V primeru, ko oškodovanec zahteva odškodnino od osebe, ki mu je povzročila škodo, mora skladno z določbami OZ dokazati obstoj vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti, med njimi protipravnega škodnega dogodka oziroma ravnanja, v konkretnem primeru torej dejstva, da so tožencu zaradi njegovega protipravnega ravnanja nastali potni stroški, nižji od tistih, ki mu jih je izplačala za pot na delo in z dela na podlagi 130. člena ZDR-1 in 168. člena ZUJF. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka dokazati, da je toženec zaradi krajše poti na delo in z dela upravičen do nižjih stroškov za prevoz na delo in z dela, zaradi česar je bila oškodovana.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo, da zgolj dejstvo, da je tožnica pred sklenitvijo odpovedane pogodbe o zaposlitvi opravljala delo pri toženi stranki na podlagi predhodne pogodbe o zaposlitvi, v kateri je imela tudi dogovorjeno poskusno delo, ne pomeni, da je pogoj uspešno opravljenega poskusnega dela v zadnji pogodbi o zaposlitvi neveljaven oziroma ničen. To bi držalo le, če bi bil ta pogoj dogovorjen v kasneje sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje istega dela. Delodajalec ima namreč pravico preizkusiti znanja in sposobnosti delavca za vsebinsko drugo delo na drugem delovnem mestu, na katerem delavec pri delodajalcu dela še ni opravljal, saj se o njih še ni uspel prepričati.
Pri priglašenih stroških, ki jih je tožena stranka sama imela s pridobitvijo overjenega prevoda, gre tudi po presoji pritožbenega sodišča, za dejansko izkazane stroške in stroške, ki so bili potrebni za postopek.
varstvo lastninske pravice - varstvo lastninske pravice na nepremičnini - lastninska pravica na nepremičnini - odstranitveni zahtevek - nepremičnina - premičnina - sestavina nepremičnine - načelo superficies solo cedit
Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je sporni leseni objekt sestavina nepremičnine in ne premična stvar v smislu drugega odstavka 18. člena SPZ. Dejanskim ugotovitvam o naravi objekta pritožnika ne nasprotujeta. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače (8. člen SPZ). Ker je tako, je sporni leseni objekt sestavina nepremičnine, kar pomeni, da je tožnik z domikom pridobil lastninsko pravico na nepremičnini skupaj z vsemi njenimi sestavinami, vključno s spornim lesenim objektom.
prodaja premoženja - posebna pravila - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše
Če se v postopku osebnega stečaja prodaja stanovanje ali družinska stanovanjska hiša, v katerih stanuje dolžnik kot lastnik, sodišče s sklepom o prodaji naloži dolžniku, da v treh mesecih po prejemu sklepa izprazni stanovanje ali stanovanjsko hišo in jo izroči upravitelju (drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP). Navedeni rok ni podaljšljiv. Zato predlogu dolžnika za njegovo podaljšanje ni mogoče ugoditi. Navedbe v zvezi s slabim zdravstvenim stanjem pa bo dolžnik lahko uveljavljal ob zahtevi upravitelja za izpraznitev stanovanjske hiše.
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 29, 34, 34-1, 35.
postopek za priznanje tuje sodne odločbe - ugovor zastaranja - javni red - kršitev pravice do izjave
Sodišče v postopku priznavanja tuje sodne odločbe le-te ne sme preverjati glede vsebine (29. člen uredbe Sveta (ES) 44/2001 - Bruselj I). Sodna odločba se ne prizna, če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje (točka 1. 34. člena Bruselj I).
Že na prvi pogled je razvidno, da se sodišče do bistvenih navedb stranke v zvezi s pretrganjem zastaranja ni (niti smiselno) opredelilo. Obrazložitev v tem delu ne izkazuje niti, da se je sodišče z navedbami pritožnikov sploh seznanilo, kar predstavlja grobo kršitev pravice do izjave (tako glede na sodno prakso US RS, npr. Up-951/15 z dne 18. 5. 2017, kot ESČP, npr. Yanakiev proti Bolgariji, točka 72).
vrnitev v prejšnje stanje - opravičljivost zamude - upravičen razlog za zamudo - narok v postopku za vrnitev v prejšnje stanje - očitno neupravičen razlog - vročanje na naslov iz registra - dogovor o vročanju - preusmeritev pošte
Tožena stranka je kot družba z omejeno odgovornostjo pravna oseba, ki se vpisuje v sodni register in se ji na podlagi tretjega odstavka 139. člena ZPP sodne odločbe vročajo na naslovu, ki je vpisan v register. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, podprto z ustaljeno in enotno sodno prakso, da se uporabnik in izvajalec poštnih storitev v primeru vročanja po ZPP ne moreta dogovoriti za drugačen način vročanja, kar nenazadnje potrjuje tudi formulirani obrazec Pošte Slovenije „Naslovnikov naročilo“, iz katerega jasno izhaja, da preusmeritev ne velja za pisma v pravdnem postopku (in drugih naštetih sodnih postopkih), ki se vročajo po posebnih zakonih. Razlog, zaradi katerega tožena stranka pisanja dejansko ni prejela, je torej povzročila sama s svojim neskrbnim ravnanjem.
Tožnica je zatrjevala, da je bila sklenjena posojilna zastavna pogodba nična iz razloga navideznosti. Ta dejanska podlaga ne predstavlja temelja za paulijansko tožbo, saj gre za položaj, ko pogodba sploh ne obstaja, in ne za položaj, ko dolžnik z določenim (veljavnim) pravnim dejanjem oškoduje upnika. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je podan pravni interes tožnice, saj ima na nepremičnini v (so)lasti prvega toženca vknjiženo hipoteko, ki je v vrstnem redu za hipoteko drugega toženca. Ker ima interes, da je njena hipoteka v vrstnem redu na prvem mestu, je podan njen pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe in neveljavnosti vknjižbe na podlagi pogodbe.
Dejanska volja za sklenitev posojilne pogodbe se izrazi prek karakterističnih izpolnitev, kar je na strani posojilodajalca zgolj izročitev posojila. Ker je sodišče ugotovilo, da posojilo nikdar ni bilo izročeno, čeprav je drugi toženec izročitev zatrjeval, je posledično utemeljeno sklepalo na neobstoj volje drugega toženca za sklenitev posojilne pogodbe.
Za razliko od določb ZPP, ki sodišču, ki je izdalo odločbo, omogoča poseg v že izdano odločbo le z izdajo dopolnilnega ali popravnega sklepa, ZFPPIPP sodišču prve stopnje v drugem odstavku 128. člena omogoča, da z novim sklepom nadomesti sklep, ki se izpodbija s pritožbo, če ugotovi, da je pravočasna in dovoljena pritožba utemeljena.
S pritožbenim sklicevanjem na določbe ZPP o dopolnitvi ali popravi sklepa, zato pritožnik ne more uspeti.
začasne odredbe v družinskih sporih - začasna odredba o stikih - začasna ureditev stikov - stiki med šolskimi počitnicami - težko nadomestljiva škoda - varstvo koristi otroka
Začasne odredbe v družinskih zadevah, kjer mora sodišče postopati hitro, se izdajajo le v nujnih primerih zavarovanja koristi mladoletnega otroka.
Stiki v obsegu, kot so določeni z začasno sodno poravnavo, omogočajo ohranitev čustvene vezi med sinom in očetom, občutek medsebojne pripadnosti in povezanosti, na kar tudi potek časa, potreben za sprejem končne odločitve, ne bo bistveno vplival.
Tožnica želi s to tožbo doseči, da bi se kreditno razmerje, v katerem nastopa kot kreditojemalka, toženka pa kot kreditodajalka, spoznalo za navidezno. Doseči želi ugotovitev, da kreditno razmerje ne učinkuje nanjo (temveč na prikrito kreditojemalko, družbo T.). Da bi v pravdni uspela, bi tako morala dokazati, da je šlo pri sklenitvi spornih kreditnih pogodb z dodatki za simulacijo pogodbenih strank - tj. da so se vse tri stranke (ona, toženka in prikrita pogodbenica T.) dogovorile, da sklenjena pogodba učinkuje na prikrito pogodbenico in ne na tožnico. Šele v takšnem primeru bi sama v resnici ostala izven kreditnega razmerja, ki je predmet tega spora.
Dolžnik je na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti navedel, da mu nihče ni povedal, kakšne so njegove obveznosti ter da je sedaj prišla na njegovega delodajalca tudi omejitev plače. Vendar pa ni oporekal trditvam upravitelja, da ga je najmanj v dopisih z dne 4. 11. 2016, 28. 11. 2018 in 27. 2. 2017 pozival k izpolnjevanju njegovih obveznosti. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik prejel prvi sklep o izterjavi stalnih prejemkov z dne 18. 2. 2015, iz katerega jasno izhaja, da mora izplačevalec dolžnikove stalne prejemke, ki presegajo znesek minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost ter zneske, zarubljene s sklepom o izvršbi za izterjavo terjatev do stečajnega dolžnika, navedenih v 4. točki izreka sklepa, nakazovati v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja. Nedvomno je bil torej seznanjen s tem, da nima pravice do prejetih denarnih zneskov, ki presegajo zgoraj navedene zneske. Zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je pravila stečajnega postopka razumel tako, da se mora oglašati na vprašanja upravitelja, kar naj bi tudi storil, ter da pri oškodovanju stečajne mase ni ravnal namerno, temveč ni zmogel razumeti, da mora biti v stečajnem postopku toliko aktiven. Iz zgoraj navedenega namreč izhaja, da je dolžnik moral vedeti, da mora o novi zaposlitvi obvestiti upravitelja ter da ni upravičen do celotnega zneska stalnih prejemkov, ki mu jih je izplačeval delodajalec.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - postavitev sodnega izvedenca - potrebno strokovno znanje - izvedensko mnenje - urbanistično mnenje - izvedenec geodetske stroke - namembnost zemljišča - dejanska uporaba zemljišča - redna raba stavbe - pravna podlaga - pravica uporabe na nepremičnini - imetnik pravice uporabe - transformacija lastninske pravice - ZLNDL - lastniki stanovanj
Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev pravilno oprlo na določila 42. in 43. člena ZVEtL-1, ki predstavljajo materialnopravno podlago za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, ki so bile zgrajene pred uveljavitvijo SPZ 1. 1. 2003. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, zakaj je treba pripadajoče zemljišče k določenim stavbam določati na v ZVEtL in ZVEtL-1 predpisan način. Nesporno je, da je bila stavba na naslovu v Ljubljani zgrajena 1979 leta in da so bila potem stanovanja prodana posameznim kupcem.
Pravica uporabe zemljišča, potrebnega za redno rabo večstanovanjske stavbe, zgrajene pred uveljavitvijo SPZ, je s prodajo stanovanj prešla na kupce stanovanj.
V nasprotju s sedanjo ureditvijo, ko velja načelo superficies solo cedit, so v sistemu družbene lastnine pravice na zemljišču sledile pravici na objektu. Ker se je pravica uporabe na zemljiščih po samem zakonu prenašala skupaj s pravico na stavbi, za prenos pravice uporabe na zemljiščih pogodbena podlaga ni bila potrebna. S spremembo družbene ureditve se je pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico na podlagi več zakonov, ki so urejali (tudi) lastninjenje. Na zemljiščih v mestih se je po uveljavitvi ZLNDL julija 1997 ex lege vpisala lastninska pravica na dotlej vpisanega imetnika pravice uporabe. Zaradi neurejenosti zemljiške knjige v času družbene lastnine, ko vpisi v zemljiško knjigo niso imeli konstitutivnega značaja, zemljiškoknjižni vpisi pogosto niso odražali resničnega stanja. Zato zgolj vpis pravice uporabe ne zadostuje, treba je ugotoviti, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL dejansko imel pravico uporabe na določenem zemljišču. Upravičenja na zemljišču so lahko pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe na njem. To pa so bili lastniki stanovanj, saj za redno rabo stanovanj potrebujejo dostop, prostor za smetnjake in drugo komunalno ureditev, za vzdrževanje stavbe, počitek, ipd. Kupci stanovanj so torej že ob nakupu stanovanj pridobili pravico uporabe na k stavbi pripadajočem zemljišču, zato se je njihova pravica uporabe ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Kdo je bil prodajalec posameznega stanovanja, za odločitev o določitvi pripadajočega zemljišča k večstanovanjski stavbi ni relevantno.
Kriterije, po katerih se določa obseg pripadajočega zemljišča, torej določa zakon, da se ugotovi dejstva, ki so potrebna za določitev obsega pripadajočega zemljišča, pa je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je treba angažirati izvedenca. Na podlagi ZVEtL tako sodišče s pomočjo strokovnjakov urbanistične in geodetske stroke ugotovi, kdo je v sistemu družbene lastnine bil resnični imetnik pravice uporabe, ki se je transformirala v lastninsko pravico. Skladno s 43. členom ZVEtL-1 se pri določitvi pripadajočega zemljišča upošteva namembnost in dejanska uporaba zemljišča in pretekla redna raba. Strokovno podlago za ugotovitev teh dejstev je sodišču pojasnilo za izvedenca postavljeno podjetje.
ZZZDR člen 106, 106/4, 106/5. ZPP člen 421, 421/4.
ukinitev stikov z otrokom - odklanjanje stikov - odklanjanje stikov s strani otroka - spremenjene okoliščine - največja otrokova korist - nov predlog - ponovna vzpostavitev stikov
Tako otrokova pravica do stika s staršem, kot tudi pravica starša do stikov s svojim otrokom, je ustavnopravno varovana osebnostna pravica. Otrok ima pravico do stika z obema staršema, oba starša imata pravico do stikov z otrokom. Vendar ne gre prezreti, da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. Otrokova korist je temeljna predpostavka za določitev načina izvajanja stikov s staršem s katerim ne živi. Drugoten, četudi zelo pomemben namen stikov pa je, da starš pri katerem otrok ne živi, uresniči svoje čustvene potrebe do otroka.
Razmere so se spremenile do te mere, da korist obeh mladoletnih otrok trenutno narekuje popolno ukinitev stikov med njima in njunim očetom, kar seveda, tako kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ne izključuje možnosti, da bo morda v prihodnosti stike mogoče vzpostaviti. Vsekakor ima oče možnost, da vzpostavi stanje in okoliščine, ko bosta otroka pripravljena na obnovo stikov in se tudi s pomočjo centra za socialno delo postopoma pripravi na stike, kar je doslej odklanjal.
pozneje najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju - pogoji za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju - domneva lastninske pravice - zemljiška knjiga - nevknjižena nepremičnina
Zapuščinsko sodišče v dodatnem sklepu o dedovanju lahko zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00025487
OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1, 135, 965. ZPP člen 214, 214/5, 358, 358-5.
krivdna odškodninska odgovornost - padec v nezavarovan jašek - javna pohodna površina - protipravno ravnanje - opustitev dolžne skrbnosti pri vzdrževanju - skrbnost dobrega strokovnjaka - splošno znano dejstvo
Odsotnost rešetk na odtočnem kanalu na javni pohodni površini pred šolo predstavlja nedopustno stanje pohodne površine, ki zadosti pravnemu standardu protipravnosti. Vendar pa odstranitev rešetk ni bila dogodek, na katerega bi morala biti občina oziroma v njenem imenu komunalno podjetje v času zatrjevanega škodnega dogodka pripravljena in v zvezi s katerim bi morala takoj ukrepati. Zato zavarovancu toženke ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti in s tem krivdne odškodninske odgovornosti.
nasilje v družini - prepoved približevanja - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - časovna omejenost ukrepov za preprečevanja nasilja v družini - podaljšanje veljavnosti ukrepov - načelo sorazmernosti
Pogoji za podaljšanje ukrepov so enaki kot pogoji za njihov izrek in so navedeni v 19. členu ZPND. Namen podaljšanja ukrepov je preprečitev ponovitve nasilnih dejanj in je podaljšanje zato na mestu, če se v času, od kar so bili izrečeni, ni spremenilo nič bistvenega, kar bi žrtvi zagotavljalo, da do nasilja nasprotnega udeleženca ne bo več prihajalo.
ZFPPIPP člen 356. Pravilnik o spremembah Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2009) člen 5.
predračun stroškov
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so stroški pisarniškega poslovanja samo izdatki za poštne in telefonske storitve, za obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin in dokumentacije ter podobni izdatki, ter da ostali stroški, ki jih upravitelj specificira kot amortizacijo pisarniške opreme izvirajo iz poslovanja upravitelja, ki opravlja pridobitno dejavnost in zanjo izdaja račune. Gre za stroške, ki jih upravitelj pokriva iz prejetih plačil za opravljene storitve. Ker ti stroški niso v neposredni povezavi s tem stečajnim postopkom, ne predstavljajo stroškov, do povračila katerih je upravitelj upravičen.