napotitev upnika na pravdo - sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic
Ker upravitelj ni bil seznanjen s tem, ali upnikova terjatev še obstaja, je tako terjatev kot ločitveno pravico prerekal. Glede na njegovo obvestilo upniku, naj v primeru obstoja terjatve in ločitvene pravice le-to prijavi in nepravočasen upnikov odziv nanj s prijavo terjatve šele 4. 6. 2019, torej že po izdaji izpodbijanega sklepa, je upravitelj utemeljeno sklepal na prenehanje terjatve.
Ker upnik terjatve in ločitvene pravice po obvestilu upravitelja ni prijavil in ker upravitelj ni razpolagal z dejstvi in dokazi o obstoju terjatve, je upoštevaje upraviteljevo prerekanje terjatve in ločitvene pravice po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče imelo podlago za napotitev pritožnika na pravdo v prvem in drugem odstavku 305. člena ZFPPIPP. V stečajnem postopku se namreč ne odloča o obstoju upnikove prerekane terjatve (in ločitvene pravice), ker je za to izrecno predviden drug postopek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00025952
ZFPPIPP člen 122, 122/4, 131, 131/1, 131/2, 383, 383/1. ZIZ člen 38, 38/1, 38/5, 38/6, 55, 55/1, 55/1-12. ZPP člen 154, 156.
spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti - postopek osebnega stečaja - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo - vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilni postopek in postopek zavarovanja - nedovoljenost izvršbe - razlogi za ugovor - stroški postopka - izvršilni stroški - načelo uspeha v postopku
Po določbi četrtega odstavka 122. člena ZFPPIPP velja neizpodbitna pravna domneva (presumptio iuris et de iure), da se je stranka postopka zaradi insolventnosti ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe s potekom osmih dni po objavi te sodne odločbe. Glede na to, da je upnik v konkretnem primeru vložil predlog za nadaljevanje izvršbe zoper dolžnikovega pravnega naslednika več kot dve leti po objavi sklepa o začetku postopka osebnega stečaja nad novim dolžnikom, se upoštevajoč prej navedeno neizpodbitno pravno domnevo šteje, da je bil upnik ob vložitvi predloga za nadaljevanje izvršbe zoper dediča kot dolžnikovega pravnega naslednika, seznanjen s tem, da se zoper dediča kot sedanjega dolžnika vodi postopek osebnega stečaja. V tem primeru namreč sklepa o izvršbi (ali nadaljevanju izvršbe zoper novega dolžnika) zoper dolžnika ni dopustno izdati, saj ni podana nobena od izjem iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP (glej prvi odstavek 131. člena in prvi odstavek 383. člena ZFPPIPP).
Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti. Ker je bil postopek izvršbe, v katerem so dolžniku nastali stroški, sprožen na podlagi upničinega predloga za nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika in za upnico ustavitev izvršilnega postopka v konkretnem primeru predstavlja procesni neuspeh, gre za situacijo, ki je enaka tisti, ki jo obravnava prvi odstavek 154. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi 15. člena ZIZ in na podlagi katerega je stranka, ki v postopku ni uspela, nasprotni stranki dolžna povrniti stroške.
Večinska sodna praksa stoji na stališču, da ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičninami le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice.
preprečevanje nasilja v družini - stroški nepravdnega postopka - prosti preudarek - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih - končni uspeh v postopku - mladoletna oseba
Predlagatelji v postopku na prvi stopnji niso uspeli z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati, da je nasprotni udeleženec ustvaril situacijo, ki bi opravičevala predlagane ukrepe v smislu določil ZPND. Zato ne bi bilo pravično, da bi moral nasprotni udeleženec, ki je v postopku uspel, nositi svoje stroške postopka sam. Prav tako ne bi bilo pravično, da bi sodišče s plačilom stroškov bremenilo mladoletna predlagatelja.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - postavitev sodnega izvedenca - potrebno strokovno znanje - izvedensko mnenje - urbanistično mnenje - izvedenec geodetske stroke - namembnost zemljišča - dejanska uporaba zemljišča - redna raba stavbe - pravna podlaga - pravica uporabe na nepremičnini - imetnik pravice uporabe - transformacija lastninske pravice - ZLNDL - lastniki stanovanj
Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev pravilno oprlo na določila 42. in 43. člena ZVEtL-1, ki predstavljajo materialnopravno podlago za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, ki so bile zgrajene pred uveljavitvijo SPZ 1. 1. 2003. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, zakaj je treba pripadajoče zemljišče k določenim stavbam določati na v ZVEtL in ZVEtL-1 predpisan način. Nesporno je, da je bila stavba na naslovu v Ljubljani zgrajena 1979 leta in da so bila potem stanovanja prodana posameznim kupcem.
Pravica uporabe zemljišča, potrebnega za redno rabo večstanovanjske stavbe, zgrajene pred uveljavitvijo SPZ, je s prodajo stanovanj prešla na kupce stanovanj.
V nasprotju s sedanjo ureditvijo, ko velja načelo superficies solo cedit, so v sistemu družbene lastnine pravice na zemljišču sledile pravici na objektu. Ker se je pravica uporabe na zemljiščih po samem zakonu prenašala skupaj s pravico na stavbi, za prenos pravice uporabe na zemljiščih pogodbena podlaga ni bila potrebna. S spremembo družbene ureditve se je pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico na podlagi več zakonov, ki so urejali (tudi) lastninjenje. Na zemljiščih v mestih se je po uveljavitvi ZLNDL julija 1997 ex lege vpisala lastninska pravica na dotlej vpisanega imetnika pravice uporabe. Zaradi neurejenosti zemljiške knjige v času družbene lastnine, ko vpisi v zemljiško knjigo niso imeli konstitutivnega značaja, zemljiškoknjižni vpisi pogosto niso odražali resničnega stanja. Zato zgolj vpis pravice uporabe ne zadostuje, treba je ugotoviti, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL dejansko imel pravico uporabe na določenem zemljišču. Upravičenja na zemljišču so lahko pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe na njem. To pa so bili lastniki stanovanj, saj za redno rabo stanovanj potrebujejo dostop, prostor za smetnjake in drugo komunalno ureditev, za vzdrževanje stavbe, počitek, ipd. Kupci stanovanj so torej že ob nakupu stanovanj pridobili pravico uporabe na k stavbi pripadajočem zemljišču, zato se je njihova pravica uporabe ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Kdo je bil prodajalec posameznega stanovanja, za odločitev o določitvi pripadajočega zemljišča k večstanovanjski stavbi ni relevantno.
Kriterije, po katerih se določa obseg pripadajočega zemljišča, torej določa zakon, da se ugotovi dejstva, ki so potrebna za določitev obsega pripadajočega zemljišča, pa je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je treba angažirati izvedenca. Na podlagi ZVEtL tako sodišče s pomočjo strokovnjakov urbanistične in geodetske stroke ugotovi, kdo je v sistemu družbene lastnine bil resnični imetnik pravice uporabe, ki se je transformirala v lastninsko pravico. Skladno s 43. členom ZVEtL-1 se pri določitvi pripadajočega zemljišča upošteva namembnost in dejanska uporaba zemljišča in pretekla redna raba. Strokovno podlago za ugotovitev teh dejstev je sodišču pojasnilo za izvedenca postavljeno podjetje.
ZFPPIPP člen 235, 235/2, 235/3. ZPP člen 133, 133/1.
začetek stečajnega postopka - domneva o insolventnosti - vročitev dolžniku - vročitev na poslovnem naslovu
Povratnica je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar izhaja iz njene vsebine. Pritožnik vsebine povratnice niti ne izpodbija. Trdi le, da je bil njegov edini zakoniti zastopnik v tujini do 6. 4. 2019 ter da mu je bil predlog za začetek stečajnega postopka vročen na podlagi fikcije vročitve. Ne trdi pa, da na poslovnem naslovu dolžnika v času vročitve ni bilo nikogar, ki bi lahko prevzel pisanje.
Ker dolžnik v roku 15 dni po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ni ugovarjal, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja, s pritožbo ne more izpodbiti domneve o insolventnosti, ki je nastopila na podlagi tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP.
Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je storilec kljub invalidski upokojitvi fizično zmožen opravljati določena fizična dela, saj nenazadnje mora tudi skrbeti sam zase. Vendar pa gre pri tem za vsakodnevna dela, ki jih storilec večinoma opravlja sam, običajno brez direktnih navodil in brez stalnega nadzora, torej za dela, ki ne potekajo v smislu organiziranega in vodenega delovnega procesa, kot je običajen v delovnih organizacijah. Družbeno koristno delo pa se opravlja v smislu organiziranega delovnega procesa, po navodilih nadrejenih in pod njihovim neposrednim ali posrednim nadzorom, pri čemer je potrebno upoštevati tudi sposobnost normalne komunikacije in sledenja navodilom, ki pa pri storilcu očitno ni podana.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - AO plus zavarovanje - omejena odškodnina
Ker poškodbe hrbtenice, ki bi lahko bila predmet zavarovalnega primera, tožnica ni dokazala in v pritožbenem postopku ni več sporno, da tožbeni zahtevek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi zloma roke ni utemeljen, je v zvezi z nepremoženjsko škodo v nadaljevanju potrebno odločiti, ali je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem določena skladno z uveljavljeno sodno prakso v podobnih primerih.
Tožnica je zatrjevala, da je bila sklenjena posojilna zastavna pogodba nična iz razloga navideznosti. Ta dejanska podlaga ne predstavlja temelja za paulijansko tožbo, saj gre za položaj, ko pogodba sploh ne obstaja, in ne za položaj, ko dolžnik z določenim (veljavnim) pravnim dejanjem oškoduje upnika. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je podan pravni interes tožnice, saj ima na nepremičnini v (so)lasti prvega toženca vknjiženo hipoteko, ki je v vrstnem redu za hipoteko drugega toženca. Ker ima interes, da je njena hipoteka v vrstnem redu na prvem mestu, je podan njen pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe in neveljavnosti vknjižbe na podlagi pogodbe.
Dejanska volja za sklenitev posojilne pogodbe se izrazi prek karakterističnih izpolnitev, kar je na strani posojilodajalca zgolj izročitev posojila. Ker je sodišče ugotovilo, da posojilo nikdar ni bilo izročeno, čeprav je drugi toženec izročitev zatrjeval, je posledično utemeljeno sklepalo na neobstoj volje drugega toženca za sklenitev posojilne pogodbe.
odškodnina za premoženjsko škodo - potni stroški v času zdravljenja - prosti preudarek - denarna renta - denarno nadomestilo za brezposelnost - davki in prispevki - obračun davkov in prispevkov
Skladno z novejšo sodno prakso ni treba, da bi sodišče v izreku naložilo tudi obveznost obračuna in plačila davkov ter prispevkov v zvezi s prisojenim zneskom.
ZZZDR člen 106, 106/4, 106/5. ZPP člen 421, 421/4.
ukinitev stikov z otrokom - odklanjanje stikov - odklanjanje stikov s strani otroka - spremenjene okoliščine - največja otrokova korist - nov predlog - ponovna vzpostavitev stikov
Tako otrokova pravica do stika s staršem, kot tudi pravica starša do stikov s svojim otrokom, je ustavnopravno varovana osebnostna pravica. Otrok ima pravico do stika z obema staršema, oba starša imata pravico do stikov z otrokom. Vendar ne gre prezreti, da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. Otrokova korist je temeljna predpostavka za določitev načina izvajanja stikov s staršem s katerim ne živi. Drugoten, četudi zelo pomemben namen stikov pa je, da starš pri katerem otrok ne živi, uresniči svoje čustvene potrebe do otroka.
Razmere so se spremenile do te mere, da korist obeh mladoletnih otrok trenutno narekuje popolno ukinitev stikov med njima in njunim očetom, kar seveda, tako kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ne izključuje možnosti, da bo morda v prihodnosti stike mogoče vzpostaviti. Vsekakor ima oče možnost, da vzpostavi stanje in okoliščine, ko bosta otroka pripravljena na obnovo stikov in se tudi s pomočjo centra za socialno delo postopoma pripravi na stike, kar je doslej odklanjal.
pozneje najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju - pogoji za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju - domneva lastninske pravice - zemljiška knjiga - nevknjižena nepremičnina
Zapuščinsko sodišče v dodatnem sklepu o dedovanju lahko zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00025487
OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1, 135, 965. ZPP člen 214, 214/5, 358, 358-5.
krivdna odškodninska odgovornost - padec v nezavarovan jašek - javna pohodna površina - protipravno ravnanje - opustitev dolžne skrbnosti pri vzdrževanju - skrbnost dobrega strokovnjaka - splošno znano dejstvo
Odsotnost rešetk na odtočnem kanalu na javni pohodni površini pred šolo predstavlja nedopustno stanje pohodne površine, ki zadosti pravnemu standardu protipravnosti. Vendar pa odstranitev rešetk ni bila dogodek, na katerega bi morala biti občina oziroma v njenem imenu komunalno podjetje v času zatrjevanega škodnega dogodka pripravljena in v zvezi s katerim bi morala takoj ukrepati. Zato zavarovancu toženke ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti in s tem krivdne odškodninske odgovornosti.
začasne odredbe v družinskih sporih - začasna odredba o stikih - začasna ureditev stikov - stiki med šolskimi počitnicami - težko nadomestljiva škoda - varstvo koristi otroka
Začasne odredbe v družinskih zadevah, kjer mora sodišče postopati hitro, se izdajajo le v nujnih primerih zavarovanja koristi mladoletnega otroka.
Stiki v obsegu, kot so določeni z začasno sodno poravnavo, omogočajo ohranitev čustvene vezi med sinom in očetom, občutek medsebojne pripadnosti in povezanosti, na kar tudi potek časa, potreben za sprejem končne odločitve, ne bo bistveno vplival.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - fikcija pripoznave zahtevka
Ker je tožena stranka v tem postopku predlagala izvedbo naroka, na katerega kljub temu, da je bila pravilno vabljena, ni pristopila, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sodbo na podlagi pripoznave brez nadaljnjega obravnavanja zadeve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030357
ZKP člen 369, 369/4.
pritožbene novote v pritožbenem postopku - dokazna ocena
Višje sodišče v zvezi s temi pritožbenimi navedbami, na podlagi podatkov kazenskega spisa in razlogov izpodbijane sodbe ugotavlja, da gre za pritožbene novote, ne pa zavrnjene dokazne predloge sodišča prve stopnje, saj slednje o teh sploh ni odločalo. Zagovornik ob tem primarno ne pove razlogov, zakaj teh dokazov ni navedel že prej, ob tem pa tudi ne navede (pravno relevantnih) dejstev, ki naj bi se s temi dokazi oziroma izpovedbami prič, ki jih vseh niti ne imenuje (nepristranske priče), dokazovala.
Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. ZKP skuša s tem preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred sodiščem prve stopnje, ki je izvedlo glavno obravnavo. Z neupoštevanjem dokaznega predloga, ki bi ga stranka lahko podala že pred sodiščem prve stopnje, pa tega brez razloga ni storila, sodišče ne krši pravice do obrambe. Ker zagovornik tej zakonski zahtevi ni zadostil, so pritožbi priloženi novi dokazi prepozni, zato jih višje sodišče pri svojem odločanju ne more in ne sme upoštevati.
V nadaljevanju pritožbe zagovornik nasprotuje dejanskim ugotovitvam in oceni sodišča prve stopnje glede dokazanosti posamičnih očitkov obdolženemu v določenih dneh v okviru očitanega kaznivega dejanja, vendar neutemeljeno. Res je sicer, da pri vseh obravnavanih dogodkih oziroma očitanih ravnanjih obdolženega ni bilo neposrednih prič, razen sam oškodovanec, vendar je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve celotnega dokaznega postopka in v okviru tega izpovedbe zaslišanih prič glede odločilnih dejstev in okoliščin, oškodovancu utemeljeno verjelo.
V obravnavani zadevi ne pride v poštev uporaba splošnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ. Gre namreč za povračilni zahtevek, ki temelji na premoženjskem zavarovanju, točneje, obveznem zavarovanju v prometu. Iz ustaljenega stališča v sodni praksi VS RS izhaja, da povračilni zahtevki zavarovalnic (v praksi t.i. regresni zahtevki), s podlago v drugem odstavku 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so splošni pogoji zavarovanja, zastarajo v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. Gre namreč za zahtevek, ki temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti.
Takšna obveznost pa v skladu s tretjim odstavkom 352. člena OZ zastara v času, določenem za zastaranje takšne obveznosti. Ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, takšna terjatev zastara v času, ki na splošno velja za zastaranje terjatev iz zavarovalnih pogodb, torej v treh letih (tretji odstavek 357. člena OZ). Za odločitev o pritožbi je torej bistvena ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi (sicer res) za regresno terjatev tožnice do toženke iz prvega odstavka 188. člena OZ, ki pa temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe. V obravnavani zadevi sta zavarovalno pogodbo kršila tako zavarovanec tožnice, kot tudi zavarovanec toženke, odškodnino pa je na pogodbeni podlagi v celoti plačala tožnica, s tem pa so nanjo po zakonu prešle zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli (so)odgovoren za škodo (prvi odstavek 963. v zvezi z prvim odstavkom 336. člena OZ), v takšni situaciji pa velja za zahtevek solidarnega dolžnika, ki je plačal več, kot zanaša njegov delež (za zahtevek ene od odgovornih zavarovalnic), zastaralni rok treh let.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00031488
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/1, 91/3, 91/4.
tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona - zavrženje obtožnega predloga
Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 17. 3. 2013. Glede na navedeno in ker na podlagi podatkov kazenskega spisa niso podane okoliščine iz tretjega in četrtega odstavka 91. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šestletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel dne 17. 3. 2019.