OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00055474
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-4. OZ člen 86, 86/1.
švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - obseg pojasnilne dolžnosti - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - skladnost zakona z direktivo - neposredna uporaba direktive - aleatorna pogodba - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - kreditna tveganja - slaba vera banke - ukrepi banke
Višjo stopnjo varstva potrošnikov kot Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah na podlagi 8. člena Direktive zagotavlja tudi ZVPot, ki zaradi tega, ker vanj ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive, presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe omogoča tudi, če je ta jasen in razumljiv.
Aleatorna pogodba, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v času sklenitve pogodbe ni bila nedopustna ali nedovoljena, četudi je vsebovala izpostavljenost neomejenemu valutnemu tveganju (oz. je bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo). S sklenitvijo kredita z valutno klavzulo ali sklenitev kredita v tuji valuti, kot v obravnavani zadevi, postane obveznost posojilojemalca res odvisna od gibanja tečaja tuje valute. A takšnega pogoja ni avtomatično šteti za nepoštenega v luči ZVPot. V izpodbijani sodbi je namreč obsežno in prepričljivo obrazloženo, da je (bilo) tečajno tveganje podano na obeh straneh in ne, da je bilo celotno tečajno tveganje preneseno na tožnika.
Odločilno je, da je toženka tožniku zagotovila deloma pomanjkljiva pojasnila, dolžna pa je bila predstaviti konkretnejše, oprijemljivejše informacije glede posledic zelo velike depreciacije domače valute na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita, torej pomembne za oceno končne cene kredita. V ta okvir pa bi sodila tudi informacija, da dejansko prevzema neomejeno valutno tveganje. Da bi bil tožnik o tem seznanjen, v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno. Toženka ni ugovarjala trditvam tožnika, da ni bil obveščen o prevzemanju neomejenega tveganja. Namreč gibanje tečaja CHF/EUR je tudi za banko popolna neznanka (ni mogoče napovedati ne smeri ne obsega gibanja), pri čemer so možne tudi velike spremembe tečaja zlasti v času gospodarskih kriz, ki jim lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita. Bistvo te informacije je, da ni mogoče vnaprej napovedati, ali bo kredit v CHF zaradi začetnih prednosti tudi dejansko cenejši kot kredit v EUR. Takšna informacija tožniku, kot je moč razbrati iz izpodbijane sodbe, brez dvoma ni bila predstavljena. Toženka ni prosta obveznosti, da tožnika obvesti tudi o tem, da zaradi nepredvidljivosti tečajnih sprememb, upoštevajoč ročnost kredita, prevzema valutno tveganje za kakršnokoli spremembo tečaja, in mu pojasni o dejanskih posledicah tveganj v primeru velikega znižanja vrednosti valute. Zaradi pomanjkljivih informacij se tožnik tako ni mogel zavedati in razumeti dejanskega obsega dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev, posledično pa tudi ni bil zmožen realno oceniti ekonomskih posledic pogodbenega pogoja na svoje finančne obveznosti.
Ugotovitev, da je banka opravila pomanjkljivo pojasnilno dolžnost (zaradi česar gre za nejasno pogodbeno določilo, ki se razlaga v korist potrošnika), še ne pripelje do ničnostne pravne posledice. Pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje, s katero je utemeljilo zaključek, da je bila tožena stranka ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe dobroverna. Ta temelji na ugotovitvi, da glede na tedanje dostopne informacije glede gibanja tečaja ni vedela in ni mogla vedeti (predvideti), da se bo tečaj CHF povečal tako, da bo ta sprememba v dobi odplačevanja kredita močno obremenila tožnika. Da je bila svetovna gospodarska kriza in posledičen velik padec EUR v razmerju do CHF (v letu 2015) za bančne strokovnjake pričakovana, se lahko zdi očitno le v sedanjosti iz perspektive preteklih dogodkov, ki so sledili. Toženka je v trenutku sklepanja pogodbe vedela, da se tečajno razmerje lahko spremeni, glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost spornega kredita in običajno dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti (oz. z gotovostjo in zanesljivostjo napovedati), kdaj in v kakšni višini.
V zvezi z možnostjo razbremenitve tveganja je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel tožnik možnost poslužiti se ukrepov, s katerimi je/bi lahko tveganje omejil. Banka je s pogodbo ponudila možnost razbremenitve valutnega tveganja z zamenjavo valute oziroma spremembo kredita in predčasno poplačilo kredita, kar je bilo namenjeno uravnoteženju tega tveganja.
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 27/7. ZIZ člen 34.
odvetniški stroški - potrebnost stroškov predloga za izvršbo z novim sredstvom - obrazložena vloga v izvršilnem postopku
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da obravnavana vloga ni obrazložena vloga, kar bi šele utemeljevalo priznanje odvetniške nagrade za njeno sestavo. Navedena tarifna številka se nanaša na vloge, v katerih morajo stranke pojasniti dejansko stanje svojega zahtevka oziroma predloga in zanj predlagati dokaze, za podajo predloga za izvršbo z novim sredstvom izvršbe pa zadostuje že navedba novega sredstva izvršbe in utemeljevanje predloga ni potrebno (34. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Vsebina predloga za novo sredstvo izvršbe je tako manj zahtevna in obseg potrebnih navedb je zelo omejen, zato predloga za novo sredstvo izvršbe ni pravilno ovrednotiti po tarifni številki, ki jo je navedel upnik.
S takšnim postopanjem, ko je sodišče o predlogu za podaljšanje pripora odločilo, preden se je lahko obramba o njem tudi izrekla, je sodišče obrambo prikrajšalo za pravico do izjave iz 16. člena ZKP.