izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - tatvina
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, z obrazložitvijo, da je v okviru postopka varnostne preiskave opravila razgovor s tožnikom, ki je priznal, da je v obdobju zadnjih petih let večkrat odtujil odpadne blistre zdravil. Tožnikovo priznanje ni bilo prostovoljno, temveč izsiljeno. Tožnik je očitane kršitve priznal potem, ko je bil nepričakovano in nepripravljen pozvan na razgovor, obdolžen storitve kaznivega dejanja in bil kljub temu, da je izvršitev očitanih dejanj jasno zanikal, s strani oseb, ki so zanj predstavljale avtoriteto, podvržen dalj časa trajajočemu zaslišanju in zavajajočim trditvam, da obstajajo zoper njega obremenilni materialni dokazi, grožnjam, da bo primer predan policiji in opomnjen, da ima tri otroke in da je bil ob koncu zaslišanja tako uničen, da je bil pripravljen podpisati karkoli, da bi se zaslišanje končalo in da bi lahko odšel domov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik protipravno odtujil odpadne blistre zdravil, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZPP člen 236a, 236a/6, 286b, 339, 339/1. OZ člen 59, 59/3, 130, 130/1.
zastopnik družbe - predsednik uprave - predsednik nadzornega sveta - tuja pravna oseba - notranje omejitve zastopanja - obljuba dana drugemu - sprememba zakonodaje - pogoj za sklenitev pogodbe - neizpolnitev pogoja - odstop od predpogodbe - odškodninska odgovornost - odgovornost za neizpolnitev pogoja - pisne izjave prič
Kapitalsko družbo (d.d. ali d.o.o) lahko zastopa in predstavlja zgolj uprava oz. poslovodstvo, medtem ko je vloga nadzornega sveta v teh družbah zgolj v tem, da nadzoruje vodenje poslov družbe. Predsednik uprave tožene stranke je upravičen toženo stranko zastopati samostojno, pri čemer kakršnekoli notranje omejitve zastopanja oziroma vodenja poslov v razmerju do tretjih oseb nimajo nobenega pravnega učinka.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 20a, 20a/3, 20a/5. ZPotK-1 člen 15, 15/1, 15/2.
notarski zapis kreditne pogodbe kot izvršilni naslov - dokazovanje uveljavitve odpoklicnega upravičenja - predčasna zapadlost kreditne obveznosti - potrošniški kredit
Uresničitev izrednega odpoklicnega upravičenja mora upnica tako dokazati najprej s sporočilom opomina dolžnici, s katerim izkazuje, da je nastalo pravno dejstvo, z nastankom katerega je upnik pridobil odpoklicno upravičenje (dolžnica v dodatno postavljenem roku ni poravnala zapadlih obveznosti) in nato še z izjavo o odpoklicu, s katero izkazuje, da je bilo odpoklicno upravičenje uresničeno. Slednje povzroči predčasno dospelost preostalega kredita, s čimer je izkazana tudi dospelost dolžničine obveznosti.
OZ člen 378. ZFPPIPP člen 269, 271, 278, 278/2. ZPP člen 180.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - objektivni pogoj izpodbojnosti - bistvena kršitev določb postopka - domneva izpodbojnosti - subjektivni pogoj izpodbojnosti - vrnitev stvari določene po vrsti - zmotna uporaba materialnega prava
Glede na to, da tožnica zahteva vrnitev generične stvari, saj je belo vino opredelila na način, da zahteva belo vino, ki je iste vrste in kakovosti kot po računu št. 001/2012, je sodišče druge stopnje prepričano, da je mogoče takšno stvar (vino) vrniti v naravi. Sicer drži stališče sodišča prve stopnje, da je belo vino toženka predelala in prodala tretjim osebam, vendar je v obravnavanem primeru potrebno predvsem upoštevati, da tožnica zahteva vrnitev generične stvari, ki jo je po zatrjevanju toženke mogoče vrniti.
Družba I. d.d. je kot tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtoževala pogodbeno kazen od toženke zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena v 12. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2005. To pogodbo sta sklenili družba J. d.d. in toženka. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se je dne 12. 11. 2007 J. d.d. preimenovala v I. d.d., ki je nastopala kot tožeča stranka vse do naroka za glavno obravnavo z dne 25. 11. 2013. Na tem naroku je tožeča stranka navedla, da zaradi pripojitve dela tožeče stranke k družbi H. d.d. popravlja naziv tožeče stranke in modificira tožbeni zahtevek tako, da se dotedanji naziv tožeče stranka I. d.d. nadomesti z novim nazivom H. d.d.. Tožeča stranka (družba H. d.d. ni dokazala, da je podana njena aktivna legitimacija v tem individualnem delovnem sporu. Predloženi dokazi namreč ne dajejo opore zaključku, da je od družbe I. d.d. prešla na družbo H. d.d. tudi terjatev, ki je bila v tem individualnem delovnem sporu vtoževana od toženke (bivše delavke družbe I. d.d.). Zato tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule iz tega naslova ni utemeljen.
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
Materialnopravno podlago za vračilo neupravičeno prejetega otroškega dodatka predstavlja drugi odstavek 103. člena ZSDP (po katerem Center zahteva vračilo neupravičeno pridobljenih denarnih sredstev po tem zakonu). Ta znesek je toženka dolžna vrniti po določbi tretjega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla, to dolžan vrniti. V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga za izplačana sredstva, zato je izpolnjen dejanski stan za vrnitev preveč izplačanega zneska.
KPdg/2000 člen 145, 145/4, 145/5. KPdg člen 90, 90/6. ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 132.
solidarnostna pomoč - kolektivna pogodba - invalid III. kategorije - škoda - protipravno ravnanje
Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg) v 6. odstavku 90. člena določa, da lahko delodajalec izplača delavcu solidarnostno pomoč v višini ene povprečne plače delavca, izplačane v zadnjih treh mesecih, vendar ne več kot je povprečna plača na zaposlenega v RS v zadnjih treh mesecih, v primeru neprekinjene bolezni, ki traja najmanj šest mesecev ali elementarne nesreče, ki je prizadela delavca. Zmotno je stališče tožene stranke, da KPgd v 90. člen določa le možnost izplačila solidarnostne pomoči, ne pa dolžnosti izplačila. Ta določba le po višini omejuje višino izplačila iz naslova solidarnostne pomoči. Izplačilo solidarnostne pomoči v višini povprečne plače pri delodajalcu in ne povprečne plače na zaposlenega v RS je lahko za delodajalca ugodnejše oziroma predstavlja nižji znesek (od povprečne plače v RS). Le v tem kontekstu je mogoče razlagati besedo „lahko“, saj se izključno nanaša na višino izplačila.
Tožena stranka je s tem, ko ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico (invalidko III. kategorije) ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnala protipravno, zato je tožnici nastala premoženjska škoda, saj je dejansko delala polovični delovni čas, pravica do delne invalidske pokojnine pa ji ni bila priznana, ker s toženo stranko ni sklenila pogodbe o zaposlitvi skladno z odločbo ZPIZ. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine, ki tožnici ne bi nastala, če bi jo tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi razporedila na ustrezno delovno mesto in bi tožnica prejemala delno invalidsko pokojnino.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka ni dokazala ekonomskega razloga, dokazala pa je obstoj organizacijskega razloga, to je ukinitev delovnega mesta tožeče stranke in razporeditev njenega dela med obstoječe delavce in sestrska podjetja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - invalidnost II. kategorije - gostota dobe
Tožnik (invalid II. kategorije) lahko opravlja drugo delo z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Zato niso izpolnjeni pogoji po 2. alinei 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013831
ZPP člen 142, 339, 339/5, 392, 393, 397, 397/2, 398, 400. OZ člen 49.
sodna poravnava - razveljavitev - tožba na razveljavitev sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - prevara
Ureditev, po kateri je tožba na razveljavitev sodne poravnave izredno pravno sredstvo in ne tožba v navadnem civilno-pravnem sporu, kot to zmotno meni pritožba, je uvedel ZPP/99. Gre za posebno vrsto tožbe, tako imenovano procesno pravno tožbo, ki je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo. ZPP za postopek s tožbo za razveljavitev sodne poravnave napotuje na uporabo določb o obnovi postopka. Odločba, ki jo o takšni tožbi izda sodišče je bodisi procesne narave (o zavrženju po prvem odstavku 398. člena ZPP) bodisi meritorne (o zavrnitvi tožbe oz. dovolitvi tožbe in razveljavitvi sodne poravnave, izdane v prejšnjem postopku po 400. členu ZPP).
Tožencu ni mogoče očitati, da je z zvijačo napeljal tožečo stranko k sklenitvi sodne poravnave, ker jo ni imel namena izpolniti. Sodna poravnava ima moč pravnomočne sodne odločbe in predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, če je toženec zamujal s plačilom iz sklenjene sodne poravnave (17. člen Zakona o izvršbi). Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sodne poravnave utemeljeno zavrnilo.
ZPIZ-2 v 194. členu določa, da je zavarovanec dolžan vrniti prejeti znesek, do katerega ni imel pravice, v skladu z določbami OZ. Ker je odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost z določenim dnem postala pravnomočna, je odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila. Tožnik je tako prejemal nekaj, do česar ni imel pravice in je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Zato je po določbi 190. člena OZ dolžan tisto, kar je prejel brez pravnega temelja in s čimer je bil na škodo drugega obogaten, vrniti.
Iz odločb imenovanega zdravnika izhaja, da je bil tožnik (invalid III. kategorije) v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, ne da bi bila pri tem določena 4 urna časovna omejitev. Zato ni dejanske podlage za obračun in izplačilo nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo le za 4 ure dnevno, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka.
ZPIZ-2 ne ureja več zavarovanja za telesne okvare in s tem pravice do invalidnine. Telesne okvare kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, so izločene iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odločeno je bilo, da se mora ta posebna pravica oziroma zavarovalni rizik telesnih okvar, ki ne vpliva na delovno zmožnost zavarovanca, na novo urediti zunaj pokojninskega sistema za vse državljane.
Tožnica je vlogo za priznanje invalidnine za telesno okvaro vložila v času veljavnosti ZPIZ-2. Njena telesna okvara je nastala kot posledica bolezni (in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni), zato na podlagi 3. odstavka 403. člena ZPIZ-2 nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.
ugotavljanje ničnosti notarskega zapisa v izvršilnem postopku
Ugovor ničnosti izvršilnega naslova je lahko predmet ugovorne obravnave šele, ko stranka razpolaga z listino, iz katere izhaja ničnost izvršilnega naslova, le-to pa mora dolžnik izposlovati v pravdnem postopku.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - delovnopravna kontinuiteta - sprememba delodajalca
Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik ves čas delovnega razmerja pri različnih delodajalcih v spornem času od leta 1995 dalje opravljal delo pralca vozil in po potrebi tudi druga opravila, da je delo ves čas opravljal v isti poslovni hiši na istem naslovu, da je (enako kot tudi drugi zaposleni) opravljal tudi delo pri gospodarskih družbah, pri katerih (še) ni bil zaposlen ter da formalna sprememba delodajalca in sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi na tožnikovo delo (in tudi ne na delo drugih zaposlenih) praktično ni vplivala, so podane okoliščine, ki kažejo na obstoj dejanske delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja. Zato je tožnik upravičen do višje odpravnine, kot je tista, ki mu je bila s strani tožene stranke izplačane za dve leti (formalne) delovne dobe, saj je za ugotovitev dolžine delovne dobe in posledično izračun višine odpravnine potrebno šteti delovnopravno kontinuiteto.
Ker sam zakon daje prednost povrnitve predujma pred poplačilom ločitvenega upnika, je materialnopravno zmotno prepričanje, da bi morala biti sredstva (najprej) nakazana pritožniku kot ločitvenemu upniku.
prerekana terjatev – terjatev temelječa na izvršilnem naslovu – kdo mora biti napoten na pravdo
Iz rubrike “podatki skladno s 70. členom ZFPPIPP“ pri 15. zaporedni številki končnega seznama z dne 20. 12. 2014 izhaja, da upnikova terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Torej bi moral biti na pot pravde napoten stečajni dolžnik.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013621
OZ člen 131, 131/1, 352, 352/2. ZDR člen 206. ZPIZ-1 člen 101, 387, 387/1, 387/1-1.
odškodninska odgovornost delodajalca varno delo - odločba ZPIZ - invalid - protipravnost - poslabšanje zdravstvenega stanja - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožena stranka se je zavestno odločila, da tožnika pusti delati na delovnem mestu, za katerega je bilo z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da za tožnika ni ustrezno in s tem obšla dolžnost razporeditve na drugo ustrezno delo in tožniku povzročila škodo. Zato je tožnikov odškodninski zahtevek utemeljen.
zavrženje pritožbe – predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Pritožnik sam pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da mu je bil sklep, zoper katerega se pritožuje, vročen 2. 12. 2013 in da je pritožbo vložil šele 23. 12. 2013. S predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem opravičuje zamudo, ni uspel. To pomeni, da se izpodbijanega sklepa zaradi zamude pri vloženi pritožbi ne da razveljaviti in vsebinsko obravnavati vložene pritožbe.