ZDR člen 42, 126. OZ člen 45, 49, 94, 95. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - sporazum o znižanju plače - napake volje - zmota - grožnja - prevara - izpodbojna tožba - oblikovalni tožbeni zahtevek - dokazno breme - zavrnitev dokaznega predloga - bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja - stimulacija
Iz vsebine tožnikovih trditev izhaja, da uveljavlja napake volje pri sklenitvi sporazuma o znižanju plače, in sicer grožnjo ter prevaro, ki sta urejeni v 45. in 49. členu OZ. Za uveljavljanje napak volje pri sklepanju pogodbe, kar je po vsebini sporazum o znižanju plače, je pogodbo potrebno izpodbijati (94. in 95. člen OZ), in sicer z oblikovalnim tožbenim zahtevkom pred pristojnim sodiščem. Tega tožnik ni storil, zato sporazum o znižanju plače velja in se tožnik v predmetnem postopku ne more uspešno sklicevati na napake volje pri sklepanju tega sporazuma.
Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi izpovedb tožnika in direktorja tožene stranke in listinskih dokazov ugotovilo, da tožnik za toženo stranko ni pridobil določenega posla, zato do plačila vtoževane stimulacije ni upravičen. Glede na to, da sta izpovedbi tožnika in direktorja tožene stranke diametralno nasprotni, dokazno breme pa je na tožniku, ki je v ta namen substancirano predlagal zaslišanje tudi drugih prič, bi sodišče prve stopnje te dokaze moralo izvesti. Ker jih ni, je tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave - obrazložitev zavrnitve dokazov - enako varstvo pravic - izvedenec
Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče v sklepu, s katerim je zavrnilo izvedbo dokaza (za postavitev sodnega izvedenca), določno navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (2. odstavek 287. člen ZPP) in da zgolj pavšalna navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da se dokazni predlog zavrne kot nepotreben oziroma da so vsa odločilna dejstva ugotovljena z drugimi izvedenimi dokazi, ne zadostuje, ker le arbitrarna zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza predstavlja poseg v pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Zavrnitev (v tej zadevi ustrezno substanciranega) dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev, zato je sprejeta odločitev vsaj preuranjena in zato napačna. Strokovna presoja izvedenca medicinske stroke je v obravnavanem primeru nujna za presojo, kakšna navodila (osebnega, zlasti pa imenovanega zdravnika glede na bolniški stalež nad 30 dni) je imel tožnik v času bolniške odsotnosti in ali jih je spoštoval, zlasti pa za presojo, ali bi tožnikova ravnanja – glede na njegovo zdravstveno stanje in razloge (diagnozo), zaradi katerih mu je bil odobren daljši bolniški stalež – lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost.
Tožnica je bila upravičena do prejemkov iz delovnega razmerja (plačilo regresa, pogodbene kazni, jubilejne nagrade) po kolektivni pogodbi uporabnika le v času dela pri uporabniku. Po prenehanju dela pri uporabniku pa je tožnica upravičena do prejemkov iz delovnega razmerja v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti tožene stranke oziroma splošnimi akti tožene stranke (agencija za posredovanje delavcev).
Pri odločanju o sodni razvezi po drugem odstavku 118. člena ZDR ni odločilna samo delavčeva želja po prenehanju delovnega razmerja oziroma njegova želja po nadaljevanju delovnega razmerja, temveč je lahko pravnorelevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo.
Izpodbijana posamična upravna akta sta, zaradi že odpravljenih pravnih posledic negativne uskladitve tožničine starostne pokojnine, pravno neučinkujoča. Zato je potrebno tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo odločb o negativni uskladitvi pokojnin zavreči (274. člen ZPP).
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost - dokazno breme
Tožena stranka je dokazala, da je tožnica zlorabila svoj položaj in uporabila taksi prevoze v spornem obdobju v zasebni namen. Po stališču revizijskega sodišča kršitev obstaja, tudi če je tožena stranka tožnici v odpovedi očitala, da je vse taksi prevoze, ki jih je naročila, uporabila v zasebne namene in se je v postopku izkazalo, da so nekateri prevozi vendarle bili službeni. Tožnica je s prekoračitvijo omejitve uporabe službenega telefona huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem je ravnala neskrbno, zato ji je tožena stranka upravičeno očitala hudo malomarnost. Zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožnica je prvo toženi stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je kršila določbo 4. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR-1, saj tožnici dvakrat zaporedoma in v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. V skladu s 3. odstavkom 111. člena ZDR-1 je tožnica upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Med drugo in prvo toženo stranko je prišlo do prenosa oziroma prevzema dejavnosti in zaradi tega za tožnico do spremembe delodajalca na podlagi določb 73. člena ZDR. Ker tožnica dejstev, ki bi pomenila objektivno poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi po spremembi delodajalca zaradi prenosa dejavnosti, ne zatrjuje, saj zatrjuje, da ji prvo tožena stranka kot njen delodajalec ni oziroma ni pravočasno plačevala plače, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca, drugo tožena stranka za kršitve prvo tožene stranke ne more odgovarjati. Zato tožničin zahtevek zoper drugo toženo stranko ni utemeljen.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - pobot izplačila plače - regres za letni dopust
Tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni redno izplačevala plač, oz. mu ni plačala plač za več mesecev, zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.
136. člen ZDR določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih pogojih. Pravilno in utemeljeno je bilo zadržanje plač na podlagi sklepa o izvršbi, kar med strankama ni bilo sporno in tožnik tega v tem sporu ni uveljavljal. Vsa ostala zadrževanja izplačila plače pa so neveljavna, ker tožena stranka ni z ničemer izkazala, da bi tožnik pisno pristal na kakršnokoli neizplačilo plače. Ker tožena stranka ni izkazala, da njene terjatve do tožnika obstojijo, je sodišče pravilno štelo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev.
brezposelnost - denarno nadomestilo - informiranje o trgu dela - rok za uveljavitev pravice
ZUTD v 19. členu določa, da denarno nadomestilo pripada zavarovancu z naslednjim dnem po prenehanju pravnega razmerja, ki je bilo podlaga za obvezno ali prostovoljno zavarovanje za primer brezposelnosti, če se ta prijavi pri zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanju zavarovanja. Če uveljavlja denarno nadomestilo po tem roku, se skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja do dneva vložitve zahteve (prvi odstavek). Če delodajalec delavca odjavi iz obveznih zavarovanj, ne da bi ga pri tem seznanil s prenehanjem delovnega razmerja, teče rok, določen v prejšnjem odstavku, od dne, ko je bil delavec seznanjen s prenehanjem delovnega razmerja (drugi odstavek). V konkretnem primeru je rok za prijavo in vložitev vloge za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila začel teči šele takrat, ko je bila tožnica seznanjena z odjavo iz zavarovanja in ne takrat, ko ji je prenehalo samo zavarovanje.
ustavitev postopka - odločanje o ugovoru po pravnomočnem zaključku postopka - sodni penali
Najkasneje v pritožbi zoper sklep o ustavitvi izvršilnega postopka, v katerem je sodišče kot podlago za odločitev štelo umik predloga za izvršbo, bi moral dolžnik uveljavljati, da ustavitev izvršilnega postopka zaradi vloženega ugovora dolžnika, glede katerega le-ta še vedno izkazuje pravni interes, ni dopustna. Ker pa se je dolžnik konkludentno strinjal z ustavitvijo izvršilnega postopka (s tem, ko je pritožbeno ni izpodbijal), po pravnomočni ustavitvi in s tem koncu postopka ne more več pričakovati (meritorne) odločitve o svojem ugovoru.
ZDR člen 130, 130/1. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja člen 5. OZ člen 191.
potni stroški - povračilo stroškov v zvezi z delom - kilometrina - pobotni ugovor - neupravičena obogatitev
Tožnik, ki je bil zaposlen pri toženi stranki kot odvetniški kandidat je v spornem obdobju opravil službena potovanja z uporabo lastnega avtomobila. Kljub temu, da mu tožena stranka potnih nalogov za ta potovanja ni izdajala, je tožnik upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali zaradi potovanj.
Tožnik je moral pri svojem delu uporabljati svoj lastni avtomobil kot najracionalnejšo obliko prevoza, da se je lahko udeležil narokov in drugih procesnih dejanj. Glede na naravo tožnikovega dela je bilo najbolj racionalno prevozno sredstvo za tožnika v zvezi z njegovim delom osebni avtomobil in ne javni prevoz. Ker je tožnik na službenih poteh uporabljal lastni avtomobil, je upravičen do povrnitve stroškov kilometrine.
Tožena stranka ni dokazala sklenitve dogovora o tem, da bo vpisnino za vpis v imenik odvetniških kandidatov za tožnika zgolj založila in da bi ji tožnik moral založeni znesek povrniti. Ker si tožena stranka ni pridržala pravice, od tožnika zahtevati vrnitev izplačanega zneska, niti ni plačala tega zneska, da bi se izognila sili, zneska vpisnine, ki ga je plačala tožniku, nima pravice zahtevati nazaj (191. člen OZ).
ugotavljanje ničnosti notarskega zapisa v izvršilnem postopku
Ugovor ničnosti izvršilnega naslova je lahko predmet ugovorne obravnave šele, ko stranka razpolaga z listino, iz katere izhaja ničnost izvršilnega naslova, le-to pa mora dolžnik izposlovati v pravdnem postopku.
Ker sam zakon daje prednost povrnitve predujma pred poplačilom ločitvenega upnika, je materialnopravno zmotno prepričanje, da bi morala biti sredstva (najprej) nakazana pritožniku kot ločitvenemu upniku.
prerekana terjatev – terjatev temelječa na izvršilnem naslovu – kdo mora biti napoten na pravdo
Iz rubrike “podatki skladno s 70. členom ZFPPIPP“ pri 15. zaporedni številki končnega seznama z dne 20. 12. 2014 izhaja, da upnikova terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Torej bi moral biti na pot pravde napoten stečajni dolžnik.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013621
OZ člen 131, 131/1, 352, 352/2. ZDR člen 206. ZPIZ-1 člen 101, 387, 387/1, 387/1-1.
odškodninska odgovornost delodajalca varno delo - odločba ZPIZ - invalid - protipravnost - poslabšanje zdravstvenega stanja - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožena stranka se je zavestno odločila, da tožnika pusti delati na delovnem mestu, za katerega je bilo z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da za tožnika ni ustrezno in s tem obšla dolžnost razporeditve na drugo ustrezno delo in tožniku povzročila škodo. Zato je tožnikov odškodninski zahtevek utemeljen.
Družba I. d.d. je kot tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtoževala pogodbeno kazen od toženke zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena v 12. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2005. To pogodbo sta sklenili družba J. d.d. in toženka. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se je dne 12. 11. 2007 J. d.d. preimenovala v I. d.d., ki je nastopala kot tožeča stranka vse do naroka za glavno obravnavo z dne 25. 11. 2013. Na tem naroku je tožeča stranka navedla, da zaradi pripojitve dela tožeče stranke k družbi H. d.d. popravlja naziv tožeče stranke in modificira tožbeni zahtevek tako, da se dotedanji naziv tožeče stranka I. d.d. nadomesti z novim nazivom H. d.d.. Tožeča stranka (družba H. d.d. ni dokazala, da je podana njena aktivna legitimacija v tem individualnem delovnem sporu. Predloženi dokazi namreč ne dajejo opore zaključku, da je od družbe I. d.d. prešla na družbo H. d.d. tudi terjatev, ki je bila v tem individualnem delovnem sporu vtoževana od toženke (bivše delavke družbe I. d.d.). Zato tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule iz tega naslova ni utemeljen.
ZDR člen 6, 6/1, 6/6, 6/7, 204, 204/5.OZ člen 352, 352/1.
neizbran kandidat - postopek izbire - diskriminacija - odškodnina - odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - zastaranje - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Tožnik je bil s sklepom obveščen o neizbiri. Tožbo je vložil po izteku 30-dnevnega roka od prejema tega sklepa, zato je zamudil rok za vložitev tožbe, ki ga določa peti odstavek 204. člena ZDR. Ni bistveno, ali je škoda nastala kasneje (v tožnikovem primeru takrat, ko je prejemal nižjo plačo na drugem delovnem mestu oziroma je bil brezposeln), saj ZDR v sedmem odstavku 6. člena predvideva odškodnino, ki jo sodišče odmeri po tožbi, vloženi v roku iz petega odstavka 204. člena ZDR, ko bodoča škoda po naravi stvari še ni nastala. Odškodnina po 6. členu ZDR ne predstavlja odškodnine po splošnih načelih civilnega prava, temveč „sui generis“ odškodnino, pri določitvi katere sodišče lahko upošteva tudi škodo, ki jo bo v prihodnosti utrpel neizbrani diskriminirani kandidat. Zato kasneje, po poteku roka iz petega odstavka 204. člena ZDR, te odškodnine neizbrani kandidat ne more več uspešno uveljavljati in dokazovati, da je bil pri izbiri diskriminiran. Zato je tožnikov odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.
stvarna pristojnost – vrednost spornega predmeta – ugotovitev vrednosti spornega predmeta – tožba zaradi neveljavnost oporoke
Pri določitvi vrednosti spornega predmeta glede zahtevka na neveljavnost oporoke in zaradi neutemeljenosti razdedinjenja (na hiter in primeren način) zadošča, da sodišče upošteva premoženje, ki je predmet oporočnega dedovanja, ugotavljanje zapustnikovih dolgov pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v takšni pravdi ni potrebno in ta okvir presega.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 25, 37, 37/1. URS člen 8.
nova odmera pokojnine – mednarodni sporazum - sporazum o socialnem zavarovanju – poseg v pridobljene pravice
Vprašanje ponovne odmere pokojnin je urejeno v 37. členu Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Ker ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 15 let, 4 mesece pokojninske dobe, v Republiki Hrvaški pa 19 let in 8 mesecev, je bilo potrebno po določbah sporazuma pokojnino na novo odmeriti.
Navedeni sporazum ne določa učinkov za nazaj, temveč šele po njegovi uveljavitvi. Gre za ponovno odmero po uradni dolžnosti, vendar šele od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. Odločilen je torej datum in s tem dejansko stanje v času začetka novega postopka za ponovno odmero pokojnine.
Iz odločb imenovanega zdravnika izhaja, da je bil tožnik (invalid III. kategorije) v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, ne da bi bila pri tem določena 4 urna časovna omejitev. Zato ni dejanske podlage za obračun in izplačilo nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo le za 4 ure dnevno, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka.
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožeča stranka je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o pritožbi tožeče stranke ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.