stečajni postopek - sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom - stečajna masa neznatne vrednosti - neupoštevni ugovorni razlogi - pravdni postopek - pravica do pritožbe
Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika na sodno prakso (VSL Cst 2/2021), saj iz navedene odločbe ne izhaja, ali je v "še odprtih dolžnikovih pravdah" stečajni dolžnik upnik ali dolžnik niti ni razvidno, kakšni tožbeni zahtevki se v teh pravdah uveljavljajo. Razlika je po oceni višjega sodišča odločilna. Poleg tega je v citirani stečajni dolžnik (poleg še odprtih pravd) imel tudi še odprte terjatve do svojih dolžnikov in še nevnovčeno premoženje in (predvsem) v takšnem primeru stečajnega postopka ni mogoče zaključiti po 378. členu ZFPPIPP.
ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/2, 289, 289/2, 355, 355/3.
stečajni postopek - vrstni red poplačila upnikov - neizplačane plače direktorja - terjatve, nastale med stečajnemu postopku predhodnim postopkom prisilne poravnave - prednostne terjatve - občasni stroški stečajnega postopka - sklenitev poravnave - kogentna zakonska določba
289. člen ZFPPIPP upnikom, ki nadaljujejo sodelovanje z dolžnikom tudi med postopkom prisilne poravnave, določa poseben položaj, in sicer, da se njihove terjatve poplačajo kot strošek postopka v primeru, da prisilna poravnava ni potrjena. Navedeno dolžniku omogoča normalno poslovanje v času postopka prisilne poravnave ter poseben položaj upnikom v primeru stečaja. Neizplačane plače pa predstavljajo prednostne terjatve, za katere je v drugem odstavku 289. člena ZFPPIPP jasno navedeno, da ne morejo biti vključene med terjatve upnikov, ki se poplačujejo v skladu z navedeno določbo in v skladu z določbo tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP kot občasni stroški stečajnega postopka.
ZPP člen 481, 481/1-1. ZIZ člen 5, 224, 266, 266/1.
spor o pristojnosti - predlog za zavarovanje - začasna odredba - sindikat - subjektivni kriterij za gospodarski spor - krajevna pristojnost
Tožeča stranka je organizirana v pravnoorganizacijski obliki sindikata, ki v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni naveden kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih. Tožeča stranka zato subjektivnega kriterija za sojenje po določbah ZPP v gospodarskih sporih ne izpolnjuje.
začetek stečajnega postopka - ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka - pritožba družbenika - družbenik dolžnika - domneva o insolventnosti dolžnika
Dolžnikov družbenik je v pritožbi zgolj pavšalno navedel, da izpodbija domnevo insolventnosti, pri čemer ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi utemeljeval, da dolžnik ni insolventen. Nasprotno: v pritožbi priloženi izjavi z dne 24. 6. 2022 je izrecno navedel, da podjetje ni imelo prihodkov, s katerimi bi lahko poravnalo svoje obveznosti ter da lahko dolžnik s prisilno poravnavo odpravi nelikvidnost. Ne le, da s temi navedbami zakonske domneve ni mogoče izpodbiti, nasprotno, družbenik obstoju dolga pritrjuje, z ničimer pa ni izkazal niti tega, da bi bil dolžnik v daljšem času sposoben poravnati obveznosti.
Pritožniku pravico do pritožbe dajeta prvi odstavek 125. in prvi odstavek 126. člena ZFPPIPP, vendar pa ni jasno, v čem bi se lahko pritožnikov položaj z vložitvijo pritožbe izboljšal, saj na prodajani nepremičnini nima ločitvene pravice, sodišče prve stopnje pa je izklicno ceno določilo v znesku, ki je nižji od zneska terjatev, zavarovanih z ločitveno pravico na prodajanih nepremičninah. Pri tem iz pritožnikovih navedb ne izhaja, da bi morala biti izklicna cena višja (edino na tak način, če bi bila nepremičnina prodana po tako visoki ceni, da bi po poplačilu ločitvenih upnikov še kaj ostalo za navadne upnike in s tem tudi za pritožnika, bi lahko pritožnik zase dosegel korist) nasprotno, nekatere pritožbene navedbe kažejo na to, da bi morala biti celo nižja (precejšnji del stavbe sega na sosedovo nepremičnino, ta del stavbe naj bi bil zgrajen nelegalno ...).
Že sodišče prve stopnje je v točki 21 obrazložitve sodbe natančno in pravilno utemeljilo, da je v opisu dejanja konkretno opisano obdolženčevo vsiljeno spolno ravnanje nad oškodovanko, na kakšen način je uveljavil svojo voljo in proti oškodovanki uporabil silo, čeprav je spolni odnos odklonila, se verbalno in fizično upirala, obdolženec pa jo je v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe prisilil k spolnemu občevanju. Tem razlogom ni kaj dodati, saj pomenijo izčrpno utemeljitev, da je v opisu očitanega kaznivega dejanja povsem določno konkretiziran zakonski znak prisiljenja oziroma "uporabe sile" pri kaznivem dejanju posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 (veljavnega v času izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po obtožbi). Kaznivo dejanje posilstva pomeni napad na svobodno voljo na področju spolnih odnosov, za obstoj katerega zadošča, če žrtev na dovolj jasen način storilcu pokaže, da spolnega odnosa z njim ne želi. Spolno občevanje in z njim izenačeno spolno ravnanje je vsiljeno, če zanj ni soglasja, storilec pa ima jasno predstavo, da si žrtev takšnega odnosa ne želi.
ZFPPIPP člen 270, 270/2, 277, 277/1, 399, 399/4, 399/4-3, 399/4-4. OZ člen 425.
ugovor upnika proti odpustu obveznosti - izpodbojna tožba - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja - izpodbijanje pravnih dejanj v stečajnem postopku - začetek stečajnega postopka nad dolžnikom - sprememba tožbe - soglasje toženca - prekluzivni rok - oškodovanje upnika - brezplačno razpolaganje s premoženjem - odstop namesto izpolnitve
Če je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno. Vendar v tej zadevi ne gre za tak primer. Postopek osebnega stečaja nad dolžnico se je začel 29. 7. 2020, pritožnik pa je tožbo po splošnih pravilnih obligacijskega prava (tudi) proti dolžnici vložil že po začetku stečajnega postopka. Tožbo je spremenil šele 29. 12. 2021, to je po poteku 12 mesecev po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnico. Ne drži pritožbena navedba, da za spremembo tožbe ni predpisan noben prekluzivni rok, saj prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP izrecno določa (prekluzivni) rok, v katerem je potrebno vložiti izpodbojno tožbo. Sodna praksa glede spremembe tožbe po poteku prekluzivnega roka iz 277. člena ZFPPIPP je jasna: takšna sprememba ni dopustna, če se je že iztekel rok za vložitev izpodbojnega in povračilnega zahtevka po 277. členu ZFPPIPP.
sklep o soglasju k stroškom stečajnega postopka - pravica do pritožbe - stranka stečajnega postopka - zakoniti zastopnik družbe
Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bil pritožnik upnik v tem postopku, niti tega v pritožbi ne zatrjuje. To pomeni, da ni stranka stečajnega postopka, saj v tem postopku ni prijavil terjatve, prav tako pa ZFPPIPP ne določa, da se lahko zoper sklep o soglasju k plačilom stroškov stečajnega postopka pritoži nekdanji zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00059832
KZ-1 člen 35, 243, 243/1.
kaznivo dejanje ponarejanja denarja - presoja dejanskega stanja - v dvomu v korist obdolženca - dokazna ocena izpovedi prič
V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, pri tem pa je izpovedbe prič A. A., B. B. in C. C. pravilno ocenilo ter v sodbi utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, da je obdolženec natakarici ponudil ponarejen bankovec in da ga je prepoznala kot ponarejenega ter ga zavrnila, temveč da je mogoče zaključiti le, da je sicer izrazil namero, da plača zapitek z bankovcem za 500,00 EUR, a ga je natakarica zavrnila, še preden je bankovec sploh videla, zato ker mu ni mogla vrniti presežka, obdolženec pa naj bi, kot je povedala priča A. A., takoj za tem dal na mizo drobiž in z njim plačal naročeno pijačo. Slednja je na glavni obravnavi, enako kot v preiskavi, povedala, da ji je obdolženec zgolj rekel, da ji bo plačal z bankovcem za 500,00 EUR, a bankovca ni videla, in tudi iz izpovedb prič B. B. in C. C. ter drugih izvedenih dokazov ni mogoče z gotovostjo, ki je potrebna za obsodilno sodbo, zaključiti, da ni bilo tako, priča A. A. pa je tudi zanikala, da se obdolženca boji. Sodišče prve stopnje je obdolženca v dvomu utemeljeno oprostilo obtožbe in ravnalo pravilno, ko je navedeni predmet vzelo.
ZPP člen 139, 139/3, 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-12.. ZDR-1 člen 44.. ZOdv člen 17, 17/5.
zamudna sodba - plačilo nadurnega dela - vročanje
Pasivnost toženke, ki na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila, se šteje za priznanje dejanskih navedb v tožbi. Tožnik je v tožbi navedel vsa dejstva, ki vodijo do presoje, da je njegov zahtevek iz naslova dela preko polnega delovnega časa za junij 2019 utemeljen.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - obrazloženost sklepa - zavrnitev dokaznega predloga
Zahtevana hitrost postopka ter zahtevana stopnja verjetnosti dejstev se lahko kot razloga za zavrnitev zamudnega dokaznega predloga izkažeta za utemeljena le na podlagi ustrezne obrazložitve.
Rok za sodno varstvo je določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 in ne teče od prenehanja delovnega razmerja, ampak od vročitve oziroma dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice. Kot je tožnica navedla v tožbi, vloženi dne 3. 11. 2020, je bilo to 19. 10. 2020, ko je prejela dopis toženke z dne 15. 10. 2020, da ji bo 17. 10. 2020 prenehalo delovno razmerje. Tožba je torej pravočasna, četudi ji na podlagi tega dopisa delovno razmerje ni prenehalo 17. 10. 2020, ampak kasneje, kar je ustrezno upoštevano pri spremembi tožbe, ki ni vezana na rok, kot zmotno meni toženka.
Stranki sta se upoštevaje splošna pravila obligacijskega prava (prvi odstavek 13. člena ZDR-1) pravno veljavno dogovorili za preklic odpovedi. Na podlagi preklicane odpovedi tožnici 27. 11. 2020 ni zakonito prenehalo delovno razmerje, saj je šteti, kot da odpovedi ne bi bilo, pri čemer je nebistveno, da tožnica v zvezi s samo odpovedjo ni uveljavljala sodnega varstva na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZPP.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00058337
ZDZdr člen 39, 39/1, 71, 71/1.
sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - odločba sodišča - izboljšanje zdravstvenega stanja - prenehanje razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom - odpustitev iz oddelka pod posebnim nadzorom pred potekom roka - odpust po strokovni presoji zdravstvenega zavoda - premestitev na odprti oddelek
V obravnavani zadevi je očitno prišlo do situacije, ki jo obravnava prvi odstavek 71. člena ZDZdr. Ta določa, da lahko psihiatrična bolnišnica osebo, ki se ji zdravstveno stanje toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 155/2.. ZDSS-1 člen 38.
stroški postopka - načelo uspeha
Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških pravilno oprlo na prvi odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Toženki je priznalo za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), in sicer stroške za zastopanje v višini 724,24 EUR, ki so bili odmerjeni upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo.
nagrada in stroški odvetnika - konkretiziranost stroškovnega zahtevka
O povrnitvi stroškov tudi v tovrstnih postopkih odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja, v kateri morajo biti stroški opredeljeno navedeni.
Protispisen je dokazni zaključek, da je bil delovni čas prerazporejen tudi za ostale delavke in ne zgolj za tožnico. Iz izpovedi priče A. A. izhaja, da je v času, ko je bil delovni čas za tožnico prerazporejen, prišla v službo ob osmih, devetih, ter je zaključila z delom okoli petih popoldne. A. A. torej ni izpovedala, da bi morala v službo priti tudi ob vikendih, da bi imela petek prost in da bi ji delovnik ob četrtkih trajal od osme do devetnajste ure (takšnih navedb tudi ni podala toženka). Zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedi A. A., in med samo izpovedjo navedene priče.
Ker je toženka takoj po zaključku bolniškega staleža 11. 6. 2021 tožnici vročila pisni opomin, v katerem je med drugim navedla, da se je tožnica s toženko dogovorila za izrabo dopusta od 14. 5. 2021 dalje, da pa je bila v tem času dejansko bolniško odsotna, ter da je istočasno z vrnitvijo na delo in podajo pisnega opomina tožnici drastično spremenila delovni čas, bi moralo sodišče prve stopnje vse navedene okoliščine, ki časovno sovpadajo z vrnitvijo tožnice na delo, vestno, skrbno ter analitično sintetično oceniti v smislu določbe 8. člena ZPP. Pri tem bi se moralo opredeliti do navedb tožnice, da je toženka ob vročitvi pisnega opomina tudi povzdigovala glas in ji rekla, da naj da odpoved, ter do izpovedi tožnice, da se je že prvega dne po vrnitvi na delo psihično zlomila. Ker sodba o tem nima razlogov, je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe glede obstoja fiktivnega odpovednega razloga ni mogoče preizkusiti.
višina plače - pripravljenost za delo - delo preko polnega delovnega časa - Direktiva 2003/88/ES - efektivni delovni čas - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev sodbe
Napačno je stališče, da se kot efektivni delovni čas lahko prizna le čas prebit v dežurstvu, ki ga delavec opravi v prostorih delodajalca. Kot je poudarilo Sodišče EU v zadevi Matzak C-518/15, je treba za delovni čas šteti tudi položaj, v katerem je delavec zavezan čas pripravljenosti preživljati na domu, tam biti na razpolago svojemu delodajalcu, se odzvati na njegove pozive in biti zmožen priti na delovno mesto v kratkem roku, saj to znatno omejuje možnosti za opravljanje drugih dejavnosti.
Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog pomeni objektivno in bistveno omejitev za tožnika, da v času pripravljenosti prosto razpolaga s svojim časom in načrtuje kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti, česar ne ublaži zgolj nekajkilometrska razdalja oziroma relativna bližina tožnikovega doma do objektov, na katerih je bila potrebna intervencija.
Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od 2 do 5 intervencij na izmeno.
Ker je na materi siceršnja celotna skrb za prevoze otrok, je sodišče prve stopnje utemeljeno (morebiti) potrebne prevoze na stike naložilo predlagatelju, saj se lahko ravno na tak način pokaže otrokoma, da sta starša v odnosu do njih enakopravna.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da toženec pri tožeči stranki ni pridobil tehničnih in proizvodnih znanj, ki uživajo varstvo s konkurenčno klavzulo, ker je imel tehnična znanja in usposobljenost že pred zaposlitvijo pri tožeči stranki, in da ne gre za posebna specifična tehnična znanja tožeče stranke, če jih le-ta objavlja na svoji spletni strani in so dostopna tudi preko drugih spletnih strani. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je zmotno stališče toženca, ki se nanaša na to, da je s konkurenčno klavzulo mogoče zaščititi le znanja, ki so lastnina delodajalca ali so vezana izključno nanj. Takšno stališče je novejša sodna praksa presegla. Bistveno pri presoji namreč je, ali gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svoji dejavnosti oziroma zaposlitvah po prenehanju delovnega razmerja.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - udeleženci nepravdnega postopka - materialni udeleženec
Udeležbo v nepravdnih postopkih urejata 21. in 22. člen ZNP-1, posebej v postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo pa še 57. in 58. člen ZNP-1.
Že iz navedenega zakonskega določila o procesnem obravnavanju prijave prijavitelja udeležbe izhaja, da sodišče prve stopnje ob presojanju izkazanosti prijaviteljevega pravnega interesa izhaja iz navedb okoliščin, ki jih je v vlogi za prijavo udeležbe navedel prijavitelj.
V postopku v zvezi s samim odločanjem ali so podani zakonski pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, dovolitev udeležbe ni možna.
Res del sodne prakse (tudi pritožbeno izpostavljena zadeva) zastopa stališče, da zgolj dejstvo, da zakon (57. člen ZNP-1) določenim osebam daje aktivno legitimacijo za vložitev predloga, zadošča za samodejno priznanje pravice do udeležbe v postopku, ki se je začel o predlogu drugega upravičenega predlagatelja. Vendar je to manjšinski del, ki ga novejša pravna teorija ne podpira. Tudi pritožbeno sodišče meni, da samo možna zakonska aktivna legitimacija za vložitev predloga ne vzpostavlja tudi domneve o izkazanosti pravnega interesa po 22. členu ZNP-1.