Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 8. ZPP člen 140, 142, 143, 318.
vročanje pisanja stranki v tujini - vročanje sodnega pisanja v državo članico eu - dejansko bivališče - stalno bivališče - prijavljeno stalno prebivališče - fikcija vročitve - zamudna sodba - predpostavke za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor
Okoliščina, da je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z Uredbo (ES) št. 1393/2007 in je bila vročitev sodne pošiljke tožencu pravilno opravljena po veljavnem pravnem redu države članice, ne pomeni, da se zato ne upošteva sodna praksa, ki pri fiktivnih vročitvah daje prednost dejanskemu bivališču naslovnika in ne njegovemu prijavljenemu stalnemu bivališču.
Stališče teorije in sodne prakse, da živali na kmetiji predstavljajo pritiklino kmetije, ni v nasprotju s stališčem v sodbi. Ne pomeni namreč, da se pogodbeni stranki ne bi mogli dogovoriti drugače. Tak drugačen dogovor je zato tudi lahko predmet dokazovanja v pravdi.
prenos krajevne pristojnosti - dvom v nepristranost sojenja
Sodišče mora tako poleg dejanskega zagotavljanja nepristranskosti paziti, da je zagotovljen tudi zunanji videz nepristranskosti sojenja. Takšno stališče izhaja tudi iz novejše prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, v skladu s katero je potrebno v vsakem konkretnem primeru opraviti objektivni preizkus nepristranskosti sodišča in presoditi, ali je odnos med sodniki in strankami postopka takšne narave in stopnje, da bi utegnil vzbuditi dvome v nepristranskost sojenja na tem sodišču (prim. odločbo Morice proti Franciji z dne 23. 4. 2015, Bochan proti Ukrajini z dne 5. 2. 2015, Ramljak proti Hrvaški z dne 27. 6. 2017 in Kristiansen proti Norveški z dne 17. 6. 2015, Ghulyan proti Armeniji z dne 24. 1. 2019, ter tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 44/2018 z dne 4. 10. 2018).
Ker o tožbi ni bilo meritorno odločeno, ampak je bila umaknjena, prvi odstavek 154. člena ZPP ni ustrezna podlaga za odločanje o stroških postopka. Ker tudi izjema iz prvega odstavka 158. člena ZPP ni podana, je treba uporabiti temeljno pravilo glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov in sicer, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti pravdne stroške. Med stroške pravdnega postopka spadajo tudi stroški postopka zavarovanja (prvi odstavek 151. člena ZPP) in se (tudi) o njihovi povrnitvi odloči z odločbo, s katero se pravdni postopek konča (četrti odstavek 163. člena ZPP).
Glede na prvi odstavek 13. člena ZPotK ima kreditodajalec pravico, da zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudni začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Pred izjavo, da razdira pogodbo, pa mora po drugem odstavku 13. člena dajalec kredita potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni. V skladu s citirano določbo mora upnik za predčasno odpoved kreditne pogodbe ter zapadlost celotnega preostalega dolga z učinkom neposredne izvršljivosti izpolniti dva pogoja, in sicer mora dokazati, da je dolžnika pisno opomnil na plačilo ter mu določil najmanj petnajstdnevni dodatni rok za plačilo obveznosti. Šele, če dolžnik tudi v tem roku svojih obveznosti ne plača, pa lahko upnik ponovno s pisnim obvestilom odpove kreditno pogodbo.
Tožnikove poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lahke (II.; enostavni zlomi brez premika - zlom četrtega ledvenega korpusa vretenca in zlom koželjnice, udarnine in zvin zapestja), zanje pa mu je bila odmerjena odškodnina, ki ustreza približno 17 neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS, kar ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih.
postopek zavarovanja denarne terjatve - začasna odredba - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - neenakopravno obravnavanje upnikov - trditvena podlaga - trditvena stiska - kontradiktornost v postopku zavarovanja - varščina kot pogoj za začasno odredbo
Trditve o odprtju računa v tujini in selektivnem poplačilu upnikov (z asignacijami in cesijskimi pogodbami), če bi jih upnik uspel verjetno izkazati, utemeljujejo sklepanje o nevarnosti uveljavitve upnikove terjatve zaradi dolžnikovega ravnanja. Pritožbeno sodišče zato ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da (zadostnega) trditvenega bremena upnik ni zmogel in da zato tudi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 275. člena ZIZ.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - začasno povečan obseg dela - pogodba o zaposlitvi za določen čas - reintegracija - sodna razveza - uporabnik - nova zaposlitev - agencijski delavec - delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku
Tudi v primeru, kadar uporabnik delodajalcu, ki posreduje delo delavcu, da napačne podatke o pogojih oziroma zakonskih razlogih iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pride do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 56. člena ZDR-1, ki določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Za zavrnitev reintegracijskega zahtevka in za sodno razvezo ne more biti odločilna okoliščina, da tožniku ni mogoče zagotoviti dela pri uporabniku, pri katerem je bil tožnik zaposlen na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, zato lahko delavca napoti h kateremu koli uporabniku. Dejstvo, da se je tožnik v času trajanja sodnega spora zaposlil pri drugih delodajalcih in da je bil tudi v času izdaje izpodbijane sodbe zaposlen pri drugem delodajalcu, na pravico do reintegracije ne more vplivati.
Fizična delitev je predvidena za objekte solastnine, ki so po svoji naravi deljivi, pri čemer solastniku pripade tisti del, za katerega izkaže upravičen interes. Če je predmet solastnine nedeljiv ali je delitev mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, se opravi civilna delitev. Glede delitve skupnega premoženja je to določilo smiselno uporabljivo.
Zaradi predlagateljičinega odklanjanja obsežnih gradbenih posegov v hišo – ne glede na njihovo vrednost – fizična delitev ni sprejemljiva.
Prodajno predpogodbo je v imenu in za račun C. C. st. kot prodajalca sklenila njegova skrbnica J. J., vendar te pogodbe nikoli ni odobril center za socialno delo, poleg tega pa ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi predpogodbe (tudi če ima vse elemente prodajne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla) drugi toženec lastninske pravice od C. C. st. ni pridobil niti v notranjem niti v zunanjem razmerju oziroma je C. C. st. ni izgubil.
V skladu z ustaljeno sodno prakso je podatek o tem, komu se prodaja solastni delež na nepremičnini, bistvena sestavina predkupne ponudbe, ki je dana solastniku nepremičnine. Ni dokazano, da bi bila tožnica na kak način seznanjena s tem, komu namerava prva toženka prodati delež sporne nepremičnine.
Tožničina predkupna pravica je bila kršena tudi s tem, da tožnica ni imela na razpolago celotnega 30 dnevnega roka za odgovor na predkupno ponudbo oziroma za odločitev o tem, ali bo predkupno pravico uveljavila.
Za sprejem predkupne ponudbe veljajo splošna pravila o sprejemu ponudbe (22. člen OZ). Molk predkupnega upravičenca v roku, v katerem mora sprejeti ponudbo, se šteje za njeno zavrnitev. Vendar pa to velja le v primeru, če predkupna ponudba vsebuje vse bistvene sestavine. Nepopolna ponudba namreč nima pravnih učinkov. Če ponudba ni popolna, predkupna upravičenka niti ne more vedeti, kaj je z molkom zavrnila. Ker v konkretnem primeru ponudba ni vsebovala imena kupca in ni bilo dokazano, da je zanj tožnica vedela na drug način, je bila ponudba nepopolna, zato ni mogoče šteti, da je tožnica z molkom ponudbo zavrnila. Iz istih razlogov tudi ni pomembno, da predkupne pravice ni uveljavljala.
Ko gre za zakonito predkupno pravico, se domneva, da je kupec (drugi toženec) vedel za predkupno pravico tožnice, ki je bila v relevantnem obdobju tudi vknjižena kot solastnica nepremičnine, ki je predmet izpodbijane prodajne pogodbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da kupec ni dolžan pri prodajalcu poizvedovati, ali je izpolnil svoje obveznosti v povezavi s predkupno pravico, ker o tem govori le teorija, zakon pa tega ne predpisuje. Pri presoji dobre vere je bistveno vprašanje poizvedovalne dolžnosti kot elementa skrbnega ravnanja kupca pri sklenitvi prodajne pogodbe. Še posebej v okoliščinah konkretnega primera, ko je bil drugi toženec seznanjen s spori med tožnico in prvo toženko, bi se moral prepričati, ali je prva toženka tožnici poslala ponudbo in kakšni pogoji za sklenitev pogodbe so bili ponujeni.
IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00025600
Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema člen 70, 70/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 329, 329/1, 331, 331/1. ZMZPP člen 50, 53, 67.
predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve ali obremenitve premoženja - premoženje v tujini - pristojnost slovenskega sodišča - uporaba Bruseljske uredbe I
Sredstva izvršbe so metode, s katerimi se prisilno izvrši upnikova terjatev in vključujejo različna procesna opravila za prisilno uveljavitev terjatve.
postopek za odvzem poslovne sposobnosti - postopek za vrnitev poslovne sposobnosti - delna ugoditev predlogu - stroškovna odločitev - splošno pravilo - korist - interes udeležencev - skupni stroški postopka
V postopku za odvzem poslovne sposobnosti ZNP stroškov postopka posebej ne ureja, zato je treba uporabiti splošne določbe 35. člena tega zakona. Po stališču sodne prakse je uspešen postopek za odvzem poslovne sposobnosti vedno izveden v interesu tistega, ki mu je poslovna sposobnost odvzeta. Podobno pa velja tudi v primeru vrnitve odvzete poslovne sposobnosti.
Obravnavani postopek je bil izveden v korist nasprotnega udeleženca (saj mu je bila delno vrnjena poslovna sposobnost), delno pa tudi v interesu predlagateljice, ki je njegova skrbnica, saj odločitev nepravdnega sodišča zanjo pomeni, da je te dolžnosti sedaj delno razbremenjena na področjih, na katerih je bila nasprotnemu udeležencu vrnjena poslovna sposobnost. Zato je prav, da se nasprotnemu udeležencu naloži, da povrne polovico skupnih stroškov postopka.
svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - pravica do časti, dobrega imena in zasebnosti - objava mnenja - objektivna presoja žaljivosti - direktor občinske uprave - javna oseba - tehtanje pravic v koliziji - vsebina izjave - kritična vrednostna sodba
Pomembno izhodišče za vrednotenje izjav je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami (mnenji). Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.
Sodišče mora pri tehtanju pravic v koliziji upoštevati okoliščine primera kot celote. Pri tem tehtanju ni dovolj upoštevati le vsebine sporne izjave, temveč je treba upoštevati celotni kontekst, v katerem je do nje prišlo.
Toženec je objavo naslovil na skupino, katere namen je razprava o lokalno pomembnih temah, vsebina objav pa ni presegla lokalnega okolja. V tem okolju pa so ljudje objave lahko umestili med ostale razpoložljive informacije o delovanju občine in ravnanju tožnika kot direktorja občinske uprave ter si ustvarili lastno mnenje o njihovi vsebini. Četudi je tožnik trpel določene negativne občutke, pa ni dokazal, da bi imele toženčeve objave zanj ali njegove bližnje dolgoročnejše ali občutnejše posledice. Tudi upoštevajoč posledice objav je zato v koliziji tožnikovih pravic do zasebnosti ter časti in dobrega imena ter toženčeve pravice do svobode govora treba dati prednost slednji.
poslovodna oseba - odločitev o pravdnih stroških - uspešnost poslovanja
Na podlagi 72. člena ZDR so lahko v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja urejene drugače, to je tudi izven omejitev iz 7. člena ZDR, med drugim tudi v zvezi s plačilom za delo. Pravico do nagrade sta stranki uredili v 6. členu pogodbe o zaposlitvi. Določili sta, da tožniku pripada nagrada, če dobiček glede na celotni kapital na dan zaključnega računa družbe predstavlja donos, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat. Višina nagrade iz dobička ne sme presegati 10 % od dela čistega dobička tekočega poslovnega leta in hkrati ne sme presegati višine treh bruto plač direktorja (prvi odstavek). Dogovorili sta se, da se nagrada izplačuje enkrat letno za nazaj, in sicer po potrditvi bilančnega izkaza družbe (drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno sledilo tožniku, ki je zaradi navedenega pogodbenega določila imel pričakovanje, da prejme dodatno plačilo, poleg sicer dogovorjene plače iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi. Priznanje pravice do nagrade in njeno izplačilo glede na vsebino citiranega določila pogodbe ni vezano na sklep lastnikov družbe oziroma skupščine, temveč je pogojeno le z obstojem dobička v višini donosa, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00030583
ZPP člen 286, 286a, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 272. URS člen 2, 22. SPZ člen 8.
pravica do izjave - načelo pravne varnosti - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - postopek zavarovanja z začasno odredbo - gradnja na tujem svetu - obligacijski zahtevek
Sodišče prve stopnje je zavzelo prestrogo stališče, da je bila dolžnica v fazi podaje navedene vloge prekludirana glede navajanja novot. V situaciji, ko stranka reagira na jasen poziv sodišča k izjavi o nedopustnem navajanju novih dejstev in dokazov ni mogoče govoriti.
Stranke lahko učinkovito sodelujejo in se učinkovito izjavljajo (22. člen URS), ko se zanesejo na ravnanja in stališča sodišča v postopku. Navedena zahteva je tudi vsebina načela pravne varnosti kot podnačela pravne države (2. člen Ustave). Dolžnica je upravičeno pričakovala, da bo sodišče prve stopnje njeno izjavo upoštevalo.
Postopek zavarovanja z začasno odredbo je z vidika procesnega ravnotežja podoben pravdnemu postopku, v katerem je položaj strank enakovreden, saj upnik še nima izvršilnega naslova, ki v izvršilnem postopku procesno ravnotežje nagne v njegovo korist. Če sodišče izvede narok, je to zadnji trenutek, ko lahko dolžnik neomejeno navaja novote, vendar mora računati, da sodišče morda tega ne bo izvedlo, zato je odgovor na odgovor upnika na ugovor zadnja vloga, ko dolžnik še lahko računa, da bodo njegove navedbe upoštevane. Zaradi jasnosti dolžnikovega položaja pa mora sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi določil 286.a člena ZPP navedeno omejitev izjavljanja uresničiti preko pisnega poziva z ustreznim pravnim poukom.
OZ člen 1012, 1013, 1017, 1017/2, 1019, 1019/3. ZPP člen 32, 32/2, 214, 214/2, 481, 481/1, 484.
gospodarski spor - poroštvo - poroštvena pogodba - neprerekano dejstvo
Toženec se je zavezal kot solidarni porok in odgovarja upnici kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnica zahteva izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati. Ker toženec tudi ni oporekal višini terjatve, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno in zakonito ugodilo.
SPZ člen 218, 219, 222. ZPP člen 182, 182/1, 182/3.
prenehanje služnosti na podlagi odločbe - ukinitev stvarne služnosti - utesnitev služnosti - služnost obračanja vozil in kmetijskih strojev - tožba na ugotovitev služnosti - nekoristnost služnosti - prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti - prenehanje služnosti zaradi neizvrševanja - eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov
V predmetni zadevi gre za eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov iz tretjega odstavka 182. člena ZPP, saj tožnik iz določenega razmerja zasleduje različni pravni posledici. S primarnim tožbenim zahtevkom zahteva popolno ukinitev obstoječe stvarne služnosti, medtem ko s podrednim tožbenim zahtevkom zahteva, da se služnost utesni oziroma omeji le na posamezna vozila in kmetijske delovne stroje. Sodišče prve stopnje je v skladu z navedenim tožbena zahtevka tudi obravnavalo in ni imelo razlogov za zavrženje podrednega tožbenega zahtevka, za kar se neutemeljeno zavzema toženec.
Pri presoji koristnosti stvarne služnosti je treba izhajati iz potreb gospodujočega zemljišča, zato je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da dostop s kmetijsko mehanizacijo koristi gospodujočemu zemljišču. Za ukinitev stvarne služnosti ni odločilen ekonomski interes lastnika gospodujočega zemljišča, saj ne gre za osebno služnost. Prav tako ni odločilno vsakodnevno izvajanje služnosti. Čeprav toženec kmetijske dejavnosti ne opravlja vse leto, še vedno uporablja kmetijsko mehanizacijo, s katero do gospodujočega zemljišča pripelje pridelke in poljščine. Tudi če služnostno pravico obračanja s kmetijskimi delovnimi stroji koristi sezonsko, nekajkrat na leto, gre za redno rabo služnosti zaradi potreb gospodujočega zemljišča. Ravno zaradi njenega občasnega izvrševanja pa služnost v tem delu ne predstavlja prehudega posega v tožnikovo lastninsko pravico. Občasno sta zaradi dobave kurilnega olja, lesa in prihoda intervencijskih vozil na gospodujoče zemljišče potrebna dostop in obračanje na služečem zemljišču, zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno ukvarjalo z možnostjo obračanja tovornih in specialnih vozil. Obstoječa stvarna služnost namreč obsega obračanje z vsemi vozili in kmetijskimi delovnimi stroji ter priklopniki, pri čemer je izvedenec pojasnil, da v pojem vozila spadajo tudi tovorna vozila.
postopek v sporu majhne vrednosti - vračunanje obresti - delno plačilo dolga - odločitev o stroških postopka - pogoji za delni umik tožbe - sporočilo o plačilu zneska
Tožeča stranka po delnem plačilu tožbe ni (delno) umaknila. Zato je sodišče prve stopnje, po tem, ko je presodilo, da je terjatev tožeče stranke pred delnim plačilom tožene stranke po temelju in višini obstajala, delno plačilo tožene stranke vračunalo na podlagi določbe 288. člena OZ in tožbeni zahtevek tožeče stranke v pretežnem delu zavrnilo. Posledično je o izvršilnih in nadaljnjih pravdnih stroških pravilno odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP (v zvezi s 155. člena ZPP in 38. členom ZIZ), in ne na podlagi 158. člena ZPP, ki govori o tem, kdo nosi stroške postopka v primeru umika tožbe. Toženi stranki torej obveznost, da tožeči stranki povrne izvršilne stroške, sploh nastala ni. Zato poračunavanje teh stroškov na podlagi 288. člena OZ ne pride v poštev.
ZOdvT člen 14, 19. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 3102, 3220. ZPP člen 154, 155, 157, 165.
povrnitev pravdnih stroškov - nagrada za narok - nagrada za narok v ponovljenem postopku
V primeru, da je zadeva vrnjena v odločanje sodišča prve stopnje, je nagrada za narok v ponovljenem postopku priznan strošek (opomba št. 3 v 4. točki 3. dela Odvetniške tarife).
odpust obveznosti - kršitev obveznosti poročanja - obveščanje upravitelja - prizadevanje za ponovno zaposlitev
Stečajni dolžnik se je bil dolžan nemudoma odzvati na poziva stečajnega upravitelja glede iskanja zaposlitve za polni delovni čas. Prav tako ga je bil dolžan nemudoma obvestiti o prenehanju delovnega razmerja ter o svojih prizadevanjih najti novo zaposlitev, o selitvi v drugo državo ter o krajši zaposlitvi v tujini. Dodatna opredelitev teh obveznosti, ki jih stečajnemu dolžniku nalagajo določbe ZFPPIPP, ni bila potrebna.