odmera pravdnih stroškov - delni uspeh v pravdi - brezplačna pravna pomoč
Ne drži trditev pritožbe, da je tožeča stranka v celoti uspela v pravdi. Uspela je namreč le deloma, zato je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v skladu z uspehom tožeče (24%) in prvo tožene stranke (76%) tožeči stranki pravilno naložilo, da je dolžna plačati prvo toženi stranki 76% njenih pravdnih stroškov, to je znesek 1.809,59 EUR, prvo tožena stranka pa je dolžna 24% stroškov tožeče stranke plačati v korist proračuna RS, ker je imela tožeča stranka brezplačno pravno pomoč.
ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-2, 43/1-3, 43/3. ZPP člen 243, 244. ZNP člen 37.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - etažna lastnina - merila - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedenec geodetske stroke - urbanizem - redna raba - pretekla raba zemljišča - primernost - poštenost - javno dobro - javna površina
Odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi pripadajočega zemljišča je utemeljena na pretekli redni rabi in funkcionalnosti obravnavanega dela zemljišča, le dodatno pa je sodišče uporabilo argument „primernosti“ in „poštenosti“. Ker je bilo k večini stavb znotraj soseske že pravnomočno ugotovljeno pripadajoče zemljišče, je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo, zaradi enake obravnave vseh stanovalcev stavb znotraj istega naselja, upoštevalo pri ugotavljanju obsega predmetnega individualnega pripadajočega zemljišča.
Ker nasprotna udeleženka ni dokazala, da je šlo v času načrtovanja in ureditve spornega zemljišča po namenu in dejanski uporabi za javno površino, namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar, ne le predlagateljev oziroma etažnih lastnikov, je njen ugovor neutemeljen.
vpogled v spis - izjava priče - dovolitev vpogleda v sodni spis - pravni interes za pregled spisa
Ker je priča izkazala pravni interes, da vpogleda v spis, in sicer v svojo izjavo na določenih listovnih številkah, je sodišče prve stopnje pravilno dovolilo ta vpogled. Pritožnica nima prav, da priča nima te pravice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00025748
SPZ člen 92, 99, 233, 234. OZ člen 579. ODZ paragraf 971, 1460, 1461, 1462, 1463, 1464, 1465.
varstvo lastninske pravice - posodbena pogodba - prekarij - pridobitev stvarnopravnega upravičenja - osebna služnost - nastanek osebne služnosti - dogovor o ustanovitvi služnosti - priposestvovanje osebne služnosti - priposestvovalna doba - neveljavnost prodajne pogodbe - pogodba o preužitku - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče je pravilno presodilo, da je razmerje med pravdnima strankama vsebinsko ustrezalo (le) posodbeni pogodbi, kot jo je v času sklenitve dogovora o uporabi zidanice urejal ODZ v paragrafu 971 in naslednjih, oziroma kot je zdaj urejena v 579 in naslednjih členih OZ. Pravilno so zavrnjeni toženčevi ugovori o njegovih stvarnopravnih upravičenjih (lastninski pravici oziroma služnosti pravici stanovanja in užitka) na vtoževani nepremičnini in tožbenemu zahtevku tožnice ugodeno na podlagi 92. in 99. člena SPZ.
Osrednja lastnost služnostne pravice stanovanja in užitka je trajnost in nepreklicnost razmerja, osrednja lastnost prekarističnega razmerja pa brezplačna prepustitev rabe tuje stvari, ki je dovoljena za določen čas oziroma do preklica, če čas trajanja uporabe ni določen, kot je ugotovilo sodišče v obravnavnem primeru.
ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1, 44, 44/1, 47, 47/4.
ugotovitev pripadajočega zemljišča - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - formalni udeleženci postopka - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - prostorski akt - grajeno javno dobro - javna površina - pretekla raba zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - pravica uporabe
Kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v novem zakonu (ZVEtl-1) niso določeni kot primarni in sekundarni, ampak so na abstraktni ravni določeni enakovredno in jim je ustrezno težo dolžno dati sodišče ob upoštevanju namena zakona in okoliščin obravnavanega primera. Tako je sodišče prve stopnje kot enega izmed meril pravilno upoštevalo tudi preteklo redno rabo zemljišča, ki je, glede na zakonodajno gradivo, namenjeno ravno popravi rezultatov dobljenih na podlagi merila iz prve točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pripadajoče zemljišče je določilo upoštevajoč celovito presojo vseh štirih meril.
Glede na ugotovitev, da je zemljišče že vse od izgradnje stavbe funkcionalno povezano s stavbo ter je bilo že od takrat dejansko namenjeno redni rabi stavbe ter potrebam njenih stanovalcev, lastniki posameznih delov stavbe na tem zemljišču niso imeli le omejenega pričakovanja bodoče deljene rabe, ampak pravico uporabe, ki je z nakupom posameznih delov stavbe nanje prešla ex lege na podlagi zakona. Ker cesta ni bila nikoli zgrajena, niti niso izkazane druge okoliščine, ki bi utemeljevale sklep o izgubi te pravice, je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so bili lastniki posameznih delov stavbe ob uveljavitvi ZLNDL imetniki pravice uporabe na tem zemljišču, ki se je transformirala v (so)lastninsko pravico vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1).
postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - prostorski akti - pravica uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lasti - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - redna raba nepremičnine - upravna dovoljenja
Sodišče mora pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča upoštevati in ocenjevati vse kriterije iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je na podlagi njihove celovite presoje izhajalo iz prostorskih aktov, iz katerih je (bil) razviden obseg pripadajočega zemljišča, rešitev, do katere je prišlo z uporabo tega merila, pa dopolnilo s kriterijem pretekle redne rabe zemljišča okrog stavbe, ki sprejeto odločitev dodatno potrjujejo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00027430
OZ člen 131, 174, 174/1, 179, 179/1, 179/2, 352, 352/1.. ZPP člen 357a.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - strah - renta - tuja nega in pomoč - zastaranje
Po prvem odstavku 352. člena OZ začne teči triletni (subjektivni) zastaralni rok, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, in ne od nastanka škode. Od nastanka škode začne teči petletni (objektivni) zastaralni rok, ki v konkretnem primeru ni potekel.
SPZ člen 76, 76/2, 76/4, 88, 89, 91, 100. ZPP člen 21, 21/1, 21/2, 180, 180/3, 360, 360/1.
sosedsko pravo - uporaba sosednje nepremičnine - poseg v lastninsko pravico - varstvo solastnika - aktivna legitimacija solastnika - nujno sosporništvo na aktivni strani - vzdrževalna dela na nepremičnini - nujna vzdrževalna dela - vzpostavitev prejšnjega stanja - začasna uporaba tujega zemljišča - stvarna služnost - nujna pot - določitev nujne poti - priključitev na komunalno omrežje - določnost tožbenega zahtevka - prilagoditev zahtevka - sklepčnost zahtevka - materialno procesno vodstvo - ustavitev pravdnega postopka - nepravdni postopek
Za vložitev zahtevka, ki je v korist solastne/skupne nepremičnine, je dovolj, da ga uveljavlja le eden od solastnikov/skupnih lastnikov. Poleg tega v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati, da je nepremičnina v naravi razdeljena ter da se bodo vzdrževalna dela opravila na tistem delu nepremičnine, ki je v dejanski lasti tožnice.
SPZ v 76. členu ne daje pravice za trajen poseg v sosednjo nepremičnino. Temu je namenjen institut stvarne služnosti, kadar pa soglasja lastnika služečega zemljišča, ki bi vodilo v sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti, ni, pa institut nujne poti, če so izpolnjeni pogoji iz 91. člena SPZ.
Tožnica je že z zahtevkom presegla domet 76. člena SPZ v delu, kjer zahteva položitev hidroizolacije in izvedbo drenaže za namene uporabe in izkoriščanje svoje nepremičnine. Najkasneje v trenutku, ko je sodišče prejelo izvedensko mnenje oziroma ko je izvedenec odgovoril na vse pripombe pravdnih strank ter je bilo razvidno, da obseg nujno potrebnih del za sanacijo hiše (delno) presega okvire 76. člena SPZ, bi moralo na podlagi njegovih zaključkov opraviti materialno-pravdno vodstvo in tožnici pojasniti, v katerem delu bi bil njen zahtevek po 76. členu SPZ lahko utemeljen, v katerem delu pa je glede na postavljen tožbeni zahtevek nesklepčen.
pogodbena odškodninska odgovornost - kršitev najemne pogodbe - vlaganja v poslovni prostor - vlaganja najemnika - vlaganja najemnika v nepremičnino - pobot (kompenzacija)
Če pogodbena stranka kot dolžnik ne izpolni (izpolnitvene) obveznosti, je nasprotna pogodbena stranka kot upnik upravičen od dolžnika zahtevati izpolnitev dogovorjene pogodbene obveznosti. Če dolžnik ne izpolni obveznosti, je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1. ZGD-1 člen 425, 426, 427, 428, 429.
zavrženje tožbe - prenehanje pravdne stranke - prenehanje tožeče stranke - neodpravljiva postopkovna napaka - prenehanje družbe po skrajšanem postopku - pravno nasledstvo - univerzalno pravno nasledstvo - singularno pravno nasledstvo - prevzem obveznosti družbe s strani družbenikov - prevzemnik terjatve - prekinitev pravdnega postopka - vstop v pravdo - nadaljevanje prekinjenega postopka
Stališče sodišča prve stopnje, da prvotna tožnica, ki je bila kot družba z omejeno odgovornostjo izbrisana po skrajšanem postopku, nima pravnega naslednika in da gre zato za neodpravljivo napako tožbe, je zmotno. Iz obsežne sodne prakse izhaja, da pride v primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku do singularnega pravnega nasledstva s strani družbenikov oziroma v obravnavanem primeru edine družbenice, zato se z njo kot prevzemnico terjatve iz predmetne pravde nadaljuje postopek na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP. Utrjeno stališče sodne prakse je, da družbeniki v takšnih primerih res niso univerzalni pravni nasledniki, so pa singularni, prvi odstavek 208. člena ZPP pa govori le o pravnem nasledstvu in nadaljevanja postopka ne pogojuje s prevzemom s strani univerzalnega pravnega naslednika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00025654
OZ člen 133, 133/1, 133/3.
zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - dejavnost bencinskih servisov - gradnja bencinskega servisa - splošno koristna dejavnost - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja - škoda, ki presega običajne meje - krajevno običajne meje - vznemirjanje lastninske pravice - opustitveni zahtevek - hrup - emisije hrupa - hrup, ki presega normalne (običajne) meje kot pravni standard - imisije - povrnitev škode zaradi prekomernega hrupa in smradu - sodba presenečenja
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dejavnost bencinskega servisa, vključno z avtopralnico, predstavlja splošno koristno dejavnost. Nedvomno gre za dejavnost v javnem interesu, ki je v času in prostoru v katerem živimo, nujen pogoj bivanja in ki jo družbena skupnost nedvomno priznava kot potrebno in koristno, in ki tudi ne služi le interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov.
Da je kriterij običajne meje različen od pojma krajevno običajne meje, je razvidno že iz teksta celotne določbe 133. člena OZ, iz sodne prakse, kakor tudi iz pravne teorije. Pri vznemirjanju iz prvega odstavka 133. člena OZ, gre za vznemirjanje izven običajnega, normalnega na območju oziroma v okolju, kjer do takih vznemirjanj prihaja, pri predpostavki preseganja običajne meje pa za iskanje meja tolerance v razmerju med posameznikom in dovoljeno, splošno koristno dejavnostjo, v določenem času in prostoru, torej v primerljivih okoljih. Da gre za različna kriterija bi moral tožnik ob potrebni skrbnosti vedeti, zato v tem oziru sodba zanj ne more predstavljati sodbe presenečenja.
V primeru škode, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ni predviden oziroma dovoljen opustitveni zahtevek v smislu prvega odstavka 133. člena OZ, zato je sodišče pravilno in zakonito primarni zahtevek, s katerim tožnik zahteva odstranitev bencinskega servisa in opustitev izvajanja dejavnosti trgovine na drobno z lastnimi motornimi gorivi, torej v celoti vrnitev v prejšnje stanje, zavrnilo.
razveza zakonske zveze - pravica do razveze zakonske zveze - pogoji za razvezo zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze za enega od zakoncev - preživnina za razvezanega zakonca
Za razvezo zakonske zveze zadošča, da je ta postala nevzdržna za enega izmed zakoncev.
predlog za nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika po pravnomočnosti sklepa o izvršbi - ločitev zapuščine od premoženja dediča - omejitev odgovornosti dediča - sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka - izrek sklepa - javna listina
Zapustnikovi upniki lahko zahtevajo v treh mesecih od uvedbe dedovanja, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine, prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev. Zapustnikovi upniki, ki so zahtevali tako ločitev, zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja. V upnikovi dispoziciji je, ali bo po ločitvi zapuščine predlagal izvršbo na vse premoženje, ki sestavlja ločeno zapuščino ali ne. V primeru, če bi prišlo do izdaje sklepa o dedovanju glede premoženja, ki ga je upnik pri svojem predlogu izpustil, upnik glede tega premoženja zgolj ne bi več imel ugodnejšega položaja separatista. Ločitev učinkuje samo v korist tistih zapustnikovih upnikov, ki so jo predlagali, tistim, ki je niso predlagali, pa je dedič odgovoren le po splošnih pravilih o odgovornosti za zapustnikove dolgove, s podedovanih premoženjem, ki ostane po poplačilu separatistov, in s svojim premoženjem do višine vrednosti podedovanega premoženja – po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Ostali zapustnikovi upniki torej do sklepa o dedovanju ne morejo predlagati izvršbe zoper dediča. Kar se tiče dedičevih upnikov pa se ti, dokler traja ločitev zapuščine, lahko poplačajo le iz premoženja dedičev, ki ni del ločene zapuščine. Ločena zapuščina, dokler tako stanje traja, tako tudi ni del stečajne mase v osebnem stečaju nad dedičem.
V sistemu ipso iure dedovanja zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti in po volji zakona. Posledica tega je, da se zapustnikove pravice in obveznosti zlijejo s pravicami in obveznostmi dedičev in se obravnavajo enotno, njihov nosilec pa je dedič. V primeru ločitve zapuščine pa se zapuščina loči v poseben sklad, ki je namenjen poplačilu zapustnikovih dolgov do tistih upnikov, ki so predlagali ločitev. Tudi v primeru ločitve zapuščine gre tako za stvari in premoženjske pravice, ki so ob uvedbi dedovanja postale dedičeve, a so zaradi ločitve zapuščine ločene od njegovega preostalega premoženja. Izvršilni postopek je torej treba nadaljevati z novim dolžnikom – dedičem, ki s tem pridobi tudi možnost vložitve ugovora novega dolžnika. Dedič je namreč tudi v primeru ločitve zapuščine pravni naslednik zapustnika, četudi gre za vrednostno in predmetno omejeno odgovornost. Za dovolitev takšnega nadaljevanja postopka je sklep zapuščinskega sodišča o ločitvi zapuščine ustrezna javna listina, kadar je v sklepu dedič naveden, saj takšna listina izkazuje opisano dedičevo pravno nasledstvo. Nadaljevanje izvršilnega postopka zoper dediča mora v takem primeru biti dovoljeno v izreku sklepa.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00025082
SZ-1 člen 71. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 352, 355.
dobava toplotne energije - terjatev dobavitelja do posameznega etažnega lastnika - razdelitev obratovalnih stroškov med etažne lastnike - upravnik - dolžnost sporočanja podatkov - odgovornost upravnika za plačilo dobaviteljem - odškodninska odgovornost upravnika - zastaranje terjatve - začetek teka zastaralnega roka - nasprotje v razlogih sodbe
Dejstvo, da tožena stranka tožeči stranki še vedno ni sporočila potrebnih podatkov za vložitev tožbe zoper posameznega dolžnika, ne pomeni, da tožeči stranki škoda še ni nastala oziroma da zastaralni rok za njeno odškodninsko terjatev še ni začel teči. Ko je vsakokrat tožena stranka prekršila obveznost sporočanja, so bile tožeči stranki znane vse okoliščine, na podlagi katerih je lahko in tudi je ugotovila obseg ter višino škode, saj je pripravila seznam dolgovanih obveznosti in izračun zakonskih zamudnih obresti, na podlagi katerih je vložila obravnavano tožbo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela
Z vidika presoje odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni pomembno, ali je bil izostanek z dela opravičen ali ne.
Poleg odpovednega razloga iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 mora biti za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri presoji tega pogoja pa je pomembno (tudi), ali je izostanek z dela opravičen ali ne.
začasna odredba iz razmerij med starši in otroci - odvzem pravice do stikov z otrokom - omejitev pravice do stikov - korist mladoletnega otroka
Začasna odredba v sporih iz razmerij med starši in otroki je nujen ukrep, ki ga je treba izreči takrat, ko se pokaže, da koristi otroka terjajo nujno ukrepanje že tekom postopka, ko se ugotovi, da bi otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali da je prišlo do nasilja, ko torej zaradi ogroženosti otroka izhaja nuja, da se začasno uredijo sporna razmerja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00025515
URS člen 33, 69. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
neprava stvarna služnost - služnost v javno korist - pogodba o ustanovitvi služnosti - zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - pravica do zasebne lastnine - priposestvovanje služnosti - dobra vera - omejitev lastninske pravice v javnem interesu - razlastitev - odškodnina za ustanovljeno služnost - nepredložitev dokazov - razdružitev postopka po nasprotni tožbi
V primeru nesoglasja volj razlastitvenega upravičenca in razlastitvenega zavezanca glede ustanovitve služnosti v javno korist omejitve lastninske pravice v javno korist ni mogoče uspešno uveljavljati v sodnem postopku s tožbenima zahtevkoma na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma na ugotovitev služnosti, temveč mora razlastitveni upravičenec sprožiti razlastitveni postopek. Zgolj v primeru, če bi razlastitveni zavezanec soglašal oziroma (brezpogojno) izjavil svojo voljo, da se na njegovi nepremičnini ustanovi služnost v javno korist, pri razlagi pravil stvarnega prava o priposestvovanju služnosti ne bi bilo treba upoštevati jamstev iz 69. člena Ustave.
Listini, ki naj bi dokazovali ustrezen pravni posel, se v trenutku odločanja sodišča prve stopnje v spisu te pravdne zadeve nista nahajali niti sodišče prve stopnje vanju ni vpogledalo, zaradi česar je pritožbeno sklicevanje nanju, ne da bi tožnica sodišču prve stopnje v tej zvezi očitala tudi (ustrezno) procesno kršitev, neupoštevno.
odškodninska odgovornost upravnika - podlage odškodninske odgovornosti - opustitev profesionalne skrbnosti - standard potrebne skrbnosti - trgovski center - dva vhoda - čiščenje pohodne površine - padec na spolzkih in poledenelih tleh - soprispevek oškodovanca - povrnitev nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine - poškodba rame - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - vpliv prejšnjih degenerativnih sprememb na višino odškodnine - povrnitev premoženjske škode
Pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo postopkovna pravila, ker se ni izreklo o tožničinem soprispevku, ki sta ga toženi stranki v postopku zatrjevali, niso utemeljene. Sodišče se je s tem, ko je podrobno obrazložilo odgovornost prve tožene stranke zaradi ravnanja v nasprotju s profesionalno skrbnostjo in ko je prav njej pripisalo odgovornost za vso nastalo škodo tožnici, posredno izreklo tudi, da tožničinega soprispevka ni podanega. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja tožnici pri nastanku škodnega dogodka ni mogoče očitati, da je hodila nepazljivo in da ni bila primerno obuta. Neutemeljeni so tudi očitki, da bi morala izbrati drugi vhod, to je glavni vhod in ne vhod pri restavraciji K., saj je bila dolžnost prve tožene stranke zagotoviti ustrezno očiščene pohodne površine na vseh vhodih v trgovski center.
Toženi stranki v pritožbi navajata, da je prisojena odškodnina v višini 6.000 EUR previsoka in ter se sklicujeta na primerljivi zadevi v VS RS II Ips 558/2004 in VS RS II Ips 176/2009. Njunih trditev v zvezi z navedenima odločbama ni bilo mogoče preizkusiti, saj iz odločbe II Ips 558/2004 ni razvidno, da bi šlo za operativni poseg, kot je zatrjevano v pritožbi, iz odločbe II Ips 176/2009 pa niso razvidne ne poškodbe, ne trajanje zdravljenja. Je pa pritožba pri tej postavki kljub temu delno utemeljena. Ker gre v delu prisoje odškodnine za pravilno uporabo materialnega prava, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo pritožbeno sodišče v zvezi z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri dolžno preveriti sodno prakso, večje število sodnih odločb pa je v odgovoru na pritožbo priložila tudi tožnica. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ustrezna odškodnina glede na utrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 5.000 EUR, zato jo je znižalo za 1.000 EUR.
Po oceni pritožbenega sodišča je bila previsoko odmerjena tudi odškodnina za utrpeli strah. Ob navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina iz te postavke v višini 1.000, zato jo je znižalo za 1.000 EUR.
Ni pa pritožba utemeljena v delu prisojene odškodnine za utrpele duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede te postavke je pritožba neutemeljena tudi v delu, ko se sklicuje na tožničine degenerativne spremembe. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, kar je ugotovil tudi izvedenec, da tožnici degenerativne spremembe pred poškodbo niso povzročale nobenih težav, omejitev ali bolečin, zato jih pri odmeri odškodnine ni bilo dopustno upoštevati.
plačilo uporabnine - predlog za prekinitev postopka - zavrnitev predloga - predhodno vprašanje - predmet presoje - ugotovitev lastninske pravice - pripadajoče zemljišče k stavbi - razveljavitev odločbe - obseg odločanja v nepravdnem postopku - tehtanje pravic
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lastninska pripadnost sporne nepremičnine ne more biti predmet postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča, ki teče na podlagi določb ZVEtL-1. Po uveljavitvi ZVEtL (kot predhodnika ZVEtL-1) so bila stališča sodne prakse o tem, o katerih vprašanjih, povezanih z lastninsko pripadnostjo spornih nepremičnin, odloča sodišče v nepravdnem postopku, katera pa so pridržana odločanju v pravdnem postopku, deloma različna. Vrhovno sodišče se je v zadevi II Ips 322/2013 z dne 6. 2. 2014, na katero se opira pritožba, izreklo prav o vprašanju, ali se v primeru spornih dejstev, pomembnih za odločitev o lastninski pripadnosti nepremičnine, odloča v nepravdnem ali v pravdnem postopku, izreklo v prid postopka po ZVEtL. V kasnejših odločitvah so nižja sodišča sledila temu stališču.
V obravnavani zadevi je tako treba ovrednotiti ravnanje strank v zvezi z ugotavljanjem lastninske pripadnosti sporne nepremičnine v tem in v predhodnih postopkih ter s tem v zvezi oceniti verjetnost za uspeh tožencev v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča, in fazo postopka, v katerem so toženci vložili predlog v nepravdnem postopku, ter z vidika pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oceniti, kako bi prekinitev postopka vplivala na odložitev odločitve v tej zadevi.
Tudi v postopku po ZVEtL-1 mora predlagatelj izkazati pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na zemljišču, za katerega trdi, da predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi. Zgolj nemotena posest ne zadostuje.
postopek zavarovanja denarne terjatve - začasna odredba - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - neenakopravno obravnavanje upnikov - trditvena podlaga - trditvena stiska - kontradiktornost v postopku zavarovanja - varščina kot pogoj za začasno odredbo
Trditve o odprtju računa v tujini in selektivnem poplačilu upnikov (z asignacijami in cesijskimi pogodbami), če bi jih upnik uspel verjetno izkazati, utemeljujejo sklepanje o nevarnosti uveljavitve upnikove terjatve zaradi dolžnikovega ravnanja. Pritožbeno sodišče zato ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da (zadostnega) trditvenega bremena upnik ni zmogel in da zato tudi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 275. člena ZIZ.