ZPP (1977) člen 77, 77/3, 82, 83, 83/5, 369, 369/3.ZDen člen 60, 67, 67/3, 72.
sposobnost biti stranka - neobstoječa oseba kot pravdna stranka - smrt osebe pred vložitvijo tožbe v njenem imenu - zavrženje tožbe - denacionalizacija - tožba na plačilo nadomestila za uporabo denacionaliziranih nepremičnin
Od smrti dalje fizične osebe ni več in zato ne more biti več subjekt procesnih pravic. Neobstoječa oseba pravde ne more začeti, niti ne kdo drugi v njenem imenu. Zato se pomanjkljivosti take narave ne morejo odpraviti.
Spori zaradi plačila terjatev v zvezi z uporabo denacionalizacijskega premoženja, ki se rešujejo po procesnih pravilih tako kot vse druge pravde. Revident prezre, da pokojnika nista nastopala v denacionalizacijskem postopku kot stranka (pač pa njuni pravni naslednici - kar je bilo v skladu s 60. členom ZDen). Odločba o denacionalizaciji pa se je v vseh primerih glasila na prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (pa če je bil živ, ali ne - 67. člen ZDen). V takih primerih, kot je obravnavani, pa se terjatve uveljavlja tako, kot to na splošno velja za uveljavljanje zapustnikovih terjatev (s to razliko, da take terjatve, kot je obravnavana, čestokrat nastanejo šele po smrti denacionalizacijskih upravičencev).
osebno zavarovanje - kolektivno nezgodno zavarovanje - zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah
Če bi zakonodajalec želel v daljši zastaralni rok zajeti obe vrsti osebnega zavarovanja, bi drugače oblikoval zakonsko določbo 1.odstavek 380. člena ZOR. Vendar je ni, ker je s tudi sicer jasno zakonsko določbo daljši zastaralni rok določil le za terjatve iz življenjskega zavarovanja. Zato za terjatve iz nezgodnega zavarovanja velja triletni zastaralni rok.
služnost hoje in vožnje - priposestvovanje pravice stvarne služnosti - pravica uporabe funkcionalnega zemljišča - pojem družbenega sredstva v družbeni lastnini - upravljanje stvari v družbeni lastnini
Funkcionalnega zemljišča, ki pripada stavbi, ki je v lasti fizične osebe, ni mogoče opredeliti za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi v smislu 55. člena ZTLR. Zato je bilo na takem zemljišču kljub dejstvu, da je bilo v družbeni lastnini, mogoče priposestvovati stvarno služnost.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - pristojnost v odškodninskih sporih - izbirna pristojnost
Za sojenje v odškodninski sporih je po določilu prvega odstavka 52. člena ZPP poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica (izbirna pristojnost). Ker se pristojnost presoja na podlagi tožbenih navedb (in ne poizvedb sodišča), po tožbenih navedbah pa živi toženec na območju Okrajnega sodišča v Piranu, se Okrajno sodišče v Piranu, ki je prejelo v reševanje predmetno tožbo, na podlagi spredaj navedenih procesnih določb ni moglo izreči po uradni dolžnosti za krajevno nepristojno.
delovno razmerje pri delodajalcu - poskusno delo - prenehanje delovnega razmerja - posledice ocenjevanja poskusnega dela v nasprotju z zakonskimi določili
Ugotovitev komisije tožene stranke, ki je spremljala tožničino delo (iz katere ni razvidno niti katero delo) in ga negativno ocenila s posplošeno oceno, zato ne more imeti pravnih posledic iz 4. točke 1. odstavka 100. člena ZDR - prenehanje delovnega razmerja. Ker je bilo tožničino poskusno delo ocenjevano v nasprotju z zakonskimi in podzakonskimi določili, je treba šteti, da je tožnica delovno razmerje pri toženi stranki sklenila brez tega pogoja.
ZOR člen 87, 88. ZDR (1990) člen 35. ZPP (1977) člen 385, 385/3.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov - program razreševanja presežkov delavcev - organ, pristojen za sprejem programa - prenos pristojnosti
Revizijsko sodišče ni preizkušalo novih navedb revidenta v reviziji, ki se nanašajo na zapisnik. Tega ne dopuščajo določila 3. odstavka 385. člena ZPP, po katerih revizija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustna. Nova dejstva in dokaze pa je mogoče navajati oziroma predlagati le, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP).
Na ravni povezanih organizacij je bil sprejet program razreševanja presežnih delavcev, ki je bil v organizacijah, kjer so se ugotavljali presežki, le predhodno obravnavan. Za sprejemanje programa kot formalnega akta pa so lahko pristojni le organi povezanih ali združenih podjetij, ki so pravne osebe z lastnimi organi, lastnim premoženjem in s tem tudi lastno odgovornostjo za sprejemanje odločitev na obravnavanem področju. Razmerij med organi holdinga ter povezanih podjetij ni mogoče obravnavati po določilih 87. in 88.
člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 27/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99) o pooblastilnih razmerjih in še posebej o prenosu pooblastil s posli civilnega prava. V tej zadevi obravnavana razmerja so statusnopravna razmerja med organi različnih pravnih oseb, katerih razmerja so urejena s kogentnimi pravnimi normami. Pristojnosti med organi različnih organizacij tudi ni mogoče spreminjati s statuti in posli statusnega prava, saj so zakonska določila o pristojnosti kogentne narave.
ZPP (1977) člen 149, 149/6, 149/7. ZDR (1990) člen 103.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - vročilnica - domneva o datumu opravljene vročitve
Po določbi 7. odstavka 149. člena ZPP se v primeru, ko se vročilnica izgubi, vročitev lahko dokazuje tudi drugače. Uporaba te določbe pride v poštev le v primeru, kadar vročilnice ni. V obravnavani zadevi, ko je na vročilnici napisan kot datum prejema 25.2.1991, za katerega je tožnik zatrjeval, da ni točen, je uporabiti določbo 6. odstavka 149. člena ZPP. Po tej določbi se v primeru, ko je na vročilnici netočno zapisan dan vročitve, šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje izročeno.
delovno razmerje pri delodajalcih - prenehanje delovnega razmerja - izredna pravna sredstva - revizija - revizijski razlogi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V obravnavani zadevi je osrednji predmet spora zakonitost oziroma nezakonitost odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavca. Za pravilno uporabo materialnega prava in za odločitev o tem vprašanju je med odločilnimi dejstvi tudi vprašanje, v kakšnem pogodbenem razmerju sta bila tožnik in tožena stranka. Glede tega vprašanja je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bila med njima sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, zato tega dejstva v revizijskem postopku ni mogoče več izpodbijati. Tako revident ne more uspeti z zatrjevanjem, da je bila prava volja strank pogodbe o zaposlitvi drugačna kot je bilo ugotovljeno v sodnem postopku.
delovno razmerje pri delodajalcu - odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - namen odškodnine - sodni postopek - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ker pri odločanju o negmotni škodi nista dovolj upoštevali pomena prizadetih dobrin oškodovanca ter namena odškodnine, kot so te kategorije uveljavljene kot standardi v praksi, s čemer sta kršili določila 2. odstavka 200. člena ZOR. Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanu v sodnem postopku je razvidno, da je tožnik pri poškodbi utrpel trajne posledice. Zmanjšana je gibljivost zapestja za 12 % ter groba moč poškodovane roke za 10 %. Tožnik s takšno poškodbo ni onesposobljen za kakršnokoli fizično delo, poleg tega pa mu je bila v letu 1984 priznana III. kategorija invalidnosti s pravico, da opravlja dela, kjer ni potrebna groba moč roke in fin prijem z desno roko. Tožniku tako poklicno delo ni bistveno oteženo ali celo onemogočeno, zaradi česar bi upravičeno trpel intenzivne duševne bolečine. Enak sklep je mogoč tudi v zvezi z drugimi aktivnostmi tožnika. Izvedenec medicinske stroke ne navaja posledic, ki bi jih lahko imel tožnik zaradi poškodbe v zasebnem življenju. Iz dejstev, ugotovljenih v sodnem postopku, ni razvidno, da bi tožnika posledice poškodbe pomembno ovirale v zasebnem življenju. Zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika je ob upoštevanju navedenih okoliščin in uveljavljenih sodnih standardov primerna odškodnina na tej podlagi 800.000,00 SIT.
Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 4. ZDR (1990) člen 100, 100/1-5. ZPP (1977) člen 393.
prenehanje delovnega razmerja - delovno razmerje pri delodajalcu - neupravičena odsotnost z dela
Delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. V obnašanje delavca lahko štejemo tudi neupravičeno odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni. Tako je tudi glede na določbe Konvencije MOD št.158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, če ga delodajalec ugotovi, dovolj resen razlog za prenehanje delovnega razmerja.
SKPG člen 13, 13/1. ZDR (1990) člen 25, 36b, 36b/1, 36b/3. ZPP (1977) člen 395, 395/2.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - trajni presežki - postopek za določitev trajno presežnih delavcev
Pri določanju presežnih delavcev je treba upoštevati temeljna merila določena v 13. členu SKPG. Argument, ki ga kot nov kriterij ponujata nižji sodišči - dislokacija delovnih mest oziroma lokacijska oddaljenost - ni kot merilo pri določitvi trajno presežnih delavcev predviden niti z zakonom niti s kolektivno pogodbo. Zato ga ni mogoče upoštevati pri določanju trajno presežnih delavcev, kot sta to storili nižji sodišči.
ZDR (1990) člen 100, 100/1-5, 100/1-6. ZPP (1977) člen 395, 395/1.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela - vrnitev na delo - odločba sodišča druge stopnje - zmotna uporaba materialnega prava
Po določilih 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91, 13/93, 29/95) delavcu s prvim dnem odsotnosti z dela preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo, če pa se vrne, mu delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (5. točka omenjenega člena). V prvem in drugem primeru so pristojni organi delodajalca upravičeni, da v okoliščinam primernem roku izpeljejo postopek odločanja o prenehanju delovnega razmerja delavca zaradi neupravičenih izostankov z dela. Zakon ne določa, do kdaj se mora delavec vrniti na delo, da bi prišlo do zanj ugodnejšega primera prenehanja delovnega razmerja po 5. točki 100. člena ZDR. Delavec ima pravico, da se vrne, dokler je to mogoče, to pa je, dokler odločitev o prenehanju delovnega razmerja ne pridobi materialnopravnih učinkov, to je, dokler ne postane dokončna. Z dokončnostjo, po splošnih načelih o izvršljivosti odločitev delodajalca, odločitev postane izvršljiva. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je štelo, da postane v teh primerih že odločitev delodajalca prve stopnje izvršljiva, ter da učinkuje "ex tunc", zmotno uporabilo materialno pravo.
Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 8. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZTPDR člen 83, 83/1. ZDR (1990) člen 105.
prenehanje delovnega razmerja - varstvo pravic delavcev - delovno razmerje pri delodajalcu - trajni presežki - uveljavljanje pravic v primernih rokih
Delavec ima pravico in dolžnost, da uveljavlja svoje pravice v rokih, ki so zakonsko določeni oziroma v ustreznih, z uporabo analogije določljivih primernih rokih. V nasprotnem primeru sodno varstvo izgublja svoj pomen, saj se pravna varnost za oba udeleženca postopka z nerazumnim in neopravičljivim podaljševanjem rokov slabša, več pa je tudi možnosti eventuelnih zlorab in to tako, na strani delodajalca kot tudi na strani delavca.
temeljna načela obligacijskega prava - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - gospodarska pogodba - prodaja - sklenitev pogodbe - cena ni določena
Po prenehanju pogodbenega razmerja lahko stranka, katere trgovsko blago je bilo pri drugi stranki, od slednje zahteva vrnitev blaga. Ni pa zakonske ovire, da se bivši pogodbeni stranki ne bi mogli dogovoriti drugače.
ZPP člen 70, 70-5, 71, 71/1, 339, 339/2-2.ZMZPP člen 109, 109/4. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah člen 21.
Ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če v senatu, ki odloča o ugovoru zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe sodeluje sodnik, ki je vodil postopek za njeno priznanje.
Priznanje odločbe sodišča Republike Hrvaške je možno odkloniti samo, če ni izpolnjena katera od predpostavk iz 21. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. list RS, štev. 42/94, Mednarodne pogodbe štev. 10).