Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 8. ZPP člen 140, 142, 143, 318.
vročanje pisanja stranki v tujini - vročanje sodnega pisanja v državo članico eu - dejansko bivališče - stalno bivališče - prijavljeno stalno prebivališče - fikcija vročitve - zamudna sodba - predpostavke za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor
Okoliščina, da je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z Uredbo (ES) št. 1393/2007 in je bila vročitev sodne pošiljke tožencu pravilno opravljena po veljavnem pravnem redu države članice, ne pomeni, da se zato ne upošteva sodna praksa, ki pri fiktivnih vročitvah daje prednost dejanskemu bivališču naslovnika in ne njegovemu prijavljenemu stalnemu bivališču.
odškodninska odgovornost upravnika - podlage odškodninske odgovornosti - opustitev profesionalne skrbnosti - standard potrebne skrbnosti - trgovski center - dva vhoda - čiščenje pohodne površine - padec na spolzkih in poledenelih tleh - soprispevek oškodovanca - povrnitev nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine - poškodba rame - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - vpliv prejšnjih degenerativnih sprememb na višino odškodnine - povrnitev premoženjske škode
Pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo postopkovna pravila, ker se ni izreklo o tožničinem soprispevku, ki sta ga toženi stranki v postopku zatrjevali, niso utemeljene. Sodišče se je s tem, ko je podrobno obrazložilo odgovornost prve tožene stranke zaradi ravnanja v nasprotju s profesionalno skrbnostjo in ko je prav njej pripisalo odgovornost za vso nastalo škodo tožnici, posredno izreklo tudi, da tožničinega soprispevka ni podanega. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja tožnici pri nastanku škodnega dogodka ni mogoče očitati, da je hodila nepazljivo in da ni bila primerno obuta. Neutemeljeni so tudi očitki, da bi morala izbrati drugi vhod, to je glavni vhod in ne vhod pri restavraciji K., saj je bila dolžnost prve tožene stranke zagotoviti ustrezno očiščene pohodne površine na vseh vhodih v trgovski center.
Toženi stranki v pritožbi navajata, da je prisojena odškodnina v višini 6.000 EUR previsoka in ter se sklicujeta na primerljivi zadevi v VS RS II Ips 558/2004 in VS RS II Ips 176/2009. Njunih trditev v zvezi z navedenima odločbama ni bilo mogoče preizkusiti, saj iz odločbe II Ips 558/2004 ni razvidno, da bi šlo za operativni poseg, kot je zatrjevano v pritožbi, iz odločbe II Ips 176/2009 pa niso razvidne ne poškodbe, ne trajanje zdravljenja. Je pa pritožba pri tej postavki kljub temu delno utemeljena. Ker gre v delu prisoje odškodnine za pravilno uporabo materialnega prava, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo pritožbeno sodišče v zvezi z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri dolžno preveriti sodno prakso, večje število sodnih odločb pa je v odgovoru na pritožbo priložila tudi tožnica. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ustrezna odškodnina glede na utrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 5.000 EUR, zato jo je znižalo za 1.000 EUR.
Po oceni pritožbenega sodišča je bila previsoko odmerjena tudi odškodnina za utrpeli strah. Ob navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina iz te postavke v višini 1.000, zato jo je znižalo za 1.000 EUR.
Ni pa pritožba utemeljena v delu prisojene odškodnine za utrpele duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede te postavke je pritožba neutemeljena tudi v delu, ko se sklicuje na tožničine degenerativne spremembe. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, kar je ugotovil tudi izvedenec, da tožnici degenerativne spremembe pred poškodbo niso povzročale nobenih težav, omejitev ali bolečin, zato jih pri odmeri odškodnine ni bilo dopustno upoštevati.
Glede na prvi odstavek 13. člena ZPotK ima kreditodajalec pravico, da zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudni začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Pred izjavo, da razdira pogodbo, pa mora po drugem odstavku 13. člena dajalec kredita potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni. V skladu s citirano določbo mora upnik za predčasno odpoved kreditne pogodbe ter zapadlost celotnega preostalega dolga z učinkom neposredne izvršljivosti izpolniti dva pogoja, in sicer mora dokazati, da je dolžnika pisno opomnil na plačilo ter mu določil najmanj petnajstdnevni dodatni rok za plačilo obveznosti. Šele, če dolžnik tudi v tem roku svojih obveznosti ne plača, pa lahko upnik ponovno s pisnim obvestilom odpove kreditno pogodbo.
sprememba preživninske obveznosti - zmožnosti zavezanca in potrebe upravičenca - zmožnosti zavezanca za plačilo preživnine - potrebe preživninskega upravičenca
V 132. členu ZZZDR je določeno, da lahko sodišče z izvršilnim naslovom določeno preživnino na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Zavezanec mora dokazati, da so se njegove zmožnosti za preživljanje otrok bistveno spremenile in da ob upoštevanju zmožnosti drugega starša in potreb otrok ni več sprejemljivo, da mu je naloženo tako breme. Ko sodišče ugotovi, da so se okoliščine, pomembne za določitev višine preživninske obveznosti vsakega od zavezancev bistveno spremenile, znova določi preživnino v sorazmerju z (novo ugotovljenimi) zmožnosti vsakega od zavezancev in ob upoštevanju (novo ugotovljenih) otrokovih potreb.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba sistemizacije - sodna razveza - denarno povračilo
Že iz opisov del ukinjenega delovnega mesta in novega sistemiziranega delovnega mesta izhaja, da so delovne naloge in zadolžitve na obeh delovnih mestih enake. Ker je bila sprememba sistemizacije v zvezi s tožnikovim delovnim mestom navidezna, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1. ZGD-1 člen 425, 426, 427, 428, 429.
zavrženje tožbe - prenehanje pravdne stranke - prenehanje tožeče stranke - neodpravljiva postopkovna napaka - prenehanje družbe po skrajšanem postopku - pravno nasledstvo - univerzalno pravno nasledstvo - singularno pravno nasledstvo - prevzem obveznosti družbe s strani družbenikov - prevzemnik terjatve - prekinitev pravdnega postopka - vstop v pravdo - nadaljevanje prekinjenega postopka
Stališče sodišča prve stopnje, da prvotna tožnica, ki je bila kot družba z omejeno odgovornostjo izbrisana po skrajšanem postopku, nima pravnega naslednika in da gre zato za neodpravljivo napako tožbe, je zmotno. Iz obsežne sodne prakse izhaja, da pride v primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku do singularnega pravnega nasledstva s strani družbenikov oziroma v obravnavanem primeru edine družbenice, zato se z njo kot prevzemnico terjatve iz predmetne pravde nadaljuje postopek na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP. Utrjeno stališče sodne prakse je, da družbeniki v takšnih primerih res niso univerzalni pravni nasledniki, so pa singularni, prvi odstavek 208. člena ZPP pa govori le o pravnem nasledstvu in nadaljevanja postopka ne pogojuje s prevzemom s strani univerzalnega pravnega naslednika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00025654
OZ člen 133, 133/1, 133/3.
zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - dejavnost bencinskih servisov - gradnja bencinskega servisa - splošno koristna dejavnost - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja - škoda, ki presega običajne meje - krajevno običajne meje - vznemirjanje lastninske pravice - opustitveni zahtevek - hrup - emisije hrupa - hrup, ki presega normalne (običajne) meje kot pravni standard - imisije - povrnitev škode zaradi prekomernega hrupa in smradu - sodba presenečenja
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dejavnost bencinskega servisa, vključno z avtopralnico, predstavlja splošno koristno dejavnost. Nedvomno gre za dejavnost v javnem interesu, ki je v času in prostoru v katerem živimo, nujen pogoj bivanja in ki jo družbena skupnost nedvomno priznava kot potrebno in koristno, in ki tudi ne služi le interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov.
Da je kriterij običajne meje različen od pojma krajevno običajne meje, je razvidno že iz teksta celotne določbe 133. člena OZ, iz sodne prakse, kakor tudi iz pravne teorije. Pri vznemirjanju iz prvega odstavka 133. člena OZ, gre za vznemirjanje izven običajnega, normalnega na območju oziroma v okolju, kjer do takih vznemirjanj prihaja, pri predpostavki preseganja običajne meje pa za iskanje meja tolerance v razmerju med posameznikom in dovoljeno, splošno koristno dejavnostjo, v določenem času in prostoru, torej v primerljivih okoljih. Da gre za različna kriterija bi moral tožnik ob potrebni skrbnosti vedeti, zato v tem oziru sodba zanj ne more predstavljati sodbe presenečenja.
V primeru škode, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ni predviden oziroma dovoljen opustitveni zahtevek v smislu prvega odstavka 133. člena OZ, zato je sodišče pravilno in zakonito primarni zahtevek, s katerim tožnik zahteva odstranitev bencinskega servisa in opustitev izvajanja dejavnosti trgovine na drobno z lastnimi motornimi gorivi, torej v celoti vrnitev v prejšnje stanje, zavrnilo.
razveza zakonske zveze - pravica do razveze zakonske zveze - pogoji za razvezo zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze za enega od zakoncev - preživnina za razvezanega zakonca
Za razvezo zakonske zveze zadošča, da je ta postala nevzdržna za enega izmed zakoncev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00025515
URS člen 33, 69. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
neprava stvarna služnost - služnost v javno korist - pogodba o ustanovitvi služnosti - zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - pravica do zasebne lastnine - priposestvovanje služnosti - dobra vera - omejitev lastninske pravice v javnem interesu - razlastitev - odškodnina za ustanovljeno služnost - nepredložitev dokazov - razdružitev postopka po nasprotni tožbi
V primeru nesoglasja volj razlastitvenega upravičenca in razlastitvenega zavezanca glede ustanovitve služnosti v javno korist omejitve lastninske pravice v javno korist ni mogoče uspešno uveljavljati v sodnem postopku s tožbenima zahtevkoma na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma na ugotovitev služnosti, temveč mora razlastitveni upravičenec sprožiti razlastitveni postopek. Zgolj v primeru, če bi razlastitveni zavezanec soglašal oziroma (brezpogojno) izjavil svojo voljo, da se na njegovi nepremičnini ustanovi služnost v javno korist, pri razlagi pravil stvarnega prava o priposestvovanju služnosti ne bi bilo treba upoštevati jamstev iz 69. člena Ustave.
Listini, ki naj bi dokazovali ustrezen pravni posel, se v trenutku odločanja sodišča prve stopnje v spisu te pravdne zadeve nista nahajali niti sodišče prve stopnje vanju ni vpogledalo, zaradi česar je pritožbeno sklicevanje nanju, ne da bi tožnica sodišču prve stopnje v tej zvezi očitala tudi (ustrezno) procesno kršitev, neupoštevno.
SPZ člen 218, 219, 222. ZPP člen 182, 182/1, 182/3.
prenehanje služnosti na podlagi odločbe - ukinitev stvarne služnosti - utesnitev služnosti - služnost obračanja vozil in kmetijskih strojev - tožba na ugotovitev služnosti - nekoristnost služnosti - prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti - prenehanje služnosti zaradi neizvrševanja - eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov
V predmetni zadevi gre za eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov iz tretjega odstavka 182. člena ZPP, saj tožnik iz določenega razmerja zasleduje različni pravni posledici. S primarnim tožbenim zahtevkom zahteva popolno ukinitev obstoječe stvarne služnosti, medtem ko s podrednim tožbenim zahtevkom zahteva, da se služnost utesni oziroma omeji le na posamezna vozila in kmetijske delovne stroje. Sodišče prve stopnje je v skladu z navedenim tožbena zahtevka tudi obravnavalo in ni imelo razlogov za zavrženje podrednega tožbenega zahtevka, za kar se neutemeljeno zavzema toženec.
Pri presoji koristnosti stvarne služnosti je treba izhajati iz potreb gospodujočega zemljišča, zato je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da dostop s kmetijsko mehanizacijo koristi gospodujočemu zemljišču. Za ukinitev stvarne služnosti ni odločilen ekonomski interes lastnika gospodujočega zemljišča, saj ne gre za osebno služnost. Prav tako ni odločilno vsakodnevno izvajanje služnosti. Čeprav toženec kmetijske dejavnosti ne opravlja vse leto, še vedno uporablja kmetijsko mehanizacijo, s katero do gospodujočega zemljišča pripelje pridelke in poljščine. Tudi če služnostno pravico obračanja s kmetijskimi delovnimi stroji koristi sezonsko, nekajkrat na leto, gre za redno rabo služnosti zaradi potreb gospodujočega zemljišča. Ravno zaradi njenega občasnega izvrševanja pa služnost v tem delu ne predstavlja prehudega posega v tožnikovo lastninsko pravico. Občasno sta zaradi dobave kurilnega olja, lesa in prihoda intervencijskih vozil na gospodujoče zemljišče potrebna dostop in obračanje na služečem zemljišču, zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno ukvarjalo z možnostjo obračanja tovornih in specialnih vozil. Obstoječa stvarna služnost namreč obsega obračanje z vsemi vozili in kmetijskimi delovnimi stroji ter priklopniki, pri čemer je izvedenec pojasnil, da v pojem vozila spadajo tudi tovorna vozila.
postopek v sporu majhne vrednosti - vračunanje obresti - delno plačilo dolga - odločitev o stroških postopka - pogoji za delni umik tožbe - sporočilo o plačilu zneska
Tožeča stranka po delnem plačilu tožbe ni (delno) umaknila. Zato je sodišče prve stopnje, po tem, ko je presodilo, da je terjatev tožeče stranke pred delnim plačilom tožene stranke po temelju in višini obstajala, delno plačilo tožene stranke vračunalo na podlagi določbe 288. člena OZ in tožbeni zahtevek tožeče stranke v pretežnem delu zavrnilo. Posledično je o izvršilnih in nadaljnjih pravdnih stroških pravilno odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP (v zvezi s 155. člena ZPP in 38. členom ZIZ), in ne na podlagi 158. člena ZPP, ki govori o tem, kdo nosi stroške postopka v primeru umika tožbe. Toženi stranki torej obveznost, da tožeči stranki povrne izvršilne stroške, sploh nastala ni. Zato poračunavanje teh stroškov na podlagi 288. člena OZ ne pride v poštev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00025748
SPZ člen 92, 99, 233, 234. OZ člen 579. ODZ paragraf 971, 1460, 1461, 1462, 1463, 1464, 1465.
varstvo lastninske pravice - posodbena pogodba - prekarij - pridobitev stvarnopravnega upravičenja - osebna služnost - nastanek osebne služnosti - dogovor o ustanovitvi služnosti - priposestvovanje osebne služnosti - priposestvovalna doba - neveljavnost prodajne pogodbe - pogodba o preužitku - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče je pravilno presodilo, da je razmerje med pravdnima strankama vsebinsko ustrezalo (le) posodbeni pogodbi, kot jo je v času sklenitve dogovora o uporabi zidanice urejal ODZ v paragrafu 971 in naslednjih, oziroma kot je zdaj urejena v 579 in naslednjih členih OZ. Pravilno so zavrnjeni toženčevi ugovori o njegovih stvarnopravnih upravičenjih (lastninski pravici oziroma služnosti pravici stanovanja in užitka) na vtoževani nepremičnini in tožbenemu zahtevku tožnice ugodeno na podlagi 92. in 99. člena SPZ.
Osrednja lastnost služnostne pravice stanovanja in užitka je trajnost in nepreklicnost razmerja, osrednja lastnost prekarističnega razmerja pa brezplačna prepustitev rabe tuje stvari, ki je dovoljena za določen čas oziroma do preklica, če čas trajanja uporabe ni določen, kot je ugotovilo sodišče v obravnavnem primeru.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - nedopustna pritožba - nedovoljena pritožba - krog udeležencev postopka - pridobitev položaja udeleženca - prijava udeležbe v postopku - pritožba osebe, ki nima te pravice
Pritožnica, ki naj bi bila etažna lastnica posameznega dela stavbe na naslovu Ulica 14, Ljubljana, svoje (samostojne) udeležbe v postopku na prvi stopnji ni prijavila, zaradi česar tudi ni pridobila položaja (samostojnega) udeleženca. Navedeno pomeni, da sama ni upravičena do vložitve pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje 31. 12. 2018. Takšno pravico je imel tretji udeleženec, to je skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov z naslovom Ulica 14 in 16, Ljubljana (ki jo zastopa upravnik stavbe A. d.o.o.), ki pa pritožbe ni vložil.
Stališče teorije in sodne prakse, da živali na kmetiji predstavljajo pritiklino kmetije, ni v nasprotju s stališčem v sodbi. Ne pomeni namreč, da se pogodbeni stranki ne bi mogli dogovoriti drugače. Tak drugačen dogovor je zato tudi lahko predmet dokazovanja v pravdi.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - začasno povečan obseg dela - pogodba o zaposlitvi za določen čas - reintegracija - sodna razveza - uporabnik - nova zaposlitev - agencijski delavec - delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku
Tudi v primeru, kadar uporabnik delodajalcu, ki posreduje delo delavcu, da napačne podatke o pogojih oziroma zakonskih razlogih iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pride do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 56. člena ZDR-1, ki določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Za zavrnitev reintegracijskega zahtevka in za sodno razvezo ne more biti odločilna okoliščina, da tožniku ni mogoče zagotoviti dela pri uporabniku, pri katerem je bil tožnik zaposlen na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, zato lahko delavca napoti h kateremu koli uporabniku. Dejstvo, da se je tožnik v času trajanja sodnega spora zaposlil pri drugih delodajalcih in da je bil tudi v času izdaje izpodbijane sodbe zaposlen pri drugem delodajalcu, na pravico do reintegracije ne more vplivati.
postopek za odvzem poslovne sposobnosti - postopek za vrnitev poslovne sposobnosti - delna ugoditev predlogu - stroškovna odločitev - splošno pravilo - korist - interes udeležencev - skupni stroški postopka
V postopku za odvzem poslovne sposobnosti ZNP stroškov postopka posebej ne ureja, zato je treba uporabiti splošne določbe 35. člena tega zakona. Po stališču sodne prakse je uspešen postopek za odvzem poslovne sposobnosti vedno izveden v interesu tistega, ki mu je poslovna sposobnost odvzeta. Podobno pa velja tudi v primeru vrnitve odvzete poslovne sposobnosti.
Obravnavani postopek je bil izveden v korist nasprotnega udeleženca (saj mu je bila delno vrnjena poslovna sposobnost), delno pa tudi v interesu predlagateljice, ki je njegova skrbnica, saj odločitev nepravdnega sodišča zanjo pomeni, da je te dolžnosti sedaj delno razbremenjena na področjih, na katerih je bila nasprotnemu udeležencu vrnjena poslovna sposobnost. Zato je prav, da se nasprotnemu udeležencu naloži, da povrne polovico skupnih stroškov postopka.
svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - pravica do časti, dobrega imena in zasebnosti - objava mnenja - objektivna presoja žaljivosti - direktor občinske uprave - javna oseba - tehtanje pravic v koliziji - vsebina izjave - kritična vrednostna sodba
Pomembno izhodišče za vrednotenje izjav je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami (mnenji). Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.
Sodišče mora pri tehtanju pravic v koliziji upoštevati okoliščine primera kot celote. Pri tem tehtanju ni dovolj upoštevati le vsebine sporne izjave, temveč je treba upoštevati celotni kontekst, v katerem je do nje prišlo.
Toženec je objavo naslovil na skupino, katere namen je razprava o lokalno pomembnih temah, vsebina objav pa ni presegla lokalnega okolja. V tem okolju pa so ljudje objave lahko umestili med ostale razpoložljive informacije o delovanju občine in ravnanju tožnika kot direktorja občinske uprave ter si ustvarili lastno mnenje o njihovi vsebini. Četudi je tožnik trpel določene negativne občutke, pa ni dokazal, da bi imele toženčeve objave zanj ali njegove bližnje dolgoročnejše ali občutnejše posledice. Tudi upoštevajoč posledice objav je zato v koliziji tožnikovih pravic do zasebnosti ter časti in dobrega imena ter toženčeve pravice do svobode govora treba dati prednost slednji.
poslovodna oseba - odločitev o pravdnih stroških - uspešnost poslovanja
Na podlagi 72. člena ZDR so lahko v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja urejene drugače, to je tudi izven omejitev iz 7. člena ZDR, med drugim tudi v zvezi s plačilom za delo. Pravico do nagrade sta stranki uredili v 6. členu pogodbe o zaposlitvi. Določili sta, da tožniku pripada nagrada, če dobiček glede na celotni kapital na dan zaključnega računa družbe predstavlja donos, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat. Višina nagrade iz dobička ne sme presegati 10 % od dela čistega dobička tekočega poslovnega leta in hkrati ne sme presegati višine treh bruto plač direktorja (prvi odstavek). Dogovorili sta se, da se nagrada izplačuje enkrat letno za nazaj, in sicer po potrditvi bilančnega izkaza družbe (drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno sledilo tožniku, ki je zaradi navedenega pogodbenega določila imel pričakovanje, da prejme dodatno plačilo, poleg sicer dogovorjene plače iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi. Priznanje pravice do nagrade in njeno izplačilo glede na vsebino citiranega določila pogodbe ni vezano na sklep lastnikov družbe oziroma skupščine, temveč je pogojeno le z obstojem dobička v višini donosa, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat.
Tožnikove poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lahke (II.; enostavni zlomi brez premika - zlom četrtega ledvenega korpusa vretenca in zlom koželjnice, udarnine in zvin zapestja), zanje pa mu je bila odmerjena odškodnina, ki ustreza približno 17 neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS, kar ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih.
ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-1, 44, 44/1, 47, 47/4.
ugotovitev pripadajočega zemljišča - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - formalni udeleženci postopka - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - prostorski akt - grajeno javno dobro - javna površina - pretekla raba zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - pravica uporabe
Kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v novem zakonu (ZVEtl-1) niso določeni kot primarni in sekundarni, ampak so na abstraktni ravni določeni enakovredno in jim je ustrezno težo dolžno dati sodišče ob upoštevanju namena zakona in okoliščin obravnavanega primera. Tako je sodišče prve stopnje kot enega izmed meril pravilno upoštevalo tudi preteklo redno rabo zemljišča, ki je, glede na zakonodajno gradivo, namenjeno ravno popravi rezultatov dobljenih na podlagi merila iz prve točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pripadajoče zemljišče je določilo upoštevajoč celovito presojo vseh štirih meril.
Glede na ugotovitev, da je zemljišče že vse od izgradnje stavbe funkcionalno povezano s stavbo ter je bilo že od takrat dejansko namenjeno redni rabi stavbe ter potrebam njenih stanovalcev, lastniki posameznih delov stavbe na tem zemljišču niso imeli le omejenega pričakovanja bodoče deljene rabe, ampak pravico uporabe, ki je z nakupom posameznih delov stavbe nanje prešla ex lege na podlagi zakona. Ker cesta ni bila nikoli zgrajena, niti niso izkazane druge okoliščine, ki bi utemeljevale sklep o izgubi te pravice, je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so bili lastniki posameznih delov stavbe ob uveljavitvi ZLNDL imetniki pravice uporabe na tem zemljišču, ki se je transformirala v (so)lastninsko pravico vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1).