Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04 - ZZZDR-C) je zakonodajalec v prehodnih in končnih določbah navedel, da se postopki v zadevah med drugim tudi iz 106. člena ZZZDR, ki so začeti do uveljavitve tega zakona, dokončajo pred centri za socialno delo po določbah ZZZDR, o pritožbah zoper te odločbe odloča ministrstvo, pristojno za družino. Tako je tožena stranka pravilno odločila na podlagi 1. odstavka 39. člena ZZZDR-C. Iz priloženih upravnih spisov izhaja, da se je upravni postopek začel pred uveljavitvijo ZZZDR-C, končal se je z dokončnostjo odločbe tožene stranke z dne 8. 12. 2003, zato je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke pristojno upravno sodišče.
Po presoji sodišča tožniki upravičeno opozarjajo na 3. odstavek 3. člena ZAzil, ki določa, da imajo družinski člani v postopku za dodelitev azila enak pravni položaj kot prosilec za azil. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obravnavala prošenj obeh mladoletnih otrok in pri tem ni obravnavala podatkov za oba otroka, katere je navedla njuna mati, druga tožnica.
Tožnik izpodbija uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž, vendar je po presoji sodišča že tožena stranka pravilno navedla zakaj se to določilo uporablja retroaktivno. V odločbi št. U-I-23/93 (Uradni list, št. 23/97) je Ustavno sodišče RS v svoji obrazložitvi pod točko 45 navedlo to, kar tudi tožena stranka povzema v svoji izpodbijani odločbi: "Glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne tedanjemu zakonodajalcu kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti v izpodbijani določbi ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. Zato je treba v skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi na podlagi izpodbijane odločbe, priznati pravno veljavo te določbe." Upoštevaje to stališče Ustavnega sodišča RS, ob dejstvu, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne (3. odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94), ni mogoče slediti tožbenim ugovorom, da je to določilo 2. odstavka 35. člena ZDrž v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in da tožena stranka tega določila sploh ne bi smela uporabiti kot pravno podlago.
Če v postopku za vračanje premoženja kreditnim zadrugam vlagateljici zahteve zatrjujeta in izkazujeta, da je kupna pogodba, na podlagi katere je premoženje prešlo na drugega uporabnika, bila sklenjena v izvajanju nad kreditno zadrugo uvedene likvidacije po Uredbi o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/47, Uredba), te kupne pogodbe ni mogoče šteti kot samostojnega pravnega posla v smislu prostovoljnega in odplačnega razpolaganja s premoženjem, ne da bi organ pred tem ocenil pravne učinke pogodbe v okviru določb Uredbe.
ZDen člen 72, 72/1. Odredba o koeficientu povečanja cen nacionaliziranega premoženja.
denacionalizacija - odškodnina za podržavljeno premoženje
Pravne posledice, ki jih je povzročila sprememba tečaja ZDA dolarja v času do izdaje prvostopne upravne odločbe, nimajo značaja prekomernega ukrepa, ki bi ga bilo treba, ob v ustavno sodni praksi izoblikovanima načeloma sorazmernosti in enakosti, zavrniti, ker je zakonodajalec z določbo prvega odstavka 72. člena ZDen vzpostavil socialno vrednotenje na temelju distributivne pravičnosti, kjer je neenakost dovoljena, če zato obstoje splošno sprejemljivi pogoji. Navedeno velja tudi za obravnavani primer, kjer je splošno sprejemljivi temelj za neenako obravnavanje med tistimi, ki so dobili odškodnino v višini do 30 odstotkov vrednosti stvari in tistimi, ki so dobili višjo odškodnino, podan, če gre za nadomestilo, ki je pretežno simbolične narave.
dovoljenost tožbe - preuranjena tožba - molk organa - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - zavrženje tožbe
Sodišče je moralo predmetno tožbo zavreči, ker se določba 8. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS št. 36/2003) ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, saj izrecno pove, da mora tožena stranka izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji osebam, ki so dobile dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD ali ZTuj. Gre torej za dopolnilne odločbe k odločbam o dovolitvi stalnega prebivanja tujcem. Ne nalaga pa ta točka izreka izdajo dopolnilih odločb po uradni dolžnosti k odločbam o sprejemu v državljanstvu, ki so bile izdane na podlagi ZDRS oz. vloge iz 19. člena ZDRS-Č.
zahteva za denacionalizacijo - vračanje premoženja v naravi
Določbo 1. odstavka 64. člena ZDen o 24- mesečnem roku za vlaganje zahtev za denacionalizacijo je za zahtevke za vrnitev premoženja na podlagi določbe 67. člena ZZad treba razlagati, da morajo biti vloženi najkasneje v 24 mesecih po objavi obvezne razlage 67. člena ZZad (Uradni list RS, št. 22/94), saj je šele po obvezni razlagi njena vsebina postala jasna in določna, kakršna določba, da je na njeni podlagi mogoče zakonito odločati, mora biti.
Glede na določbo 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 ter ugotovitev, da je nameravani poseg v prostor uvrščen v ureditveno območje S-10 Kamnica, ki ga ureja Odlok o ZN in v tem odloku navedene pogoje ter oblikovalske pogoje, razvidne iz grafičnega dela Odloka o ZN, je odločitev tožene stranke ter prvostopnega upravnega organa, ki je zavrnil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt tlorisnih dimenzij 14,50 x 55 m, etažnosti K+P+1+M, pravilna in utemeljena.
predhodno vprašanje - državljanstvo upravičenca do denacionalizacije
Tožbeni ugovor, da lahko upravni organ odloča o denacionalizacijskem zahtevku le na podlagi pravnomočne ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca, je neutemeljen, saj zanj ni podlage v procesnem predpisu, ki ureja upravni postopek. Po določbi 152. člena ZUP se v primeru, ko gre za predhodno vprašanje, ki se rešuje pri upravnem organu, prekinjeni postopek nadaljuje, ko postane upravna odločba dokončna. Navedena določba ZUP je torej povsem jasna, saj nedvoumno določa, da se postopek, ki je bil prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja, nadaljuje po dokončnosti upravne odločbe v zvezi s predhodnim vprašanjem. Po pravni teoriji pa je potrebno postopkovne predpise razlagati in upoštevati tako, kot so zapisani, saj so povečini kogentne narave. Procesne norme namreč predstavljajo okvir za odločanje o pravicah in obveznostih strank v konkretnih pravnih zadevah in tako prispevajo k enakemu obravnavanju pravnih subjektov. Dosledno upoštevanje določb postopkovnih predpisov pa je tudi zagotovilo, da bo pravni akt pravno pravilen.
Sodišče se strinja s trditvijo tožnika, da je iz zahtevku za vračilo DDV predloženega računa razvidno, kdaj so bile storitve opravljene, zato je utemeljitev tožene stranke, da zahtevku za vračilo DDV ni mogoče ugoditi, ker tega podatka na računu ni, nepravilna. Vendar pa sodišče ugotavlja, da predložen račun ni izdan skladno z določbo 1. odstavka 19. člena ZDDV, po kateri mora davčni zavezanec DDV obračunati takrat, ko je storitev opravljena, česar pa davčni zavezanec v obravnavanem primeru ni storil.
Stvarna pristojnost upravnega sodišča je določena v 1. in 2. členu ZUS. Skladno z navedenimi določbami je po 18. členu ZUS toženec v upravnem sporu državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalne skupnosti, katerega akt se izpodbija.
ZSlaR člen 29, 29. ZDDV člen 25, 25/5, 25/8, 25, 25/5, 25/8.
DDV
Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka opravljala prodajo ribolovnih dovolilnic z namenom, da je bil ribičem omogočen ribolov, za kar ima tožeča stranka pooblastilo v 29. členu ZSlaR, tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno zaključuje, da dejavnosti prodaje ribolovnih dovolilnic ni mogoče umestiti med športne dejavnosti, ampak med druge dejavnosti za sprostitev (92.72.), to je dejavnosti, ki so povezane z rekreacijskim ribolovom, kot jih določa Standardna klasifikacija dejavnosti, veljavna v času inšpiciranega obračunskega obdobja, ki se po določbi 66. člena ZDDV uporablja za razvrstitev dejavnosti.
Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da mora tožnica opraviti strokovni izpit za inšpektorja (3. odstavek 12. člena ZIN), ker tožnica v tožbi potrjuje, da tega izpita še ni opravila.
Ker je tožena stranka ob prejemu vloge (pritožbe) ugotovila, da je za odločanje o tej zadevi pristojno sodišče bi morala v skladu z določbo 4. odstavka 65. člena ZUP vlogo brez odlašanja poslati pristojnemu sodišču in to sporočiti stranki.
Ob pravilni uporabi 3. odstavka 46. člena ZUN bi moral upravni organ po mnenju sodišča kljub temu, da merila in pogoji za določitev funkcionalnega zemljišča niso podani s prostorsko ureditvenimi pogoji, tožnikovo zahtevo vzeti v vsebinsko obravnavo in ugotoviti, ali velja kakšen drug predpis oziroma prostorski akt, ki vsebuje merila in kriterije za določitev funkcionalnega zemljišča na obravnavanem območju. Kolikor pa takšnega predpisa oziroma izvedbenega akta ni, ali pa ne predpisuje meril in kriterijev za določitev funkcionalnega zemljišča, bi moral upravni organ o tožnikovi zahtevi odločiti na podlagi splošne določbe iz 2. odstavka 46. člena ZUN, po kateri je funkcionalno zemljišče stavbno zemljišče, namenjeno redni rabi objekta.
ZAzil člen 35, 35/2, 36, 36/1, 39, 39/2. URS člen 18. MKVCP člen 3. ZST člen 13, 13/1.
azil - zloraba postopka - pregnanec
V konkretnem primeru ni mogoče šteti, da je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za azil na podlagi napačne istovetnosti ali ponarejenih dokumentov, ker ob postopku prehoda meje še ni uveljavljal azila in zato prošnje za azil tožena stranka ne bi smela zavrniti kot očitno neutemeljene po 1. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s prvo alinejo 36. člena ZAzil. V ugotovitvenem postopku tožena stranka ni ugotavljala okoliščin, potrebnih za uporabo določila 6.c. in 2. odstavka 7. člena Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC, vendar pa ta pomanjkljivost v izpodbijani odločbi po presoji sodišča ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, kajti okoliščin v zvezi z navedenim določilom Direktive št. 2004/83/EC ni treba ugotavljati in utemeljevati, če pristojni organ ugotovi, da zatrjevana dejanja preganjanja ne spadajo v okvir določila 1. odstavka 9. člena Direktive št. 2004/83/EC. Tudi po presoji sodišča narava dejanj zoper tožnika v njegovi izvorni državi v konkretnem primeru ne predstavlja zadostne resnosti, tako da bi to pomenilo kršitve absolutnih človekovih pravic iz 3. člena MKVČP oziroma 18. člena URS.
Premičnina - parna pekovska peč, ni bistveni sestavni del nepremičnine, v kolikor ni bila tako spojena z nepremičnino, da bi trajno izgubila svojo samostojnost kot posamična stvar.
Revizijski organ mora v postopku za preizkus zakonitosti prvostopne odločbe, s katero je priznan status žrtve vojnega nasilja, če je drugače presodil dokaze ter je njegov rezultat ugotovitvenega postopka drugačen, pred odločitvijo (o reviziji) dati stranki možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter možnost predložiti ali predlagati dodatne dokaze.
Če gre za izdajo dovoljenja za gradnjo objekta na območju, ki se ureja z ureditvenim načrtom, lahko sosed oziroma v obravnavanem primeru stranki z interesom uspe predvsem z ugovori, da izdano enotno gradbeno dovoljenje ni v skladu z le-tem. Z ugovori, ki glede lokacije in pogojev gradnje nimajo podlage v predpisanem ureditvenem načrtu in z zahtevki zasebnopravne narave, pa tožeči stranki v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo ne moreta uspeti, saj na odločitev ne morejo vplivati. Predmet tega upravnega spora je presoja zakonitosti upravne odločbe in ne presoja ureditvenega načrta, sprejetega z odlokom.
ZZVN člen 2, 2/4, 2, 2/4. ZUS člen 60, 60/1-2, 60, 60/1-2.
pregnanec - begunec
Ker so bili dokazi glede sodelovanja družine z NOB kot ene od ključnih okoliščin, na podlagi katerih se ugotavlja status begunca - pregnanca, ocenjeni pomanjkljivo in neprepričljivo, je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.