neobrazložen ugovor - glavnica - listina - razmerje - podpis pogodbe
Podpis na upnikovih pogodbah je praktično identičen s podpisom dolžnikovega direktorja na ugovoru, zato bi moral dolžnik svoje ugovorne navedbe, da naj bi pogodbe podpisala nepooblaščena oseba, precej bolj konkretizirati (kdo naj bi po njegovem bila ta oseba, ali gre za ponareditev podpisa ali morebitno prekoračitev pooblastil itd.) in tudi predlagati dokaze za svoje trditve.
ZPP člen 140/1, 141/1, 142, 142/3, 140/1, 141/1, 142, 142/3.
osebna vročitev
Tožbo je potrebno toženi stranki vročiti osebno. Vročevalec ne ravna v skladu z določbo 3. odst. 142. čl. ZPP, če pisno obvestilo vrže kar v nabiralnik.
Izpolnjeni so pogoji iz 18. člena ZDR za prehod iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, ker je tožnik opravljal delo še po datumu, ko bi mu moralo prenehati delovno razmerje za določen čas (en dan preko delovnega razmerja za določen čas).
Upnik nima več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka, saj je v vlogi z dne 13.6.2001 sam predlagal odločitev, kakršno je sodišče prve stopnje sprejelo v izpodbijanem sklepu z dne 25.1.2001.
Pri prenehanju delovnega razmerja po 51. čl. ZPPSL delavec invalid ne uživa zaščite po določbah ZDR, ki določajo, da delavcu invalidu ne more prenehati delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu.
Zavarovalni zastopniki nimajo določenega delovnega časa; prisotnost na delu pa glede na naravo njihovega dela ni bistveni element njihovega delovnega razmerja. Dela ne opravljajo na sedežu, ampak na terenu, njihovega delovnega časa pa ni mogoče omejiti na določene ure oz. dneve, saj lahko sklepajo zavarovanja tudi zvečer ter med vikendi. Bistveni element delovnega razmerja zavarovalnega zastopnika je torej sklepanje zavarovanj, v številu sklenjenih zavarovanj pa se kažejo njegovi delovni rezultati. Zavarovalnemu zastopniku ni mogoče očitati neopravičenega izostanka z dela v smislu 5. ali 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, saj zanj ni določeno, kdaj in kje mora delo opravljati. Če je tožena stranka menila, da tožnik - zavarovalni zastopnik svojih delovnih obveznosti ne opravlja, bi morala izvesti postopek zaradi ugotovitve, da delavec nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta (18. člen ZTPDR in 23. člena ZDR).
SZ člen 53, 53/1, 53/1-8, 53/2, 53, 53/1, 53/1-8, 53/2.
krivdni razlog - vstopna pravica
Tožbeni zahtevek na odpoved najemne pogodbe po osmi alinei prvega odstavka 53. člena SZ bi bil utemeljen, če bi tožeča stranka dokazala, da ji je toženec že pred prejemom opomina z dne 5.12.1997 onemogočal vstop v stanovanje zaradi oprave del v zvezi s popravili ali izboljšavami v stanovanjski hiši, ki jih drugače ni mogoče opraviti ali jih je mogoče opraviti le z nesorazmerninimi stroški ali zaradi preveritve pravilne uporabe stanovanja, da pa je s takšnim ravnanjem nadaljeval tudi po izteku roka iz opomina.
prisilna izterjava sodne takse - pritožba - ugovor zastaranja
Pritožba tožene stranke je bila vložena dne 19.06.1999 in bi zato izterjava dolgovane takse zastarala s potekom leta 2001. Toženi stranki pa je bil taksni opomin za pritožbo vročen dne 23.06.1999, torej pred nastopom zastaranja.
Ker so po 1. odst. 32. čl. ZIZ lahko predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve le dolžnikove stvari, upnica na vozilu, ki ni več v lasti dolžnika, ni mogla uspešno predlagati nadaljevanja izvršbe.
Ker je zapustnica (sicer dedinja po denacionalizacijskem upravičencu) umrla pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, lahko dediči po njej dedujejo denacionalizirano premoženje le na podlagi vstopne pravice.
Napaka v poslovanju odvetniške pisarne (vabilo za narok v eni zadevi je bilo pomotoma pripeto k dokumentaciji v drugi zadevi) je očitno neupravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zato kljub priloženim dokazom razpis naroka po 2. odst. 120. čl. ZPP ni bil potreben.
Zaradi neizpolnjevanja obveznosti obročnega plačevanja kupnine za stanovanje po pogodbi tožeča stranka uveljavlja dve sankciji: razvezo pogodbe in izpolnitev pogodbe. Obe upravičenji pa se medsebojno izključujeta, saj razveza pogodbe pomeni njeno prenehanje (kar ima po splošnih pravilih za posledico vračanje danega oziroma po specialnem določilu 124. čl. SZ bodisi vračanje realne vrednosti obrokov zmanjšanih za neprofitno najemnino bodisi ustrezno upoštevnje plačanih obrokov v obliki solastninskega deleža na stanovanju) in zato ni mogoče vztrajati še pri izpolnitvi pogodbe. Tožeča stranka kot pogodbi zvesta stranka ima sicer na izbiro obe upravičenji, vendar pa ju ne more kumulirati. To pa kaže, da ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. tč. 1. odst. 318. čl.
ZZVZZ člen 86, 86. ZOZP člen 18, 18. ZPP člen 191, 191.
sosporništvo
Kadar Zavod za zdravstveno zavarovanje terja povračilo škode (stroške zdravljenja) od fizične osebe - povzročitelja prometne nesreče ter od zavarovalnice (na podlagi 18. člena ZOZP), sta toženi stranki v materialnem sosporništvu.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo prekinitev postopka zaradi prenehanja dolžnice na podlagi 1. odst. 32. čl. ZFPPod. Tak sklep je deklaratoren in je posledica ugotovljenega dejstva prenehanja pravne osebe po 3. tč. 1. odst. 205. čl. ZPP (v zvezi s 27. čl. ZFPPod).
IZVRŠILNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL45246
ZIZ člen 271. ZZK člen 5, 34, 46, 86, 86/2.
začasna odredba - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - zemljiškoknjižno stanje - vpis lastninske pravice - pristojnost - dovolitev zemljiškoknjižnega vpisa - varstvo vrstnega reda
V skladu z 2. odst. 86. čl. ZZK lahko v primerih, ki jih določa zakon (izdaja začasne odredbe) odloča o vpisu v zemljiško knjigo drugo (pravdno ali izvršilno sodišče) in ne zemljiškoknjižno sodišče. Obstoj z zakonom predpisanih pogojev za dovolitev vpisa mora ugotoviti tisto sodišče, ki vpis dovoli (pravdno ali izvršilno). Zemljiškoknjižno sodišče obstoja teh pogojev ne ugotavlja znova. Odloči le o izvršitvi že dovoljenega vpisa. Pri tem pa je dolžno preizkusiti, ali je vpis mogoč z ozirom na zemljiškoknjižno stanje.
Pritrditi je pritožbeni graji tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo zakonsko določilo iz 5. odst. 132. čl. ZZZDR, ko je ključno pozornost namenilo preizkusu sorazmerja plačilnih možnosti obeh staršev, pri čemer pa je zanemarilo vprašanje, ali in koliko so se spremenile okoliščine od trenutka, ko je bila preživnina prvič določena s pravnomočno sodbo.
Sodišče ni upoštevalo t.i. splošnega družinskega standarda tožnikove družine in družine toženčeve matere. Družinski standard tožnika je tak, da otrokom ne more nuditi zadovoljevanja nagnjenj in želja, družinski standard otrokove matere pa tak, da mu lahko nudi zadovoljevanje želja po športnih aktivnostih, hkrati pa ji ostajajo še sredstva za ljubiteljsko ukvarjanje s psi.