Ker je bilo v postopku pred upravnim organom prve stopnje ugotovljeno, da tožnikov oče ni bil ubit s strani okupatorja, dejstvo, da je tožnikovega očeta ustrelil partizan, pa za tožnika ni sporno, tožnik zakonskih pogojev za priznanje uveljavljenega statusa tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, da je bil tožnikov oče kot zaveden Slovenec v vpis v fašistično organizacijo prisiljen zaradi preživljanja svoje družine in da je bil ustreljen s strani partizana le zaradi prisile, ki jo je nad njim izvajal okupator.
Ker je tožnica svojo udeležbo v NOV Slovenije dokazovala le z izpovedbami prič in ne z dokazi, ki jih za dokazovanje okoliščin za priznanje statusa vojnega veterana predvideva 1. odstavek 26. člena ZVV, tudi po presoji sodišča svoje udeležbe v NOV Slovenije ni izkazala na predpisan način. Zaradi navedenega je bilo ugotavljanje dejanskega stanja upravnih organov po kriteriju iz 141. člena TZPIZ nepotrebno.
suverenost držav - denacionalizacija - državljanstvo - ugotovitvena odločba o državljanstvu upravičenca
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je za predmetno odločitev bistveno dejstvo glede domovinstva in državljanstva očeta A.A., ker je po zakonodaji, ki jo je tožena stranka navedla v obrazložitvi odločbe, A.A. kot otrok sledila njemu v državljanstvu. Zaradi načela suverenosti državnih ureditev na področju podeljevanja državljanstev ravnanje avstrijskih državnih oblasti ne more onemogočati, da se A.A. po predpisih, ki so na območju Slovenije veljali do uveljavitve ZDRS, ni štela za državljanko LR Slovenije in za jugoslovansko državljanko.
vezanost na Ustavo in zakon - poprava krivic - upravni spor
Upravno sodišče v upravnem sporu, ki je namenjen presoji zakonitosti posamičnega akta (1. odstavek 157. člena Ustave, 1. in 2. člen ZUS-1), ne more oziroma ni pristojno, da bi tožeči stranki zagotovilo sodno varstvo zaradi kršitev, ki naj bi jih tožniku povzročil bivši enopartijski sistem, če zakonodajna veja oblasti sodnega varstva in poprave škode, kot jo uveljavlja tožnik, ni uredila v pravnih predpisih.
KZ člen 109, 109. ZIKS-1 člen 8, 8/2, 8, 8/2. ZUS-1 člen 40, 40/3, 65, 40, 40/3, 65.
prosti preudarek - spor polne jurisdikcije - pogojni odpust
Odločba o pogojnem odpustu je ne glede na njeno kazenskopravno vsebinsko podlago upravni akt (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 440/2006 z dne 21. 4. 2006). Glede na določbe 109. člena KZ gre za upravno odločanje, pri katerem tožena stranka lahko v določenih primerih uporabi diskrecijsko pravico (prosti preudarek). Meje odločanja po prostem preudarku so podane v prvem stavku 4. odstavka 109. člena KZ: tožena stranka lahko prosti preudarek uporabi šele potem, ko ugotovi, da je pri obsojencu, o katerega pogojnem odpustu odloča, mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Šele v primeru, če je ugotovitev pozitivna, lahko na podlagi uporabe prostega preudarka pogojni odpust podeli ali pa odreče. O tem, kakšna so pri obsojencu pričakovanja glede ponovitve kaznivega dejanja, odloča na podlagi okoliščin, ki jih 4. odstavek 109. člena določa v drugem stavku. Pri pozitivnem odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za odločanje na podlagi diskrecijske pravice. Kadar gre za takšno podlago upravnega odločanja, sodišče nima pooblastila za sojenje v sporu polne jurisdikcije, saj je v zadevah upravnega odločanja na podlagi diskrecijske pravice pooblaščeno le za preizkus, ali je bila diskrecijska pravica upravnega organa uporabljena v zakonsko določenih mejah in v skladu z namenom, za katerega je podeljena (3. odstavek 40. člena ZUS-1).
načelo enakosti pred zakonom - test arbitrarnosti - dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - prepoved diskriminacije
Šele ko državljan tretje države pridobi status rezidenta za daljši čas, pride v poštev prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, pa še takrat pod nadaljnjim pogojem, da gre za vprašanje pogojev prebivanja za državljana tretje države, ki uživa status rezidenta za daljši čas v drugih državah članicah, kot je tista, ki jim je dodelila ta status. Določilo 2. odstavka 14. člena Ustave je splošno pravno načelo, ki ga sodišče uporablja takrat, ko stranka uveljavlja diskriminacijo v zvezi s pravnim upravičenjem, ki ni temeljna človekova pravica v smislu 1. odstavka 14. člena Ustave. Po testu arbitrarnosti je tožnik upravičeno diskriminiran, če za to obstoji objektivna in upravičena podlaga, to pomeni, da mora (zakonodajalec in) tožena stranka bistveno enake primere obravnavati enako, bistveno neenake pa različno. Med državljani ne sme biti nedopustne diskriminacije v zvezi z možnostjo pridobitve neprofitnega stanovanja v najem, ni pa nedopustno razlikovanje glede pravice socialnega varstva med državljani Slovenije in državljani držav, ki niso članice Evropske unije. Splošno ustavno načelo, da je Slovenija socialna država, ki se ne omejuje na državljane Republike Slovenije, ne more vplivati na drugačno sodno presojo v tem upravnem sporu, ker je ta določba tako splošna in pušča tolikšno polje proste presoje zakonodajalcu, da sodišče ni našlo razlogov, da bi postopek prekinilo po določilu 156. člena Ustave. Pravice iz Evropske socialne listine niso iztožljive pravice
ZUP člen 140, 140/2, 140, 140/2. ZUS-1 člen 63, 63/1, 63, 63/1.
odprava napake v državljanski knjigi - ugotavljanje dejstev - podatki uradne evidence - ugotovitev državljanstva
Upravni organ je na podlagi uradnih evidenc ugotovil, da se je tožnica 5. 3. 1953 izselila v A. Ker tožnica zatrjuje, da dejstva, ki jih je dobil organ na podlagi takratnih uradnih evidenc ne držijo, je dokazno breme obrnjeno, je torej sama tista, ki mora storiti vse, da bi svojo trditev tudi dokazala.
brezplačna pravna pomoč - izdaja dopolnilne odločbe - predlog stranke
Pogoj za izdajo dopolnilne odločbe je, da s prvotno odločbo ni odločeno o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka. Stranka mora izdajo dopolnilne odločbe najprej zahtevati pri upravnemu organu.
ZDDPO člen 11, 12. Slovenski računovodski standardi člen 6-11.
kratkoročni vrednostni papirji - investicijsko vzdrževanje - davek od dobička pravnih oseb
V inflacijskih razmerah se finančne naložbe v kratkoročne vrednostne papirje revalorizirajo, vendar, glede na načelo manjše vrednosti le v primeru, če je (revalorizirana) nabavna vrednost manjša od ravni tržne cene. Takšna razlaga izhaja tudi iz stališča Slovenskega inštituta za revizijo št. 10. Posledica revalorizacije po SRS je, kot izhaja iz točke 8 Uvoda v SRS ta, da vsi učinki revaloriziranja, razen tistih z druge stopnje preračunavanja prihodkov in odhodkov, vplivajo na oblikovanje in črpanje revalorizacijskega izida. Ta izid pa sestavljajo učinki revalorizacije neodpisane vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev in neopredmetenih dolgoročnih sredstev, zalog, amortizacije in stroškov materiala, učinki revalorizacije finančnih naložb ali njihov del revalorizacijskih obresti in njihove pozitivne tečajne razlike ter revalorizacijski del obresti ali tečajne razlike pri dolgoročnih terjatvah iz poslovanja. Tako izkazan revalorizacijski izid pa se na drug strani zmanjšuje za učinke revalorizacije finančnih obveznosti. To izhaja tudi točke 7 Uvoda v SRS, kjer je navedeno, da je treba v razmerah nestabilnosti domače valute najprej zagotoviti nezmanjšano kupno moč kapitala, to pa vpliva na celotno zasnovo revalorizacije v SRS.
Stroški investicijskega vzdrževanja imajo, skladno s SRS in določbami 11. in 12. člena ZDDPO, naravo investicij. Pri nekaterih objektih je tožeča stranka dele celovitih investicij v objekte in opremo usredstvila med opredmetenimi osnovnimi sredstvi, dele pa izkazala med stroški vzdrževanja objektov in ostalega investicijskega vzdrževanja. Po ugotovitvi davčnega organa tako oblikovani stroški predstavljajo naložbe v objekte in opremo zaradi rekonstrukcije, adaptacije in modernizacije, s katerimi se povečuje vrednost objektov. Stroški, vezani na investicije v gradbene objekte in opremo tudi po presoji sodišča, skladno s SRS 1, predstavljajo dodatna vlaganja v objekte, ki imajo naravo investicij. Njihovo ločevanje od celovite prenove objekta ter izkazovanje nevezano na investicijo, katere sestavni del so, po presoji sodišča ni dopustno. Posamezna dela, ki so, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov del celotnih gradbenih posegov namreč predstavljajo dejansko in vrednostno del celovite adaptacije objektov.
Pri naknadnem zmanjšanju davčne osnove pri dobavitelju po 10. odstavku 21. člena ZDDV oziroma za zmanjšanje davčne obveznosti za DDV gre le ob pogoju, da kupec popravi (zmanjša) odbitek vstopnega DDV in o tem pisno obvesti dobavitelja. Zato tudi po mnenju sodišča ne zadošča, da tožnik razpolaga le s potrjenim dobropisom, temveč je potreba izkazati, kdaj je ta dobropis, potrjen s strani kupca, prejel, da bi lahko naknadno spremenil svojo davčno osnovo zaradi vračila blaga. Poprava davčne osnove pri izdajatelju računa je v tem primeru možna le potem, ko popravi (zmanjša) odbitek vstopnega DDV tudi davčni zavezanec (kupec), kateremu je bil opravljen promet blaga oz. storitev in če o tem pisno obvesti dobavitelja.
Ponovljeni postopek je kot nadaljevanje odločanja o pritožbi namenjen odpravi nepravilnosti prej izdane odločbe in ne gre za odločanje v novem upravnem postopku. Organ prve stopnje, ki mu je bila zadeva vrnjena, mora v ponovnem postopku vseskozi upoštevati pripombe oz. napotila organa druge stopnje, s takšno stopnjo doslednosti, da se ne bi ponovile napake prejšnjega postopka. Tožeča stranka je blago v nadaljnjem prometu v nasprotju z določbo 1. točke opombe k tarifni številki 5 Tarife deklarirala in davčno opredelila kot ekstra lahko kurilno olje in je s tem ravnala v nasprotju z določbo 1. odstavka 51. člena ZPD ter ji je zato obveznost plačila prometnega davka na podlagi 4. odstavka navedenega člena ZPD utemeljeno naložena.
davčni postopek - prekinitev postopka - upravni spor - pravni interes - DDV
V obravnavani zadevi je iz odgovora tožene stranke razvidno, da se je prekinjeni postopek nadaljeval že leta 2002 in bil tudi zaključen 28. 2. 2002 z izdajo odločbe, s katero je bilo v celoti ugodeno zahtevi tožnika za vračilo presežka. Zato izpodbijana odločba po presoji sodišča ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, ter so podani razlogi za zavrženje tožbe po 4. točki 1. odstavka 34. člena ZUS.
ZPP člen 19, 23, 19, 23. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7, 7/1, 7, 7/1, 7, 7/1. ZUS-1 člen 16, 16.
denarna socialna pomoč - stvarna pristojnost
Tožnica uveljavlja pravico do izredne denarne socialne pomoči in do denarne socialne pomoči po Zakonu o socialnem varstvu, ki za uveljavitev oziroma pridobitev te pravice predpisuje tudi premoženjski cenzus, zato je za odločanje o tej zadevi stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče.
nerazumljiva tožba - nesklepčen tožbeni zahtevek - upravni spor
Tudi po dopolnitvah tožbe le-ta kot celota ostaja nejasna. Predvsem pa tudi po obeh dopolnitvah ostaja nesklepčen že sam tožbeni zahtevek. Tožnik namreč zahteva odpravo odločbe gradbenega inšpektorja Gradbenega inšpektorata RS, Območne enote A., št. ... z dne 13.10.2006. Kot je mogoče razbrati iz tožbenega zahtevka, se datum izdaje navedene odločbe res nanaša na datum odločbe prvostopnega organa (ene izmed njih), vendar pa se navedena opravilna številka odločbe, v bistvenem delu nanaša na številko, ki jo je v predmetni zadevi uporabljal organ druge stopnje, zato iz tožbenega zahtevka ni mogoče razbrati niti, ali tožnik zahteva odpravo prvostopne ali drugostopne odločbe.
Nacionalizacijska odločba, katero ničnost uveljavlja tožeča stranka, ima pravno naravo deklaratorne odločbe, ki glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki že obstoji po samem zakonu, zato ni nobenega dvoma, da je bila izdaja navedene deklaratorne odločbe v pristojnosti upravnega organa in ne sodišča, kot neutemeljeno ugovarja tožeča stranka.
ZKme člen 5, 126, 5, 126. Uredba o ukrepih kmetijske strukturne politike Programa razvoja podeželja 2000-2006 (SAPARD) člen 2, 4, 9, 2, 4, 9.
sofinanciranje iz javnih sredstev
Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje glede odločilne okoliščine, ki je vplivala na odločitev v upravnem postopku, tj. glede ocene donosnosti planirane investicije, ni razčiščeno.
URS člen 22, 54, 22, 54. ZUP člen 194, 3, 9, 138, 194, 3, 9, 138. ZUOPP člen 27, 23, 25, 26, 20, 21, 22. ZUS-1 člen 37, 37.
pravica do seznanitve z mnenjem komisije druge stopnje - začasna odredba - otrok s posebnimi potrebami - sodelovanje stranke v postopku
Kar zadeva sodelovanje staršev v postopku na drugi stopnji, ko organ druge stopnje izda odločbo na podlagi predhodnega mnenja komisije druge stopnje, ZUOPP nima določb o možnosti staršev, da so pred izdajo odločbe seznanjeni z vsebino mnenja komisije druge stopnje in da lahko nanjo ugovarjajo. Ker ZUOPP v zvezi s tem vprašanjem nima procesnih določb, je treba na podlagi 1. odstavka 20. člena ZUOPP in 2. odstavka 3. člena ZUP subsidiarno uporabiti določila ZUP, tudi zaradi tega, ker brez možnosti, da bi bili starši pred izdajo drugostopenjske odločbe seznanjeni z vsebino mnenja strokovne komisije iz 2. odstavka 25. člena ZUOPP in da bi imeli možnost nanj postaviti nasprotne argumente, starši ne bi mogli v skladu s temeljnimi procesnimi standardi iz 22. člena Ustave učinkovito varovati pravice iz 1. odstavka 54. člena Ustave. Strokovno mnenje komisije za usmerjanje druge stopnje iz 2. odstavka 25. člena ZUOPP, glede na sestavo in pooblastila te komisije po 26. členu ZUOPP, je treba šteti za izvedensko mnenje. Uporaba izvedenskega mnenja pred izdajo odločbe pa mora potekati v skladu z določilom 194. člena ZUP. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka sicer dala možnost staršem, da se izrečejo o vsebini strokovnega mnenja komisije druge stopnje, vendar pa je iz izpodbijane odločbe očitno, da je bilo to sodelovanje proti volji tožnikov zgolj navidezno. Izdaja začasne odredbe ni utemeljena ne le, ker tožnika nista opredelila škode in nista izkazala verjetnosti njenega nastanka, ampak tudi zaradi tega, ker je nepotrebna, glede na to, da je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo.
Pravilna uporaba 6. odstavka 25. člena ZDen pomeni, da morata biti izpolnjena dva zakonska pogoja in sicer, da med zavezancem in upravičencem ni prišlo do sporazuma glede odškodnine po 25. členu ZDen ter nadaljnji pogoj, da upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti.
Če bi tožnik posredoval zahtevane podatke v objavo, bi bili ti objavljeni, kar pa ne pomeni objektivne neizvršljivosti odločbe, če je le-ta odvisna tudi od ravnanj nekoga drugega. Pri razmejitvi med javnim in zasebnim telekomunikacijskim omrežjem je treba upoštevati poleg nabave storitev, ki jih sistem nudi, tudi lastnosti samega omrežja, in pri tem izhajati iz definicij pojmov, ki jih opredeljuje zakon.