Niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja določba zakona oziroma predpisa lokalne skupnosti, ki toženi stranki daje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Ker obrazložitev odločb ne vsebuje navedbe določb, na katere se opirata (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), sodišče ne more preizkusiti ali je tožena stranka diskrecijsko pravico uporabila znotraj meja in skladno z namenom pooblastila, ki naj bi ji ga podelil zakon (tretji odstavek 40. člena12 Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), posledično pa tudi ne tožnikovih navedb o arbitrarnosti in samovoljnosti tožene stranke pri uporabi prostega preudarka.
Tožena stranka je ugotovila le približno lokacijo, ki je sicer določljiva, vendar pa ni ugotovitve o tem, na katerih parcelnih številkah nepremičnin so postavljeni taksni predmeti in ali so te nepremičnine javne površine, ki so v lasti občine. Od navedenih pomanjkljivo ugotovljenih okoliščin pa je odvisno, ali nastane obravnavana taksna obveznost.
Izpodbijana odločba je pomanjkljiva tudi glede obrazložitve, v katero cono spadajo obravnavani taksni predmeti glede na lokacijo.
URS člen 2, 14. ZFO-1 člen 9. Odlok o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v občini Izola (2017) člen 2, 4, 10, 11, 11/2.
plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - načelo ekvivalence - ustavno načelo enakosti pred zakonom - ustavnost in zakonitost občinskega odloka - exceptio illegalis
Z vidika ustavnega načela ekvivalence je mogoče (ne)sorazmernost višine takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist.
Po presoji sodišča navedeno stališče Vrhovnega sodišča pomeni, da je taksa določena po višini neustavno, če je v očitnem nesorazmerju s katerimkoli od navedenih dveh vidikov pridobljene koristi. Sodišče tudi sodi, da je dokazno breme glede koristi, ki izhaja iz posebne rabe, ki omejuje oziroma izključuje splošno rabo ali posebno rabo drugih oseb, na strani toženke. Ona je namreč tista, ki s svojimi akti določa, kakšna je splošna in kakšna je dopustna posebna raba javne površine, in na tej podlagi določa takso za njeno posebno rabo. Dokazno breme glede doseganja ekonomske koristi z uporabo taksnega predmeta pa že po naravi stvari nosi tožnica.
upravna taksa - ugovor zoper plačilni nalog - potrdilo o namenski rabi zemljišča - diskrecijska pravica
Kot izhaja iz izpodbijane odločitve, je organ odločil na podlagi prostega preudarka, ki ga utemeljuje s 6. členom ZUP. Vendar je pri tem izostala podlaga za odločanje po prostem preudarku v konkretnem primeru. V drugem odstavku 6. člena ZUP so namreč za zakonitost uporabe diskrecijske odločitve določeni trije pogoji: 1. upravni organ mora imeti za diskrecijsko odločanje izrecno pooblastilo v zakonu ali predpisu lokalne skupnosti, 2. diskrecijska odločba mora biti izdana v mejah pooblastila in 3. diskrecijska odločba mora biti izdana v skladu z namenom, za katerega je bilo pooblastilo dano.
Ker organ prve stopnje in toženka v izpodbijani odločitvi nista navedla zakona oziroma predpisa lokalne skupnosti, ki organu daje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti. Po povedanem sodišče ne more preizkusiti ali je upravni organ uporabil diskrecijsko pravico v okviru pooblastil, ki naj bi mu ga dajal zakon.
ZUP člen 6, 6/2. ZUreP-2 člen 260, 260/1. ZUT člen 4, 4/3.
upravna taksa - namenska raba prostora - potrdilo - zemljišče - parcela - nepremičnina - načelo ekonomičnosti - prosti preudarek
Iz izpodbijane odločitve ni razvidna podlaga za odločanje po prostem preudarku v konkretnem primeru. V drugem odstavku 6. člena ZUP so namreč za zakonitost uporabe diskrecijske odločitve določeni trije pogoji: 1. upravni organ mora imeti za diskrecijsko odločanje izrecno pooblastilo v zakonu ali predpisu lokalne skupnosti, 2. diskrecijska odločba mora biti izdana v mejah pooblastila in 3. diskrecijska odločba mora biti izdana v skladu z namenom, za katerega je bilo pooblastilo dano. Ob tem pooblastilo ni dano tako, da bi iz norme izrecno izhajalo, da gre za pooblastilo za diskrecijsko odločanje, temveč se kaže v uporabi pojmov, kot so organ sme, organ lahko ali organ je pooblaščen, da dovoli, naloži. Ker organ prve stopnje in toženka v izpodbijani odločitvi nista navedla zakona oziroma predpisa lokalne skupnosti, ki organu daje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti.
ZBPP člen 34, 34/2. ZUP člen 65, 65/4, 65/5. ZUS-1 člen 2, 5, 36, 36/1, 36/1-4.
sodna taksa - predlog za oprostitev plačila sodne takse - pristojnost sodišča - sklep o nepristojnosti - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
V konkretnem primeru tožnik s tožbo izpodbija sklep, s katerim je toženka zaradi nepristojnosti tožnikovo prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks odstopila v reševanje pristojnemu sodišču. Tak akt upravnega organa, četudi je izdan v obliki sklepa, kot je bilo v konkretnem primeru, pa v materialnopravnem smislu ni akt, katerega zakonitost bi bilo dopustno presojati v upravnem sporu. Tožnikova prošnja je bila z izpodbijanim sklepom odstopljena iz razloga nepristojnosti upravnega organa, zato z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke s področja upravnega prava, z njim pa tudi ni bil končan postopek odločanja (o izdaji upravnega akta), saj bo odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks sprejeta v postopku pred pristojnim sodiščem, v okviru katerega bo imel tožnik tudi dopustna pravna sredstva in sodno varstvo.
Glede na določbe ZUT se v primeru neplačila upravne takse ta prisilno izterja. Posledica (morebitnega) neplačila upravne takse torej ni zavrženje vloge, za katero upravna taksa ni bila plačana, pač pa njena prisilna izterjava. ZUT namreč posledice zavrženja vloge, za katero upravna taksa ni plačana, ne določa.
Po presoji sodišča si tožnik z vložitvijo upravnega spora ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Upravni spor lahko sproži oseba, ki v tej obliki sodnega varstva varuje svoj lastni pravni položaj. Oseba, ki ne uveljavlja lastne prizadetosti (v pravici ali pravni koristi) in upravni spor za njeno varstvo ni potreben, za sprožitev upravnega spora nima procesne legitimacije.
Z izpodbijano odločitvijo kljub temu, da so bili prvostopenjski in drugostopenjski upravni akti vročeni njemu, ni bilo poseženo v sfero tožnikovih pravno varovanih pravic in koristi, saj je tudi v upravnem postopku nastopal (zgolj) kot pooblaščenec svoje stranke. Zato po presoji sodišča ob upoštevanju vsega zgoraj povedanega tožnik za tožbo ne izkazuje niti pravnega interesa niti ustrezne procesne legitimacije.
Izrek nadomestne odločbe ni določen, saj se v njegovi 1. točki navaja, da se pritožbi ugodi, vendar pa glede na besedilo 2. točke izreka ni jasno, ali se s tem odpravlja (tudi) odmerna odločba ali ne. Nedoločen in z zahtevami ZUP neskladen je tudi stroškovni del, v katerem je navedeno le, da se zahtevi stranke za povrnitev stroškov v pritožbenem postopku ugodi, ni pa določen znesek stroškov, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku, kar bi prvostopenjski organ moral navesti v izreku nadomestne odločbe, ker ni odločil, da bo o stroških postopka izdal poseben sklep.
ZUS-1 člen 31, 31/1, 31/2. ZPP člen 87, 87/3, 105.
predhodni preizkus - nepodpisana tožba - nepopolna tožba - zavrženje tožbe - nastanek taksne obveznosti za nepopolno vlogo
Tožeča stranka pomanjkljivosti tožbe ni odpravila in tožbe ni podpisala, torej je tožba ostala nepopolna, izpodbijani akt pa tudi ni ničen, zato je sodišče tožbo zavrglo.
Ker ni bila vložena tožba, ki je sposobna za obravnavanje, pač pa nepopolna vloga, ki ima navedene različne vlagatelje in ki je brez podpisa, zato ni mogoče ugotoviti, kdo jo je vložil, taksna obveznost ni nastala.
upravna taksa - oprostitev plačila upravne takse - pogoji za oprostitev plačila takse - slabo premoženjsko stanje
Tožnica neutemeljeno ugovarja, da bi kot oseba v slabih premoženjskih razmerah morala biti plačila upravne takse oproščena. Iz 5. točke 23. člena ZUT (sicer) izhaja, da taksni zavezanci posamezniki v slabih premoženjskih razmerah takse ne plačujejo. Vendar pa za take taksne zavezance po prej citiranem prvem odstavku 25. člena ZUT štejejo le osebe, ki so prejemniki tam taksativno navedenih prejemkov, po prav tako že citiranem drugem odstavku tega člena pa tudi osebe, ki sicer prejemniki teh prejemkov niso, izpolnjujejo pa vsa predpisana merila za te prejemke.
ZP-1 člen 44. ZDavP-2 člen 125, 125/3, 126, 126/6.
davčna izvršba - izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - sankcija za prekršek - zastaranje
ZP-1 v 44. členu določa zgolj rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije za prekršek oziroma s tem povezanih obveznosti. Če se je izvrševanje začelo v rokih iz ZP-1, pa glede izterjave obveznosti iz naslova stroškov postopka napotuje na določbe ZDavP-2 o pravici do izterjave davka.
občinsko urejanje - plačilo občinske takse za oglaševanje - prazen objekt za oglaševanje
Postavitev objekta za oglaševanje na javnem mestu pomeni uzurpacijo javnega prostora in njegovo posebno rabo, za katero je zavezanec dolžan plačati takso ne glede na to, ali na objektu sploh oglašuje in s tem pridobiva prihodek.
Po določbi tretjega odstavka 23. člena ZSRT, ki mu sledi tudi določba 2. člena Odloka o turistični taksi v Občini Piran, je zavezanec za plačilo turistične takse tudi lastnik počitniške hiše oziroma počitniškega stanovanja, ne glede na to, ali hišo oziroma stanovanje uporablja in, ali je sploh primerno za uporabo. Tožeča stranka se glede na ugotovljen obstoj dveh samostojnih stanovanjskih enot ne more izogniti plačilu zgolj z zatrjevanjem, da zgornje stanovanjske enote, kljub temu, da je uporaba mogoča, ne uporablja.
odmera občinske takse - javna površina - uporaba javne površine
ZFO-1 obveznost plačila takse omejuje na taksativno naštete primere iz prvega odstavka 9. člena ZFO-1. Po presoji sodišča občinski Odlok o občinskih taksah v Občini Hoče-Slivnica ustrezno upošteva z zakonom določen okvir, ki omogoča občini, da predpiše občinsko takso.
Iz predložene dokumentacije iz leta 2015 (s strani tožnice in toženke) in razlogov drugostopne odločbe izhaja, da je tožnica v letu 2015 uspela z oprostitvijo plačila turistične takse na podlagi izkazane invalidnosti moža, za kar je bila pravna podlaga v tretji alineji prvega odstavka 8. člena Odloka/13. Organ druge stopnje se pri zavezi tožnice za plačilo turistične takse in razlagi pravne podlage, da ni razlogov za oprostitev, opira na 6. člen Odloka o turistični taksi na območju Mestne občine Koper. Sodišče pritrjuje organu, da v 6. členu Odloka in ne drugih njegovih določbah, ni podlage za oprostitev plačila turistične takse, zaradi okoliščine, kot jo zatrjuje tožnica in jo je določala tretja alineja prvega odstavka 8. člena Odloka/13.
Da bi bila izpodbijana odločba nična in ne bi imela pravnih posledic zaradi kršitve prvega odstavka 222. člena ZUP, tožnica napačno meni. Rok, določen v prvem odstavku 222. člena ZUP, je inštrukcijski, poleg tega izpodbijana odločba ni bila izdana na zahtevo strank, pač pa po uradni dolžnosti. Na molk drugostopnega organa v zvezi s trajanjem reševanja pritožbe, se tožnica pri izpodbojni tožbi zoper prvostopno odločbo, kot razlog njene nezakonitosti, ne more uspešno sklicevati.
ZUT tarifna številka 1, opomba št. 2 k tar. št. 1, 2, 37. ZUT člen 4, 4/3.
upravna taksa - ugovor zoper plačilni nalog - taksa za pritožbo - taksna oprostitev
Toženka je svojo odločitev o odmeri takse oprla na tarifno št. 2, pri čemer je spregledala, da je v opombi 2 k tarifni št. 1 navedeno, da se taksa ne plača za vlogo za izdajo potrdila ali druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, za vračilo takse, pritožbo in ugovor zoper plačilni nalog. Zato odmera takse za ti pravni sredstvi ni bila upravičena.
Ugotovitve o podatku namenske rabe prostora se nanašajo na posamezno parcelo, zato je posamezno parcelo šteti za zahtevek v smislu tretjega odstavka 4. člena ZUT.
taksa - občinska taksa - javna površina - financiranje občin
ZFO-1 obveznost plačila takse omejuje na taksativno naštete primere iz prvega odstavka 9. člena ZFO-1. Po presoji sodišča Odlok o občinskih taksah v Občini Hoče-Slivnica tožene stranke ustrezno upošteva z zakonom določen okvir, ki omogoča občini, da predpiše občinsko takso. Niti v zakonu niti v Odloku pa ni navedenih okoliščin, na podlagi katerih je tožena stranka tožeči stranki naložila plačilo takse.