pravica do pritožbe – pouk o pravici do pritožbe – razglasitev sodbe - napoved pritožbe – zapisnik o glavni obravnavi
Čeprav je domnevo, da je tisto, kar je v zapisniku o glavni obravnavi zapisano, točno, mogoče ovreči, pa z izpodbijanjem procesno relevantnih dejstev v okviru zahteve za varstvo zakonitosti tega ni mogoče storiti.
ZKP člen 530. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 6. ZUS-1 člen 83, 83/2-3.
izročitev obdolženca tuji državi - dovoljena revizija - zelo hude posledice za stranko - ovire za izročitev tujca - možnost kršitev človekovih pravic - možnost mučenja kot absolutna ovira - stopnja resnosti drugih možnih kršitev
Možnost mučenja predstavlja absolutno oviro za izročitev posameznika drugi državi. Pri ostalih posegih, ki pri posamezniku lahko povzročajo telesno in duševno trpljenje, pa je potrebno upoštevati ali ti posegi dosegajo minimalno stopnjo resnosti, ki jo zasleduje 3. člen EKČP, in cilj izročitve posameznika drugi državi.
Absolutne zahteve, da sodišče vedno ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta pred tem pisno odgovoril na vse pravno relevantne strankine pisne pripombe, ni mogoče postaviti. Kadar imata stranki pravno relevantne pripombe zoper izvid in/ali mnenje, oziroma so zaradi nejasnosti ali pomanjkljivosti potrebna dodatna pojasnila, sodišče pa izvedenca ne zasliši, temveč zahteva le pisno dopolnitev ekspertize, gre lahko za kršitev predvsem takrat, ko izvedenčevi pisni odgovori niso dovolj izčrpni, natančni, nedvoumni, razumljivi in jasni. Vendar pa je to treba presojati od primera do primera.
Tožnica je imela pripombe in terjala pojasnila o posameznih okoliščinah, ki niso bile pravno pomembne za rešitev spora, niti niso mogle povzročiti dvoma v popolnost in pravilnost mnenja, zato dodatno ustno zaslišanje izvedencev na obravnavi ni bilo potrebno. Ker dejstev, ki za odločitev niso relevantna, in dokazov, ki bi služila ugotavljanju takšnih dejstev, ni treba izvajati, sodišču tudi izvedencev za ugotovitev teh dejstev ni treba zasliševati.
Poslabšanja ukrivljenosti tožničine hrbtenice je bilo predvidljivo, šlo je za naravni potek bolezni, ni pa se mu bilo moč izogniti, ga odvrniti, bilo je nepreprečljivo. Če poslabšanja ni bilo moč preprečiti oziroma če bi do poslabšanja prišlo tudi ob uporabi ustreznega steznika in intenzivne terapije, potem ravnanja zdravnika ni mogoče vzeti za vzrok poslabšanja.
STVARNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS0015286
SPZ člen 10, 43, 44, 44/2. ZZK-1 člen 8, 8/1, 8/2. ZIZ člen 64, 170, 170/2.
priposestvovanje - ugovor tretjega - izvršba na nepremičnino - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - zaznamba sklepa o izvršbi - prisilna hipoteka - izločitvena pravda - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - vknjižba lastninske pravice priposestvovalca
Kdor ima na nepremičnini pravico, ki je ne vpiše, lahko nosi negativne posledice le v primeru učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo, torej, ko upnik na tej nepremičnini pridobi pravico na pravnoposlovni podlagi. Ker toženke, ki je pridobila hipoteko šele na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi, ne varuje dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je za odločitev nepomembno, da tožnica s priposestvovanjem pridobljene pravice ni vpisala v zemljiško knjigo.
Za odločitev v izločitvenih pravdah, v katerih pridobi upnik hipoteko šele na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi in se torej ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je potrebno odgovoriti le na vprašanje, ali je posameznik (tretji) na nepremičnini, ki jo izloča, pred začetkom učinkovanja zaznambe sklepa o izvršbi (oziroma trenutkom pridobitve prisilne hipoteke) pridobil pravico, ki preprečuje izvršbo. Ni pa potrebno oziroma je celo zmotno presojati, ali je upnik tudi vedel oziroma moral vedeti za to pravico, saj upnika s prisilno hipoteko načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje. Za odločitev v konkretni zadevi je ključno, ali so bili pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba sklepa o izvršbi, izpolnjeni pogoji, ki jih zakon določa za priposestvovanje.
Ves čas postopka je treba preizkušati danost pogojev za pripor; sklicevanje na prejšnje odločitve in sklepe ni nedopustno pod dvema pogojema: 1) če sta iz prejšnjih odločitev razvidna obstoj in presoja konkretnih okoliščin, ki opravičujejo odreditev oziroma podaljšanje pripora in 2) če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo.
ZPP člen 277, 278, 318, 339, 339/2-7. ZGD-1 člen 135 - 151.
zamudna sodba – odgovor na tožbo – komanditna družba - vloga komplementarja komanditne družbe
Glede na dejstvo, da je odgovor na tožbo napisan v prvi osebi drugega toženca ter dejstvo, da je komplementar v komanditni družbi tudi neomejeno osebno odgovoren za obveznosti družbe, je presoja sodišč, da je odgovor na tožbo podala le prva tožena stranka, zmoten.
Dokazni postopek bo glede na dokazne predloge obsegal zaslišanje strank in prič ter postavitev izvedenca, predlagan pa je tudi ogled. Prav vse priče, pa tudi obe stranki imajo prebivališče na območju, ki spada v pristojnost Okrajnega sodišča v Velenju. Zato je očitno, da se bo postopek izvedel hitreje in z manjšimi stroški, če bo potekal pred tem sodiščem kot pa pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.
sprememba tožbe – soglasje tožene stranke – izostanek odločitve sodišča prve stopnje o spremembi tožbe – opozorilo tožene stranke pred koncem glavne obravnave - dopuščena revizija
Dopuščena revizija: Ali mora tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 286.b člena Zakona o pravdnem postopku že pred koncem glavne obravnave uveljavljati, da še ni bilo odločeno o njenem nasprotovanju spremembi tožbe.
Res je, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, vendar pa to ne velja za dedne izjave, dane v postopku denacionalizacije. To, da mora biti izjava dana v postopku denacionalizacije, pa ne pomeni, da je izjavo potrebno dati pred organom, ki postopek denacionalizacije vodi, temveč je zakonsko besedilo potrebno razumeti v časovnem smislu. Pomembno je torej, da je takšna izjava dana v času, ko je postopek denacionalizacije v teku.
carine – dovoljenost revizije – vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta – vrednost spora - pomembno pravno vprašanje – trditveno in dokazno breme – seštevek vrednosti posameznih dokončnih upravnih aktov – združitev zadev - nekonkretizirano vprašanje – uporaba kombinirane nomenklature
Združitev zadev, ki jih je Vrhovno sodišče iz razlogov procesne ekonomije združilo v skupno obravnavanje in odločanje, ne pomeni, da se vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta pri vprašanju dovoljenosti revizije ugotavlja po seštevku vrednosti posameznih izpodbijanih delov dokončnih upravnih aktov.
Revidentka z navedbami o pomembnosti pravnega vprašanja zaradi „izjemnega pomena vprašanja pravilne uporabe kombinirane nomenklature z vidika pravilne in enotne uporabe carinskega prava v primeru, ko gre za blago, ki predstavlja mešanico oziroma sestavljen proizvod“ ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja ter ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
dovoljenost revizije – pomembno pravno vprašanje – davek na dodano vrednost (DDV) – pogoj za odbitek vstopnega DDV - neplačevit subjekt – dokazno breme v davčnem postopku – obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Vprašanja, ki jih revident izpostavlja v reviziji, niso pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, zato ne gre za pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, je treba presojati po določbi tretjega odstavka 376. člena ZOR. Ta pove, da odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti.
URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 353, 358, 358/1, 358/1-4.
načelo enakega varstva pravic – pravica do kontradiktornega postopka – pravica do izjave v postopku – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – sodba presenečenja – dolžna procesna skrbnost pravdne stranke – navajanje dejstev in dokazov – trditveno breme – trditve o odločilnih dejstvih – uporaba druge pravne podlage pred sodiščem druge stopnje – zmotna uporaba materialnega prava – navidezna zmotna uporaba materialnega prava
Presoja pritožbe zoper napačno argumentirano sodbo, ki je kljub temu materialnopravno pravilna, terja posebno previdnost, saj ima takšna zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) lahko značilnosti sodbe presenečenja, ki pomeni kršitev strankine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vendar o tovrstnem procesnem položaju v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Sestavni del te presoje je ocena dolžne skrbnosti stranke, da glede na okoliščine konkretnega primera upošteva vse predvidljive pravne kvalifikacije spornega razmerja in temu primerno navede vsa dejstva, ki so z vidika teh pravnih kvalifikacij relevanta.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 24, 24/2. ZPP člen 120, 139, 139/3, 139/6, 142, 142/1. ZIS člen 107a.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – pravilnost vročitve - vročanje pravni osebi
Ker se na podlagi šestega odstavka 139. člena ZPP na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik (ki je subjekt, vpisan v register) kljub kršitvi prejme pisanje, bi moral pritožnik v pritožbenem roku (3 dni) vložiti pritožbo, ne pa vlagati predloga za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbe v roku iz 24. člena ZUS-1 (8 dni).
denacionalizacija – sklep o zavrženju ugovora krajevne pristojnosti – procesni sklep – akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Sklep o zavrženju ugovora krajevne pristojnosti je odločitev procesnega vodstva, s katero ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato ne gre za upravni akt po 2. členu ZUS-1. Ker s tem sklepom postopek odločanja o izdaji upravnega akta, to je odločanja o glavni stvari, ni bil obnovljen, ustavljen ali končan, ne gre za sklep, ki ga je po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
ZPP člen 378. ZS člen 128, 128/1. ZOR člen 567, 581, 585. ZPSPP člen 10, 10/1, 20, 21, 21/1, 22. ZZD člen 254. ZLNDL člen 4, 4/1. ZTLR člen 12, 12/1. ZSZ (1984) člen 15, 15/2.
pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona – družbena lastnina
Ob uveljavitvi SZ je imelo najširši obseg upravičenj v zvezi s sporno stavbo sodišče. S stavbo je upravljalo, s pravico upravljanja pa je imelo tudi pravico razpolaganja (245. člen ZZD). Kljub temu, da je bila toženka v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe, iz ugotovitev sodišč nadalje izhaja, da je sodišče na sporni stavbi imelo tudi pravico uporabe, ki je le ena od pojavnih oblik izvajanja pravice upravljanja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 664/2001 z dne 29. 11. 2002). Najemne pogodbe za sporne poslovne prostore je kot najemodajalec sklepalo prav sodišče (prim. prvi odstavek 10. člena ZPSPP.
Toženka v reviziji pojem „uporabe“ iz prvega odstavka 128. člena SZ preozko razlaga, ko ga enači z neposredno posestjo poslovnih prostorov in pravico najemnikov do njihove uporabe. Raba najetih prostorov, do katere so bili upravičeni najemniki, je bila vsebinsko in časovno pogojena z voljo takratnega najemodajalca - sodišča. Po presoji revizijskega sodišča je zato tudi poslovne prostore, ki jih je sodišče oddalo v najem, uporabljalo sodišče, pa čeprav kot posredni posestnik. Z oddajanjem v najem je sodišče pridobivalo sredstva za svoje delovanje. Zato razlaga, da je sodišče uporabljalo tudi poslovne prostore, ki jih je oddajalo v najem, ni v nasprotju niti z namensko razlago prvega odstavka 128. člena ZS, po kateri naj bi se v državno lastnino prenesli tisti poslovni prostori v družbeni lastnini, ki služijo opravljanju sodne funkcije.