Neutemeljene so dolžničine pritožbene navedbe o nedopustnosti sodnih penalov zaradi narave nedenarne dolžničine obveznosti (dolžnica navaja, da je ta obveznost nadomestna in ne nadomestna). Sodne penale po 269. členu OZ je namreč mogoče določiti v primeru nadomestnih in nenadomestnih nedenarnih obveznosti. Zato dolžnica nima prav, da bi upnica lahko, ker je dolžničina obveznost nadomestna, vložila le predlog za izvršbo. Dolžnica je bila glede na 212. člen ZIZ upravičena, da se lahko odloči, ali bo predlagala naložitev sodnih penalov ali pa bo vložila predlog za izvršbo za izpolnitev nedenarne obveznosti.
V obravnavanem primeru sta dolžnika hkrati z ugovorom, v katerem sta uveljavljala ničnost izvršilnega naslova (notarskih zapisov), vložila tudi predlog za odlog izvršbe zaradi vložene tožbe na ugotovitev ničnosti notarskih zapisov, kateremu je bilo ugodeno ter je bila izvršba odložena do pravnomočnosti pravde P 743/2017 Okrožnega sodišča v Celju. Dolžnika sta v tej pravdi s svojim tožbenim zahtevkom uspela, sodišče prve stopnje pa je ugodilo njunemu ugovoru in razveljavilo sklep o dovolitvi izvršbe ter zavrnilo upničin predlog za izvršbo, pri čemer ta odločitev sodišča prve stopnje (prvi odstavek točke I. izreka) ni pritožbeno izpodbijana. Glede na šesti odstavek 38. člena ZIZ je zato treba šteti, da stroški predloga dolžnikov za odlog izvršbe predstavljajo strošek, ki jima ga je upnica neutemeljeno povzročila.
Izvršbo je mogoče dovoliti in opraviti v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Ker je predmetna izvršba že pravnomočno odložena, in sicer do pravnomočne odločitve v zvezi s tožbo v pravdnem postopku, kateri pa še vedno teče, dolžnica nima pravnega interesa za ponovni predlog za podaljšanje odloga izvršbe. Sodišče prve stopnje je s ponovno odločitvijo o že razsojeni zadevi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.
Pritožbene navedbe dolžnika, ki se nanašajo na vsebinsko opravo izvršbe na nepremičnine, v tej fazi izvršilnega postopka, ko je sodišče prve stopnje izdalo procesni sklep o nadaljevanju postopka, ki je zgolj deklaratorne narave, niso pravno odločilne.
Pritožbeno sodišča se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da dolžnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem o delnem poplačilu dolga, ne da bi ob tem časovno opredelil zatrjevana plačila in za njih predložil dokaze, ne more zadostiti standardu obrazloženosti ugovora. Zato je je sodišče prve stopnje ugovor v tem delu pravilno štelo kot neobrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ in 55. člen ZIZ) in posledično tudi neutemeljen (četrti odstavek 58. člena ZIZ).
Predmetna izvršba se izvaja na podlagi izvršilnega naslova, to je sodbe, s katero je bilo dolžniku naložena izpraznitev stanovanja in izročitev upniku. Izvršilni naslov učinkuje zoper dožnika in zoper vse osebe, ki v stanovanju bivajo na podlagi kakršnegakkoli dogovora z dolžikom (brez soglasja upnika). V predmetni zadevi upnik izrecno zanika, da bi podal tako soglasje. Pritožniki pa v pritožbi celo navajajo, da v stanovanju bivajo na podlagi ustnega dogovora z dolžnikom. Zato izvršilni naslov učinkuje tudi zoper tretje.