povzročitev škode - odgovornost staršev - odgovornost drugih za mladoletnika - krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom - vožnja kolesa z motorjem
Vrnitev otroka na prehod za pešce, potem ko je že prečkal cesto, ni običajna prometna situacija. Zato ni krivde odškodninske odgovornosti staršev mladoletnega mopedista, ki na (prav) tako prometno situacijo sina niso opozarjali.
Obnovitvene razloge iz 9. točke 421. člena ZPP predstavljajo le tista dejstva oziroma tisti dokazi, ki so obstajali že v času teka prvotnega postopka, pa stranka zanje ni vedela do takrat, ko bi jih še lahko uveljavljala v okviru končanega postopka. Takih okoliščin in dokazov ne predstavljajo dejstva, ki so nastala po več letih od zaključka postopka in dokazi, ki se nanašajo na pozneje nastala dejstva.
ZOR člen 154, 173, 174, 174/1, 177. ZTPDR člen 73.
povzročitev škode - odgovornost delodajalca - objektivna odgovornost - odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - nesreča pri delu - čiščenje steklene pokrivne plošče kot nevarna dejavnost - denarna odškodnina
Čiščenje večje in težje steklene plošče, ki ga je opravljala skupina treh delavk, od katerih sta dve ploščo privzdignili in držali, medtem ko jo je tretja - tožnica čistila, upoštevaje pri tem fizikalna svojstva stekla (lomljivost, krhkost) in težjo kontroliranost delovanja sil treh delavcev na ploščo med čiščenjem, ko se steklo lahko zlomi in poškoduje delavce ob njem, je tudi po presoji revizijskega sodišča predstavljalo v konkretnih okoliščinah nevarno dejavnost.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - pristojnost v odškodninskih sporih - izbirna pristojnost
Za sojenje v odškodninski sporih je po določilu prvega odstavka 52. člena ZPP poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica (izbirna pristojnost). Ker se pristojnost presoja na podlagi tožbenih navedb (in ne poizvedb sodišča), po tožbenih navedbah pa živi toženec na območju Okrajnega sodišča v Piranu, se Okrajno sodišče v Piranu, ki je prejelo v reševanje predmetno tožbo, na podlagi spredaj navedenih procesnih določb ni moglo izreči po uradni dolžnosti za krajevno nepristojno.
osebno zavarovanje - kolektivno nezgodno zavarovanje - zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah
Če bi zakonodajalec želel v daljši zastaralni rok zajeti obe vrsti osebnega zavarovanja, bi drugače oblikoval zakonsko določbo 1.odstavek 380. člena ZOR. Vendar je ni, ker je s tudi sicer jasno zakonsko določbo daljši zastaralni rok določil le za terjatve iz življenjskega zavarovanja. Zato za terjatve iz nezgodnega zavarovanja velja triletni zastaralni rok.
delovno razmerje pri delodajalcu - poskusno delo - prenehanje delovnega razmerja - posledice ocenjevanja poskusnega dela v nasprotju z zakonskimi določili
Ugotovitev komisije tožene stranke, ki je spremljala tožničino delo (iz katere ni razvidno niti katero delo) in ga negativno ocenila s posplošeno oceno, zato ne more imeti pravnih posledic iz 4. točke 1. odstavka 100. člena ZDR - prenehanje delovnega razmerja. Ker je bilo tožničino poskusno delo ocenjevano v nasprotju z zakonskimi in podzakonskimi določili, je treba šteti, da je tožnica delovno razmerje pri toženi stranki sklenila brez tega pogoja.
SKPG člen 13, 13/1. ZDR (1990) člen 25, 36b, 36b/1, 36b/3. ZPP (1977) člen 395, 395/2.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - trajni presežki - postopek za določitev trajno presežnih delavcev
Pri določanju presežnih delavcev je treba upoštevati temeljna merila določena v 13. členu SKPG. Argument, ki ga kot nov kriterij ponujata nižji sodišči - dislokacija delovnih mest oziroma lokacijska oddaljenost - ni kot merilo pri določitvi trajno presežnih delavcev predviden niti z zakonom niti s kolektivno pogodbo. Zato ga ni mogoče upoštevati pri določanju trajno presežnih delavcev, kot sta to storili nižji sodišči.
ZOR člen 87, 88. ZDR (1990) člen 35. ZPP (1977) člen 385, 385/3.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov - program razreševanja presežkov delavcev - organ, pristojen za sprejem programa - prenos pristojnosti
Revizijsko sodišče ni preizkušalo novih navedb revidenta v reviziji, ki se nanašajo na zapisnik. Tega ne dopuščajo določila 3. odstavka 385. člena ZPP, po katerih revizija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustna. Nova dejstva in dokaze pa je mogoče navajati oziroma predlagati le, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP).
Na ravni povezanih organizacij je bil sprejet program razreševanja presežnih delavcev, ki je bil v organizacijah, kjer so se ugotavljali presežki, le predhodno obravnavan. Za sprejemanje programa kot formalnega akta pa so lahko pristojni le organi povezanih ali združenih podjetij, ki so pravne osebe z lastnimi organi, lastnim premoženjem in s tem tudi lastno odgovornostjo za sprejemanje odločitev na obravnavanem področju. Razmerij med organi holdinga ter povezanih podjetij ni mogoče obravnavati po določilih 87. in 88.
člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 27/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99) o pooblastilnih razmerjih in še posebej o prenosu pooblastil s posli civilnega prava. V tej zadevi obravnavana razmerja so statusnopravna razmerja med organi različnih pravnih oseb, katerih razmerja so urejena s kogentnimi pravnimi normami. Pristojnosti med organi različnih organizacij tudi ni mogoče spreminjati s statuti in posli statusnega prava, saj so zakonska določila o pristojnosti kogentne narave.
delovno razmerje pri delodajalcu - odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - namen odškodnine - sodni postopek - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ker pri odločanju o negmotni škodi nista dovolj upoštevali pomena prizadetih dobrin oškodovanca ter namena odškodnine, kot so te kategorije uveljavljene kot standardi v praksi, s čemer sta kršili določila 2. odstavka 200. člena ZOR. Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanu v sodnem postopku je razvidno, da je tožnik pri poškodbi utrpel trajne posledice. Zmanjšana je gibljivost zapestja za 12 % ter groba moč poškodovane roke za 10 %. Tožnik s takšno poškodbo ni onesposobljen za kakršnokoli fizično delo, poleg tega pa mu je bila v letu 1984 priznana III. kategorija invalidnosti s pravico, da opravlja dela, kjer ni potrebna groba moč roke in fin prijem z desno roko. Tožniku tako poklicno delo ni bistveno oteženo ali celo onemogočeno, zaradi česar bi upravičeno trpel intenzivne duševne bolečine. Enak sklep je mogoč tudi v zvezi z drugimi aktivnostmi tožnika. Izvedenec medicinske stroke ne navaja posledic, ki bi jih lahko imel tožnik zaradi poškodbe v zasebnem življenju. Iz dejstev, ugotovljenih v sodnem postopku, ni razvidno, da bi tožnika posledice poškodbe pomembno ovirale v zasebnem življenju. Zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika je ob upoštevanju navedenih okoliščin in uveljavljenih sodnih standardov primerna odškodnina na tej podlagi 800.000,00 SIT.
ZDR (1990) člen 100, 100/1-5, 100/1-6. ZPP (1977) člen 395, 395/1.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela - vrnitev na delo - odločba sodišča druge stopnje - zmotna uporaba materialnega prava
Po določilih 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91, 13/93, 29/95) delavcu s prvim dnem odsotnosti z dela preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo, če pa se vrne, mu delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (5. točka omenjenega člena). V prvem in drugem primeru so pristojni organi delodajalca upravičeni, da v okoliščinam primernem roku izpeljejo postopek odločanja o prenehanju delovnega razmerja delavca zaradi neupravičenih izostankov z dela. Zakon ne določa, do kdaj se mora delavec vrniti na delo, da bi prišlo do zanj ugodnejšega primera prenehanja delovnega razmerja po 5. točki 100. člena ZDR. Delavec ima pravico, da se vrne, dokler je to mogoče, to pa je, dokler odločitev o prenehanju delovnega razmerja ne pridobi materialnopravnih učinkov, to je, dokler ne postane dokončna. Z dokončnostjo, po splošnih načelih o izvršljivosti odločitev delodajalca, odločitev postane izvršljiva. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je štelo, da postane v teh primerih že odločitev delodajalca prve stopnje izvršljiva, ter da učinkuje "ex tunc", zmotno uporabilo materialno pravo.
Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 4. ZDR (1990) člen 100, 100/1-5. ZPP (1977) člen 393.
prenehanje delovnega razmerja - delovno razmerje pri delodajalcu - neupravičena odsotnost z dela
Delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. V obnašanje delavca lahko štejemo tudi neupravičeno odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni. Tako je tudi glede na določbe Konvencije MOD št.158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, če ga delodajalec ugotovi, dovolj resen razlog za prenehanje delovnega razmerja.
ZPP (1977) člen 149, 149/6, 149/7. ZDR (1990) člen 103.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - vročilnica - domneva o datumu opravljene vročitve
Po določbi 7. odstavka 149. člena ZPP se v primeru, ko se vročilnica izgubi, vročitev lahko dokazuje tudi drugače. Uporaba te določbe pride v poštev le v primeru, kadar vročilnice ni. V obravnavani zadevi, ko je na vročilnici napisan kot datum prejema 25.2.1991, za katerega je tožnik zatrjeval, da ni točen, je uporabiti določbo 6. odstavka 149. člena ZPP. Po tej določbi se v primeru, ko je na vročilnici netočno zapisan dan vročitve, šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje izročeno.
delovno razmerje pri delodajalcih - prenehanje delovnega razmerja - izredna pravna sredstva - revizija - revizijski razlogi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V obravnavani zadevi je osrednji predmet spora zakonitost oziroma nezakonitost odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavca. Za pravilno uporabo materialnega prava in za odločitev o tem vprašanju je med odločilnimi dejstvi tudi vprašanje, v kakšnem pogodbenem razmerju sta bila tožnik in tožena stranka. Glede tega vprašanja je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bila med njima sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, zato tega dejstva v revizijskem postopku ni mogoče več izpodbijati. Tako revident ne more uspeti z zatrjevanjem, da je bila prava volja strank pogodbe o zaposlitvi drugačna kot je bilo ugotovljeno v sodnem postopku.
Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 8. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZTPDR člen 83, 83/1. ZDR (1990) člen 105.
prenehanje delovnega razmerja - varstvo pravic delavcev - delovno razmerje pri delodajalcu - trajni presežki - uveljavljanje pravic v primernih rokih
Delavec ima pravico in dolžnost, da uveljavlja svoje pravice v rokih, ki so zakonsko določeni oziroma v ustreznih, z uporabo analogije določljivih primernih rokih. V nasprotnem primeru sodno varstvo izgublja svoj pomen, saj se pravna varnost za oba udeleženca postopka z nerazumnim in neopravičljivim podaljševanjem rokov slabša, več pa je tudi možnosti eventuelnih zlorab in to tako, na strani delodajalca kot tudi na strani delavca.
ZPPSL člen 11, 11/3, 165, 165/2, 166.ZOR člen 109, 109/1.
sklep o glavni razdelitvi - ničnost sodne poravnave - pravni interes za ugotavljanje ničnosti
Sklep o glavni razdelitvi je možno izpodbijati samo s pravnimi sredstvi. Njegovih učinkov ni mogoče "korigirati" s tožbo.
Ni pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti sodne poravnave, ki je (tudi) bila podlaga za glavno razdelitev v stečajnem postopku, z vidika spremembe glavne razdelitve. Glavna razdelitev se izvrši po pravnomočnosti sklepa o glavni razdelitvi, obnove postopka v stečajnem postopku pa ni.
ZPP (1977) člen 201, 217, 217/2, 342, 342/1.ZPP člen 196, 210, 210/2, 328, 328/1.
popravni sklep - enotni sosporniki
Besedilo "kakšna stranka" iz drugega odstavka 217. člena ZPP (1977) oziroma drugega odstavka 210. člena ZPP (1999) pove le to, da lahko nadaljevanje postopka predlagata obe, tj. tožeča ali tožena stranka. Kadar pa je na eni ali drugi strani več oseb, je potrebna še presoja, v kakšnem materialnopravnem razmerju so si zahtevki oziroma tožniki ali toženci med seboj. Takšna materialnopravna presoja pa ni predmet popravnega sklepa.