Toženki je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tak sporazum nastane po volji obeh strank, torej tudi toženkine, saj je ona podala prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Toženka sklenjenega sporazuma ne izpodbija in tudi ne zatrjuje morebitnih napak volje pri sklepanju le-tega, zato je veljaven. To pomeni, da toženka svoje obveznosti po pogodbi o izobraževanju ni izpolnila, saj do prenehanja delovnega razmerja spornega dne izobraževanja niti še ni zaključila, kar tudi pomeni, da pri tožeči stranki ni bila zaposlena še dvakratno dobo trajanja izobraževanja (kakor se je zavezala s pogodbo o izobraževanju). Toženka je s tem kršila 7. člen pogodbe o izobraževanju, zato je skladno z 8. členom te pogodbe dolžna tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja.
umik tožbe - sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe - podpis vloge - ponarejen podpis - mladoletna oseba - otrok kot stranka postopka - procesna sposobnost mladoletnika - dokazovanje - dopolnitev dokaznega postopka - razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje - pritožbena obravnava
Sodišče prve stopnje je že vodilo postopek glede (ne)veljavnosti umika tožbe z dne 1. 8. 2018, v zvezi z umikom tožbe z dne 25. 3. 2019 pa ni izvedlo nobenega procesnega dejanja, zato se je pritožbeno sodišče odločilo, da dokazni postopek v zvezi z umikom tožbe z dne 25. 3. 2019 izpelje sodišče prve stopnje in ne pritožbeno sodišče, s tem pa bo pravdnima strankama zagotovljena tudi pravica do pritožbe, saj se dejstva, od katerih je odvisna veljavnost umika tožbe z dne 25. 3. 2019, pred sodiščem prve stopnje niso ugotavljala. V konkretnem primeru ne gre za dopolnjevanje dokaznega postopka, z odločitvijo, da dokazni postopek izpelje sodišče prve stopnje, pa tudi ne bo pravdnima strankama kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Še posebej, če se bo izkazalo, da tožnik ni podpisal umika tožbe z dne 25. 3. 2019, bo sodišče prve stopnje lahko tožnika tudi zaslišalo v zvezi z umikom tožbe z dne 1. 8. 2018.
ZDR člen 137, 137/2, 137/3. ZZVZZ člen 13, 13/2, 13/2-2, 29. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 137/2.
zdravstveno zavarovanje - začasna nezmožnost za delo - nadomestilo plače za čas odsotnosti zaradi bolezni - refundacija nadomestila plače - zahtevek delodajalca - čakanje na delo - odločba imenovanega zdravnika - ničnost upravne odločbe - prirejenost upravnega in pravdnega postopka - nastop zavarovalnega primera
Za odločitev ni pravno odločilno, ali je bil delodajalec iz naslova delovnega razmerja ob nastanku zavarovalnega primer dolžan delavcu plačevati nadomestilo plače iz kakšnega drugega razloga na strani delodajalca. Z nastopom zavarovalnega primera se je namreč, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, razlog delavčeve odsotnosti spremenil. Delavec zaradi bolezni začasno ni več mogel opravljati obveznosti iz delovnega razmerja, ki mu jih je odredil delodajalec (čakati na delo in biti pripravljen vrniti se na delo po pozivu).
Po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 lahko zavod dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni le v 10 letih od vročitve dokončne odločbe. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati ponovno odmero pokojnine.
Ker ni nikakršnega dvoma, da je od vročitve dokončne odločbe o invalidski pokojnini leta 2001 do vložitve zahteve leta 2018, preteklo več kot 16 let, je bila v predsodnem upravnem postopku glede na 68. člen ZUP zahteva kot nepravočasna zakonito zavržena.
sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - samostojna podjetniška dejavnost - upoštevanje družinskih članov - dohodki na družinskega člana
Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Ni namreč ugotovilo dohodkov tožnikove žene (družinske članice), glede katere tožnik v pritožbi navaja in dokazuje, da od dneva odprtja samostojne dejavnosti ni imela nobenega prihodka. Poleg tega sodišče v nadaljevanju ni ocenilo materialnega položaja stranke z vidika števila oseb, ki jih stranka preživlja in z upoštevanjem vrednosti predmeta postopka.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSC00046104
URS člen 34, 35, 39. OZ člen 178, 179, 179/1.
kršitev osebnostnih pravic v tisku - protipravnost izjav - poseg v čast in dobro ime - objava članka - umik objave - objava javnega opravičila - odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice
V primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja je v skladu z ustavno sodno prakso lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Pretirane in žaljive izjave niso varovane s pravico do svobode izražanja le, če je njihov izključni namen žalitev oziroma sramotitev prizadete osebe. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno oceno sodišča, da iz načina izražanja v spornem članku ni razviden zaničevalni namen, saj je ključna ugotovitev, da se mnenje oziroma ocena prvega toženca nanaša na ravnanje tožnika in ni v ospredju žalitev oziroma blatenje tožnika.
ZIZ-UPB4 člen 53, 53/2, 55, 55/1, 55/1-9, 62, 62/2.
obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor - odlog izpolnitve obveznosti
Dolžnik je s trditvijo o zapadlosti upnikove terjatve z dnem 29.3.2019 navedel pravno pomembno dejstvo in ugovorni razlog odloga izpolnitve obveznosti (9. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), za takšno trditev pa je predložil tudi pisni dokaz. To pa v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine zadošča za obrazloženost ugovora v smislu drugega odstavka 53. člena ZIZ. Glede na navedeno ni mogoče slediti stališču pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi vsebinsko presojati ugovorne navedbe dolžnika o zapadlosti upnikove terjatve in s tem teku zakonskih zamudnih obresti. V postopku ugovora na podlagi verodostojne listine se namreč presoja zgolj obrazloženost ugovora v smislu citiranih določb ZIZ, ne pa tudi utemeljenost upnikovega zahtevka glede na vsebino ugovornih navedb in predloženih dokazov. Le-ta je v celoti pridržana pristojnemu sodišču v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).
Resnost grožnje je dejansko vprašanje, sodišče pa je dolžno o njem v sodbi navesti jasne razloge. Zlasti razloge o tem, zakaj in na osnovi česa ugotavlja, da je podana objektivna resnost grožnje, torej taka, da bi "slehernika", kot to v pritožbi navajajo zagovorniki, pripravila k delovanju v škodo lastnega ali tujega premoženja. Ni dovolj, da se oškodovanec počuti ogroženega z izsiljevanjem in v posledici povsem subjektivne presoje kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, temveč mora biti grožnja po vsebini taka, da bi vsakogar prisilila v škodno premoženjsko ravnanje.
Državni tožilec in preiskovalni sodnik pa sta opravila presojo utemeljenosti predlogov za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, kar je razvidno iz obrazložitve odredb, v katerih sta navedla, da bo zaradi previdnosti osumljenih dokazovanje izredno težavno oziroma bo povezano z nesorazmernimi težavami tudi zaradi visoke protipravne premoženjske koristi ter možnosti, da bo nevarno tudi za življenje in telo, zbrati pa bo dokaze o načinu storitve kaznivega dejanja in morebitni vpletenosti ostalih pomagačev, o odkritju lokacije, kjer storilci skrivajo poslovno dokumentacijo, ki je predmet izsiljevanja in o tem, kdo je naročnik kaznivega dejanja ter dokumentirati kontakte med storilci in oškodovanci, kar vse bo brez izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov izredno težavno.
Pritožbena trditev, da navidezne izročitve denarja obdolžencu ni mogoče subsumirati pod določbo 155.a člena ZKP in da gre pri tem za tak poseg v pravico do zasebnosti obdolženca in zato za tak izjemen ukrep, da bi zanj tajni delavec policije potreboval posebno odredbo, ukrep pa bi moral biti strogo zakonsko reguliran, ni pravilna. Zagovornica ne pojasni, v katero z Ustavo zajamčeno osebno pravico ali temeljno svoboščino bi z navedenim ukrepom bilo poseženo, zato je taka njena trditev povsem pavšalna.
Po sodni praksi je tako delovanje brez posebne odredbe dopustno, ker bi policija smela uporabiti tako "past" že v okviru ukrepov, s katerimi odkriva kazniva dejanja in njihove storilce (prvi in drugi odstavek 148. člena ZKP). Razlaga pritožnice, da gre za zakonsko praznino, ki jo je treba razlagati v korist obdolženca, zato ni utemeljena.
Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev nagrade za 1. pripravljalno vlogo z dne 19. 9. 2018. Ta vloga je bila potrebna, saj je v njej tožeča stranka odgovorila na navedbe tožene stranke, ki jih je ta dala v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2017, ki je bila po svoji vsebini odgovor na dopolnitev tožbe. Prav tako je bila potrebna udeležba tožeče stranke na naroku. Zahtevo za povrnitev teh stroškov je postavila tožeča stranka pravočasno. Poleg tega bi bila tožeča stranka upravičena še do povrnitve materialnih stroškov v skupni višini 22 OT in torej še do povrnitve dodatnih 14 OT za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OdvT). Upravičena je torej do povrnitve še dodatnih 455,82 EUR poleg že prisojenih 469,47 EUR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - pogoj izobrazbe
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe po 91. členu ZDR-1 delodajalec dolžan delavcu ponuditi drugo ustrezno zaposlitev, pri čemer se striktno upošteva le tista vrsta in raven izobrazbe, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Pri opredelitvi ustreznosti zaposlitve glede izobrazbe (peti odstavek 91. člena ZDR-1) je bil namen zakonodajalca, da zaščiti delavca, ki je doslej opravljal delo, za katero ni imel ustrezne izobrazbe oziroma je imel nižjo izobrazbo, kot se je zahtevala za to delo, da ne bi prišlo do situacije, ko bi delodajalec delavcu lahko ponudil npr. bistveno nižje vrednoteno delovno mesto z obrazložitvijo, da to delovno mesto ustreza njegovi dejanski izobrazbi. Namen zakonodajalca je bil torej zaščititi "status quo" oziroma obstoječe stanje. Da to drži, kaže besedilo šestega odstavka 91. člena ZDR-1, ki daje delavcu pravico do sorazmerne odpravnine, v kolikor bi delavec sprejel neustrezno zaposlitev, torej zaposlitev na podlagi katere bi se njegovo (socialno ipd.) stanje poslabšalo v primerjavi z dotedanjim. Nadalje pa to pomeni, da delodajalec sme oziroma tudi mora delavcu ponuditi obstoječe prosto delovno mesto, za katero izpolnjuje zahtevano izobrazbo in druga znanja, upoštevaje pri tem delavčevo dejansko izobrazbo.
ZPIZ-2 člen 7, 27, 27/1, 27/2, 27/3, 27/4, 27/5, 29.
sorazmerni del starostne pokojnine - pokojninska doba brez dokupa - zavarovalna doba - pokojninska doba
Dokupljene pokojninske dobe iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka ni mogoče enačiti z institutom pokojninske dobe brez dokupa iz 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2, ne glede na višino plačanih prispevkov. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2). Dokupljena doba študija in vojaškega roka se torej šteje v zavarovalno in pokojninsko dobo, zato ima zavarovanec (z upoštevanjem dokupljene dobe) pravico do starostne pokojnine po 1., 2. oziroma 3. odstavku 27. člena ZPIZ-2 ter pravico do predčasne pokojnine po 29. členu ZPIZ-2. Ker dokupljena doba ne šteje v pokojninsko dobo brez dokupa, nima pravice do starostne pokojnine po 4. oziroma 5. odstavku 27. člena ZPIZ-2. Da se v pokojninsko dobo brez dokupa, ne šteje noben dokup, se je sodna praksa že izrekla.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Kot pravilno poudarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, se tožnica vseskozi (tako v postopku pred odpovedjo pri delodajalcu, v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi) le na splošno sklicuje na svoje zdravstvene razloge, zaradi katerih naj bi imela opravičljivi razlog za nespoštovanje navodil tožene stranke o preselitvi iz pisarne v drugo pisarno, v zvezi s tem pa ni podala relevantnih dokaznih predlogov. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, je glede medicinske dokumentacije predložila le izvid, iz katerega pa izhaja zgolj diagnoza artritis, ne pa kakršnekoli omejitve oziroma prepoved dela v prostoru, ki zahteva uporabo klimatske naprave. Tožnica tudi ni invalid, nima posebnega statusa oziroma pravic, ki bi izhajale iz njenega zdravstvenega stanja.
Zaradi nekonkretiziranosti in nedokazanosti zdravstvenega razloga na strani tožnice, kar je ključno za odločitev v tem sporu, je nerelevantno npr. tudi tožničino vztrajanje, da bi morala tožena stranka dopolniti izjavo o varnosti z oceno tveganja, nepomembne pa so tudi posplošene tožničine navedbe o tem, kaj vse toženi stranki kot delodajalcu nalagajo predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu ter kakšne obveznosti na tem področju je imela tožnica kot delavka.
ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00027176
Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 12, 12/1, 13, 13/3. ZOZP člen 7, 7/1, 17.
odškodninski spor - zavarovalna pogodba - obvezno avtomobilsko zavarovanje - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - pravica do odškodnine - izguba zavarovalnih pravic - izguba pravic iz obveznega zavarovanja - alkoholiziranost voznika - zavarovanec kot oškodovanec - lastnik avtomobila - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - soprispevek oškodovanca - nične določbe splošnih pogojev - pravica do regresa - sopotnik kot oškodovanec
V skladu s 17. členom ZOZP pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti nimajo voznik vozila, zavarovalec, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, s katerim je bila povzročena škoda za škodo na stvareh, in oškodovanci iz tretjega odstavka tega člena. Samo ti zahtevki so lahko izključeni oziroma nimajo zavarovalnega kritja, vse druge osebe so oškodovanci iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti oziroma tretje osebe. Ker se zavarovanje prenaša z vozilom, je lastnik vozila, ko je sopotnik v lastnem vozilu, oškodovanec in ima pravico zahtevati odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo. Njegova škoda na stvareh pa je po drugem odstavku 17. člena ZOZP izključena. Navedena določba je torej v skladu s 1. točko 12. člena Direktive 2009/103/ES. Ostane odgovor na vprašanje, kaj pomeni izguba zavarovalnih pravic iz 7. člena ZOZP oziroma iz tu obravnavanih zavarovalnih pogojev toženke. Že prvi odstavek 7. člena jasno pove, da zavarovalnica nasproti oškodovancu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi in zavarovalnih pogojih. Ker se v obravnavanem primeru voznik ni ravnal po zakonu in je vozil vinjen, ima toženka po 7. členu ZOZP pravico do regresa v višini kot jo določa ta člen. Ne sme pa zavrniti zavarovalnega kritja tožniku kot oškodovancu. Stališče sodne prakse je, da je treba varovati oškodovanca, čeprav je to zavarovalec, zavarovanec ali lastnik vozila (zavarovalna polica v prilogi B 1), ki pa ni krivi voznik. Zato se v primerih, kot je tu obravnavani, odgovornost sopotnika oziroma tretje osebe kot oškodovanca iz prometne nesreče presoja po splošnih pravilih civilne odgovornosti v okviru soprispevka.
ZFPPIPP člen 382, 382/1, 384, 384/6, 399, 399/2, 399/2-1.
namen postopka osebnega stečaja - začetek osebnega stečaja - pravni interes za vložitev predloga - ovira za odpust obveznosti
Pritožnica trdi, da je res, da nima sredstev, iz katerih bi se njeni upniki lahko poplačali, iz česar izhaja, da osnovnega namena postopka osebnega stečaja ni mogoče doseči.
Prav tako dolžnica ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, saj je bil njen predlog za odpust obveznosti, ki ga je podala v postopku osebnega stečaja St 000, pravnomočno zavrnjen zaradi kršitev obveznosti iz šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP, od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti pa še ni preteklo deset let. Ob povedanem se izkaže, da tudi sekundarnega namena postopka osebnega stečaja ni mogoče doseči.
Stališče teorije in sodne prakse, da živali na kmetiji predstavljajo pritiklino kmetije, ni v nasprotju s stališčem v sodbi. Ne pomeni namreč, da se pogodbeni stranki ne bi mogli dogovoriti drugače. Tak drugačen dogovor je zato tudi lahko predmet dokazovanja v pravdi.
Prodajno predpogodbo je v imenu in za račun C. C. st. kot prodajalca sklenila njegova skrbnica J. J., vendar te pogodbe nikoli ni odobril center za socialno delo, poleg tega pa ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi predpogodbe (tudi če ima vse elemente prodajne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla) drugi toženec lastninske pravice od C. C. st. ni pridobil niti v notranjem niti v zunanjem razmerju oziroma je C. C. st. ni izgubil.
V skladu z ustaljeno sodno prakso je podatek o tem, komu se prodaja solastni delež na nepremičnini, bistvena sestavina predkupne ponudbe, ki je dana solastniku nepremičnine. Ni dokazano, da bi bila tožnica na kak način seznanjena s tem, komu namerava prva toženka prodati delež sporne nepremičnine.
Tožničina predkupna pravica je bila kršena tudi s tem, da tožnica ni imela na razpolago celotnega 30 dnevnega roka za odgovor na predkupno ponudbo oziroma za odločitev o tem, ali bo predkupno pravico uveljavila.
Za sprejem predkupne ponudbe veljajo splošna pravila o sprejemu ponudbe (22. člen OZ). Molk predkupnega upravičenca v roku, v katerem mora sprejeti ponudbo, se šteje za njeno zavrnitev. Vendar pa to velja le v primeru, če predkupna ponudba vsebuje vse bistvene sestavine. Nepopolna ponudba namreč nima pravnih učinkov. Če ponudba ni popolna, predkupna upravičenka niti ne more vedeti, kaj je z molkom zavrnila. Ker v konkretnem primeru ponudba ni vsebovala imena kupca in ni bilo dokazano, da je zanj tožnica vedela na drug način, je bila ponudba nepopolna, zato ni mogoče šteti, da je tožnica z molkom ponudbo zavrnila. Iz istih razlogov tudi ni pomembno, da predkupne pravice ni uveljavljala.
Ko gre za zakonito predkupno pravico, se domneva, da je kupec (drugi toženec) vedel za predkupno pravico tožnice, ki je bila v relevantnem obdobju tudi vknjižena kot solastnica nepremičnine, ki je predmet izpodbijane prodajne pogodbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da kupec ni dolžan pri prodajalcu poizvedovati, ali je izpolnil svoje obveznosti v povezavi s predkupno pravico, ker o tem govori le teorija, zakon pa tega ne predpisuje. Pri presoji dobre vere je bistveno vprašanje poizvedovalne dolžnosti kot elementa skrbnega ravnanja kupca pri sklenitvi prodajne pogodbe. Še posebej v okoliščinah konkretnega primera, ko je bil drugi toženec seznanjen s spori med tožnico in prvo toženko, bi se moral prepričati, ali je prva toženka tožnici poslala ponudbo in kakšni pogoji za sklenitev pogodbe so bili ponujeni.
IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00025600
Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema člen 70, 70/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 329, 329/1, 331, 331/1. ZMZPP člen 50, 53, 67.
predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve ali obremenitve premoženja - premoženje v tujini - pristojnost slovenskega sodišča - uporaba Bruseljske uredbe I
Sredstva izvršbe so metode, s katerimi se prisilno izvrši upnikova terjatev in vključujejo različna procesna opravila za prisilno uveljavitev terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00030583
ZPP člen 286, 286a, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 272. URS člen 2, 22. SPZ člen 8.
pravica do izjave - načelo pravne varnosti - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - postopek zavarovanja z začasno odredbo - gradnja na tujem svetu - obligacijski zahtevek
Sodišče prve stopnje je zavzelo prestrogo stališče, da je bila dolžnica v fazi podaje navedene vloge prekludirana glede navajanja novot. V situaciji, ko stranka reagira na jasen poziv sodišča k izjavi o nedopustnem navajanju novih dejstev in dokazov ni mogoče govoriti.
Stranke lahko učinkovito sodelujejo in se učinkovito izjavljajo (22. člen URS), ko se zanesejo na ravnanja in stališča sodišča v postopku. Navedena zahteva je tudi vsebina načela pravne varnosti kot podnačela pravne države (2. člen Ustave). Dolžnica je upravičeno pričakovala, da bo sodišče prve stopnje njeno izjavo upoštevalo.
Postopek zavarovanja z začasno odredbo je z vidika procesnega ravnotežja podoben pravdnemu postopku, v katerem je položaj strank enakovreden, saj upnik še nima izvršilnega naslova, ki v izvršilnem postopku procesno ravnotežje nagne v njegovo korist. Če sodišče izvede narok, je to zadnji trenutek, ko lahko dolžnik neomejeno navaja novote, vendar mora računati, da sodišče morda tega ne bo izvedlo, zato je odgovor na odgovor upnika na ugovor zadnja vloga, ko dolžnik še lahko računa, da bodo njegove navedbe upoštevane. Zaradi jasnosti dolžnikovega položaja pa mora sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi določil 286.a člena ZPP navedeno omejitev izjavljanja uresničiti preko pisnega poziva z ustreznim pravnim poukom.
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba - prepovedni tožbeni zahtevek - restitucijski zahtevek - vzpostavitev prejšnjega stanja - prepoved bodočega vznemirjanja - ekonomski interes
Ne glede na to, da vzpostavitev prejšnjega stanja ni potrebna oziroma mogoča, kot v obravnavanem primeru, ko je vznemirjanje lastninske pravice prenehalo, ker je toženec z gradbenimi deli zaključil, lahko tožnik skladno z določbo 99. člena SPZ zahteva prepoved nadaljnjega vznemirjanja. Zavrnitev restitucijskega dela tožbenega zahtevka še ne narekuje tudi zavrnitve zahtevka na prepoved eventualnih bodočih vznemirjanj.