ZFPPIPP člen 387, 387/1, 500. ZPPSL člen 4, 4/1, 171, 171/2.
izbris samostojnega podjetnika - začetek stečajnega postopka po ZPPSL - odgovornost fizične osebe za prevzete neposlovne obveznosti - nadaljevanje prekinjenega izvršilnega postopka
Z izbrisom samostojnega podjetnika ne nastopi stanje, ko ni več dolžnika v izvršilnem naslovu, saj fizična oseba še vedno obstaja in je stranka v postopku.
OZ člen 378. ZFPPIPP člen 269, 271, 278, 278/2. ZPP člen 180.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - objektivni pogoj izpodbojnosti - bistvena kršitev določb postopka - domneva izpodbojnosti - subjektivni pogoj izpodbojnosti - vrnitev stvari določene po vrsti - zmotna uporaba materialnega prava
Glede na to, da tožnica zahteva vrnitev generične stvari, saj je belo vino opredelila na način, da zahteva belo vino, ki je iste vrste in kakovosti kot po računu št. 001/2012, je sodišče druge stopnje prepričano, da je mogoče takšno stvar (vino) vrniti v naravi. Sicer drži stališče sodišča prve stopnje, da je belo vino toženka predelala in prodala tretjim osebam, vendar je v obravnavanem primeru potrebno predvsem upoštevati, da tožnica zahteva vrnitev generične stvari, ki jo je po zatrjevanju toženke mogoče vrniti.
ugotavljanje ničnosti notarskega zapisa v izvršilnem postopku
Ugovor ničnosti izvršilnega naslova je lahko predmet ugovorne obravnave šele, ko stranka razpolaga z listino, iz katere izhaja ničnost izvršilnega naslova, le-to pa mora dolžnik izposlovati v pravdnem postopku.
Tožena stranka ter tedaj (edina) reprezentativna sindikata so sklenili pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta. Tožena stranka se je zavezala financirati pokojninski načrt in za vsakega vključenega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, plačevati določen procent mesečne bruto plače. Nato je tožena stranka vsem trem reprezentativnim sindikatom poslala predlog aneksa II k navedeni pogodbi, po katerem naj bi tožena stranka (delodajalec) od določenega dne dalje prenehala s plačevanjem premij zaradi ekonomskih oz. finančnih težav. Dva reprezentativna sindikata sta aneks št. II podpisala, en sindikat pa ne. Podpisal ga je šele naknadno. Tožena stranka je z določenim mesecem prenehala s plačevanjem premij za vse zaposlene, tudi za tožnika. Zato tožnik v tem sporu vtožuje, da mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja.
Niti 11. členu ZKolP niti v drugih določbah tega zakona za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ni določen poseben kvorum za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Za obravnavani primer to pomeni, da je bil aneks št. II, ki sta ga sklenila reprezentativna sindikata, veljavno sklenjen, vendar pa velja le za podpisnike. Ker aneksa št. II tretji od reprezentativnih sindikatov ni podpisal, to pomeni, da sta pri toženi stranki v veljavi tako prvotna pogodba kot tudi aneks št. II. Po določbi 2. odstavka 11. člena ZkolP se v primeru, če delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. V obdobju do sklenitve aneksa s strani tretjega reprezentativnega sindikata velja pogodba (brez aneksa št. II), ker je za delavca ugodnejša, zato je tožbeni zahtevek za plačilo premij za sporno obdobje po temelju utemeljen.
ZDR člen 42, 126. OZ člen 45, 49, 94, 95. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - sporazum o znižanju plače - napake volje - zmota - grožnja - prevara - izpodbojna tožba - oblikovalni tožbeni zahtevek - dokazno breme - zavrnitev dokaznega predloga - bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja - stimulacija
Iz vsebine tožnikovih trditev izhaja, da uveljavlja napake volje pri sklenitvi sporazuma o znižanju plače, in sicer grožnjo ter prevaro, ki sta urejeni v 45. in 49. členu OZ. Za uveljavljanje napak volje pri sklepanju pogodbe, kar je po vsebini sporazum o znižanju plače, je pogodbo potrebno izpodbijati (94. in 95. člen OZ), in sicer z oblikovalnim tožbenim zahtevkom pred pristojnim sodiščem. Tega tožnik ni storil, zato sporazum o znižanju plače velja in se tožnik v predmetnem postopku ne more uspešno sklicevati na napake volje pri sklepanju tega sporazuma.
Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi izpovedb tožnika in direktorja tožene stranke in listinskih dokazov ugotovilo, da tožnik za toženo stranko ni pridobil določenega posla, zato do plačila vtoževane stimulacije ni upravičen. Glede na to, da sta izpovedbi tožnika in direktorja tožene stranke diametralno nasprotni, dokazno breme pa je na tožniku, ki je v ta namen substancirano predlagal zaslišanje tudi drugih prič, bi sodišče prve stopnje te dokaze moralo izvesti. Ker jih ni, je tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
potrjena prisilna poravnava – časovne meje pravnomočnosti – sklep o potrditvi prisilne poravnave – spor majhne vrednosti - pritožbene novote
Sodišče lahko upošteva učinke pravnomočno potrjene prisilne poravnave zgolj v okviru časovnih meja pravnomočnosti. V sporu majhne vrednosti, v katerem sodišče ni razpisalo naroka, je to trenutek vložitve druge pripravljalne vloge tožene stranke. Dejstva, ki so nastala po tem, so objektivno nova dejstva in jih v nobenem primeru ni mogoče upoštevati, niti v smislu pritožbenih novot.
ZPIZ-2 ne ureja več zavarovanja za telesne okvare in s tem pravice do invalidnine. Telesne okvare kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, so izločene iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odločeno je bilo, da se mora ta posebna pravica oziroma zavarovalni rizik telesnih okvar, ki ne vpliva na delovno zmožnost zavarovanca, na novo urediti zunaj pokojninskega sistema za vse državljane.
Tožnica je vlogo za priznanje invalidnine za telesno okvaro vložila v času veljavnosti ZPIZ-2. Njena telesna okvara je nastala kot posledica bolezni (in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni), zato na podlagi 3. odstavka 403. člena ZPIZ-2 nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.
Tožnica je prvo toženi stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je kršila določbo 4. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR-1, saj tožnici dvakrat zaporedoma in v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. V skladu s 3. odstavkom 111. člena ZDR-1 je tožnica upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Med drugo in prvo toženo stranko je prišlo do prenosa oziroma prevzema dejavnosti in zaradi tega za tožnico do spremembe delodajalca na podlagi določb 73. člena ZDR. Ker tožnica dejstev, ki bi pomenila objektivno poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi po spremembi delodajalca zaradi prenosa dejavnosti, ne zatrjuje, saj zatrjuje, da ji prvo tožena stranka kot njen delodajalec ni oziroma ni pravočasno plačevala plače, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca, drugo tožena stranka za kršitve prvo tožene stranke ne more odgovarjati. Zato tožničin zahtevek zoper drugo toženo stranko ni utemeljen.
ZDR člen 6, 6/1, 6/6, 6/7, 204, 204/5.OZ člen 352, 352/1.
neizbran kandidat - postopek izbire - diskriminacija - odškodnina - odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - zastaranje - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Tožnik je bil s sklepom obveščen o neizbiri. Tožbo je vložil po izteku 30-dnevnega roka od prejema tega sklepa, zato je zamudil rok za vložitev tožbe, ki ga določa peti odstavek 204. člena ZDR. Ni bistveno, ali je škoda nastala kasneje (v tožnikovem primeru takrat, ko je prejemal nižjo plačo na drugem delovnem mestu oziroma je bil brezposeln), saj ZDR v sedmem odstavku 6. člena predvideva odškodnino, ki jo sodišče odmeri po tožbi, vloženi v roku iz petega odstavka 204. člena ZDR, ko bodoča škoda po naravi stvari še ni nastala. Odškodnina po 6. členu ZDR ne predstavlja odškodnine po splošnih načelih civilnega prava, temveč „sui generis“ odškodnino, pri določitvi katere sodišče lahko upošteva tudi škodo, ki jo bo v prihodnosti utrpel neizbrani diskriminirani kandidat. Zato kasneje, po poteku roka iz petega odstavka 204. člena ZDR, te odškodnine neizbrani kandidat ne more več uspešno uveljavljati in dokazovati, da je bil pri izbiri diskriminiran. Zato je tožnikov odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - pobot izplačila plače - regres za letni dopust
Tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni redno izplačevala plač, oz. mu ni plačala plač za več mesecev, zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.
136. člen ZDR določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih pogojih. Pravilno in utemeljeno je bilo zadržanje plač na podlagi sklepa o izvršbi, kar med strankama ni bilo sporno in tožnik tega v tem sporu ni uveljavljal. Vsa ostala zadrževanja izplačila plače pa so neveljavna, ker tožena stranka ni z ničemer izkazala, da bi tožnik pisno pristal na kakršnokoli neizplačilo plače. Ker tožena stranka ni izkazala, da njene terjatve do tožnika obstojijo, je sodišče pravilno štelo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost - dokazno breme
Tožena stranka je dokazala, da je tožnica zlorabila svoj položaj in uporabila taksi prevoze v spornem obdobju v zasebni namen. Po stališču revizijskega sodišča kršitev obstaja, tudi če je tožena stranka tožnici v odpovedi očitala, da je vse taksi prevoze, ki jih je naročila, uporabila v zasebne namene in se je v postopku izkazalo, da so nekateri prevozi vendarle bili službeni. Tožnica je s prekoračitvijo omejitve uporabe službenega telefona huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem je ravnala neskrbno, zato ji je tožena stranka upravičeno očitala hudo malomarnost. Zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013818
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZVZD člen 5, 6, 9.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožnica je bila pri prvo toženi stranki zaposlena na delovnem mestu šivilja. Spornega dne se je poškodovala na delu, ko se je po pohodni poti, ki je potekala preko dvorišča med kadrovsko službo in skladiščem, odpravila do šivalnice. Po približno 25 metrih hoje je zaradi izgube ravnotežja padla ter utrpela poškodbe. Prvo tožena stranka pohodne poti ni ustrezno očistila, in ni zagotovila, da bi bila ta v zgodnjih jutranjih urah, ko je zunaj še temno, ustrezno osvetljena, zato je podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Tožnica bi kot povprečno skrben človek, glede na dejstvo, da je noč pred tem snežilo, morala upoštevati, da so tla verjetno spolzka in je bilo potrebno po njih stopati previdneje kot v suhem vremenu. Glede na to, da nihče od drugih delavcev prvo tožene stranke tistega jutra na poti od vratarnice do šivalnice ni padel (spodrsnilo je le reševalcu, ki je prišel na kraj dogodka in je bil verjetno, tako kot tožnica, pri hoji manj previden), se je bilo, ob primerni pazljivosti in previdnosti, padcu mogoče izogniti. Zato je tožnica sama soprispevala k nastanku škode v deležu 20 %.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - delovnopravna kontinuiteta - sprememba delodajalca
Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik ves čas delovnega razmerja pri različnih delodajalcih v spornem času od leta 1995 dalje opravljal delo pralca vozil in po potrebi tudi druga opravila, da je delo ves čas opravljal v isti poslovni hiši na istem naslovu, da je (enako kot tudi drugi zaposleni) opravljal tudi delo pri gospodarskih družbah, pri katerih (še) ni bil zaposlen ter da formalna sprememba delodajalca in sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi na tožnikovo delo (in tudi ne na delo drugih zaposlenih) praktično ni vplivala, so podane okoliščine, ki kažejo na obstoj dejanske delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja. Zato je tožnik upravičen do višje odpravnine, kot je tista, ki mu je bila s strani tožene stranke izplačane za dve leti (formalne) delovne dobe, saj je za ugotovitev dolžine delovne dobe in posledično izračun višine odpravnine potrebno šteti delovnopravno kontinuiteto.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 20a, 20a/3, 20a/5. ZPotK-1 člen 15, 15/1, 15/2.
notarski zapis kreditne pogodbe kot izvršilni naslov - dokazovanje uveljavitve odpoklicnega upravičenja - predčasna zapadlost kreditne obveznosti - potrošniški kredit
Uresničitev izrednega odpoklicnega upravičenja mora upnica tako dokazati najprej s sporočilom opomina dolžnici, s katerim izkazuje, da je nastalo pravno dejstvo, z nastankom katerega je upnik pridobil odpoklicno upravičenje (dolžnica v dodatno postavljenem roku ni poravnala zapadlih obveznosti) in nato še z izjavo o odpoklicu, s katero izkazuje, da je bilo odpoklicno upravičenje uresničeno. Slednje povzroči predčasno dospelost preostalega kredita, s čimer je izkazana tudi dospelost dolžničine obveznosti.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/1. ZPIZ-1 člen 27, 27/4, 27/5, 193.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - delavci pred upokojitvijo - starostna pokojnina - znižanje starostne meje
Znižanja starostne meje ni mogoče upoštevati pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. V skladi z zakonsko ureditvijo je od zavarovanca odvisno, ali bo za pridobitev pravice do starostne pokojnine uveljavljal znižanje starostne meje in na ta način izpolnil minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato pri razlagi pojma „izpolnitev pogojev za starostno upokojitev“ v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZDR-1 ni mogoče upoštevati znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
Presoja, ali je delavec, kateremu ima delodajalec namen odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, varovan pred odpovedjo v skladu s 114. členom ZDR-1, mora temeljiti na z vidika delodajalca objektivnih okoliščinah. Delodajalec lahko le na podlagi objektivnih okoliščin, ki jih je mogoče ugotoviti že v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, z gotovostjo ugotovi, ali ima delavec varstvo pred odpovedjo ali ne. Uveljavljanje znižanja zakonske meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni objektivna okoliščina, ki bi bila delodajalcu znana že ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev, ni mogoče upoštevati.
ZDR člen 42, 126, 204, 204/4. ZJU člen 21, 21/1. ZSPJS člen 7, 7/5.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - plača - obveznost plačila - sodno varstvo - denarna terjatev - medicinska sestra
Tožnice so v spornem obdobju opravljale dela in naloge delovnega mesta zobozdravstveni asistent, čeprav so bile formalno razporejene na delovno mesto srednje medicinske sestre v ambulanti. Zato so upravičene do plačila po dejanskem delu, torej do plačila, kot bi ga prejele, če bi imele sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto zobozdravstveni asistent.
Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni poseglo v organiziranje delovnega procesa in sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki, saj je njegova odločitev temeljila na ugotovitvi, da je tožena stranka imela organizirano delo tudi za delovno mesto zobozdravstveni asistent, ki so ga tožnice opravljale (kljub temu, da tega delovnega mesta formalno ni imela sistemiziranega). Sodišče prve stopnje ni naložilo toženi stranki, da v sistemizacijo vnese določeno delovno mesto, kot to smiselno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, temveč ji je le naložilo, da tožnicam izplača plačilo glede na dejansko opravljeno delo.
Ker sam zakon daje prednost povrnitve predujma pred poplačilom ločitvenega upnika, je materialnopravno zmotno prepričanje, da bi morala biti sredstva (najprej) nakazana pritožniku kot ločitvenemu upniku.
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - bolezen
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri tožnici zaradi posledic poklicne bolezni v 30 % in bolezni v 70 % od določenega dne dalje podana invalidnost I. kategorije. Zato je tožbenemu zahtevku na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno ugodilo.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 25, 37, 37/1. URS člen 8.
nova odmera pokojnine – mednarodni sporazum - sporazum o socialnem zavarovanju – poseg v pridobljene pravice
Vprašanje ponovne odmere pokojnin je urejeno v 37. členu Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Ker ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 15 let, 4 mesece pokojninske dobe, v Republiki Hrvaški pa 19 let in 8 mesecev, je bilo potrebno po določbah sporazuma pokojnino na novo odmeriti.
Navedeni sporazum ne določa učinkov za nazaj, temveč šele po njegovi uveljavitvi. Gre za ponovno odmero po uradni dolžnosti, vendar šele od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. Odločilen je torej datum in s tem dejansko stanje v času začetka novega postopka za ponovno odmero pokojnine.