprašanja, ki zadevajo pravilnost predpostavk za izdajo odločb Banke Slovenije in so skupna vsem odškodninskim postopkom imetnikov kvalificiranih pravic, rešena na enak način za vse odškodninske postopke.
ZPSVIKOB člen 3, 25, 45. ZBan-1 člen 350a. ZPP člen 191.
prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - pravne posledice ustavne odločbe - pogoji za prekinitev postopka - Banka Slovenije - podrejene obveznice - enotno sosporništvo
Sodni postopki iz 25. in 45. člena ZPSVIKOB, prekinitev katerih omenja sodišče prve stopnje, predstavljajo »zgolj« postopke zoper Banko Slovenije in ne (tudi) postopkov zoper komercialno banko. Iz 350.a člena ZBan-1 je (prav tako) jasno razvidno, da ureja odškodninsko varstvo delničarjev, upnikov in drugih oseb, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu, »le« zoper omenjeno banko, ne pa (tudi) zoper komercialne banke.
Ker Banka Slovenije in prvo tožena stranka v konkretnem primeru ne nastopata kot enotna sospornika in se zahtevka zoper njiju lahko obravnavata ločeno, sklep Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020, ki jasno predvideva zgolj prekinitev odškodninskih postopkov, ki tečejo zoper Banko Slovenijo, ne predstavlja (hkrati) razloga za prekinitev postopka tudi zoper prvo toženo stranko.
Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da je spremenilo opis dejanja v škodo obdolžencu. Pritožba nima prav. Sodišče prekorači obtožbo, če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Objektivne identitete ni, če obtoženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obtoženčevo škodo. O tem, kdaj gre za dopustne spremembe opisa dejanja v sodbi in kdaj za nedovoljeno prekoračitev obtožbe, je mogoče presojati samo na podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej. Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja ustrezno spremeni, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis ugodnejši za obdolženca.
ZPSVIKOB člen 25, 45. ZBan-1 člen 350a. ZPP člen 191.
imetniki podrejenih obveznic - prekinitev postopka - razlogi za prekinitev - protiustavnost zakona - ustavna odločba - Banka Slovenije - nadaljevanje postopka - Nova Ljubljanska banka (NLB) - stvarna pristojnost sodišča - pristojnost sodišča - solidarna obveznost
Ustavno sodišče RS je (ponovno) prekinilo »zgolj« odškodninske postopke, ki tečejo zoper Banko Slovenije in so bili pred tem prekinjeni na podlagi 4. točke izreka sklepa istega sodišča opr. št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, nato pa so se nadaljevali z dnem 19. 12. 2019, torej z uveljavitvijo ZPSVIKOB. To so torej »zgolj« odškodninski postopki po 350.a členu ZBan-1 (postopki zoper Banko Slovenije), ki jih ZPSVIKOB omenja (ureja) v 45. členu (glej 21. opombo sklepa Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020). Upoštevaje vse predhodne ugotovitve razloga za (nadaljnjo) prekinitev postopka zoper drugo toženo stranko (NLB) ni in je odločitev sodišča prve stopnje, da se ta zoper njo nadaljuje, pravilna.
ZPSVIKOB člen 3, 25, 45. ZPP člen 45, 191. ZBan-1 člen 350.
prekinitev pravdnega postopka - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - krajevna pristojnost sodišča - sosporništvo na pasivni strani - solidarna zaveza - solidarna obveznost - Banka Slovenije - Nova Ljubljanska banka (NLB) - razlog za prekinitev postopka - ustavna odločba - odškodninski zahtevek - ločeno obravnavanje zahtevkov - sodno varstvo zoper odločbe Banke Slovenije - varstvo imetnikov izbrisanih in konvertiranih upravičenj v bankah
Ker sta toženi stranki v konkretnem primeru „zgolj“ solidarni zavezanki (solidarna sospornika) in se zahtevka zoper njiju lahko obravnavata ločeno, sklep Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020, ki jasno predvideva zgolj prekinitev odškodninskih postopkov, ki tečejo zoper Banko Slovenijo (drugo toženo stranko), ne predstavlja razloga za prekinitev postopka tudi zoper prvo toženo stranko.
ZPSVIKOB člen 1, 8, 45. ZPP člen 191. ZBan-1 člen 350a.
stvarna pristojnost sodišča - izključna stvarna pristojnost okrožnega sodišča - atrakcija pristojnosti - imetniki podrejenih obveznic - sosporništvo na pasivni strani - pasivna legitimacija - odškodninski tožbeni zahtevek - splošna in specialna zakonska ureditev - solidarna odgovornost - solidarni dolžniki - različna pravna podlaga tožbenih zahtevkov - sodno varstvo zoper odločbe Banke Slovenije - tožba proti poslovnim bankam
V pritožbenem postopku ni sporno, da je za odločanje o zahtevku zoper drugo toženko Banko Slovenije, glede na navedene določbe ZPSVIKOB pristojno Okrožno sodišče v Mariboru in se je v tem obsegu prvostopenjsko sodišče pravilno izreklo za nepristojno. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da zgolj razlog, da sta stranki na pasivni strani toženi solidarno in zato materialni sospornici v smislu prvega odstavka 191. člena ZPP, še ne predstavlja razloga za atrakcijo pristojnosti tudi za prvo toženo stranko.
Ker je obveznost iz obveznic prenehala, toženki ni mogoče očitati, da je ni izpolnila (da bi bila obveznost lahko kršena, mora sploh obstajati). Neizpolnitev neobstoječe obveznosti pa tudi ne more imeti odškodninskih posledic.
ZKP člen 83, 371, 371/1, 371/1-11. URS člen 21, 25, 35.
izločitev dokazov - izločitev zapisnika - zapisnik o zasegu predmetov - bistvene kršitve določb zkp - razlogi o odločilnih dejstvih
Predmet izločitve po 83. členu ZKP niso katerekoli listine, ampak le tiste, za katere je v drugem odstavku tega člena posebej določeno, da se sodba nanje ne sme opirati. Zapisnikov o zasegu predmetov ni med njimi, čeprav je mogoče, da sodba nanje, tedaj ko so bile ob ali med zasegom kršene človekove pravice, ne bo smela biti oprta, kar pa je v konkretnem primeru, ko sodba ni bila niti izrečena, brezpredmetno.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VSM00020208
ZBan-1 člen 61, 66, 66/1, 66/1-4, 66/2, 167, 167/1, 167/2, 173, 173/1, 173/1-1, 177.. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 265, 265/1, 283.. ZPP člen 315, 347, 358, 362, 362/1.. Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (2011) člen 7, 7/1, 10, 10/5.
odškodninska odgovornost članov uprave bank - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnosti - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - dolžnost skrbnega ravnanja - kršitev dolžnosti zvestobe in lojalnosti - konflikt interesov - vzročna zveza - teorija adekvatne vzročnosti - vmesna sodba v odškodninskem sporu - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora
Po presoji sodišča druge stopnje za ugotovitev, da konflikt interesa obstoji, ni potrebno dokazovanje zasebnega interesa kot prevladujočega oziroma izključnega, zadostuje že obstoj okoliščin na strani člana uprave, zaradi katerih je ogroženo ali bi lahko bilo ogroženo nepristransko in objektivno izvajanje nalog oziroma odločanje. Pri presoji nasprotja interesov se upoštevajo vse okoliščine, ki so neposredno povezane s članom uprave in osebami, ki imajo skupne interese s članom uprave. Med temi okoliščinami, ki jih v razlago nasprotja interesov ponuja že prej naveden Sklep o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 62/2011), so med drugim tudi ekonomske okoliščine. Gotovo ne more biti dvoma o tem, da je posredna kapitalska udeležba tožencev v družbi kreditojemalki predstavljala ekonomsko okoliščino na strani tožencev kot bivših članov uprave. Kot družbeniki v družbi, v katero so vložili tudi nemajhne vsote lastnega denarja (prva toženka 567.517,18 EUR, druga toženka 283.758,90 EUR in tretji toženec 50.075,10 EUR), so imeli z družbo kreditojemalko gotovo skupni interes - uspešnost poslovanja družbe in najmanj kar je, prizadevanje oziroma interes preprečiti njen morebitni propad. Zato če nekdo odobri kredit družbi, v kateri je sam kapitalsko udeležen in je vanjo vložil svoj denar, je pri njegovem odločanju vedno podan nek poseben interes ali vsaj vpliv te okoliščine na odločanje. Zato je v nasprotju z bančnimi pravili, če uprava banke odloča o kreditu družbi, v kateri je sama lastniško udeležena. Prvič zato, ker takšno ravnanje po presoji sodišča druge stopnje ne pomeni ravnanja v skladu z bančno zakonodajo zapovedanimi najvišjimi etičnimi standardi in drugič zato, ker je ob odločanju o zadevnem kreditu obstajal konflikt interesov. Nespoštovanje bančnih predpisov (66. in 173. člena ZBan-1) prve toženke in tretje toženca kot članov uprave, ki sta o zadevnem kreditu glasovala, čeprav v smeri dolžnostnega ravnanja preprečevanja konflikta interesov tega ne bi smela, predstavlja protipravno ravnanje.
ZOR člen 1083, 1084, 1085, 1086, 1087, 1087/3. OZ-UPB1 člen 1061,1061/2. ZDPra-UPB2 člen 16. ZDOdv Zakon o državnem odvetništvu (2017) člen 106. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3. ZPP člen 154.
Ker bančna garancija velja do 14.10.2019, lahko garancijo tožena stranka vse do izteka tega roka (če se pojavijo nove napake na opravljenem delu tožeče stranke) v še neizkoriščenem delu unovči. V primeru, če bi unovčena sredstva vrnila tožeči stranki, kot je to odločilo prvostopenjsko sodišče, bi si s tem zmanjšala obseg zavarovanja, ki si ga je izgovorila z gradbeno pogodbo. Zato je bilo ravnanje tožene stranke, ki je dne 3.4.2017 vrnila znesek 69.092,89 EUR izdajatelju garancije in ne naročniku bančne garancije, pravilno.
BANČNO JAVNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00018897
OZ člen 9.
stroški prehrane - sporazum
Sodišče prve stopnje je glede na vsebino 1.in 2. člena dogovora pravilno štelo, da gre za pavšalni poračun stroškov za prehrano po Kolektivni pogodbi za dejavnost železniškega prometa (KPDSŽ) in Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uredba), ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje. Tožnika ni mogoče izvzeti iz kroga upravičencev po Dogovoru, ker mu je delovno razmerje prenehalo 31. 1. 2015, saj Dogovor ne izključuje tistih, ki v času njegove sklenitve niso bili več zaposleni pri toženki. Tudi sicer ni podlage za različno obravnavo tistih, ki so bili v delovnem razmerju pri toženki od 1. 8. 2008 dalje in tistih, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred ali po sklenitvi Dogovora.
Četrta točka odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 na podlagi 40. člena ZUstS predstavlja zakonsko podlago, na podlagi katere se postopki po prvem odstavku 350.a člena ZBan-1 prekinejo do sprejema ureditve, ki bo imetnikom izbrisanih in konvertiranih kvalificiranih pravic zagotovila učinkovito sodno varstvo.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSM00010162
ZBan-1 člen 66, 66/1, 177, 177/4. ZGD-1-UPB3 člen 263. ZPP-UPB3 člen 315, 315/1.
odškodninska odgovornost članov uprave bank - bančni kredit - skrbnost kreditodajalca - zavarovanje obveznosti - vmesna sodba - nastanek škode
Toženci, ki so komitentu z boniteto C podaljševali rok odplačila kredita (ne le za en, ampak za dvanajst mesecev), hkrati pa od njega niso zahtevali dodatnih zavarovanj, brez dvoma niso ravnali v skladu s pravili poslovne - finančne in bančne stroke (prvi odstavek 66. in četrti odstavek 177. člena Zban-1). Še toliko bolj zato, ker komitent (tako vsaj izhaja iz neprerekanih ugotovitev dokaznega postopka) projekta ni uspel realizirati, njegov ekonomski položaj pa se je slabšal.
Po algoritmu Vrhovnega sodišča RS je izračun takšen, da se vrednost obveznic, izdanim bankam v sanaciji, ne odšteva od preostanka premoženja.
Izračun izvedenca je simulacija, saj do dokončne bilance oziroma vpogleda v zaključno bilanco, ni prišlo. Tako je izvedenec izračunal "de facto" sanacijo, kar je vedno hipotetični izračun.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SODNE TAKSE - USTAVNO PRAVO
VSL00008317
ZPP člen 192, 207, 207/2, 339, 339/1. ZUstS člen 40, 40/2. ZBan-1 člen 350a, 350a/1. ZST-1 člen 1, 1/3, 11. URS člen 26. ZRPPB člen 265.
prekinitev postopka - odškodninska odgovornost - odškodnina - predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - imetnik podrejenih obveznic - imetnik kvalificiranih pravic - varstvo delničarjev in upnikov v primeru odločbe o izrednih ukrepih - neskladje z ustavo - ugotovitev protiustavnosti zakonske določbe - učinki ustavne odločbe - odločba o izrednih ukrepih - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odprava protiustavnosti
Ustavno sodišče, ki je z odločbo U-I 295/13 z dne 19. 10. 2016 ugotovilo, da je bil 350.a člen ZBan-1 v neskladju z Ustavo, je hkrati odločilo, da se do odprave protiustavnosti postopki na podlagi navedenega člena prekinejo (4. točka izreka).
V predmetni zadevi je bila tožba vložena po sprejemu in objavi ustavne odločbe, zato je postopek prekinjen z dnem vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje je izpodbijane sklepe izdalo med prekinitvijo postopka, kar predstavlja kršitev drugega odstavka 207. člena ZPP, ki je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00007632
ZBan člen 350a, 350a/1. ZUstS člen 40, 40/2. ZPP člen 207, 207/2. ZRPPB člen 265.
ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - začasna ureditev stanja - način izvršitve odločitve - prekinitev pravdnega postopka - odločba, izdana med prekinitvijo postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - predlog za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe
Ustavno sodišče lahko poleg odločitve, s katero presodi ustavnost zakona (oziroma ustavnost in zakonitost drugega predpisa), na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določi način izvršitve svoje odločbe. Po ustaljeni ustavnosodni presoji lahko na tej podlagi sprejme tudi začasno pravno ureditev, po kateri morajo njeni naslovniki (posamezniki ali državni organi) ravnati, vse dokler zakonodajalec z zakonom ne uredi tega vprašanja na enak ali drug ustavno skladen način. Del izreka, s katerim se določi način izvršitve njegove odločbe, ima moč zakonske norme.
Četrta točka odločbe US U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 predstavlja zakonsko podlago, na podlagi katere se postopki po 350.a členu ZBan-1 prekinejo do sprejema ureditve, ki bo imetnikom izbrisanih in konvertiranih kvalificiranih pravic zagotovila učinkovito sodno varstvo.