ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1, 44, 44/1, 47, 47/4.
ugotovitev pripadajočega zemljišča - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - formalni udeleženci postopka - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - prostorski akt - grajeno javno dobro - javna površina - pretekla raba zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - pravica uporabe
Kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v novem zakonu (ZVEtl-1) niso določeni kot primarni in sekundarni, ampak so na abstraktni ravni določeni enakovredno in jim je ustrezno težo dolžno dati sodišče ob upoštevanju namena zakona in okoliščin obravnavanega primera. Tako je sodišče prve stopnje kot enega izmed meril pravilno upoštevalo tudi preteklo redno rabo zemljišča, ki je, glede na zakonodajno gradivo, namenjeno ravno popravi rezultatov dobljenih na podlagi merila iz prve točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pripadajoče zemljišče je določilo upoštevajoč celovito presojo vseh štirih meril.
Glede na ugotovitev, da je zemljišče že vse od izgradnje stavbe funkcionalno povezano s stavbo ter je bilo že od takrat dejansko namenjeno redni rabi stavbe ter potrebam njenih stanovalcev, lastniki posameznih delov stavbe na tem zemljišču niso imeli le omejenega pričakovanja bodoče deljene rabe, ampak pravico uporabe, ki je z nakupom posameznih delov stavbe nanje prešla ex lege na podlagi zakona. Ker cesta ni bila nikoli zgrajena, niti niso izkazane druge okoliščine, ki bi utemeljevale sklep o izgubi te pravice, je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so bili lastniki posameznih delov stavbe ob uveljavitvi ZLNDL imetniki pravice uporabe na tem zemljišču, ki se je transformirala v (so)lastninsko pravico vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00030583
ZPP člen 286, 286a, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 272. URS člen 2, 22. SPZ člen 8.
pravica do izjave - načelo pravne varnosti - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - postopek zavarovanja z začasno odredbo - gradnja na tujem svetu - obligacijski zahtevek
Sodišče prve stopnje je zavzelo prestrogo stališče, da je bila dolžnica v fazi podaje navedene vloge prekludirana glede navajanja novot. V situaciji, ko stranka reagira na jasen poziv sodišča k izjavi o nedopustnem navajanju novih dejstev in dokazov ni mogoče govoriti.
Stranke lahko učinkovito sodelujejo in se učinkovito izjavljajo (22. člen URS), ko se zanesejo na ravnanja in stališča sodišča v postopku. Navedena zahteva je tudi vsebina načela pravne varnosti kot podnačela pravne države (2. člen Ustave). Dolžnica je upravičeno pričakovala, da bo sodišče prve stopnje njeno izjavo upoštevalo.
Postopek zavarovanja z začasno odredbo je z vidika procesnega ravnotežja podoben pravdnemu postopku, v katerem je položaj strank enakovreden, saj upnik še nima izvršilnega naslova, ki v izvršilnem postopku procesno ravnotežje nagne v njegovo korist. Če sodišče izvede narok, je to zadnji trenutek, ko lahko dolžnik neomejeno navaja novote, vendar mora računati, da sodišče morda tega ne bo izvedlo, zato je odgovor na odgovor upnika na ugovor zadnja vloga, ko dolžnik še lahko računa, da bodo njegove navedbe upoštevane. Zaradi jasnosti dolžnikovega položaja pa mora sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi določil 286.a člena ZPP navedeno omejitev izjavljanja uresničiti preko pisnega poziva z ustreznim pravnim poukom.
izpodbijana višina sodne takse - taksa glede na vrednost spornega predmeta - izpodbijani del sodbe - določitev vrednosti spornega predmeta - več spornih predmetov - višina sodne takse
Sodišče prve stopnje je pravilno seštelo vrednosti več spornih predmetov in odmerilo takso od vrednosti spora 126.948 EUR, kolikor znaša vsota vrednosti za nepremično in za kreditne obveznosti.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - nedopustna pritožba - nedovoljena pritožba - krog udeležencev postopka - pridobitev položaja udeleženca - prijava udeležbe v postopku - pritožba osebe, ki nima te pravice
Pritožnica, ki naj bi bila etažna lastnica posameznega dela stavbe na naslovu Ulica 14, Ljubljana, svoje (samostojne) udeležbe v postopku na prvi stopnji ni prijavila, zaradi česar tudi ni pridobila položaja (samostojnega) udeleženca. Navedeno pomeni, da sama ni upravičena do vložitve pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje 31. 12. 2018. Takšno pravico je imel tretji udeleženec, to je skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov z naslovom Ulica 14 in 16, Ljubljana (ki jo zastopa upravnik stavbe A. d.o.o.), ki pa pritožbe ni vložil.
odškodninska odgovornost upravnika - podlage odškodninske odgovornosti - opustitev profesionalne skrbnosti - standard potrebne skrbnosti - trgovski center - dva vhoda - čiščenje pohodne površine - padec na spolzkih in poledenelih tleh - soprispevek oškodovanca - povrnitev nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine - poškodba rame - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - vpliv prejšnjih degenerativnih sprememb na višino odškodnine - povrnitev premoženjske škode
Pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo postopkovna pravila, ker se ni izreklo o tožničinem soprispevku, ki sta ga toženi stranki v postopku zatrjevali, niso utemeljene. Sodišče se je s tem, ko je podrobno obrazložilo odgovornost prve tožene stranke zaradi ravnanja v nasprotju s profesionalno skrbnostjo in ko je prav njej pripisalo odgovornost za vso nastalo škodo tožnici, posredno izreklo tudi, da tožničinega soprispevka ni podanega. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja tožnici pri nastanku škodnega dogodka ni mogoče očitati, da je hodila nepazljivo in da ni bila primerno obuta. Neutemeljeni so tudi očitki, da bi morala izbrati drugi vhod, to je glavni vhod in ne vhod pri restavraciji K., saj je bila dolžnost prve tožene stranke zagotoviti ustrezno očiščene pohodne površine na vseh vhodih v trgovski center.
Toženi stranki v pritožbi navajata, da je prisojena odškodnina v višini 6.000 EUR previsoka in ter se sklicujeta na primerljivi zadevi v VS RS II Ips 558/2004 in VS RS II Ips 176/2009. Njunih trditev v zvezi z navedenima odločbama ni bilo mogoče preizkusiti, saj iz odločbe II Ips 558/2004 ni razvidno, da bi šlo za operativni poseg, kot je zatrjevano v pritožbi, iz odločbe II Ips 176/2009 pa niso razvidne ne poškodbe, ne trajanje zdravljenja. Je pa pritožba pri tej postavki kljub temu delno utemeljena. Ker gre v delu prisoje odškodnine za pravilno uporabo materialnega prava, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo pritožbeno sodišče v zvezi z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri dolžno preveriti sodno prakso, večje število sodnih odločb pa je v odgovoru na pritožbo priložila tudi tožnica. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ustrezna odškodnina glede na utrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 5.000 EUR, zato jo je znižalo za 1.000 EUR.
Po oceni pritožbenega sodišča je bila previsoko odmerjena tudi odškodnina za utrpeli strah. Ob navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina iz te postavke v višini 1.000, zato jo je znižalo za 1.000 EUR.
Ni pa pritožba utemeljena v delu prisojene odškodnine za utrpele duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede te postavke je pritožba neutemeljena tudi v delu, ko se sklicuje na tožničine degenerativne spremembe. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, kar je ugotovil tudi izvedenec, da tožnici degenerativne spremembe pred poškodbo niso povzročale nobenih težav, omejitev ali bolečin, zato jih pri odmeri odškodnine ni bilo dopustno upoštevati.
OZ člen 1012, 1013, 1017, 1017/2, 1019, 1019/3. ZPP člen 32, 32/2, 214, 214/2, 481, 481/1, 484.
gospodarski spor - poroštvo - poroštvena pogodba - neprerekano dejstvo
Toženec se je zavezal kot solidarni porok in odgovarja upnici kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnica zahteva izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati. Ker toženec tudi ni oporekal višini terjatve, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno in zakonito ugodilo.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - začasno povečan obseg dela - pogodba o zaposlitvi za določen čas - reintegracija - sodna razveza - uporabnik - nova zaposlitev - agencijski delavec - delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku
Tudi v primeru, kadar uporabnik delodajalcu, ki posreduje delo delavcu, da napačne podatke o pogojih oziroma zakonskih razlogih iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pride do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 56. člena ZDR-1, ki določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Za zavrnitev reintegracijskega zahtevka in za sodno razvezo ne more biti odločilna okoliščina, da tožniku ni mogoče zagotoviti dela pri uporabniku, pri katerem je bil tožnik zaposlen na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, zato lahko delavca napoti h kateremu koli uporabniku. Dejstvo, da se je tožnik v času trajanja sodnega spora zaposlil pri drugih delodajalcih in da je bil tudi v času izdaje izpodbijane sodbe zaposlen pri drugem delodajalcu, na pravico do reintegracije ne more vplivati.
Tožnikove poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lahke (II.; enostavni zlomi brez premika - zlom četrtega ledvenega korpusa vretenca in zlom koželjnice, udarnine in zvin zapestja), zanje pa mu je bila odmerjena odškodnina, ki ustreza približno 17 neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS, kar ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00025515
URS člen 33, 69. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
neprava stvarna služnost - služnost v javno korist - pogodba o ustanovitvi služnosti - zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - pravica do zasebne lastnine - priposestvovanje služnosti - dobra vera - omejitev lastninske pravice v javnem interesu - razlastitev - odškodnina za ustanovljeno služnost - nepredložitev dokazov - razdružitev postopka po nasprotni tožbi
V primeru nesoglasja volj razlastitvenega upravičenca in razlastitvenega zavezanca glede ustanovitve služnosti v javno korist omejitve lastninske pravice v javno korist ni mogoče uspešno uveljavljati v sodnem postopku s tožbenima zahtevkoma na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma na ugotovitev služnosti, temveč mora razlastitveni upravičenec sprožiti razlastitveni postopek. Zgolj v primeru, če bi razlastitveni zavezanec soglašal oziroma (brezpogojno) izjavil svojo voljo, da se na njegovi nepremičnini ustanovi služnost v javno korist, pri razlagi pravil stvarnega prava o priposestvovanju služnosti ne bi bilo treba upoštevati jamstev iz 69. člena Ustave.
Listini, ki naj bi dokazovali ustrezen pravni posel, se v trenutku odločanja sodišča prve stopnje v spisu te pravdne zadeve nista nahajali niti sodišče prve stopnje vanju ni vpogledalo, zaradi česar je pritožbeno sklicevanje nanju, ne da bi tožnica sodišču prve stopnje v tej zvezi očitala tudi (ustrezno) procesno kršitev, neupoštevno.
Ker o tožbi ni bilo meritorno odločeno, ampak je bila umaknjena, prvi odstavek 154. člena ZPP ni ustrezna podlaga za odločanje o stroških postopka. Ker tudi izjema iz prvega odstavka 158. člena ZPP ni podana, je treba uporabiti temeljno pravilo glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov in sicer, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti pravdne stroške. Med stroške pravdnega postopka spadajo tudi stroški postopka zavarovanja (prvi odstavek 151. člena ZPP) in se (tudi) o njihovi povrnitvi odloči z odločbo, s katero se pravdni postopek konča (četrti odstavek 163. člena ZPP).
Prodajno predpogodbo je v imenu in za račun C. C. st. kot prodajalca sklenila njegova skrbnica J. J., vendar te pogodbe nikoli ni odobril center za socialno delo, poleg tega pa ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi predpogodbe (tudi če ima vse elemente prodajne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla) drugi toženec lastninske pravice od C. C. st. ni pridobil niti v notranjem niti v zunanjem razmerju oziroma je C. C. st. ni izgubil.
V skladu z ustaljeno sodno prakso je podatek o tem, komu se prodaja solastni delež na nepremičnini, bistvena sestavina predkupne ponudbe, ki je dana solastniku nepremičnine. Ni dokazano, da bi bila tožnica na kak način seznanjena s tem, komu namerava prva toženka prodati delež sporne nepremičnine.
Tožničina predkupna pravica je bila kršena tudi s tem, da tožnica ni imela na razpolago celotnega 30 dnevnega roka za odgovor na predkupno ponudbo oziroma za odločitev o tem, ali bo predkupno pravico uveljavila.
Za sprejem predkupne ponudbe veljajo splošna pravila o sprejemu ponudbe (22. člen OZ). Molk predkupnega upravičenca v roku, v katerem mora sprejeti ponudbo, se šteje za njeno zavrnitev. Vendar pa to velja le v primeru, če predkupna ponudba vsebuje vse bistvene sestavine. Nepopolna ponudba namreč nima pravnih učinkov. Če ponudba ni popolna, predkupna upravičenka niti ne more vedeti, kaj je z molkom zavrnila. Ker v konkretnem primeru ponudba ni vsebovala imena kupca in ni bilo dokazano, da je zanj tožnica vedela na drug način, je bila ponudba nepopolna, zato ni mogoče šteti, da je tožnica z molkom ponudbo zavrnila. Iz istih razlogov tudi ni pomembno, da predkupne pravice ni uveljavljala.
Ko gre za zakonito predkupno pravico, se domneva, da je kupec (drugi toženec) vedel za predkupno pravico tožnice, ki je bila v relevantnem obdobju tudi vknjižena kot solastnica nepremičnine, ki je predmet izpodbijane prodajne pogodbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da kupec ni dolžan pri prodajalcu poizvedovati, ali je izpolnil svoje obveznosti v povezavi s predkupno pravico, ker o tem govori le teorija, zakon pa tega ne predpisuje. Pri presoji dobre vere je bistveno vprašanje poizvedovalne dolžnosti kot elementa skrbnega ravnanja kupca pri sklenitvi prodajne pogodbe. Še posebej v okoliščinah konkretnega primera, ko je bil drugi toženec seznanjen s spori med tožnico in prvo toženko, bi se moral prepričati, ali je prva toženka tožnici poslala ponudbo in kakšni pogoji za sklenitev pogodbe so bili ponujeni.
IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00025600
Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema člen 70, 70/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 329, 329/1, 331, 331/1. ZMZPP člen 50, 53, 67.
predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve ali obremenitve premoženja - premoženje v tujini - pristojnost slovenskega sodišča - uporaba Bruseljske uredbe I
Sredstva izvršbe so metode, s katerimi se prisilno izvrši upnikova terjatev in vključujejo različna procesna opravila za prisilno uveljavitev terjatve.
Glede na prvi odstavek 13. člena ZPotK ima kreditodajalec pravico, da zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudni začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Pred izjavo, da razdira pogodbo, pa mora po drugem odstavku 13. člena dajalec kredita potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni. V skladu s citirano določbo mora upnik za predčasno odpoved kreditne pogodbe ter zapadlost celotnega preostalega dolga z učinkom neposredne izvršljivosti izpolniti dva pogoja, in sicer mora dokazati, da je dolžnika pisno opomnil na plačilo ter mu določil najmanj petnajstdnevni dodatni rok za plačilo obveznosti. Šele, če dolžnik tudi v tem roku svojih obveznosti ne plača, pa lahko upnik ponovno s pisnim obvestilom odpove kreditno pogodbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00025748
SPZ člen 92, 99, 233, 234. OZ člen 579. ODZ paragraf 971, 1460, 1461, 1462, 1463, 1464, 1465.
varstvo lastninske pravice - posodbena pogodba - prekarij - pridobitev stvarnopravnega upravičenja - osebna služnost - nastanek osebne služnosti - dogovor o ustanovitvi služnosti - priposestvovanje osebne služnosti - priposestvovalna doba - neveljavnost prodajne pogodbe - pogodba o preužitku - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče je pravilno presodilo, da je razmerje med pravdnima strankama vsebinsko ustrezalo (le) posodbeni pogodbi, kot jo je v času sklenitve dogovora o uporabi zidanice urejal ODZ v paragrafu 971 in naslednjih, oziroma kot je zdaj urejena v 579 in naslednjih členih OZ. Pravilno so zavrnjeni toženčevi ugovori o njegovih stvarnopravnih upravičenjih (lastninski pravici oziroma služnosti pravici stanovanja in užitka) na vtoževani nepremičnini in tožbenemu zahtevku tožnice ugodeno na podlagi 92. in 99. člena SPZ.
Osrednja lastnost služnostne pravice stanovanja in užitka je trajnost in nepreklicnost razmerja, osrednja lastnost prekarističnega razmerja pa brezplačna prepustitev rabe tuje stvari, ki je dovoljena za določen čas oziroma do preklica, če čas trajanja uporabe ni določen, kot je ugotovilo sodišče v obravnavnem primeru.
svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - pravica do časti, dobrega imena in zasebnosti - objava mnenja - objektivna presoja žaljivosti - direktor občinske uprave - javna oseba - tehtanje pravic v koliziji - vsebina izjave - kritična vrednostna sodba
Pomembno izhodišče za vrednotenje izjav je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami (mnenji). Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.
Sodišče mora pri tehtanju pravic v koliziji upoštevati okoliščine primera kot celote. Pri tem tehtanju ni dovolj upoštevati le vsebine sporne izjave, temveč je treba upoštevati celotni kontekst, v katerem je do nje prišlo.
Toženec je objavo naslovil na skupino, katere namen je razprava o lokalno pomembnih temah, vsebina objav pa ni presegla lokalnega okolja. V tem okolju pa so ljudje objave lahko umestili med ostale razpoložljive informacije o delovanju občine in ravnanju tožnika kot direktorja občinske uprave ter si ustvarili lastno mnenje o njihovi vsebini. Četudi je tožnik trpel določene negativne občutke, pa ni dokazal, da bi imele toženčeve objave zanj ali njegove bližnje dolgoročnejše ali občutnejše posledice. Tudi upoštevajoč posledice objav je zato v koliziji tožnikovih pravic do zasebnosti ter časti in dobrega imena ter toženčeve pravice do svobode govora treba dati prednost slednji.
poslovodna oseba - odločitev o pravdnih stroških - uspešnost poslovanja
Na podlagi 72. člena ZDR so lahko v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja urejene drugače, to je tudi izven omejitev iz 7. člena ZDR, med drugim tudi v zvezi s plačilom za delo. Pravico do nagrade sta stranki uredili v 6. členu pogodbe o zaposlitvi. Določili sta, da tožniku pripada nagrada, če dobiček glede na celotni kapital na dan zaključnega računa družbe predstavlja donos, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat. Višina nagrade iz dobička ne sme presegati 10 % od dela čistega dobička tekočega poslovnega leta in hkrati ne sme presegati višine treh bruto plač direktorja (prvi odstavek). Dogovorili sta se, da se nagrada izplačuje enkrat letno za nazaj, in sicer po potrditvi bilančnega izkaza družbe (drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno sledilo tožniku, ki je zaradi navedenega pogodbenega določila imel pričakovanje, da prejme dodatno plačilo, poleg sicer dogovorjene plače iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi. Priznanje pravice do nagrade in njeno izplačilo glede na vsebino citiranega določila pogodbe ni vezano na sklep lastnikov družbe oziroma skupščine, temveč je pogojeno le z obstojem dobička v višini donosa, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat.
postopek zavarovanja denarne terjatve - začasna odredba - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - neenakopravno obravnavanje upnikov - trditvena podlaga - trditvena stiska - kontradiktornost v postopku zavarovanja - varščina kot pogoj za začasno odredbo
Trditve o odprtju računa v tujini in selektivnem poplačilu upnikov (z asignacijami in cesijskimi pogodbami), če bi jih upnik uspel verjetno izkazati, utemeljujejo sklepanje o nevarnosti uveljavitve upnikove terjatve zaradi dolžnikovega ravnanja. Pritožbeno sodišče zato ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da (zadostnega) trditvenega bremena upnik ni zmogel in da zato tudi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 275. člena ZIZ.
predlog za nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika po pravnomočnosti sklepa o izvršbi - ločitev zapuščine od premoženja dediča - omejitev odgovornosti dediča - sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka - izrek sklepa - javna listina
Zapustnikovi upniki lahko zahtevajo v treh mesecih od uvedbe dedovanja, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine, prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev. Zapustnikovi upniki, ki so zahtevali tako ločitev, zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja. V upnikovi dispoziciji je, ali bo po ločitvi zapuščine predlagal izvršbo na vse premoženje, ki sestavlja ločeno zapuščino ali ne. V primeru, če bi prišlo do izdaje sklepa o dedovanju glede premoženja, ki ga je upnik pri svojem predlogu izpustil, upnik glede tega premoženja zgolj ne bi več imel ugodnejšega položaja separatista. Ločitev učinkuje samo v korist tistih zapustnikovih upnikov, ki so jo predlagali, tistim, ki je niso predlagali, pa je dedič odgovoren le po splošnih pravilih o odgovornosti za zapustnikove dolgove, s podedovanih premoženjem, ki ostane po poplačilu separatistov, in s svojim premoženjem do višine vrednosti podedovanega premoženja – po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Ostali zapustnikovi upniki torej do sklepa o dedovanju ne morejo predlagati izvršbe zoper dediča. Kar se tiče dedičevih upnikov pa se ti, dokler traja ločitev zapuščine, lahko poplačajo le iz premoženja dedičev, ki ni del ločene zapuščine. Ločena zapuščina, dokler tako stanje traja, tako tudi ni del stečajne mase v osebnem stečaju nad dedičem.
V sistemu ipso iure dedovanja zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti in po volji zakona. Posledica tega je, da se zapustnikove pravice in obveznosti zlijejo s pravicami in obveznostmi dedičev in se obravnavajo enotno, njihov nosilec pa je dedič. V primeru ločitve zapuščine pa se zapuščina loči v poseben sklad, ki je namenjen poplačilu zapustnikovih dolgov do tistih upnikov, ki so predlagali ločitev. Tudi v primeru ločitve zapuščine gre tako za stvari in premoženjske pravice, ki so ob uvedbi dedovanja postale dedičeve, a so zaradi ločitve zapuščine ločene od njegovega preostalega premoženja. Izvršilni postopek je torej treba nadaljevati z novim dolžnikom – dedičem, ki s tem pridobi tudi možnost vložitve ugovora novega dolžnika. Dedič je namreč tudi v primeru ločitve zapuščine pravni naslednik zapustnika, četudi gre za vrednostno in predmetno omejeno odgovornost. Za dovolitev takšnega nadaljevanja postopka je sklep zapuščinskega sodišča o ločitvi zapuščine ustrezna javna listina, kadar je v sklepu dedič naveden, saj takšna listina izkazuje opisano dedičevo pravno nasledstvo. Nadaljevanje izvršilnega postopka zoper dediča mora v takem primeru biti dovoljeno v izreku sklepa.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00025082
SZ-1 člen 71. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 352, 355.
dobava toplotne energije - terjatev dobavitelja do posameznega etažnega lastnika - razdelitev obratovalnih stroškov med etažne lastnike - upravnik - dolžnost sporočanja podatkov - odgovornost upravnika za plačilo dobaviteljem - odškodninska odgovornost upravnika - zastaranje terjatve - začetek teka zastaralnega roka - nasprotje v razlogih sodbe
Dejstvo, da tožena stranka tožeči stranki še vedno ni sporočila potrebnih podatkov za vložitev tožbe zoper posameznega dolžnika, ne pomeni, da tožeči stranki škoda še ni nastala oziroma da zastaralni rok za njeno odškodninsko terjatev še ni začel teči. Ko je vsakokrat tožena stranka prekršila obveznost sporočanja, so bile tožeči stranki znane vse okoliščine, na podlagi katerih je lahko in tudi je ugotovila obseg ter višino škode, saj je pripravila seznam dolgovanih obveznosti in izračun zakonskih zamudnih obresti, na podlagi katerih je vložila obravnavano tožbo.
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba - prepovedni tožbeni zahtevek - restitucijski zahtevek - vzpostavitev prejšnjega stanja - prepoved bodočega vznemirjanja - ekonomski interes
Ne glede na to, da vzpostavitev prejšnjega stanja ni potrebna oziroma mogoča, kot v obravnavanem primeru, ko je vznemirjanje lastninske pravice prenehalo, ker je toženec z gradbenimi deli zaključil, lahko tožnik skladno z določbo 99. člena SPZ zahteva prepoved nadaljnjega vznemirjanja. Zavrnitev restitucijskega dela tožbenega zahtevka še ne narekuje tudi zavrnitve zahtevka na prepoved eventualnih bodočih vznemirjanj.