Pogodba 2013 je bila med tožnico in prvo toženko veljavno sklenjena s prvim tožničinim naročilom lekarniškega blaga prvi toženki po tožničinem prejemu Pogodbe 2013.
Načeloma je fiduciarna cesija (za razliko od zastavne pravice) neakcesorna oblika zavarovanja. Vendar pa drugi stavek prvega odstavka 207. člena SPZ (neakcesornost relativizira, ker) vsebuje pravno domnevo, da je pridobitelj/fiduciar pridobil terjatev pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. S konstrukcijo fiduciarnega prenosa kot pogojnega odstopa terjatve ta pravna domneva ustvarja učinke, ki so zelo podobni akcesornosti. To pomeni, da se s plačilom zavarovane terjatve imetništvo terjatve avtomatično vrne k odstopniku/cedentu. Vendar imata stranki možnost, da se dogovorita drugače (npr. da pride po plačilu zavarovane terjatve do prenosa terjatve nazaj na odstopnika šele s povratnim prenosom) - torej da cesija ni pogojna. V konkretnem primeru je tak dogovor obstajal. Po Sporazumu je namreč obstajala obveznost povratne cesije; ni torej šlo za samodejno povratno cesijo ob plačilu zavarovanega dolga, temveč je bilo v drugem odstavku 5. člena Sporazuma dogovorjeno, da bo prevzemnik s povratno cesijo vrnil odstopljene terjatve.
Prvo toženkino terjatev, priznano v stečajnem postopku, je mogoče (kot nasprotno terjatev) uveljavljati z materialnopravnim ugovorom, da je terjatev tožnice ugasnila zaradi pobotanja na podlagi zakona (ZFPPIPP), ker je (še vedno) obstoječa in nepobotana.
Ker je bil v konkretnem primeru tudi izrecno dogovorjen povratni prenos terjatev na cedenta in je fiduciarna cesija praviloma diskretnega značaja (kar pomeni, da zanjo vesta le odstopnik/cedent in prevzemnik/cesionar ter kvečjemu še dolžnik zastavljene terjatve), se v konkretnem primeru odstopljene terjatve zaradi stečaja tožnice niso avtomatično/samodejno vrnile v sfero cedenta, temveč je potrebna povratna cesija odstopljenih terjatev.
Zvišani tožbeni zahtevek se v konkretnem primeru ni nanašal na „isto vrsto škode“, saj je tožnica uveljavljala nov (dodaten) zahtevek za plačilo nadomestila (na podlagi dodatnih treh odločb) poleg obstoječega. Ni šlo torej le za povišanje zahtevka, ki bi pomenilo nepravo spremembo tožbe, saj ni šlo za isti predmet spora.
Pri denarnih zahtevkih je istovetnost zahtevka po naravi stvari mogoče ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago. Tožnik je zahteval plačilo nadomestila na podlagi več različnih denacionalizacijskih odločb, kar pomeni, da ni zahteval plačila istega zneska. Torej ni šlo za istovetnost zahtevkov, temveč za objektivno kumulacijo (tožnik je postavil več tožbenih predlogov, ki jih je uveljavljal kumulativno).
Sodišče mora paziti, da z razlago tožbenega zahtevka ne krši načela dispozitivnosti in v sodbi ne sme odločiti mimo meja zahtevka. Omenjeno načelo sodišče omejuje tudi pri dajanju vsebinskih napotkov v zvezi z zahtevo za popravo oziroma dopolnitev vloge.
Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso bile podane okoliščine, ki bi narekovale posebno obravnavo zastaranja. V skladu s 360. členom OZ zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno uveljavljati izpolnitve obveznosti. Ovir, ki bi tožnici nesorazmerno otežile (ali celo dejansko preprečile) uveljavljanje tožbenega zahtevka na podlagi spornih treh denacionalizacijskih odločb, v konkretnem primeru ni bilo.