ZZVZZ člen 86, 86. ZOZP člen 18, 18. ZPP člen 191, 191.
sosporništvo
Kadar Zavod za zdravstveno zavarovanje terja povračilo škode (stroške zdravljenja) od fizične osebe - povzročitelja prometne nesreče ter od zavarovalnice (na podlagi 18. člena ZOZP), sta toženi stranki v materialnem sosporništvu.
Pritrditi je pritožbeni graji tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo zakonsko določilo iz 5. odst. 132. čl. ZZZDR, ko je ključno pozornost namenilo preizkusu sorazmerja plačilnih možnosti obeh staršev, pri čemer pa je zanemarilo vprašanje, ali in koliko so se spremenile okoliščine od trenutka, ko je bila preživnina prvič določena s pravnomočno sodbo.
Sodišče ni upoštevalo t.i. splošnega družinskega standarda tožnikove družine in družine toženčeve matere. Družinski standard tožnika je tak, da otrokom ne more nuditi zadovoljevanja nagnjenj in želja, družinski standard otrokove matere pa tak, da mu lahko nudi zadovoljevanje želja po športnih aktivnostih, hkrati pa ji ostajajo še sredstva za ljubiteljsko ukvarjanje s psi.
Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežkočenje izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Dolžnikova krivda (subjektivna odgovornost) tako za ugotovitev nevarnosti ni relevantna. Dovoljena je tudi začasna odredba, s katero se prepoveduje odplačna odtujitev nepremičnine, pa čeprav bi odtujeno nepremičnino nadomestila kupnina. Za primer nevarnosti takšne odtujitve namreč zakon ne zahteva izkazovanja dodatne nevarnosti, da bo tožena stranka (dolžnik) tudi kupnino na kakršenkoli način skrila.
razžalitev časti in dobrega imena - kaznivo dejanje
Toženec je bil s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ker je osebi X in osebi Y o tožniku dejal, da je "navadna baraba, kriminalec in svinja, da je podkupil ljubljansko policijo in nadškofa". V zadevi v kateri tožnik zahteva odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi objave teh izjav v medijih, je treba natančno in nedvomno ugotoviti ali in zakaj toženec odgovarja za objavo izjav v medijih.
Ker je zapustnica (sicer dedinja po denacionalizacijskem upravičencu) umrla pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, lahko dediči po njej dedujejo denacionalizirano premoženje le na podlagi vstopne pravice.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo prekinitev postopka zaradi prenehanja dolžnice na podlagi 1. odst. 32. čl. ZFPPod. Tak sklep je deklaratoren in je posledica ugotovljenega dejstva prenehanja pravne osebe po 3. tč. 1. odst. 205. čl. ZPP (v zvezi s 27. čl. ZFPPod).
Za odločanje o stroških v postopku denacionalizacije, ki se vodi pri okrajnem sodišču po pravilih nepravdnega postopka, se uporabljajo določbe 35. člena ZNP. Če obstoji možnost vrnitve premoženja po določbah ZDen, se takšen postopek vodi v interesu obeh udeležencev, zato vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Toženec, ki ima na makadamski poti služnostno pravico, lahko v okviru te pravice izvaja le vzdrževalna dela. Brez soglasja lastnice pa ni upravičen spreminjati kvalitete poti. Zato tudi če je izboljšal kvaliteto, a je to storil samovoljno, je s takšnim ravnanjem vznemiril tožničino lastninsko pravico, zato ima lastnica pravico zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja.
Določba 2. odst. 26. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, da se višina odškodnine za odvzeto nepremičnino določi po vrednosti, ki jo ima nepremičnina v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka, ne izključuje možnosti revalorizacije z upoštevanjem cene v času izdaje odločbe o odškodnini.
ZOR člen 277, 277. ZPP člen 277, 277/1, 286, 315, 277, 277/1, 286, 315.
pritožbena novota - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti
Ker toženec v pritožbi zoper zamudno sodbo navaja, da naj bi tožnik že v začetku obdobja, v katerem toženec ni bil upravičen do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, za to glede na toženčevo postopanje vedel, bi moral navedeni ugovor uveljavljati v odgovoru na tožbo (1. odst. 277. čl. zakona) ter se zato glede na določbo 286. čl. ZPP, ker je naveden šele v pritožbi, ne more upoštevati.
Četudi bi se obe stranki glavni obravnavi odpovedali, v zadevi ni podan dejanski stan po 20. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94), da bi sodišče lahko odločilo v sporu brez glavne obravnave, ker je med strankama sporno dejansko stanje.
Stvar nadaljnje izvršbe je, za kolikšen znesek se bo izvršba še nadaljevala, kar je v pristojnosti sodišča prve stopnje. Tekom nadaljevanja izvršbe bo sodišče prve stopnje tudi upoštevalo vsa delna plačila in natančno izračunalo preostanek terjatve, česar z izdajo izpodbijanega sklepa nikakor ni onemogočilo.
pripoznava dolga - zastaranje - pretrganje zastaranja
Ugotovitev sodišča, da listina "uskladitev knjigovodskega stanja" predstavlja le prepis stanja terjatev iz poslovnih knjig in da je to listino sestavila in podpisala oseba, ki je bila pooblaščena le za izpis tega stanja iz poslovnih knjig, ne daje podlage za sklep, da je bil s tem dolg pripoznan in pretrgano zastaranje.
ustavitev izvršbe - izvršba na premičnine - izvršba na plačo - predujem za stroške
Ker sodelovanje izvršitelja pri izvršbi na plačo in druge stalne denarne prejemke ni potrebno, zaradi neplačila predujma za stroške izvršitelja ni mogoče ustaviti izvršbe na plačo, temveč samo izvršbo na premičnine.
ZPPSL (1989) člen 126. ZPPSL člen 196. ZTPDR člen 84.
prijava terjatve v stečajnem postopku - rok za prijavo terjatve - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Do 1.4.1994 je veljal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL/89 - Ur.l. SFRJ, št. 84/89). Ta zakon ni posebej določal roka, do katerega je bilo potrebno terjatev v stečajnem postopku prijaviti, ampak je bilo možno na podlagi 126. člena zakona terjatve prijaviti vse do konca naroka za obravnavanje osnutka glavne razdelitve. Samo prijavo terjatve, ki je na sodišče prispela po tem roku, je moral stečajni senat zavreči, to pa je pomenilo, da se terjatev pri razdelitvi stečajne mase ni upoštevala. Ker je stečajni upravitelj z dopisom z dne 29.3.1999 sodišče obvestil, da tožnik do glavne razdelitve stečajne mase ni prijavil nobene terjatve, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik za vodenje spora nima več pravnega interesa, pravilna, zato je njegovo tožbo utemeljeno zavrglo.
sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - neutemeljen ugovor - upnik - račun - vsebina predloga za izvršbo
Navedbe, da je upnik garantiral dolžniku sporazumno ureditev zadeve in da "je še vedno odprt rok za dogovor", so povsem nekonkretizirane, saj dolžnik sploh ne pojasni, na kakšen način naj bi se zadeva uredil oz. kaj naj bi se dogovorili. Poleg tega pa dolžnik v ugovoru niti ne trdi, da je z upnikom že dosegel kakšen konkreten dogovor (napr. za odlog plačila - prim. 9. točko 1. odst. 55. čl. ZIZ), kar bi bil edinole utemeljen ugovorni razlog v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Zgol dejstvo, da naj bi se stranki nekaj dogovarjali (ali, kot trdi dolžnik, da naj bi bil odprt rok za dogovor), še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo. Upnik je svojega pooblaščenca odvetnika izrecno pooblastil tudi za sprejem izpolnitve od nasprotne stranke, zato je v predlogu upravičen naveden žiro račun upnikovega pooblaščenca, predlog pa ima vse potrebne sestavine, da se izvršba lahko opravi (1. odst. 40. čl. ZIZ)
ZDR člen 4, 4/2, 33, 34, 35, 36a, 36b, 36c, 36d, 36d, 36f, 36g, 36h, 36i, 123, 125. ZDSS člen 14, 14. ZPP člen 343, 343/3, 352, 343, 343/3, 352. SKPG člen 26, 26/1, 26, 26/1.
reintegracija - razporeditev
Posledica nezakonite odločbe o prenehanju delovnega razmerja je reintegracija tožnice v delovno razmerje in naložitev toženi stranki, da jo razporedi na ustrezno delovno mesto. Izvršitev takšne sodne odločbe je stvar delodajalca, ki pa ima možnost, če dejansko ugotovi, da zaradi ukinitve dela dejavnosti nima več ustreznih delovnih mest, izvesti postopek določanja trajno presežnih delavcev, v skladu z ZDR.
sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - neutemeljen ugovor - odlog izvršbe - znatnejša škoda - račun
Neresnična je ugovorna trditev, da naj bi sodišče dolžniku blokiralo žiro račun, saj ni izdalo nobene odločbe (napr. začasne odredbe), s katero bi prepovedalo uporabo dolžnikovega žiro računa. Sodišče je zgolj naložilo Agenciji za plačilni promet (APP), da z dolžnikovega računa prenese izterjevani znesek na račun upnika, blokada računa pa je posledica od ravnanja sodišča neodvisnega dejstva, da na dolžnikovem računu ni zadostnega priliva sredstev za plačilo izterjevane terjatve. Dolžnik verjetnosti nastanka znatnejše škode niti ni konkretno zatrjeval. V predlogu za odlog je le navedel (vendar ne dokazal), da ima blokiran žiro račun, s čimer naj bi mu bilo onemogočeno poslovanje, ne da bi te navedbe preciziral s konkretnimi (in dokazanimi) trditvami o vrsti, obsegu in načinu svojega poslovanja, morebitnih drugih računih oz. premoženjskem stanju ter predvsem o vrsti in predvidevani višini iz tega izvirajoče škode.