ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4. ZPVPJN člen 2, 39a, 42, 49. ZPVPJN-C člen 21, 21/2.
javno naročanje - sodno varstvo - procesne predpostavke - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
ZPVPJN ni prinesel nobene spremembe, zaradi katere ne bi bili (več) upoštevni argumenti Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS o tem, da odločitve Državne revizijske komisije niso upravni akt, zoper katerega bi bila tožba v upravnem sporu dopustna.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4,. ZZDej člen 87d.
javno pooblastilo - pobuda za podelitev javnega pooblastila - sodno varstvo v upravnem sporu - upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Izpodbijana odločba v ničemer ne posega v materialno pravico oziroma obveznosti tožnice, kakor tudi ne v tožničine pravne koristi in torej ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici ali obveznosti tožnice, kakor tudi ne o tožničini pravni koristi. Tožnica namreč zaradi same vložitve pobude za podelitev javnega pooblastila ni pridobila nobenih materialnopravnih ali procesnih pravic ali pravnih koristi, zato ne gre za upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
V postopku podelitve javnega pooblastila po ZZDej v upravnem postopku (z upravno odločbo) odloči šele minister o podelitvi javnega pooblastila na podlagi drugega odstavka 87.e člena ZZDej. V času od prejema pobude pa do odločanja ministra o podelitvi javnega pooblastila pa ne gre za upravno odločanje, ki bi moralo imeti za posledico izdajo upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
ZPVPJN člen 66, 66/4. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
revizija postopka oddaje javnega naročila - akt, ki se izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Dopis DRK, s katerim je DRK odgovorila na poziv k odpravi nepravilnosti tožečih strank, ni akt, ki bi se po 2. členu ZUS-1 lahko izpodbijal v upravnem sporu, ne v formalnem niti v materialnem smislu, saj ni izdan v obliki upravne odločbe, niti ne gre za posamični akt, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožnikov.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZJN-3 člen 9, 9/8.
javna naročila - ugotovitev statusa javnega naročnika - oseba javnega prava - tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za javno upravo kot prvostopenjski organ odločilo o statusu naročnika in ugotovilo, da ima tožnica status naročnika po določbah ZJN-3. Subjekt, ki izpolnjuje pogoje za naročnika iz prvega odstavka 9. člena ZJN-3, pa ni uvrščen na seznam, je ne glede na to dolžan oddajati posle po pravilih o javnem naročanju, obratno pa velja za subjekt, ki pogojev ne izpolnjuje, pa je kljub temu uvrščen na seznam.
V ZJN-3, niti v kakšnem drugem zakonu, ni predvideno, da bi bilo o odločitvi iz osmega odstavka 9. člena ZJN-3 sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu.
ZJN-3 člen 9, 9/8. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-5, 237/2-7.
javna naročila - ugotovitev statusa javnega naročnika - dokazni predlog - obrazložitev - listina, sestavljena v tujem jeziku - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Med strankama ni sporna opustitev predložitve slovenskega prevoda listine pristojnega direktorata Evropske komisije z dne 26. 4. 2013, sestavljene v tujem jeziku. Prav tako med strankama ni sporno, da se Ministrstvo v prvostopni odločbi tudi ni opredelilo do tožnikovih dokazanih predlogov za izvedbo dokazov s poizvedbami pri Agenciji za energijo, Upravi Republike Slovenije za jedrsko varnost in Energetski zbornici Slovenije, za katere drugostopni organ v svoji obrazložitvi navaja zgolj to, da njihova izvedba "ni potrebna, saj je Ministrstvo ugotovilo vsa za odločitev potrebna dejstva za določitev materialne resnice, saj je pri svoji odločitvi izhajalo iz revidiranega Letnega poročila tožnika za leto 2016".
Pri izpodbijani odločbi ne gre za zavrnilno odločbo, kot nepravilno navaja drugostopna odločba. Zato se kot utemeljen izkaže tudi tožbeni očitek glede pomanjkljive, nerazumljive in nejasne obrazložitve obeh odločb upravnih organov prve in druge stopnje, da je tako onemogočen njun preizkus, tako z vidika pravilnosti, kot tudi zakonitosti sprejete odločitve o tožnikovem statusu naročnika po določbah ZJN-3 in tudi o njegovi pritožbi zoper odločitev Ministrstva.
javna naročila - ugotovitev statusa javnega naročnika - oseba javnega prava - odvisna družba - uresničevanje javnega interesa - prenos dejavnosti - splošni interes
Republika Slovenija je ustanovitelj in edini družbenik družbe B. d.o.o., ki je kot obvladujoča družba za izvajanje svojih dejavnosti ustanovila številne odvisne družbe, med drugimi tudi tožnika, zato je pravilen tudi zaključek, da je Republika Slovenija pri navedeni ureditvi železniških dejavnosti zasledovala splošni interes.
Ker svoje dejavnosti opravlja za skupino B. d.o.o. na podlagi neposrednih pogodb ob izključeni eventualni ostali konkurenci in ker RS oziroma obvladujoča družba B. d.o.o. odgovarja za tožnikove izgube, ustanovitev tožnika pa ni bila namenjena zagotavljanju dobička, temveč zagotavljanju njegovih storitev za skupino B. d.o.o., katere ciljem je tudi v celoti podrejen, prvostopni organ zaključuje, da tožnik opravlja dejavnosti za zadovoljevanje splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave, temveč v zvezi z zagotavljanjem ali upravljanjem omrežij, ki zagotavljajo javno storitev na področju prevoza z železnico. Zato izpolnjuje pogoje za status naročnika po določilih ZJN-3.
ZJN člen 9, 9/1-c, 9/3, 9/3-a. ZDSŽ člen 3, 3/4, 2, 2/3.
javna naročila - ugotovitev statusa javnega naročnika - druga oseba javnega prava - dejavnost
Kolikor tožnik v določenem delu opravlja tudi tržne dejavnosti, to ni razlog, da mu ne bi bilo treba upoštevati javno naročniške zakonodaje. Razširitev pravnega režima javnih naročil na tožnika tudi, ko posluje tržno, ne pomeni posega v pravico do svobodne gospodarske pobude, pač pa določitev načina uresničevanja te pravice. Del, ki ga v okviru splošne tožnikove dejavnosti zavzemajo dejavnosti, ki se opravljajo zaradi pridobitnega namena, za namene opredelitve tožnika kot osebe javnega prava nima pomena.
ZJN-3 člen 9, 9/1, 9/1-c, 9/3, 9/3-a, 9/8. Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES člen 1.
javna naročila - ugotovitev statusa javnega naročnika - javna služba - oseba javnega prava - tržna dejavnost
Po presoji sodišča iz dikcije določila tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 izhaja, da razlaga, po kateri bi imela neka oseba status naročnika po ZJN-3 le pri opravljanju nekaterih izmed svojih dejavnosti, ni možna. Zakon namreč ne določa, da je za osebo javnega prava bistven element, ali kot svojo dejavnost opravlja (zgolj) javno službo ali še druge dejavnosti. Toženka je pravilno razlagala predpis, ko je štela, da je pri uvrščanju oseb med osebe javnega prava potrebno izhajati iz značilnosti posamezne osebe oziroma iz razloga njene ustanovitve in da zakon ne omogoča ločevanja po dejavnosti, ki je (zgolj) javna služba in tržni dejavnosti, kot to uveljavlja tožnik.
ZPVPJN člen 2, 48, 49, 60. URS člen 23, 157, 157/2. ZRPJN člen 23, 23/5.
revizija postopka oddaje javnega naročila - odločitev o zahtevi za revizijo - sodno varstvo v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
ZPVPJN ni prinesel nobene spremembe, zaradi katere ne bi bili več upoštevni argumenti Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o tem, da odločitve Državne revizijske komisije (DRK) niso upravni akt, zoper katerega bi bila tožba v upravnem sporu dopustna. Razlogi za spremembo sodne prakse ne obstajajo tudi zato, ker je Sodišče EU v zadevi C-296/15 z dne 8. 6. 2017 izrecno zavzelo stališče, da DRK izpolnjuje merila, na podlagi katerih jo je mogoče šteti za "sodišče države članice" v smislu člena 267 PDEU in je vprašanje, ki ga je komisija v tej zadevi zastavila sodišču, obravnavalo kot dopustno.
Odločitev DRK je dejansko odločitev organa, ki ima v smislu Direktive 2007/66/ES položaj sodišča. Zato je bilo sodno varstvo tožnikoma zagotovljeno. Ne glede na to lahko tožnika, če jima naročnik z nezakonitim ravnanjem povzroči škodo, uveljavljata tudi odškodnino v pravdnem postopku. Zato ne drži, da svojega pravnega položaja ne moreta varovati drugače kot s to tožbo.
oddaja javnega naročila - pravni interes - upravni spor
Kadar si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Ker je pogodba že bila sklenjena in dela že opravljena, si tožeča stranka z odpravo izpodbijanega sklepa ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
odločitev Državne revizijske komisije - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Zoper odločitve Državne revizijske komisije ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, možna pa je tožba pred pristojnim sodiščem za uveljavitev škode od naročnika. To pa pomeni, da zakonitost aktov tožene stranke, izdanih v postopku revizije, ni mogoče izpodbijati neposredno v upravnem sporu, temveč le posredno v odškodninskem (pravdnem) postopku v skladu z določbami od 42. do 49. člena ZPVPJN.
ZKme-1 člen 54, 56. ZJN-2 člen 17, 17/2, 37, 37/9.
sofinanciranje iz javnih sredstev - ukrep obnova in razvoj vasi - zahteva za izplačilo sredstev - sprememba obveznosti - nujna dela - tehnične specifikacije javnega naročila
Iz pravnih predpisov ne izhaja, da tožeči stranki soglasja Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja k spremembam obveznosti investitorja ne bi bilo treba pridobiti, če gre za nujna dela v smislu drugega odstavka 17. člena ZJN-2 oz. če gre za povečanje ali drugačne investicijske stroške, ki jih vnaprej ni bilo mogoče predvideti.
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je tožeča stranka zahtevi iz devetega odstavka 37. člena ZJN-2 ugodila s splošno opombo na prvi strani popisa gradbeno obrtniških del, da je „vse v popisu navedene materiale možno zamenjati s cenejšimi, če imajo enake tehnične karakteristike in so kakovostno enakovredni“. S takšno splošno opombo tožeča stranka ni zadostila zahtevi iz devetega odstavka 37. člena ZJN-2.
storitve na področju železniškega tovornega prometa - status naročnika - javno podjetje
Ob dejstvih izvajanja javnih storitev na področju prevoza blaga z železnico s strani tožnika in vezanosti izvajanja teh storitev na obstoj ter predpisane pogoje delovanja omrežja (Program omrežja Republike Slovenije) je mogoče zaključevati, da tožnik opravlja storitve na področju tovornega prometa z železnico v smislu prvega in drugega odstavka 7. člena ZJNVETPS. Ugotovitev o izvajanju železniških prevozov v skladu s pogoji Programa omrežja Republike Slovenije pa ob tem, ko je bilo ugotovljeno tudi ter niti ni sporno, da tožnik šteje za javno podjetje, predstavlja podlago za zaključek o izpolnjenih obeh kumulativno določenih pogojih, glede na katera tožnik po določbah ZJNVETPS šteje za naročnika za dejavnost na področju tovornega prevoza z železnico (1. točka petega odstavka 3. člena ZJNVETPS).
ZJNVETPS člen 2, 2/1, 2/1-10, 3, 3/5, 3/5-1, 7, 7/2. ZJN-2 člen 3. ZUP člen 144, 144/1, 144/2.
javno naročilo - naročnik - ugotavljanje statusa naročnika - skrajšani ugotovitveni postopek - javno podjetje - dejavnost - prevoz z železnico - vleka vlakov
Izpodbijana odločba je bila skladno z določbami 1. in 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP izdana na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka v svoji (dopolnjeni) zahtevi, ter na podlagi uradnih podatkov oziroma podatkov, ki so bili znani organu, in s tem v skrajšanem postopku, v katerem ni potrebno zaslišati stranke oziroma ji dati možnosti, da se pred izdajo odločbe o zbranih dejstvih in dokazih še posebej izjavi.
V postopku se je ugotavljal obstoj obeh pogojev, ki sta za opredelitev položaja naročnika določena v 1. točki petega odstavka 3. člena ZJNVETPS, tako statusnega (da gre za javno podjetje iz 10. točke 2. člena), kot tudi tistega, ki se nanaša na opravljanje dejavnosti iz 7. člena istega člena. Da izpolnjuje prvi pogoj, tožeča stranka v tožbi ne ugovarja. Sporno ostaja, ali gre pri dejavnosti, ki jo opravlja, za dejavnost iz 7. člena, ki se nanaša na storitve na področju transporta, in torej za dejavnost v zvezi z zagotavljanjem ali delovanjem omrežij, ki zagotavljajo izvajanje javne storitve na področju prevoza z železnico. V tej zvezi že prvostopenjski organ ugotavlja, da tožeča stranka opravlja storitve s področja vleke vlakov in s tem storitve na področju transporta za železnico. Že v izpodbijani odločbi se ugotavlja tudi, da tožeča stranka opravlja storitve na področju prevoza z železnico v skladu s pogoji delovanja omrežja, to je po Programu omrežja, ki natančno opredeljuje pravila, roke, merila in postopka za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti in za zaračunavanje uporabnine za dostop na javno železniško infrastrukturo. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da tožeča stranka opravlja dejavnost, ki je predpisana kot pogoj za položaj naročnika v 7. členu ZJNVETPS. Pri tem ni potrebno, da gre za izvajanje gospodarske javne službe, kot se smiselno zatrjuje v tožbi. Omrežja iz 7. člena zakona tudi ni mogoče enačiti z infrastrukturo. Zato ni pomembno, da tožeča stranka ne upravlja javne železniške infrastrukture, pač pa je bistveno, da je v delu dejavnosti, ki se nanaša na vleko vlakov, prevoznica ter da opravlja storitve v skladu s Programom omrežja.
javno naročanje - naročnik - ugotovitev statusa naročnika - druga oseba javnega prava
Pri presoji vprašanja, ali je bil subjekt ustanovljen za opravljanje dejavnosti, ki je v splošnem interesu (pozitiven pogoj), je treba ugotavljati okoliščine vsakega konkretnega primera posebej. Upoštevati je treba okoliščine ob ustanovitvi subjekta ter naravo potreb, ki jih subjekt zadovoljuje.
Pri presoji, ali je oseba ustanovljena za opravljanje dejavnosti, ki nimajo industrijskega ali poslovnega značaja (negativni pogoj), pa je po praksi Sodišča Evropske unije treba preveriti zlasti, ali oseba opravlja dejavnost v pogojih konkurence. Razvita konkurenca pa sama po sebi še ne pomeni, da je dejavnost subjekta izrazito ekonomskega značaja, saj je treba upoštevati tudi druge okoliščine. Tako je treba ugotoviti, ali je glavni namen družbe doseganje dobička in ali družba nosi breme izgub, upoštevati pa je treba tudi način financiranja družbe.
ZDIJZ člen 6, 6/1, 6/1-2, 6/1-4. ZJN-2 člen 22, 22/2, 22/6, 79, 71/1. ZBan-1 člen 214, 215, 215/1, 216. ZGD-1 člen 39, 39/1, 39/2, 59, 59/3. ZRev-1 člen 38, 38/2.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacij javnega značaja - javno naročilo - postopek javnega naročanja - v postopku javnega naročanja pridobljeni podatki - bančni podatki - podatki o boniteti - varovanje zaupnih podatkov - krog zavezancev za varovanje zaupnih podatkov - revizijsko poročilo - poslovna skrivnost - državna statistika - individualni podatki poročevalskih enot
Ne drži stališče tožeče stranke, da se postopek dostopa do informacij javnega značaja niti ne more začeti, dokler ni pravnomočno končan postopek javnega naročanja. Že iz besedila šestega odstavka 22. člena ZJN-2 izhaja, da uporabljivost ZDIJZ ne nastopi šele z dnem pravnomočnosti odločitve o javnem naročilu, ampak že z dnem sprejema odločitve o oddaji naročila. Tožeča stranka sicer lahko kot zavezanec po ZDIJZ zavrne dostop do informacije javnega značaja, če za to obstaja zakonska podlaga, vendar pa ne more biti odškodninsko ali kazensko odgovorna, če ji razkritje zahtevane informacije nalaga pravnomočna odločba Informacijskega pooblaščenca.
Če določen gospodarski subjekt odda prijavo za javno naročilo, ni več izključno on tisti, ki sam (na podlagi izrecnega soglasja) določa, komu bo dovoljena seznanitev z bančnimi podatki in komu ne.
Glede varovanja poslovne skrivnosti prizadete stranke (v postopku javnega naročila izbranega subjekta) tožeča stranka ni navedla, da bi ji prizadeta stranka predložila pisni sklep o tem, da so zahtevani podatki poslovna skrivnost. Z vidika objektivnega kriterija ugotavljanja poslovne skrivnosti pa je bistveno, da je tožena stranka glede na neodzivanje prizadete stranke na poziv, naj se izreče o morebitni poslovni skrivnosti, utemeljeno štela, da ni izkazano, da bi prizadeti stranki z razkritjem zahtevanih podatkov nastala občutna škoda v smislu drugega odstavka 39. člena ZGD-1. V takih okoliščinah tožeča stranka ni imela obveznosti varovati podatkov pred dostopom javnosti.
Kar zadeva sklicevanje na poslovno skrivnost banke, je slednja bila zavezana podati oznako, da gre za zaupen podatek, saj jo k temu vežejo določila 214., 215. in 216. člena ZBan-1. Ker pa obveznost varovati zaupne podatke ne velja, če dolžnost razkritja določa drug zakon (5. točka drugega odstavka 215. člena ZBan-1), in v tem primeru sta to ZJN-2 in ZDIJZ, izjema glede varovanja poslovne skrivnosti bank iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ne odtehta javnega interesa, vezanega na uresničevanje ustavne pravice do dostopa do informacij javnega značaja, in na to vezan demokratični nadzor javnosti nad pravilnostjo odločanja v postopkih javnega naročanja.
Tudi drugi odstavek 38. člena ZRev-2 nalaga obveznost varovanja zaupnih podatkov samo v tem določilu naštetim subjektom, ki opravljajo storitev za revizijsko družbo ali so v njej zaposleni ali so njeni družbeniki.
Po določilu drugega odstavka 22. člena ZJN-2 morajo biti javni podatki tudi tiste poslovne skrivnosti in tajni podatki, ki pomenijo količino in specifikacije, ceno na enoto, vrednost posamezne postavke in skupno vrednost iz ponudbe, v primeru merila ekonomsko najugodnejše ponudbe pa tudi tisti podatki, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe v okviru drugih meril. Tožeča stranka tako nima prav, ko trdi, da ZJN-2 ne določa, da bi bila dokazila, iz katerih je razvidno izpolnjevaje pogojev, javna.
ZKme-1 člen 56, 56/4. ZJN-2 člen 2, 6, 6/2, 12, 12/2, 12/2-2, 14, 14/5.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - obnova in razvoj vasi - zahtevek za izplačilo sredstev - pogoji za izplačilo sredstev - skladnost zahtevka s zahtevami predpisov - zahteve predpisov o javnem naročanju - javno naročilo gradenj - oddaja javnega naročila po sklopih - javna objava javnega naročila
Z delitvijo javnega naročila na posamezne sklope ter z oddajo naročila po sklopih se ne kršijo določila ZJN-2, če so pri delitvi naročila upoštevani pogoji ter temeljna načela javnega naročanja.
V primeru, ko naročnik razdeli javno naročilo gradenj na posamezne sklope, je treba pri ocenitvi vrednosti predmeta javnega naročila po izrecni določbi zakona za osnovo vzeti skupno ocenjeno vrednost vseh sklopov (točka a) petega odstavka 14. člena ZJN-2). Namen te določbe je preprečiti, da bi se naročnik z delitvijo javnega naročila na posamezne sklope poskušal izogniti prisilnim določilom ZJN-2, ki naročnika zavezujejo, da javno objavi naročilo, če je njegova ocenjena vrednost enaka ali višja od zakonsko določenega praga oz. mejne vrednosti za objavo.
Z opustitvijo javne objave javnega naročila je tožnica kršila določbo točke a) petega odstavka 14. člena ZJN-2 v zvezi s točko 2 drugega odstavka 12. člena ZJN-2. Takšna kršitev pravil javnega naročanja pa je razlog za zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev po četrtem odstavku 56. člena ZKme-1.
Kadar gre za odplačno razmerje med naročnikom in izvajalcem storitev ter nosi javni partner večino ali celotno poslovno tveganje izvajanja projekta javno-zasebnega partnerstva, se namesto določb o javnem razpisu, neposredni podelitvi in sodnem varstvu v postopku podelitve koncesije za izbiro izvajalca javno-zasebnega partnerstva in pravnega varstva v tem postopku uporabljajo predpisi o javnih naročilih. Tudi v tem primeru se po končanem postopku izbire zasebnega partnerja sklene koncesijska pogodba, s tem da je podlaga za sklenitev pogodbe izvedba javnega naročila in ne upravnega postopka. Ker toženka pri izbiri pogodbenega partnerja za izvajanje gospodarske javne službe ni ravnala v skladu s pravili javnega naročanja, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo. Zadeve pa ni vrnilo v ponovni postopek toženki, saj gre za takšno nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, ki je v ponovljenem postopku ni mogoče sanirati.
ZZDej člen 87d. ZJN-2 člen 80, 80/2. ZUP člen 135, 222. ZUS-1 člen 5, 5/2.
zdravstvena dejavnost - javno pooblastilo - pobuda za podelitev javnega pooblastila - ustavitev postopka - upravni spor - pravni interes
Pri izpodbijanem sklepu gre po vsebini za ustavitev postopka, kar sicer pomeni odločitev procesne narave, vendar je po izrecni določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 v takem primeru upravni spor dopusten, zato je sodišče tožbo presojalo vsebinsko.
V obravnavanem primeru, ko je tožena stranka skladno z določbo 87.d člena ZZDej odločila o pobudi tožeče stranke na način, da je pobudo sprejela, gre za postopek, uveden po uradni dolžnosti, ne pa na zahtevo tožeče stranke. Posledično je tožena stranka ravnala pravilno, ko je nato na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP postopek ustavila. Pri sklepu o ustavitvi postopka v zadevi, začeti po uradni dolžnosti, gre namreč za formalni način zaključka upravnega postopka. Sodišče pripominja, da je v 87.d členu ZZDej določeno, da se izbira opravi na javnem natečaju ob smiselni uporabi določil zakona, ki ureja javna naročila, o javnem razpisu. V ZJN-2 pa je v drugem odstavku 80. člena določeno, da lahko naročnik kadarkoli pred odpiranjem ponudb ustavi postopek javnega naročanja. Čim je tako, ni razloga, da tudi v obravnavanem primeru minister ne bi smel ustaviti začetega postopka za podelitev javnega pooblastila.
dostop do informacij javnega značaja - zavezanec za posredovanje informacij - pravna oseba zasebnega prava v večinski lasti osebe javnega prava
Stranka z interesom je organizirana kot gospodarska družba po določbah ZGD-1 in je ustanovljena kot pravna oseba zasebnega prava. Zgolj lastniška struktura, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija njen večinski lastnik in dejstvo, da je njena dejavnost v večji meri podvržena pravni regulaciji države kot druge gospodarske panoge, še nista zadostna pogoja, da bi se uvrščala med pravne osebe javnega prava. Navedena družba glede na navedeno ni pasivno legitimirana za posredovanje informacij javnega značaja po ZDIJZ.
V določbah ZDIJZ ni podlage, da bi določena stopnja javnosti morala veljati tudi za gospodarske družbe in druge subjekte, ki so v večinski ali vsaj pretežni lasti države (ali samoupravnih lokalnih skupnosti).