Sodišče prve stopnje je tožbo, ki se nanaša na odpis dolga iz naslova preveč izplačanega otroškega dodatka za sporno obdobje, zavrglo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, ker odločanje ne sodi v sodno pristojnost. Za odločanje o odpisu dolga je namreč pristojna tožena stranka. Tudi pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se v sodnem postopku presoja le zakonitost in pravilnost vrnitve preplačil, zahtevo za odločanje o odpisu dolga pa mora tožnik vložiti pri toženi stranki, ki je pristojna za odločitev o utemeljenosti predloga za odpis dolga.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnici mogoče očitati nepoštenost v smislu 193. člena OZ glede neupravičeno prejetega preplačila otroškega dodatka šele od dneva, ko se je s pravimi podatki seznanila, tj. od 19. 2. 2011 (z vročitvijo odločbe). V skladu z navedenim je prvostopenjsko sodišče toženi stranki pravilno priznalo zamudne obresti od 19. 2. 2011 dalje do plačila.
Sodišče pri prisoji pravične denarne odškodnine upošteva tako subjektivne navedbe oškodovanca - tožnika, kot tudi objektivne ugotovitve, ki izhajajo iz mnenja izvedenca medicinske stroke.
ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 39/2, 39/3, 51, 51/3, 53, 53/3.
delna pokojnina - odmera - starostna pokojnina
Tožena stranka je pokojninsko osnovo pravilno ugotovila in pravilno izračunala delno pokojnino. Pri odmeri pokojnine sicer ni upoštevala nadomestila plače, ki ga je tožnik prejel kot član Državnega sveta RS, vendar pa je s tem v zvezi sodna izvedenka ugotovila, da upoštevanje plače, ki jo je tožnik prejel kot državni svetnik, ne vpliva na višino pokojninske osnove, ker ta leta niso zajeta v najugodnejših zaporednih 18 letih.
Tožena stranka je pri odmeri pravilno upoštevala 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se zavarovancu, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in ostane v zavarovanju po dopolnitvi 63 let starosti (moški) oziroma po dopolnitvi 61 let starosti (ženske), pokojnina, ki mu je odmerjena glede na pokojninsko dobo in pokojninsko osnovo, poveča za vsak mesec zavarovanja po dopolnitvi navedene starosti. Tožniku je bila tako pokojnina, upoštevaje navedeno določbo, pravilno povečana za 7,2 %.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – skrajšani postopek – navzočnost na glavni obravnavi – sojenje v nenavzočnosti – pogoji za sojenje v nenavzočnosti – pravica do obrambe – priprava obrambe – izvajanje dokazov
Glede na to, da je bila opravljena vročitev vabila obdolžencu na glavno obravnavo po sodnih organih Srbije in da je bil obdolženi takrat v zaporu, kot navaja njegov zagovornik, torej nedvomno sodnim organom Srbije dosegljiv, ni nikakršnega razloga za dvom, da vročitev vabila v resnici ne bi bila tudi opravljena.
Vročitev stranki neposredno se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, po ustaljeni sodni praksi ne šteje za veljavno opravljeno in pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Višje sodišče glede na navedbe sodišča prve stopnje, da je tretja prejela pozivni sklep 3. 11. 2014, in glede na podatke v spisu ne more preizkusiti pravilnosti vročanja pozivnega sklepa pooblaščencu tretje v skladu z določbo 1. odstavka 137. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da je bil pravi razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu vodje recepcije ta, da ji je tožena stranka želela spremeniti delovno mesto ter da tožena stranka ni dokazala, da je potreba po delu tožnice na delovnem mestu vodje recepcije prenehala. Tak dokazni zaključek je preuranjen. Za presojo utemeljenosti odpovednega razloga je potrebno ugotoviti, kakšni so bili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, na kakšen način se je spremenilo delo tožene stranke z neformalno ukinitvijo delovnega mesta vodje recepcije in ali je bil dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove premestitev tožnice na drugo delovno mesto.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006279
ZKP člen 502, 502a, 502c.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – podaljšanje začasnega zavarovanja – spremenjene okoliščine
Ker je podana tudi nevarnost, da bo družba M. d.o.o. razpolagala s svojim premoženjem, tako da ga bo skrila oziroma odtujila in s tem precej otežila odvzem protipravne pridobljene premoženjske koristi po končanem kazenskem postopku, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnica s pritožbo ne more uspeti s trditvijo, da ima „družba in tudi sam njen direktor še veliko drugega premoženja, da se bo lahko izterjalo vse kar se bo na koncu tega postopka pokazalo kot morebitna protipravna premoženjska korist“. Če ta pritožbena navedba drži, pritožbeno sodišče napotuje pritožnico, da v skladu z drugim odstavkom 502.c člena ZKP vloži predlog za odreditev novega načina zavarovanja namesto obstoječega.
ZSPJS člen 2, 17, 17/3, 17/4, 19, 19/1, 52, 52/1. URS člen 58. ZVis člen 6.
plačilo razlike plače - razvrstitev v plačni razred - napredovanje - javni uslužbenec - redni profesor
V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica z izvolitvijo v naziv redne profesorice pridobila tudi pravico do uvrstitve v plačni razred tega naziva (tj. v 50. plačni razred). Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker pri odločitvi ni upoštevalo omejitev napredovanj in načina napredovanja, ki jih je 1. 8. 2008 uveljavil ZSPJS kot kogentni predpis.
Sodišče prve stopnje bi moralo plačni razred, v katerega je tožnica uvrščena od izvolitve v naziv redne profesorice dalje, določiti tako, da bi plačni razred, ki ga je dosegla v nazivu pred izvolitvijo (47. plačni razred), na podlagi prvega odstavka 19. člena ZSPJS povečalo za en plačni razred (48. plačni razred), saj za povečanje za tri plačne razrede, kot je to storilo sodišče prve stopnje (iz 47. v 50. plačni razred), ni pravne podlage.
časovne meje pravnomočnosti - izterjava preživnine - ugovor
V sporih iz razmerij med starši in otroki, kamor sodi tudi postopek, iz katerega izvira izvršilni naslov v obravnavani izvršilni zadevi (spor o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok) lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze še v pritožbi ne glede na določbo 337. člena ZPP (414. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Odgovornemu uredniku ni treba objaviti popravka, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navajajo oziroma prikazujejo druga ali nasprotna dejstva ali okoliščine, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnil navedbe v objavljenem besedilu.
Če bi tožena stranka (kupec) res merila na to, da se njena kupnina zniža, potem dobavljenih stvari ne bi smela vrniti in bi morala izjaviti tudi, za koliko se naj zniža kupnina. Ker tega ni storila, kupnina ni bila znižana.
institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - starši - samska oseba
Polnoletnega invalidnega sina je kljub temu, da ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu svojih staršev, dejansko pa je nastanjen v stanovanjski skupini, potrebno upoštevati kot samsko osebo. Pri izračunavanju materialnega položaja ni mogoče upoštevati njegovih staršev, ki po noveliranem 123. členu ZZZDR, kljub podaljšani roditeljski pravici, nista več dolžna preživljati odraslega, polnoletnega invalidnega sina. Prav z novelo ZZZDR je bilo staršem nepreskrbljenega polnoletnega otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju odvzeto breme preživljanja.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta bila pri upravnem odločanju o vlogi polnoletnega invalidnega sina za oprostitev plačila institucionalnega varstva nepravilno upoštevana njegova starša, ne da bi bili hkrati upoštevani tudi njuni dohodki, zaradi česar izračun oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva za vlagatelja in posledična obveznost tožeče stranke ni pravilen.
Sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil vložen ugovor, ne predstavlja sodne odločbe, na podlagi katere bi bilo dopustno izdati sklep o zavarovanju s predhodno odredbo.
Po določbi 3. alineje 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost III. kategorije med drugim podana, če zavarovanec zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno. Takšno dejansko stanje je podano v predmetni zadevi. Zato je tožnica zakonito razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni, s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, o pravici in višini denarne dajatve (delnega nadomestila na tem pravnem temelju), pa bo odločeno s posebno odločbo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - invalid - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Delovno mesto svetovalec revizorja ni ustrezno delovno mesto, glede na tožnikove omejitve pri delu, ki so posledica invalidnosti III. kategorije. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da bi morala tožena stranka zanj sistemizirala delovno mesto v skladu z odločbo, torej za delovno mesto za 8-urni delavnik, glede na to, da delo, ki ga je tožnik opravljal, ustreza le manjšemu segmentu dela revizorja, ki ga ta lahko opravi sam. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne obstaja dolžnost tožene stranke sistemizirati delovno mesto za delo, ki se lahko opravi v krajšem delovnem času, za polni delovni čas. Tudi če je tožena stranka vsa leta tožniku omogočala delo vnašanja in razvrščanja podatkov in pobud s področja lokalne samouprave v tabele, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za delo, ki glede na svoj obseg in naravo ne zahteva posebne sistemizacije. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni razpolagala z delovnim mestom, na katerega bi lahko premestila tožnika z delovnega mesta višjega strokovnega sodelavca za revidiranje.
oškodovanec kot tožilec – prevzem pregona – obtožni predlog – predhodni preizkus obtožnega predloga – opis kaznivega dejanja – izločitev sodnika – zavrženje zahteve za izločitev
V skladu z določbo 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev le poimensko določenega sodnika višjega sodišča, ki postopa v zadevi, pri čemer mora v zahtevi navesti okoliščine, zaradi katerih misli, da je podana kakšna zakonska podlaga za izločitev. V obravnavani zadevi se oškodovanec kot tožilec zgolj sklicuje na nekakšne svoje vloge glede katerih naj se „sodišče obrne na predsednika Višjega sodišča v Kopru“ ne da bi konkretno utemeljil razloge za dvom v nepristranskost sodnikov pritožbenega senata. Glede na to, da je iz njegovega predloga razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom izpodkopavanja avtoritete sodišča, je pritožbeno sodišče na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP takšen predlog oškodovanca kot tožilca zavrglo.
Nenazadnje že sama pritožbena navedba, da obsojenec kupuje plovilo, ki ga potrebuje za začetek dejavnosti, kaže, da ne drži obsojenčeva trditev, da nima premoženja in prihodkov in da ne more plačati zaostale preživnine, niti delno ne. Če obsojenec kupuje plovilo, pomeni, da neka denarna sredstva ima, vendar jih noče uporabiti za plačilo preživninskih obveznosti. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da je neizpolnitev posebnega pogoja izključno posledica obsojenčeve krivde.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožnikove pokojnine. Sporno razmerje med strankama v postopku je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženca. S to odločbo toženec res ni odpravil v tožbi napadenih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je potrebno njegovo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.
Po določbi 14. člena ZVarDod gre pravica do varstvenega dodatka uživalcu pokojnine od dneva pridobitve pravice do pokojnine, če je vložil zahtevo za njegovo priznanje v šestih mesecih od dneva vročitve odločbe o pravici do pokojnine. Ker je tožnica pridobila pravico do pokojnine s 1. 4. 2009, zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka pa je vložila dne 17. 9. 2009, gre tožnici pravica do varstvenega dodatka od dneva pridobitve pravice do pokojnine, torej od 1. 4. 2009 dalje.