Odločitev tožene stranke, sprejeta na podlagi določb Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF (ZOPRZUJF), je postala pravnomočna. S to odločbo je tožena stranka sanirala pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj. S pravnomočno odločbo je bilo odločeno, da se tožniku nastala razlika izplača v dveh obrokih in brezobrestno. Odločitev je temeljila na določbi 2. člena ZOPRZUJF, ki je vprašanje izplačila razlike protiustavno znižanega dela pokojninskih dajatev uredil tako, da se upravičencem razlika izplača v nominalnem znesku, torej brez obresti. Zato tožnik ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - bolezen
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri tožnici zaradi posledic poklicne bolezni v 30 % in bolezni v 70 % od določenega dne dalje podana invalidnost I. kategorije. Zato je tožbenemu zahtevku na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno ugodilo.
ustavitev postopka - odločanje o ugovoru po pravnomočnem zaključku postopka - sodni penali
Najkasneje v pritožbi zoper sklep o ustavitvi izvršilnega postopka, v katerem je sodišče kot podlago za odločitev štelo umik predloga za izvršbo, bi moral dolžnik uveljavljati, da ustavitev izvršilnega postopka zaradi vloženega ugovora dolžnika, glede katerega le-ta še vedno izkazuje pravni interes, ni dopustna. Ker pa se je dolžnik konkludentno strinjal z ustavitvijo izvršilnega postopka (s tem, ko je pritožbeno ni izpodbijal), po pravnomočni ustavitvi in s tem koncu postopka ne more več pričakovati (meritorne) odločitve o svojem ugovoru.
potrjena prisilna poravnava – časovne meje pravnomočnosti – sklep o potrditvi prisilne poravnave – spor majhne vrednosti - pritožbene novote
Sodišče lahko upošteva učinke pravnomočno potrjene prisilne poravnave zgolj v okviru časovnih meja pravnomočnosti. V sporu majhne vrednosti, v katerem sodišče ni razpisalo naroka, je to trenutek vložitve druge pripravljalne vloge tožene stranke. Dejstva, ki so nastala po tem, so objektivno nova dejstva in jih v nobenem primeru ni mogoče upoštevati, niti v smislu pritožbenih novot.
Tožena stranka ter tedaj (edina) reprezentativna sindikata so sklenili pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta. Tožena stranka se je zavezala financirati pokojninski načrt in za vsakega vključenega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, plačevati določen procent mesečne bruto plače. Nato je tožena stranka vsem trem reprezentativnim sindikatom poslala predlog aneksa II k navedeni pogodbi, po katerem naj bi tožena stranka (delodajalec) od določenega dne dalje prenehala s plačevanjem premij zaradi ekonomskih oz. finančnih težav. Dva reprezentativna sindikata sta aneks št. II podpisala, en sindikat pa ne. Podpisal ga je šele naknadno. Tožena stranka je z določenim mesecem prenehala s plačevanjem premij za vse zaposlene, tudi za tožnika. Zato tožnik v tem sporu vtožuje, da mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja.
Niti 11. členu ZKolP niti v drugih določbah tega zakona za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ni določen poseben kvorum za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Za obravnavani primer to pomeni, da je bil aneks št. II, ki sta ga sklenila reprezentativna sindikata, veljavno sklenjen, vendar pa velja le za podpisnike. Ker aneksa št. II tretji od reprezentativnih sindikatov ni podpisal, to pomeni, da sta pri toženi stranki v veljavi tako prvotna pogodba kot tudi aneks št. II. Po določbi 2. odstavka 11. člena ZkolP se v primeru, če delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. V obdobju do sklenitve aneksa s strani tretjega reprezentativnega sindikata velja pogodba (brez aneksa št. II), ker je za delavca ugodnejša, zato je tožbeni zahtevek za plačilo premij za sporno obdobje po temelju utemeljen.
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnik je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za odpravo kršitve, uveljavljal v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožnikovi pritožbi ni odločila v 30 dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnik v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahteval sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storil. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnik tožbenega zahtevka ni oblikoval tako, da bi izrecno zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
prerekana terjatev – terjatev temelječa na izvršilnem naslovu – kdo mora biti napoten na pravdo
Iz rubrike “podatki skladno s 70. členom ZFPPIPP“ pri 15. zaporedni številki končnega seznama z dne 20. 12. 2014 izhaja, da upnikova terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Torej bi moral biti na pot pravde napoten stečajni dolžnik.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013621
OZ člen 131, 131/1, 352, 352/2. ZDR člen 206. ZPIZ-1 člen 101, 387, 387/1, 387/1-1.
odškodninska odgovornost delodajalca varno delo - odločba ZPIZ - invalid - protipravnost - poslabšanje zdravstvenega stanja - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožena stranka se je zavestno odločila, da tožnika pusti delati na delovnem mestu, za katerega je bilo z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da za tožnika ni ustrezno in s tem obšla dolžnost razporeditve na drugo ustrezno delo in tožniku povzročila škodo. Zato je tožnikov odškodninski zahtevek utemeljen.
Ker sam zakon daje prednost povrnitve predujma pred poplačilom ločitvenega upnika, je materialnopravno zmotno prepričanje, da bi morala biti sredstva (najprej) nakazana pritožniku kot ločitvenemu upniku.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 25, 37, 37/1. URS člen 8.
nova odmera pokojnine – mednarodni sporazum - sporazum o socialnem zavarovanju – poseg v pridobljene pravice
Vprašanje ponovne odmere pokojnin je urejeno v 37. členu Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Ker ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 15 let, 4 mesece pokojninske dobe, v Republiki Hrvaški pa 19 let in 8 mesecev, je bilo potrebno po določbah sporazuma pokojnino na novo odmeriti.
Navedeni sporazum ne določa učinkov za nazaj, temveč šele po njegovi uveljavitvi. Gre za ponovno odmero po uradni dolžnosti, vendar šele od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. Odločilen je torej datum in s tem dejansko stanje v času začetka novega postopka za ponovno odmero pokojnine.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 20a, 20a/3, 20a/5. ZPotK-1 člen 15, 15/1, 15/2.
notarski zapis kreditne pogodbe kot izvršilni naslov - dokazovanje uveljavitve odpoklicnega upravičenja - predčasna zapadlost kreditne obveznosti - potrošniški kredit
Uresničitev izrednega odpoklicnega upravičenja mora upnica tako dokazati najprej s sporočilom opomina dolžnici, s katerim izkazuje, da je nastalo pravno dejstvo, z nastankom katerega je upnik pridobil odpoklicno upravičenje (dolžnica v dodatno postavljenem roku ni poravnala zapadlih obveznosti) in nato še z izjavo o odpoklicu, s katero izkazuje, da je bilo odpoklicno upravičenje uresničeno. Slednje povzroči predčasno dospelost preostalega kredita, s čimer je izkazana tudi dospelost dolžničine obveznosti.
stvarna pristojnost – vrednost spornega predmeta – ugotovitev vrednosti spornega predmeta – tožba zaradi neveljavnost oporoke
Pri določitvi vrednosti spornega predmeta glede zahtevka na neveljavnost oporoke in zaradi neutemeljenosti razdedinjenja (na hiter in primeren način) zadošča, da sodišče upošteva premoženje, ki je predmet oporočnega dedovanja, ugotavljanje zapustnikovih dolgov pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v takšni pravdi ni potrebno in ta okvir presega.
KZ-1 člen 173, 173/3, 173/4. ZDR-1 člen 33, 35, 37, 84, 84/2, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZVrt člen 2, 4, 41. ZPP člen 7, 7/2, 13, 206, 206/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. URS člen 22.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - absolutna bistvena kršitev - kršitev kontradiktornosti - pravica do izjave - izvedensko mnenje
Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da prihaja sodišče prve stopnje v nasprotje pri obrazložitvi razlogov o odločilnih dejstvih, saj na eni strani v sodbi navaja, da ni dokazano, da bi pri očitanih kršitvah prišlo do spolne konotacije, na drugi strani pa sodišče pavšalno, brez podrobnejše utemeljitve, zaključi, da takšna ravnanja, kot se očitajo tožniku, predstavljajo hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti tožnika kot vzgojitelja. Pri tem sodišče ne pojasni, katere kršitve pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti je tožena stranka tekom postopka tožniku dokazala, oziroma zakaj takšne kršitve po mnenju sodišča predstavljajo hujše kršitve delovnih obveznosti. Sklicevanje sodišča, da je z očitanimi ravnanji tožnik storil kršitev po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, oziroma da je tak razlog za odpoved tožena stranka dokazala, saj naj bi tožnik kršil 33. člen ZDR-1 in 37. člen ZDR-1 ter 2. člen ZVrt, ne more nadomestiti ustrezne obrazložitve dokazne ocene sodišča oziroma presoje, katera dejstva se po oceni sodišča, štejejo za dokazana, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju.
Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da pri presoji odpovedi in v njej navedenih ravnanj ni bistveno, kakšne so naloge oziroma delovne zadolžitve in pristojnosti vzgojitelja, zaradi česar sodišče tudi ni dopustilo strankam, da postavljajo pričam vprašanja v zvezi s tem. Glede na to, da se tožniku v odpovedi očitajo konkretne kršitve, mora sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati, kakšne so bile delovne zadolžitve oziroma naloge delavca, saj se le tako lahko preizkusi, ali gre za kršitev delovnih obveznosti ali ne. S tem, ko sodišče strankam ni dopustilo postavitve vprašanj ali podajanje odgovorov v zvezi s siceršnjim delom tožnika, je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka
Materialnopravno podlago za vračilo neupravičeno prejetega otroškega dodatka predstavlja drugi odstavek 103. člena ZSDP (po katerem Center zahteva vračilo neupravičeno pridobljenih denarnih sredstev po tem zakonu). Ta znesek je toženka dolžna vrniti po določbi tretjega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla, to dolžan vrniti. V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga za izplačana sredstva, zato je izpolnjen dejanski stan za vrnitev preveč izplačanega zneska.
ZDR člen 130, 130/1. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja člen 5. OZ člen 191.
potni stroški - povračilo stroškov v zvezi z delom - kilometrina - pobotni ugovor - neupravičena obogatitev
Tožnik, ki je bil zaposlen pri toženi stranki kot odvetniški kandidat je v spornem obdobju opravil službena potovanja z uporabo lastnega avtomobila. Kljub temu, da mu tožena stranka potnih nalogov za ta potovanja ni izdajala, je tožnik upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali zaradi potovanj.
Tožnik je moral pri svojem delu uporabljati svoj lastni avtomobil kot najracionalnejšo obliko prevoza, da se je lahko udeležil narokov in drugih procesnih dejanj. Glede na naravo tožnikovega dela je bilo najbolj racionalno prevozno sredstvo za tožnika v zvezi z njegovim delom osebni avtomobil in ne javni prevoz. Ker je tožnik na službenih poteh uporabljal lastni avtomobil, je upravičen do povrnitve stroškov kilometrine.
Tožena stranka ni dokazala sklenitve dogovora o tem, da bo vpisnino za vpis v imenik odvetniških kandidatov za tožnika zgolj založila in da bi ji tožnik moral založeni znesek povrniti. Ker si tožena stranka ni pridržala pravice, od tožnika zahtevati vrnitev izplačanega zneska, niti ni plačala tega zneska, da bi se izognila sili, zneska vpisnine, ki ga je plačala tožniku, nima pravice zahtevati nazaj (191. člen OZ).
spor majhne vrednosti – rezervni sklad – pogodba o upravljanju – soseska – neustrezno sklicevanje na ustaljeno sodno prakso
Glede na različnost izpodbijanih dejanskih podlag sodb sodišča prve stopnje o ustaljeni sodni praksi višjih sodišč niti ni mogoče govoriti. Materialnopravni zaključki v odločbah višjega sodišča so namreč vezani na po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki izvira iz vsakič posebej podane trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013818
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZVZD člen 5, 6, 9.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožnica je bila pri prvo toženi stranki zaposlena na delovnem mestu šivilja. Spornega dne se je poškodovala na delu, ko se je po pohodni poti, ki je potekala preko dvorišča med kadrovsko službo in skladiščem, odpravila do šivalnice. Po približno 25 metrih hoje je zaradi izgube ravnotežja padla ter utrpela poškodbe. Prvo tožena stranka pohodne poti ni ustrezno očistila, in ni zagotovila, da bi bila ta v zgodnjih jutranjih urah, ko je zunaj še temno, ustrezno osvetljena, zato je podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Tožnica bi kot povprečno skrben človek, glede na dejstvo, da je noč pred tem snežilo, morala upoštevati, da so tla verjetno spolzka in je bilo potrebno po njih stopati previdneje kot v suhem vremenu. Glede na to, da nihče od drugih delavcev prvo tožene stranke tistega jutra na poti od vratarnice do šivalnice ni padel (spodrsnilo je le reševalcu, ki je prišel na kraj dogodka in je bil verjetno, tako kot tožnica, pri hoji manj previden), se je bilo, ob primerni pazljivosti in previdnosti, padcu mogoče izogniti. Zato je tožnica sama soprispevala k nastanku škode v deležu 20 %.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost - dokazno breme
Tožena stranka je dokazala, da je tožnica zlorabila svoj položaj in uporabila taksi prevoze v spornem obdobju v zasebni namen. Po stališču revizijskega sodišča kršitev obstaja, tudi če je tožena stranka tožnici v odpovedi očitala, da je vse taksi prevoze, ki jih je naročila, uporabila v zasebne namene in se je v postopku izkazalo, da so nekateri prevozi vendarle bili službeni. Tožnica je s prekoračitvijo omejitve uporabe službenega telefona huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem je ravnala neskrbno, zato ji je tožena stranka upravičeno očitala hudo malomarnost. Zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - tatvina
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, z obrazložitvijo, da je v okviru postopka varnostne preiskave opravila razgovor s tožnikom, ki je priznal, da je v obdobju zadnjih petih let večkrat odtujil odpadne blistre zdravil. Tožnikovo priznanje ni bilo prostovoljno, temveč izsiljeno. Tožnik je očitane kršitve priznal potem, ko je bil nepričakovano in nepripravljen pozvan na razgovor, obdolžen storitve kaznivega dejanja in bil kljub temu, da je izvršitev očitanih dejanj jasno zanikal, s strani oseb, ki so zanj predstavljale avtoriteto, podvržen dalj časa trajajočemu zaslišanju in zavajajočim trditvam, da obstajajo zoper njega obremenilni materialni dokazi, grožnjam, da bo primer predan policiji in opomnjen, da ima tri otroke in da je bil ob koncu zaslišanja tako uničen, da je bil pripravljen podpisati karkoli, da bi se zaslišanje končalo in da bi lahko odšel domov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik protipravno odtujil odpadne blistre zdravil, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDR člen 6, 6/1, 6/6, 6/7, 204, 204/5.OZ člen 352, 352/1.
neizbran kandidat - postopek izbire - diskriminacija - odškodnina - odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - zastaranje - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Tožnik je bil s sklepom obveščen o neizbiri. Tožbo je vložil po izteku 30-dnevnega roka od prejema tega sklepa, zato je zamudil rok za vložitev tožbe, ki ga določa peti odstavek 204. člena ZDR. Ni bistveno, ali je škoda nastala kasneje (v tožnikovem primeru takrat, ko je prejemal nižjo plačo na drugem delovnem mestu oziroma je bil brezposeln), saj ZDR v sedmem odstavku 6. člena predvideva odškodnino, ki jo sodišče odmeri po tožbi, vloženi v roku iz petega odstavka 204. člena ZDR, ko bodoča škoda po naravi stvari še ni nastala. Odškodnina po 6. členu ZDR ne predstavlja odškodnine po splošnih načelih civilnega prava, temveč „sui generis“ odškodnino, pri določitvi katere sodišče lahko upošteva tudi škodo, ki jo bo v prihodnosti utrpel neizbrani diskriminirani kandidat. Zato kasneje, po poteku roka iz petega odstavka 204. člena ZDR, te odškodnine neizbrani kandidat ne more več uspešno uveljavljati in dokazovati, da je bil pri izbiri diskriminiran. Zato je tožnikov odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.