Sodišče prve stopnje je o tožnikovi vlogi odločalo kot o predlogu za popravo sklepa pritožbenega sodišča (čeprav za odločanje ni bilo pristojno). Ker predlog ni utemeljen, saj niso podani pogoji, da bi šlo za popravo sklepa (poprava ni namenjena vsebinskim popravkom), je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog zavrnilo, kljub temu pravilna.
Stroški stojnice, na kateri je tožnik opravljal delo za toženo stranko, ne predstavljajo stroška v zvezi z delom, ki bi ga moral kriti delavec. Gre za strošek, ki ga krije delodajalec, zato tožena stranka ni imela podlage, da bi od tožnikove bruto plače oz. "bruto provizije" odštela te stroške, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek za povrnitev teh stroškov oz. dela neizplačane plače utemeljen.
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožnik v spornem obdobju ni bil prikrajšan pri plači, saj je prejemal celo več, kot je bilo določeno s pogodbo o zaposlitvi oz. v panožni kolektivni pogodbi, utemeljeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo domnevnega prikrajšanja.
Načelo uspeha pri odločanju o stroških postopka v pravdnem postopku velja ne glede na razlog, zaradi katerega stranka v sporu ni uspela. Zato ni bistveno, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbenega zahtevka zato, ker ne bi bil utemeljen, ampak zato, ker tožeča stranka svojih terjatev ni prijavila v stečajno maso.
dodatek za pomoč in postrežbo - pogoji za priznanje pravice
Ob ugotovitvi, da se tožnica lahko sama hrani (pripravljeno hrano sama nosi v usta, potrebuje le stalen nadzor, tudi pri ostalih življenjskih aktivnostih zaradi starostne demence), je pravilen zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.