ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožeča stranka je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o pritožbi tožeče stranke ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
potrjena prisilna poravnava – časovne meje pravnomočnosti – sklep o potrditvi prisilne poravnave – spor majhne vrednosti - pritožbene novote
Sodišče lahko upošteva učinke pravnomočno potrjene prisilne poravnave zgolj v okviru časovnih meja pravnomočnosti. V sporu majhne vrednosti, v katerem sodišče ni razpisalo naroka, je to trenutek vložitve druge pripravljalne vloge tožene stranke. Dejstva, ki so nastala po tem, so objektivno nova dejstva in jih v nobenem primeru ni mogoče upoštevati, niti v smislu pritožbenih novot.
ustavitev postopka - odločanje o ugovoru po pravnomočnem zaključku postopka - sodni penali
Najkasneje v pritožbi zoper sklep o ustavitvi izvršilnega postopka, v katerem je sodišče kot podlago za odločitev štelo umik predloga za izvršbo, bi moral dolžnik uveljavljati, da ustavitev izvršilnega postopka zaradi vloženega ugovora dolžnika, glede katerega le-ta še vedno izkazuje pravni interes, ni dopustna. Ker pa se je dolžnik konkludentno strinjal z ustavitvijo izvršilnega postopka (s tem, ko je pritožbeno ni izpodbijal), po pravnomočni ustavitvi in s tem koncu postopka ne more več pričakovati (meritorne) odločitve o svojem ugovoru.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013818
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZVZD člen 5, 6, 9.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožnica je bila pri prvo toženi stranki zaposlena na delovnem mestu šivilja. Spornega dne se je poškodovala na delu, ko se je po pohodni poti, ki je potekala preko dvorišča med kadrovsko službo in skladiščem, odpravila do šivalnice. Po približno 25 metrih hoje je zaradi izgube ravnotežja padla ter utrpela poškodbe. Prvo tožena stranka pohodne poti ni ustrezno očistila, in ni zagotovila, da bi bila ta v zgodnjih jutranjih urah, ko je zunaj še temno, ustrezno osvetljena, zato je podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Tožnica bi kot povprečno skrben človek, glede na dejstvo, da je noč pred tem snežilo, morala upoštevati, da so tla verjetno spolzka in je bilo potrebno po njih stopati previdneje kot v suhem vremenu. Glede na to, da nihče od drugih delavcev prvo tožene stranke tistega jutra na poti od vratarnice do šivalnice ni padel (spodrsnilo je le reševalcu, ki je prišel na kraj dogodka in je bil verjetno, tako kot tožnica, pri hoji manj previden), se je bilo, ob primerni pazljivosti in previdnosti, padcu mogoče izogniti. Zato je tožnica sama soprispevala k nastanku škode v deležu 20 %.
KPdg/2000 člen 145, 145/4, 145/5. KPdg člen 90, 90/6. ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 132.
solidarnostna pomoč - kolektivna pogodba - invalid III. kategorije - škoda - protipravno ravnanje
Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg) v 6. odstavku 90. člena določa, da lahko delodajalec izplača delavcu solidarnostno pomoč v višini ene povprečne plače delavca, izplačane v zadnjih treh mesecih, vendar ne več kot je povprečna plača na zaposlenega v RS v zadnjih treh mesecih, v primeru neprekinjene bolezni, ki traja najmanj šest mesecev ali elementarne nesreče, ki je prizadela delavca. Zmotno je stališče tožene stranke, da KPgd v 90. člen določa le možnost izplačila solidarnostne pomoči, ne pa dolžnosti izplačila. Ta določba le po višini omejuje višino izplačila iz naslova solidarnostne pomoči. Izplačilo solidarnostne pomoči v višini povprečne plače pri delodajalcu in ne povprečne plače na zaposlenega v RS je lahko za delodajalca ugodnejše oziroma predstavlja nižji znesek (od povprečne plače v RS). Le v tem kontekstu je mogoče razlagati besedo „lahko“, saj se izključno nanaša na višino izplačila.
Tožena stranka je s tem, ko ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico (invalidko III. kategorije) ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnala protipravno, zato je tožnici nastala premoženjska škoda, saj je dejansko delala polovični delovni čas, pravica do delne invalidske pokojnine pa ji ni bila priznana, ker s toženo stranko ni sklenila pogodbe o zaposlitvi skladno z odločbo ZPIZ. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine, ki tožnici ne bi nastala, če bi jo tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi razporedila na ustrezno delovno mesto in bi tožnica prejemala delno invalidsko pokojnino.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - delovnopravna kontinuiteta - sprememba delodajalca
Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik ves čas delovnega razmerja pri različnih delodajalcih v spornem času od leta 1995 dalje opravljal delo pralca vozil in po potrebi tudi druga opravila, da je delo ves čas opravljal v isti poslovni hiši na istem naslovu, da je (enako kot tudi drugi zaposleni) opravljal tudi delo pri gospodarskih družbah, pri katerih (še) ni bil zaposlen ter da formalna sprememba delodajalca in sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi na tožnikovo delo (in tudi ne na delo drugih zaposlenih) praktično ni vplivala, so podane okoliščine, ki kažejo na obstoj dejanske delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja. Zato je tožnik upravičen do višje odpravnine, kot je tista, ki mu je bila s strani tožene stranke izplačane za dve leti (formalne) delovne dobe, saj je za ugotovitev dolžine delovne dobe in posledično izračun višine odpravnine potrebno šteti delovnopravno kontinuiteto.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/1. ZPIZ-1 člen 27, 27/4, 27/5, 193.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - delavci pred upokojitvijo - starostna pokojnina - znižanje starostne meje
Znižanja starostne meje ni mogoče upoštevati pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. V skladi z zakonsko ureditvijo je od zavarovanca odvisno, ali bo za pridobitev pravice do starostne pokojnine uveljavljal znižanje starostne meje in na ta način izpolnil minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato pri razlagi pojma „izpolnitev pogojev za starostno upokojitev“ v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZDR-1 ni mogoče upoštevati znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
Presoja, ali je delavec, kateremu ima delodajalec namen odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, varovan pred odpovedjo v skladu s 114. členom ZDR-1, mora temeljiti na z vidika delodajalca objektivnih okoliščinah. Delodajalec lahko le na podlagi objektivnih okoliščin, ki jih je mogoče ugotoviti že v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, z gotovostjo ugotovi, ali ima delavec varstvo pred odpovedjo ali ne. Uveljavljanje znižanja zakonske meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni objektivna okoliščina, ki bi bila delodajalcu znana že ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev, ni mogoče upoštevati.
ZPP člen 236a, 236a/6, 286b, 339, 339/1. OZ člen 59, 59/3, 130, 130/1.
zastopnik družbe - predsednik uprave - predsednik nadzornega sveta - tuja pravna oseba - notranje omejitve zastopanja - obljuba dana drugemu - sprememba zakonodaje - pogoj za sklenitev pogodbe - neizpolnitev pogoja - odstop od predpogodbe - odškodninska odgovornost - odgovornost za neizpolnitev pogoja - pisne izjave prič
Kapitalsko družbo (d.d. ali d.o.o) lahko zastopa in predstavlja zgolj uprava oz. poslovodstvo, medtem ko je vloga nadzornega sveta v teh družbah zgolj v tem, da nadzoruje vodenje poslov družbe. Predsednik uprave tožene stranke je upravičen toženo stranko zastopati samostojno, pri čemer kakršnekoli notranje omejitve zastopanja oziroma vodenja poslov v razmerju do tretjih oseb nimajo nobenega pravnega učinka.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - tatvina
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, z obrazložitvijo, da je v okviru postopka varnostne preiskave opravila razgovor s tožnikom, ki je priznal, da je v obdobju zadnjih petih let večkrat odtujil odpadne blistre zdravil. Tožnikovo priznanje ni bilo prostovoljno, temveč izsiljeno. Tožnik je očitane kršitve priznal potem, ko je bil nepričakovano in nepripravljen pozvan na razgovor, obdolžen storitve kaznivega dejanja in bil kljub temu, da je izvršitev očitanih dejanj jasno zanikal, s strani oseb, ki so zanj predstavljale avtoriteto, podvržen dalj časa trajajočemu zaslišanju in zavajajočim trditvam, da obstajajo zoper njega obremenilni materialni dokazi, grožnjam, da bo primer predan policiji in opomnjen, da ima tri otroke in da je bil ob koncu zaslišanja tako uničen, da je bil pripravljen podpisati karkoli, da bi se zaslišanje končalo in da bi lahko odšel domov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik protipravno odtujil odpadne blistre zdravil, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnik je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za odpravo kršitve, uveljavljal v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožnikovi pritožbi ni odločila v 30 dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnik v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahteval sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storil. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnik tožbenega zahtevka ni oblikoval tako, da bi izrecno zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
Ker sam zakon daje prednost povrnitve predujma pred poplačilom ločitvenega upnika, je materialnopravno zmotno prepričanje, da bi morala biti sredstva (najprej) nakazana pritožniku kot ločitvenemu upniku.
ZDR člen 42, 126. OZ člen 45, 49, 94, 95. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - sporazum o znižanju plače - napake volje - zmota - grožnja - prevara - izpodbojna tožba - oblikovalni tožbeni zahtevek - dokazno breme - zavrnitev dokaznega predloga - bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja - stimulacija
Iz vsebine tožnikovih trditev izhaja, da uveljavlja napake volje pri sklenitvi sporazuma o znižanju plače, in sicer grožnjo ter prevaro, ki sta urejeni v 45. in 49. členu OZ. Za uveljavljanje napak volje pri sklepanju pogodbe, kar je po vsebini sporazum o znižanju plače, je pogodbo potrebno izpodbijati (94. in 95. člen OZ), in sicer z oblikovalnim tožbenim zahtevkom pred pristojnim sodiščem. Tega tožnik ni storil, zato sporazum o znižanju plače velja in se tožnik v predmetnem postopku ne more uspešno sklicevati na napake volje pri sklepanju tega sporazuma.
Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi izpovedb tožnika in direktorja tožene stranke in listinskih dokazov ugotovilo, da tožnik za toženo stranko ni pridobil določenega posla, zato do plačila vtoževane stimulacije ni upravičen. Glede na to, da sta izpovedbi tožnika in direktorja tožene stranke diametralno nasprotni, dokazno breme pa je na tožniku, ki je v ta namen substancirano predlagal zaslišanje tudi drugih prič, bi sodišče prve stopnje te dokaze moralo izvesti. Ker jih ni, je tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Odločitev tožene stranke, sprejeta na podlagi določb Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF (ZOPRZUJF), je postala pravnomočna. S to odločbo je tožena stranka sanirala pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj. S pravnomočno odločbo je bilo odločeno, da se tožniku nastala razlika izplača v dveh obrokih in brezobrestno. Odločitev je temeljila na določbi 2. člena ZOPRZUJF, ki je vprašanje izplačila razlike protiustavno znižanega dela pokojninskih dajatev uredil tako, da se upravičencem razlika izplača v nominalnem znesku, torej brez obresti. Zato tožnik ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 25, 37, 37/1. URS člen 8.
nova odmera pokojnine – mednarodni sporazum - sporazum o socialnem zavarovanju – poseg v pridobljene pravice
Vprašanje ponovne odmere pokojnin je urejeno v 37. členu Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Ker ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 15 let, 4 mesece pokojninske dobe, v Republiki Hrvaški pa 19 let in 8 mesecev, je bilo potrebno po določbah sporazuma pokojnino na novo odmeriti.
Navedeni sporazum ne določa učinkov za nazaj, temveč šele po njegovi uveljavitvi. Gre za ponovno odmero po uradni dolžnosti, vendar šele od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. Odločilen je torej datum in s tem dejansko stanje v času začetka novega postopka za ponovno odmero pokojnine.
KZ-1 člen 173, 173/3, 173/4. ZDR-1 člen 33, 35, 37, 84, 84/2, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZVrt člen 2, 4, 41. ZPP člen 7, 7/2, 13, 206, 206/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. URS člen 22.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - absolutna bistvena kršitev - kršitev kontradiktornosti - pravica do izjave - izvedensko mnenje
Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da prihaja sodišče prve stopnje v nasprotje pri obrazložitvi razlogov o odločilnih dejstvih, saj na eni strani v sodbi navaja, da ni dokazano, da bi pri očitanih kršitvah prišlo do spolne konotacije, na drugi strani pa sodišče pavšalno, brez podrobnejše utemeljitve, zaključi, da takšna ravnanja, kot se očitajo tožniku, predstavljajo hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti tožnika kot vzgojitelja. Pri tem sodišče ne pojasni, katere kršitve pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti je tožena stranka tekom postopka tožniku dokazala, oziroma zakaj takšne kršitve po mnenju sodišča predstavljajo hujše kršitve delovnih obveznosti. Sklicevanje sodišča, da je z očitanimi ravnanji tožnik storil kršitev po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, oziroma da je tak razlog za odpoved tožena stranka dokazala, saj naj bi tožnik kršil 33. člen ZDR-1 in 37. člen ZDR-1 ter 2. člen ZVrt, ne more nadomestiti ustrezne obrazložitve dokazne ocene sodišča oziroma presoje, katera dejstva se po oceni sodišča, štejejo za dokazana, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju.
Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da pri presoji odpovedi in v njej navedenih ravnanj ni bistveno, kakšne so naloge oziroma delovne zadolžitve in pristojnosti vzgojitelja, zaradi česar sodišče tudi ni dopustilo strankam, da postavljajo pričam vprašanja v zvezi s tem. Glede na to, da se tožniku v odpovedi očitajo konkretne kršitve, mora sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati, kakšne so bile delovne zadolžitve oziroma naloge delavca, saj se le tako lahko preizkusi, ali gre za kršitev delovnih obveznosti ali ne. S tem, ko sodišče strankam ni dopustilo postavitve vprašanj ali podajanje odgovorov v zvezi s siceršnjim delom tožnika, je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka
Materialnopravno podlago za vračilo neupravičeno prejetega otroškega dodatka predstavlja drugi odstavek 103. člena ZSDP (po katerem Center zahteva vračilo neupravičeno pridobljenih denarnih sredstev po tem zakonu). Ta znesek je toženka dolžna vrniti po določbi tretjega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla, to dolžan vrniti. V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga za izplačana sredstva, zato je izpolnjen dejanski stan za vrnitev preveč izplačanega zneska.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - individualni odpust - program razreševanja presežnih delavcev
Zaradi zmanjšanega obsega dela se je potreba po delu delavcev na delovnem mestu monter 2 zmanjšala. Tožena stranka je zmanjšala število zaposlenih na tem delovnem mestu s 24 na 21 zaposlenih delavcev in tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
V primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je v izključni pristojnosti delodajalca, da odloči, kateremu izmed delavcev bo prenehala pogodba o zaposlitvi. Pri tem delodajalec ni dolžan upoštevati posebnih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izmed več delavcev, ki delajo na enakem delovnem mestu. Tožena stranka zato niti v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila dolžna navajati razlogov za odločitev, da izmed 24 delavcev, ki so bili zaposleni na delovnem mestu monter 2, pogodbo o zaposlitvi odpove ravno tožnici.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - invalidnost II. kategorije - gostota dobe
Tožnik (invalid II. kategorije) lahko opravlja drugo delo z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Zato niso izpolnjeni pogoji po 2. alinei 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013831
ZPP člen 142, 339, 339/5, 392, 393, 397, 397/2, 398, 400. OZ člen 49.
sodna poravnava - razveljavitev - tožba na razveljavitev sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - prevara
Ureditev, po kateri je tožba na razveljavitev sodne poravnave izredno pravno sredstvo in ne tožba v navadnem civilno-pravnem sporu, kot to zmotno meni pritožba, je uvedel ZPP/99. Gre za posebno vrsto tožbe, tako imenovano procesno pravno tožbo, ki je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo. ZPP za postopek s tožbo za razveljavitev sodne poravnave napotuje na uporabo določb o obnovi postopka. Odločba, ki jo o takšni tožbi izda sodišče je bodisi procesne narave (o zavrženju po prvem odstavku 398. člena ZPP) bodisi meritorne (o zavrnitvi tožbe oz. dovolitvi tožbe in razveljavitvi sodne poravnave, izdane v prejšnjem postopku po 400. členu ZPP).
Tožencu ni mogoče očitati, da je z zvijačo napeljal tožečo stranko k sklenitvi sodne poravnave, ker jo ni imel namena izpolniti. Sodna poravnava ima moč pravnomočne sodne odločbe in predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, če je toženec zamujal s plačilom iz sklenjene sodne poravnave (17. člen Zakona o izvršbi). Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sodne poravnave utemeljeno zavrnilo.