plačilo uporabnine - predlog za prekinitev postopka - zavrnitev predloga - predhodno vprašanje - predmet presoje - ugotovitev lastninske pravice - pripadajoče zemljišče k stavbi - razveljavitev odločbe - obseg odločanja v nepravdnem postopku - tehtanje pravic
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lastninska pripadnost sporne nepremičnine ne more biti predmet postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča, ki teče na podlagi določb ZVEtL-1. Po uveljavitvi ZVEtL (kot predhodnika ZVEtL-1) so bila stališča sodne prakse o tem, o katerih vprašanjih, povezanih z lastninsko pripadnostjo spornih nepremičnin, odloča sodišče v nepravdnem postopku, katera pa so pridržana odločanju v pravdnem postopku, deloma različna. Vrhovno sodišče se je v zadevi II Ips 322/2013 z dne 6. 2. 2014, na katero se opira pritožba, izreklo prav o vprašanju, ali se v primeru spornih dejstev, pomembnih za odločitev o lastninski pripadnosti nepremičnine, odloča v nepravdnem ali v pravdnem postopku, izreklo v prid postopka po ZVEtL. V kasnejših odločitvah so nižja sodišča sledila temu stališču.
V obravnavani zadevi je tako treba ovrednotiti ravnanje strank v zvezi z ugotavljanjem lastninske pripadnosti sporne nepremičnine v tem in v predhodnih postopkih ter s tem v zvezi oceniti verjetnost za uspeh tožencev v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča, in fazo postopka, v katerem so toženci vložili predlog v nepravdnem postopku, ter z vidika pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oceniti, kako bi prekinitev postopka vplivala na odložitev odločitve v tej zadevi.
Tudi v postopku po ZVEtL-1 mora predlagatelj izkazati pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na zemljišču, za katerega trdi, da predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi. Zgolj nemotena posest ne zadostuje.
ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1, 44, 44/1, 47, 47/4.
ugotovitev pripadajočega zemljišča - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - formalni udeleženci postopka - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - prostorski akt - grajeno javno dobro - javna površina - pretekla raba zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - pravica uporabe
Kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v novem zakonu (ZVEtl-1) niso določeni kot primarni in sekundarni, ampak so na abstraktni ravni določeni enakovredno in jim je ustrezno težo dolžno dati sodišče ob upoštevanju namena zakona in okoliščin obravnavanega primera. Tako je sodišče prve stopnje kot enega izmed meril pravilno upoštevalo tudi preteklo redno rabo zemljišča, ki je, glede na zakonodajno gradivo, namenjeno ravno popravi rezultatov dobljenih na podlagi merila iz prve točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pripadajoče zemljišče je določilo upoštevajoč celovito presojo vseh štirih meril.
Glede na ugotovitev, da je zemljišče že vse od izgradnje stavbe funkcionalno povezano s stavbo ter je bilo že od takrat dejansko namenjeno redni rabi stavbe ter potrebam njenih stanovalcev, lastniki posameznih delov stavbe na tem zemljišču niso imeli le omejenega pričakovanja bodoče deljene rabe, ampak pravico uporabe, ki je z nakupom posameznih delov stavbe nanje prešla ex lege na podlagi zakona. Ker cesta ni bila nikoli zgrajena, niti niso izkazane druge okoliščine, ki bi utemeljevale sklep o izgubi te pravice, je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so bili lastniki posameznih delov stavbe ob uveljavitvi ZLNDL imetniki pravice uporabe na tem zemljišču, ki se je transformirala v (so)lastninsko pravico vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1).
rok za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe - prekluzivni rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
Sodišče prve stopnje bi moralo šteti začetek 30 dnevnega roka od dneva, ko je bila tožnikoma odločba vročena. Da bi lahko tožnika izvršila svojo pravico do vložitve tožbe, sta morala biti z odločitvijo pritožbenega sodišča seznanjena. 30-dnevni rok za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe je tako začel teči z vročitvijo pritožbenega sklepa s 26. 11. 2014, za katerega sta pritožnika sama v pritožbi navedla, da sta ga prejela 24. 12. 2014.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela
Z vidika presoje odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni pomembno, ali je bil izostanek z dela opravičen ali ne.
Poleg odpovednega razloga iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 mora biti za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri presoji tega pogoja pa je pomembno (tudi), ali je izostanek z dela opravičen ali ne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00025748
SPZ člen 92, 99, 233, 234. OZ člen 579. ODZ paragraf 971, 1460, 1461, 1462, 1463, 1464, 1465.
varstvo lastninske pravice - posodbena pogodba - prekarij - pridobitev stvarnopravnega upravičenja - osebna služnost - nastanek osebne služnosti - dogovor o ustanovitvi služnosti - priposestvovanje osebne služnosti - priposestvovalna doba - neveljavnost prodajne pogodbe - pogodba o preužitku - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče je pravilno presodilo, da je razmerje med pravdnima strankama vsebinsko ustrezalo (le) posodbeni pogodbi, kot jo je v času sklenitve dogovora o uporabi zidanice urejal ODZ v paragrafu 971 in naslednjih, oziroma kot je zdaj urejena v 579 in naslednjih členih OZ. Pravilno so zavrnjeni toženčevi ugovori o njegovih stvarnopravnih upravičenjih (lastninski pravici oziroma služnosti pravici stanovanja in užitka) na vtoževani nepremičnini in tožbenemu zahtevku tožnice ugodeno na podlagi 92. in 99. člena SPZ.
Osrednja lastnost služnostne pravice stanovanja in užitka je trajnost in nepreklicnost razmerja, osrednja lastnost prekarističnega razmerja pa brezplačna prepustitev rabe tuje stvari, ki je dovoljena za določen čas oziroma do preklica, če čas trajanja uporabe ni določen, kot je ugotovilo sodišče v obravnavnem primeru.
pogodbena odškodninska odgovornost - kršitev najemne pogodbe - vlaganja v poslovni prostor - vlaganja najemnika - vlaganja najemnika v nepremičnino - pobot (kompenzacija)
Če pogodbena stranka kot dolžnik ne izpolni (izpolnitvene) obveznosti, je nasprotna pogodbena stranka kot upnik upravičen od dolžnika zahtevati izpolnitev dogovorjene pogodbene obveznosti. Če dolžnik ne izpolni obveznosti, je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala.
postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - prostorski akti - pravica uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lasti - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - redna raba nepremičnine - upravna dovoljenja
Sodišče mora pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča upoštevati in ocenjevati vse kriterije iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je na podlagi njihove celovite presoje izhajalo iz prostorskih aktov, iz katerih je (bil) razviden obseg pripadajočega zemljišča, rešitev, do katere je prišlo z uporabo tega merila, pa dopolnilo s kriterijem pretekle redne rabe zemljišča okrog stavbe, ki sprejeto odločitev dodatno potrjujejo.
ZDR člen 206.. ZDR-1 člen 137, 137/1, 137/2, 137/7, 202.
plačilo razlike plače - regres za letni dopust - podjetniška kolektivna pogodba - zastaranje - nadomestilo plače
Pri presoji reparacijskega tožbenega zahtevka, kot je tožbeni zahtevek za plačilo sektorskega dodatka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, je bistveno, do kakšne plače bi bila tožnica upravičena v primeru, če nezakonitosti ne bi bilo, če bi torej opravljala delo. Če bi tožnica v spornem obdobju opravljala delo, bi bila na voljo delodajalcu in bi bila do sektorskega dodatka upravičena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00026361
URS člen 35. KZ-1 člen 253, 253/1, 308, 308/5.
kaznivo dejanje overitve lažne vsebine - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov
Z navedenimi očitki sodišču prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja. Obdolženčevega ravnanja, za katerega je bil spoznan za krivega, ni mogoče opredeliti kot prekršek, ampak kot kaznivo dejanje. Pritožba spregleda vsebino obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v 51. točki, kjer je pravilno obrazložilo, da je kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine. To so osebna kazniva dejanja, kjer so posebni objekt kazenskopravnega varstva neposreden izraz ustavno zagotovljene nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) oziroma katere od njihovih komponent. Objekt kazensko pravnega varstva je pravica posameznika do zaščite njegovih osebnih podatkov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da gre v takšnih primerih praviloma za toliko kaznivih dejanj, koliko je žrtev oziroma oškodovancev in se je pri tem utemeljeno sklicevalo na vsebino sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 174/2005 z dne 14. 12. 2006. Pravilno pa je še obrazložilo, da obdolženec kaznivih dejanj ni storil z enkratnim vstopom v računalniško vodeno zbirko zasebnih podatkov, pač pa je za vsakega tujca vstopal posamično in v različnih časovnih obdobjih od dne 14. 6. 2012 do dne 19. 7. 2013 in s takšnim ravnanjem storil dvanajst samostojnih kaznivih dejanj.
Pritožbenih zatrjevanj, da gre za isti historični dogodek obravnavanih kaznivih dejanj, z dejanji, ki so bila predmet odločbe o prekršku informacijskega pooblaščenca, s katero je kršitelja (obdolženca) spoznalo za odgovornega za devet prekrškov (za osebe, ki niso pod obtožbo zaradi obravnavanega kaznivega dejanja), in ko mu je določilo posamične globe, nato pa mu izreklo enotno sankcijo globo 7.470,00 EUR, ki jo je obdolženec plačal, prav tako ni mogoče sprejeti. Sodišče prve stopnje je v točki 52 pravilno ugotovilo in obrazložilo, da glede vpogledov, ki so predmet obtožbe, informacijski pooblaščenec ni uvedel postopka, zato ne gre za isti historični dogodek, zaradi česar pritožbi ni mogoče pritrditi, da je prišlo do dvojnega obravnavanja. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo kazenskega zakona, kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni našlo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba sistemizacije - sodna razveza - denarno povračilo
Že iz opisov del ukinjenega delovnega mesta in novega sistemiziranega delovnega mesta izhaja, da so delovne naloge in zadolžitve na obeh delovnih mestih enake. Ker je bila sprememba sistemizacije v zvezi s tožnikovim delovnim mestom navidezna, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ugovor zastaranja - zastaranje terjatve - terjatve iz gospodarskih pogodb - društvo - opravljanje pridobitne dejavnosti - splošni zastaralni rok - podjemna pogodba - pobotni ugovor
Društvo je pravna oseba, lahko opravlja tudi pridobitno dejavnost pod določenimi pogoji, kar je določeno v njenem temeljnem aktu. Tožena stranka se v postopku na ta akt ni opredeljeno sklicevala in tudi ni pojasnila, na podlagi katerih določb iz tega akta izhaja, da je podjemna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, povezana z njeno pridobitno dejavnostjo. Tožena stranka torej ni dokazala, da je bila med pravdnima strankama sklenjena gospodarska pogodba, zato velja splošni petletni rok za zastaranje.
imenovanje posebnega revizorja - stroški posebne revizije - doplačilo predujma
Posebni revizor kljub poklicni skrbnosti ni mogel pred prevzemom naloge natančno določiti vseh stroškov, zlasti ne tistih, ki so izven njegove sfere, ampak jih je lahko le ocenil. Dodatni predujem je bil potreben in sodišče prve stopnje je pravilno sledilo predlogu posebnega revizorja.
ZPP člen 180, 180/3, 252, 252/1, 254, 254/2, 311. OZ člen 167, 169, 174, 174/1.
denarna odškodnina - denarna renta - bodoča škoda - nižji dokazni standard - pravna podlaga tožbenega zahtevka - usmerjanje dela izvedenca
Izraz renta se uporablja za razne vrste periodičnih plačil. OZ izraza ne definira, omenja pa rento kot obliko odškodnine. Ko govorimo o renti, imamo torej v mislih denarno odškodnino. Posebnost rente je, da skupen znesek odškodnine v trenutku odločanja ni znan, plačuje pa se periodično v vnaprej določenih zneskih. Gre torej za bodočo škodo. Škodo, ki je nastala do zaključka glavne obravnave, pa je mogoče ugotoviti v enem znesku, ob sojenju je tudi v celoti dospela. Takšne škode ni več treba prognozirati, ker gre za pretekle dogodke, preteklo škodo. Razloga za znižanje dokaznega standarda torej ni. Dokazni standard (in pri renti izjema od prvega odstavka 311. člena ZPP) pa sta tudi praktično edini pomembni razliki med že zapadlo škodo, za katero prisodi sodišče odškodnino v enkratnem znesku (drugače povedano: v seštevku), in še ne zapadlo ali bodočo škodo, za katero sodišče prisodi odškodnino v obliki rente.
Sodišče je tisto, ki vodi dokazovanje z izvedenci.
Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta zapadli (311. člen OZ). V pravdi lahko tožena stranka doseže pobotanje bodisi z vložitvijo nasprotne tožbe bodisi s pobotnim ugovorom (s slednjim le do višine s tožbo uveljavljane terjatve). V pravdi podana pobotna izjava ima učinek šele, ko je o njej odločeno s sodbo. Zato mora izrek sodbe, s katero sodišče odloči o ugovoru pobota, poleg ugodilnega oziroma zavrnilnega dela vsebovati še odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota (tretji odstavek 324. člena ZPP). Izrek izpodbijane sodbe takšne odločbe o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, ne vsebuje.
Sodišče prve stopnje je (čeprav je, kot bi bilo razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pobotni ugovor presojalo po vsebini) zmotno štelo, da v pobot uveljavljana terjatev toženke ne izpolnjuje materialno pravnih predpostavk za pobot, ker toženka ni precizirala njene dospelosti. Iz navedb toženke namreč jasno izhaja, da je terjatev, ki jo uveljavlja v pobot, dospela.
sprememba preživninske obveznosti - zmožnosti zavezanca in potrebe upravičenca - zmožnosti zavezanca za plačilo preživnine - potrebe preživninskega upravičenca
V 132. členu ZZZDR je določeno, da lahko sodišče z izvršilnim naslovom določeno preživnino na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Zavezanec mora dokazati, da so se njegove zmožnosti za preživljanje otrok bistveno spremenile in da ob upoštevanju zmožnosti drugega starša in potreb otrok ni več sprejemljivo, da mu je naloženo tako breme. Ko sodišče ugotovi, da so se okoliščine, pomembne za določitev višine preživninske obveznosti vsakega od zavezancev bistveno spremenile, znova določi preživnino v sorazmerju z (novo ugotovljenimi) zmožnosti vsakega od zavezancev in ob upoštevanju (novo ugotovljenih) otrokovih potreb.
izpodbijana višina sodne takse - taksa glede na vrednost spornega predmeta - izpodbijani del sodbe - določitev vrednosti spornega predmeta - več spornih predmetov - višina sodne takse
Sodišče prve stopnje je pravilno seštelo vrednosti več spornih predmetov in odmerilo takso od vrednosti spora 126.948 EUR, kolikor znaša vsota vrednosti za nepremično in za kreditne obveznosti.
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba - prepovedni tožbeni zahtevek - restitucijski zahtevek - vzpostavitev prejšnjega stanja - prepoved bodočega vznemirjanja - ekonomski interes
Ne glede na to, da vzpostavitev prejšnjega stanja ni potrebna oziroma mogoča, kot v obravnavanem primeru, ko je vznemirjanje lastninske pravice prenehalo, ker je toženec z gradbenimi deli zaključil, lahko tožnik skladno z določbo 99. člena SPZ zahteva prepoved nadaljnjega vznemirjanja. Zavrnitev restitucijskega dela tožbenega zahtevka še ne narekuje tudi zavrnitve zahtevka na prepoved eventualnih bodočih vznemirjanj.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1. ZGD-1 člen 425, 426, 427, 428, 429.
zavrženje tožbe - prenehanje pravdne stranke - prenehanje tožeče stranke - neodpravljiva postopkovna napaka - prenehanje družbe po skrajšanem postopku - pravno nasledstvo - univerzalno pravno nasledstvo - singularno pravno nasledstvo - prevzem obveznosti družbe s strani družbenikov - prevzemnik terjatve - prekinitev pravdnega postopka - vstop v pravdo - nadaljevanje prekinjenega postopka
Stališče sodišča prve stopnje, da prvotna tožnica, ki je bila kot družba z omejeno odgovornostjo izbrisana po skrajšanem postopku, nima pravnega naslednika in da gre zato za neodpravljivo napako tožbe, je zmotno. Iz obsežne sodne prakse izhaja, da pride v primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku do singularnega pravnega nasledstva s strani družbenikov oziroma v obravnavanem primeru edine družbenice, zato se z njo kot prevzemnico terjatve iz predmetne pravde nadaljuje postopek na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP. Utrjeno stališče sodne prakse je, da družbeniki v takšnih primerih res niso univerzalni pravni nasledniki, so pa singularni, prvi odstavek 208. člena ZPP pa govori le o pravnem nasledstvu in nadaljevanja postopka ne pogojuje s prevzemom s strani univerzalnega pravnega naslednika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00025654
OZ člen 133, 133/1, 133/3.
zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - dejavnost bencinskih servisov - gradnja bencinskega servisa - splošno koristna dejavnost - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja - škoda, ki presega običajne meje - krajevno običajne meje - vznemirjanje lastninske pravice - opustitveni zahtevek - hrup - emisije hrupa - hrup, ki presega normalne (običajne) meje kot pravni standard - imisije - povrnitev škode zaradi prekomernega hrupa in smradu - sodba presenečenja
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dejavnost bencinskega servisa, vključno z avtopralnico, predstavlja splošno koristno dejavnost. Nedvomno gre za dejavnost v javnem interesu, ki je v času in prostoru v katerem živimo, nujen pogoj bivanja in ki jo družbena skupnost nedvomno priznava kot potrebno in koristno, in ki tudi ne služi le interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov.
Da je kriterij običajne meje različen od pojma krajevno običajne meje, je razvidno že iz teksta celotne določbe 133. člena OZ, iz sodne prakse, kakor tudi iz pravne teorije. Pri vznemirjanju iz prvega odstavka 133. člena OZ, gre za vznemirjanje izven običajnega, normalnega na območju oziroma v okolju, kjer do takih vznemirjanj prihaja, pri predpostavki preseganja običajne meje pa za iskanje meja tolerance v razmerju med posameznikom in dovoljeno, splošno koristno dejavnostjo, v določenem času in prostoru, torej v primerljivih okoljih. Da gre za različna kriterija bi moral tožnik ob potrebni skrbnosti vedeti, zato v tem oziru sodba zanj ne more predstavljati sodbe presenečenja.
V primeru škode, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ni predviden oziroma dovoljen opustitveni zahtevek v smislu prvega odstavka 133. člena OZ, zato je sodišče pravilno in zakonito primarni zahtevek, s katerim tožnik zahteva odstranitev bencinskega servisa in opustitev izvajanja dejavnosti trgovine na drobno z lastnimi motornimi gorivi, torej v celoti vrnitev v prejšnje stanje, zavrnilo.
razveza zakonske zveze - pravica do razveze zakonske zveze - pogoji za razvezo zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze za enega od zakoncev - preživnina za razvezanega zakonca
Za razvezo zakonske zveze zadošča, da je ta postala nevzdržna za enega izmed zakoncev.