Tožnik je v novem zahtevku za revizijo brez dvoma uveljavljal tudi nove ugovore, glede katerih omejitve iz 16. člena ZPVPJN po naravi stvari niso mogle nastati, kar sta, kakor izhaja iz sklepa z dne 16. 7. 2025, prepoznala tudi naročnik in stranka z interesom, ko sta trdila, da omejitve iz 16. člena ZPVPJN obstajajo le glede nekaterih ugovorov. To pomeni, da toženka tožnikovega zahtevka ne bi mogla (niti delno, kakor je sodišče že pojasnilo) zavreči na podlagi tretjega odstavka 31. člena ZPVPJN, ampak je morala o njem (ob izpolnjenosti ostalih procesnih predpostavk) vsebinsko odločiti na podlagi 39. člena ZPVPJN, zoper takšno odločitev pa tožnik ima sodno varstvo na podlagi 39.a člena ZPVPJN (ki ga je tudi izkoristil z vložitvijo tožbe v upravnem sporu I U 1442/2025).
V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je tožnik vložil tožbo zoper odločitev toženke, s katero je v izreku tožnikovemu zahtevku za revizijo v celoti ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila, upoštevaje, da je tožnik vložil tožbo tudi zoper drugo odločitve o zahtevku za revizijo (tj. sklep z dne 16. 7. 2025, v katerem bodo lahko njegovi ugovori glede postavke N 2 13 111 presojani po vsebini), si tožnik z vztrajanjem pri ugotovitvi nezakonitosti izpodbijanega sklepa ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
Kot je izpostavila toženka sama ni posegla v razpisno dokumentacijo niti ni opredelila, da bi ponudniki oz. prijavitelji morali predložiti kakršnakoli drugačna dokazila, temveč se je v izpodbijanem sklepu opredeljevala do ravnanj naročnika pri ocenjevanju ponudb. To drži, saj iz izpodbijanega sklepa izhaja, da odločitev toženke sloni na tem, da ne more preveriti, ali je bilo po spornem merilu tožniku upravičeno dodeljenih 10 točk, ker o tem ni bilo predloženih nobenih "dejstvenih podlag" in posledično ni mogoče preveriti, ali je bilo naročilo oddano ponudniku, ki je podal ekonomsko najugodnejšo ponudbo, saj naročnik ni po drugem odstavku 89. člena ZJN-3 preveril vsebine in obstoja podatkov oz. drugih navedb iz tožnikove ponudbe.
Izbrana merila za oddajo javnemu naročniku ne bi smela omogočati neomejene svobode izbire in bi morala zagotoviti možnost učinkovite in poštene konkurence, dopolnjevati pa bi jih morala ureditev, ki bi omogočala učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki. Povedano drugače, merila morajo biti določena na način, ki omogoča objektivno primerjavo in ocenjevanje ponudb ter tudi naknadno preverjanje rezultatov ocenjevanja, ki ga je izvedel naročnik.
Sodišče v konkretni zadevi ugotavlja, da obstaja pravna praznina v zvezi z vrnitvijo takse po 72. členu ZPVPJN, kadar vložnik zahteve za revizijo, ki je predhodno plačal zahtevano takso, zahtevo za revizijo umakne, in to še pred odločitvijo naročnika o zahtevi. Navedena pravna praznina ni neustavna, saj se jo da rešiti in napolniti s pravnimi pravili, ki urejajo podobna družbena razmerja.
Gre za primerljiva pravna položaja obravnavane situacije in zakonsko urejene v drugem odstavku 72. člena ZPVPJN, zato je zaradi bistvenih podobnosti samih situacij treba uporabiti pravilo vračila polovice takse po umiku zahteve za revizijo pred odločitvijo DKOM.