Sodišče je tisto, ki o predlogu za odlog plačila sodne takse odloča ter mu ob presoji zakonskih pogojev ugodi in plačilo sodne takse do določenega roka odloži, ali pa tak predlog zavrne. Taksni zavezanec sicer lahko predlaga odlog plačila sodne takse do določenega datuma, ne more pa si sam, brez aktivnosti sodišča, postaviti roka, do katerega namerava plačati sodno takso, sodišče pa nato brez poprejšnje aktivnosti izreči sankcijo, če se taksni zavezanec tega roka, ki ga je sam zgolj predlagal, ne drži.
postopek osebnega stečaja – stečajna masa – nejudikatna terjatev – premoženje stečajnega dolžnika – zastopanje stečajnega dolžnika – upravitelj
V stečajno maso pod pogoji iz 224. člena ZFPPIPP spadajo tudi terjatve. Pritožbeno stališče, da vanjo spadajo le, če so sodno ugotovljene („priznane“), in da zato stečajne mase z njihovim sodnim uveljavljanjem ni možno zmanjšati, je napačno. Tako imenovane nejudikatne terjatve namreč prav tako predstavljajo premoženje stečajnega dolžnika, saj imajo svojo (tržno) vrednost in je moč z njimi v poslovnem prometu pravno razpolagati. Posledično (upoštevaje 2. odstavek 224. člena ZFPPIPP) spadajo v stečajno maso. Zato z začetkom stečajnega postopka vsa pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika v pravdah potrebnih za njihovo sodno uveljavitev po samem zakonu pridobi (oziroma ima le) upravitelj.
umik pritožbe – domneva umika pritožbe – nezakonit poziv sodišča
ZPP ne predpisuje domneve umika pritožbe, če pritožnik ne odgovori na poziv sodišča, ali še vztraja pri pritožbi. Tudi za takšen poziv namreč ni nobene pravne podlage.
načelo formalne legalitete - izvršilni naslov - notarski zapis - trditvena podlaga - obračun dolga
Navedena trditvena podlaga sodišču prve stopnje omogoča preizkus skladnosti izvršilnega naslova, v okviru katerega bi moralo presoditi, ali upnikova terjatev v postopku prisilne izvršbe po posameznih kreditnih obveznostih izhaja iz izvršilnega naslova, medtem ko bi bila presoja utemeljenosti posamezne obveznosti po višini dopustna šele, če bi dolžnika v obrazloženem ugovoru tej ugovarjala in bi zato postala sporna.
V primeru, da posamično izplačilo s strani pravne osebe ne bo presegalo 420,00 EUR, izplačevalec dohodka ni dolžan nakazati na transakcijski račun pravne ali fizične osebe, zato pravna oseba zgolj zaradi dejstva, da ima blokiran TRR ne more biti delno oproščena plačila sodne takse.
ZIZ člen 16, 196, 197, 197/1, 197/1-2. ZDavP-2 člen 3, 3/2, 96. ZDPN-2 člen 14, 14/3.
izterjava nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča – davek od premoženja stavb – zamudne obresti – prednostna terjatev – specialne določbe
Po gramatikalni razlagi 197. člena ZIZ je med prednostne terjatve šteti le davek na promet nepremičnin, za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino, ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje. Zakonite zamudne obresti od teh pa ne morejo imeti narave prednostnega poplačila, saj tega izrecno 197. člen ZIZ kot lex specialis, ne določa.
ZPP člen 495. ZEKom člen 71, 71/3, 131, 131/3. OZ člen 248.
spor majhne vrednosti – omejenost pritožbenega preizkusa – predčasna prekinitev pogodbe – prenos številke – telekomunikacije – najem opreme
Operater lahko naročniku za prenos številke k drugemu operaterju zaračuna samo enkratni znesek, ki krije stroške izvedbe prenosa številke in ne sme biti tako visok, da bi odvrnil naročnika od uporabe te zmogljivosti.
zahteva za sodno varstvo – dovoljenost pritožbe – pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja
Pritožnica z navedbami v pritožbi dejansko izraža nestrinjanje z dokazno oceno in ugotovljenimi konkretnimi dejstvi o poteku dogodkov, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje. Ugotavljanje konkretnih dejstev pa je dejansko vprašanje, ne glede na to, ali sodišče ta dejstva ugotavlja neposredno ali posredno.
Pritožnik je v uvodu sklepa navedel, da gre za odločitev o ugovoru V.D. zoper plačilni nalog št. 6 z dne 30.08.2012, izrek sklepa pa se nanaša na ugovor pravne osebe B. d.o.o. Nerazumljivost izreka izpodbijanega sklepa je zato podana prav v tem, da prekrškovni organ s sklepom ni odločil o ugovoru fizične osebe, ki jo v uvodu navaja, napake, če bi šlo za napako pa tudi ni odpravil v smislu določbe 46. člena ZP-1.
ZIZ člen 76, 76/1. ZPP člen 7, 7/1, 78, 79, 80, 97, 98, 339, 339/2, 339/2-11.
pravilnost zastopanja – nepravilno zastopanje nasprotne stranke – skrbnik za poseben primer – ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti – sprememba izvršilnega naslova s sporazumom – trditveno in dokazno breme v pritožbi – sklicevanje na druge vloge v postopku
Skrbništvo za poseben primer je namenjeno varstvu koristi osebe, ki sama za določene svoje pravice ne more skrbeti, ne pa varstvu njenih sopogodbenikov. Obveščenost sopogodbenikov oseb, ki jim je postavljen skrbnik za poseben primer, na veljavnost sklenjenih pogodb s takimi osebami ne vpliva. Pomanjkljivosti pri zastopanju upnika v pravdnem in izvršilnem postopku dolžnik tudi sicer ne more uveljavljati, saj se na (eventualno) nepravilno zastopanje lahko sklicuje samo stranka, ki ni bila (v redu) zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik.
Sporazum, iz katerega izhaja, da je bil znesek posojila nižji, kot je bil dosojen z izvrišilnim naslovom, slednjega ne spreminja. Da bi bilo mogoče ravnati po 1. odstavku 76. člena ZIZ, bi moral biti izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega oziroma bi moralo biti razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, to pa bi moralo biti izrecno in nedvoumno navedeno v sporazumu.
Pritožbene razloge in vse argumente mora stranka navesti v sami pritožbi, pri odločanju o pritožbi višje sodišče tako ne more upoštevati trditev iz drugih vlog v postopku.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - invalidnost II. kategorije - gostota dobe
Tožnik (invalid II. kategorije) lahko opravlja drugo delo z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Zato niso izpolnjeni pogoji po 2. alinei 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013831
ZPP člen 142, 339, 339/5, 392, 393, 397, 397/2, 398, 400. OZ člen 49.
sodna poravnava - razveljavitev - tožba na razveljavitev sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - prevara
Ureditev, po kateri je tožba na razveljavitev sodne poravnave izredno pravno sredstvo in ne tožba v navadnem civilno-pravnem sporu, kot to zmotno meni pritožba, je uvedel ZPP/99. Gre za posebno vrsto tožbe, tako imenovano procesno pravno tožbo, ki je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo. ZPP za postopek s tožbo za razveljavitev sodne poravnave napotuje na uporabo določb o obnovi postopka. Odločba, ki jo o takšni tožbi izda sodišče je bodisi procesne narave (o zavrženju po prvem odstavku 398. člena ZPP) bodisi meritorne (o zavrnitvi tožbe oz. dovolitvi tožbe in razveljavitvi sodne poravnave, izdane v prejšnjem postopku po 400. členu ZPP).
Tožencu ni mogoče očitati, da je z zvijačo napeljal tožečo stranko k sklenitvi sodne poravnave, ker jo ni imel namena izpolniti. Sodna poravnava ima moč pravnomočne sodne odločbe in predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, če je toženec zamujal s plačilom iz sklenjene sodne poravnave (17. člen Zakona o izvršbi). Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sodne poravnave utemeljeno zavrnilo.
ZPIZ-2 v 194. členu določa, da je zavarovanec dolžan vrniti prejeti znesek, do katerega ni imel pravice, v skladu z določbami OZ. Ker je odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost z določenim dnem postala pravnomočna, je odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila. Tožnik je tako prejemal nekaj, do česar ni imel pravice in je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Zato je po določbi 190. člena OZ dolžan tisto, kar je prejel brez pravnega temelja in s čimer je bil na škodo drugega obogaten, vrniti.
KZ-1 člen 173, 173/3, 173/4. ZDR-1 člen 33, 35, 37, 84, 84/2, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZVrt člen 2, 4, 41. ZPP člen 7, 7/2, 13, 206, 206/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. URS člen 22.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - absolutna bistvena kršitev - kršitev kontradiktornosti - pravica do izjave - izvedensko mnenje
Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da prihaja sodišče prve stopnje v nasprotje pri obrazložitvi razlogov o odločilnih dejstvih, saj na eni strani v sodbi navaja, da ni dokazano, da bi pri očitanih kršitvah prišlo do spolne konotacije, na drugi strani pa sodišče pavšalno, brez podrobnejše utemeljitve, zaključi, da takšna ravnanja, kot se očitajo tožniku, predstavljajo hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti tožnika kot vzgojitelja. Pri tem sodišče ne pojasni, katere kršitve pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti je tožena stranka tekom postopka tožniku dokazala, oziroma zakaj takšne kršitve po mnenju sodišča predstavljajo hujše kršitve delovnih obveznosti. Sklicevanje sodišča, da je z očitanimi ravnanji tožnik storil kršitev po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, oziroma da je tak razlog za odpoved tožena stranka dokazala, saj naj bi tožnik kršil 33. člen ZDR-1 in 37. člen ZDR-1 ter 2. člen ZVrt, ne more nadomestiti ustrezne obrazložitve dokazne ocene sodišča oziroma presoje, katera dejstva se po oceni sodišča, štejejo za dokazana, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju.
Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da pri presoji odpovedi in v njej navedenih ravnanj ni bistveno, kakšne so naloge oziroma delovne zadolžitve in pristojnosti vzgojitelja, zaradi česar sodišče tudi ni dopustilo strankam, da postavljajo pričam vprašanja v zvezi s tem. Glede na to, da se tožniku v odpovedi očitajo konkretne kršitve, mora sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati, kakšne so bile delovne zadolžitve oziroma naloge delavca, saj se le tako lahko preizkusi, ali gre za kršitev delovnih obveznosti ali ne. S tem, ko sodišče strankam ni dopustilo postavitve vprašanj ali podajanje odgovorov v zvezi s siceršnjim delom tožnika, je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
ZPP člen 236a, 236a/6, 286b, 339, 339/1. OZ člen 59, 59/3, 130, 130/1.
zastopnik družbe - predsednik uprave - predsednik nadzornega sveta - tuja pravna oseba - notranje omejitve zastopanja - obljuba dana drugemu - sprememba zakonodaje - pogoj za sklenitev pogodbe - neizpolnitev pogoja - odstop od predpogodbe - odškodninska odgovornost - odgovornost za neizpolnitev pogoja - pisne izjave prič
Kapitalsko družbo (d.d. ali d.o.o) lahko zastopa in predstavlja zgolj uprava oz. poslovodstvo, medtem ko je vloga nadzornega sveta v teh družbah zgolj v tem, da nadzoruje vodenje poslov družbe. Predsednik uprave tožene stranke je upravičen toženo stranko zastopati samostojno, pri čemer kakršnekoli notranje omejitve zastopanja oziroma vodenja poslov v razmerju do tretjih oseb nimajo nobenega pravnega učinka.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - tatvina
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, z obrazložitvijo, da je v okviru postopka varnostne preiskave opravila razgovor s tožnikom, ki je priznal, da je v obdobju zadnjih petih let večkrat odtujil odpadne blistre zdravil. Tožnikovo priznanje ni bilo prostovoljno, temveč izsiljeno. Tožnik je očitane kršitve priznal potem, ko je bil nepričakovano in nepripravljen pozvan na razgovor, obdolžen storitve kaznivega dejanja in bil kljub temu, da je izvršitev očitanih dejanj jasno zanikal, s strani oseb, ki so zanj predstavljale avtoriteto, podvržen dalj časa trajajočemu zaslišanju in zavajajočim trditvam, da obstajajo zoper njega obremenilni materialni dokazi, grožnjam, da bo primer predan policiji in opomnjen, da ima tri otroke in da je bil ob koncu zaslišanja tako uničen, da je bil pripravljen podpisati karkoli, da bi se zaslišanje končalo in da bi lahko odšel domov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik protipravno odtujil odpadne blistre zdravil, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDR člen 42, 126, 204, 204/4. ZJU člen 21, 21/1. ZSPJS člen 7, 7/5.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - plača - obveznost plačila - sodno varstvo - denarna terjatev - medicinska sestra
Tožnice so v spornem obdobju opravljale dela in naloge delovnega mesta zobozdravstveni asistent, čeprav so bile formalno razporejene na delovno mesto srednje medicinske sestre v ambulanti. Zato so upravičene do plačila po dejanskem delu, torej do plačila, kot bi ga prejele, če bi imele sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto zobozdravstveni asistent.
Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni poseglo v organiziranje delovnega procesa in sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki, saj je njegova odločitev temeljila na ugotovitvi, da je tožena stranka imela organizirano delo tudi za delovno mesto zobozdravstveni asistent, ki so ga tožnice opravljale (kljub temu, da tega delovnega mesta formalno ni imela sistemiziranega). Sodišče prve stopnje ni naložilo toženi stranki, da v sistemizacijo vnese določeno delovno mesto, kot to smiselno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, temveč ji je le naložilo, da tožnicam izplača plačilo glede na dejansko opravljeno delo.
KPdg/2000 člen 145, 145/4, 145/5. KPdg člen 90, 90/6. ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 132.
solidarnostna pomoč - kolektivna pogodba - invalid III. kategorije - škoda - protipravno ravnanje
Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg) v 6. odstavku 90. člena določa, da lahko delodajalec izplača delavcu solidarnostno pomoč v višini ene povprečne plače delavca, izplačane v zadnjih treh mesecih, vendar ne več kot je povprečna plača na zaposlenega v RS v zadnjih treh mesecih, v primeru neprekinjene bolezni, ki traja najmanj šest mesecev ali elementarne nesreče, ki je prizadela delavca. Zmotno je stališče tožene stranke, da KPgd v 90. člen določa le možnost izplačila solidarnostne pomoči, ne pa dolžnosti izplačila. Ta določba le po višini omejuje višino izplačila iz naslova solidarnostne pomoči. Izplačilo solidarnostne pomoči v višini povprečne plače pri delodajalcu in ne povprečne plače na zaposlenega v RS je lahko za delodajalca ugodnejše oziroma predstavlja nižji znesek (od povprečne plače v RS). Le v tem kontekstu je mogoče razlagati besedo „lahko“, saj se izključno nanaša na višino izplačila.
Tožena stranka je s tem, ko ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico (invalidko III. kategorije) ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnala protipravno, zato je tožnici nastala premoženjska škoda, saj je dejansko delala polovični delovni čas, pravica do delne invalidske pokojnine pa ji ni bila priznana, ker s toženo stranko ni sklenila pogodbe o zaposlitvi skladno z odločbo ZPIZ. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine, ki tožnici ne bi nastala, če bi jo tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi razporedila na ustrezno delovno mesto in bi tožnica prejemala delno invalidsko pokojnino.
OZ člen 378. ZFPPIPP člen 269, 271, 278, 278/2. ZPP člen 180.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - objektivni pogoj izpodbojnosti - bistvena kršitev določb postopka - domneva izpodbojnosti - subjektivni pogoj izpodbojnosti - vrnitev stvari določene po vrsti - zmotna uporaba materialnega prava
Glede na to, da tožnica zahteva vrnitev generične stvari, saj je belo vino opredelila na način, da zahteva belo vino, ki je iste vrste in kakovosti kot po računu št. 001/2012, je sodišče druge stopnje prepričano, da je mogoče takšno stvar (vino) vrniti v naravi. Sicer drži stališče sodišča prve stopnje, da je belo vino toženka predelala in prodala tretjim osebam, vendar je v obravnavanem primeru potrebno predvsem upoštevati, da tožnica zahteva vrnitev generične stvari, ki jo je po zatrjevanju toženke mogoče vrniti.