Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna presoja, da tožnica ni upravičena do varstvenega dodatka.
Namen strank je bil, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.
Situacija, zaradi katere se izpostavlja vprašanje koristnosti služnosti za gospodujoče parcele, je nastala med postopkom zaradi delnih in procesnih odločitev sodišč.
S pravnomočno sodbo je za dostop do toženkinih parcel ugotovljena stvarna služnost hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo po poljski poti po tožnikovih parcelah, vendar ne kontinuirano, ampak z vmesno prekinitvijo približno 10 m², kjer pot poteka po parceli 162/9. Toženki je celo prepovedano vsakršno vznemirjanje njegove lastninske pravice na tej parceli. Toženka ugotovljene služnosti zaradi prepovedi preko dela poti v resnici ne more izvrševati, poti pa ne uporabljati. Taka služnost ostaja zgolj na papirju in ne more biti koristna za uporabo gospodujočih nepremičnin. Zato na dopuščeno revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja, da pravnomočna sodna odločba, ki onemogoča lastniku gospodujočega zemljišča izvrševati stvarno služnost, lahko pomeni spremembo okoliščin po prvem odstavku 222. člena SPZ, zaradi katerih postane služnost nekoristna.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali premoženje, pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti s kaznivim dejanjem, predstavlja skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev.
V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da se tudi pri predpogodbi uporabljajo določbe 111. člena OZ o učinkih razvezane pogodbe. Tako je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da ima predpogodbi zvesta stranka poleg zahtevka za izpolnitev obveznosti iz predpogodbe, torej zahtevka za sklenitev glavne pogodbe, v primeru neizpolnitve ali kršitve predpogodbe pravico do razdrtja predpogodbe in uveljavljanja odškodninskega zahtevka.
Pri presoji utemeljenosti odškodninskega zahtevka pa ni pomembno le, ali je bila sklenjena predpogodba, ampak je pomembno tudi, kako natančno so bile v predpogodbi že določene obveznosti pogodbenih strank. Obstoj odškodninske odgovornosti je namreč omejen s pravili o vzročni zvezi in pričakovanostjo oziroma predvidljivostjo škode. V 243. členu OZ, ki ureja poslovno odškodninsko odgovornost, je v prvem odstavku določeno, da ima upnik (pogodbi zvesta stranka) pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik (stranka, ki krši pogodbo) moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Do povrnitve škode, ki je dolžnik ni mogel in moral predvideti, upnik nima pravice.