nesklepčna tožba - nesklepčnost tožbe - naknadna nemožnost izpolnitve pogodbene obveznosti - bistveno spremenjene okoliščine po sklenitvi pogodbe - tožba na razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - razveza prodajne pogodbe
Razglasitev epidemije zaradi virusa COVID sama po sebi ne more pomeniti spremenjenih okoliščin po 112. členu OZ in nemožnost izpolnitve obveznosti tožeče stranke. Tožeča stranka je trdila, da zaradi epidemije ni mogla priti do kredita, ker so bile banke zaprte. Banke so delovale in samo ta okoliščina ne more biti dovolj, da bi bila tožba sklepčna.
Drugih olajševalnih okoliščin, ki jih pritožba tudi posebej ne izpostavlja, pa sodišče ni našlo, zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako, kot je natančno pojasnilo v točki 14) izpodbijane sodbe, ob upoštevanju prej navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin za vsako izmed kaznivih dejanj obtožencu določilo primerno in ustrezno kazen in povsem utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za uporabo omilitvenih določil, saj je ugotovilo, da vse ugotovljene olajševalne okoliščine nimajo značaja posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek drugačne kazenske sankcije od predlaganih oziroma nižjih posamičnih in nižje enotne zaporne kazni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00055474
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-4. OZ člen 86, 86/1.
švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - obseg pojasnilne dolžnosti - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - skladnost zakona z direktivo - neposredna uporaba direktive - aleatorna pogodba - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - kreditna tveganja - slaba vera banke - ukrepi banke
Višjo stopnjo varstva potrošnikov kot Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah na podlagi 8. člena Direktive zagotavlja tudi ZVPot, ki zaradi tega, ker vanj ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive, presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe omogoča tudi, če je ta jasen in razumljiv.
Aleatorna pogodba, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v času sklenitve pogodbe ni bila nedopustna ali nedovoljena, četudi je vsebovala izpostavljenost neomejenemu valutnemu tveganju (oz. je bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo). S sklenitvijo kredita z valutno klavzulo ali sklenitev kredita v tuji valuti, kot v obravnavani zadevi, postane obveznost posojilojemalca res odvisna od gibanja tečaja tuje valute. A takšnega pogoja ni avtomatično šteti za nepoštenega v luči ZVPot. V izpodbijani sodbi je namreč obsežno in prepričljivo obrazloženo, da je (bilo) tečajno tveganje podano na obeh straneh in ne, da je bilo celotno tečajno tveganje preneseno na tožnika.
Odločilno je, da je toženka tožniku zagotovila deloma pomanjkljiva pojasnila, dolžna pa je bila predstaviti konkretnejše, oprijemljivejše informacije glede posledic zelo velike depreciacije domače valute na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita, torej pomembne za oceno končne cene kredita. V ta okvir pa bi sodila tudi informacija, da dejansko prevzema neomejeno valutno tveganje. Da bi bil tožnik o tem seznanjen, v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno. Toženka ni ugovarjala trditvam tožnika, da ni bil obveščen o prevzemanju neomejenega tveganja. Namreč gibanje tečaja CHF/EUR je tudi za banko popolna neznanka (ni mogoče napovedati ne smeri ne obsega gibanja), pri čemer so možne tudi velike spremembe tečaja zlasti v času gospodarskih kriz, ki jim lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita. Bistvo te informacije je, da ni mogoče vnaprej napovedati, ali bo kredit v CHF zaradi začetnih prednosti tudi dejansko cenejši kot kredit v EUR. Takšna informacija tožniku, kot je moč razbrati iz izpodbijane sodbe, brez dvoma ni bila predstavljena. Toženka ni prosta obveznosti, da tožnika obvesti tudi o tem, da zaradi nepredvidljivosti tečajnih sprememb, upoštevajoč ročnost kredita, prevzema valutno tveganje za kakršnokoli spremembo tečaja, in mu pojasni o dejanskih posledicah tveganj v primeru velikega znižanja vrednosti valute. Zaradi pomanjkljivih informacij se tožnik tako ni mogel zavedati in razumeti dejanskega obsega dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev, posledično pa tudi ni bil zmožen realno oceniti ekonomskih posledic pogodbenega pogoja na svoje finančne obveznosti.
Ugotovitev, da je banka opravila pomanjkljivo pojasnilno dolžnost (zaradi česar gre za nejasno pogodbeno določilo, ki se razlaga v korist potrošnika), še ne pripelje do ničnostne pravne posledice. Pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje, s katero je utemeljilo zaključek, da je bila tožena stranka ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe dobroverna. Ta temelji na ugotovitvi, da glede na tedanje dostopne informacije glede gibanja tečaja ni vedela in ni mogla vedeti (predvideti), da se bo tečaj CHF povečal tako, da bo ta sprememba v dobi odplačevanja kredita močno obremenila tožnika. Da je bila svetovna gospodarska kriza in posledičen velik padec EUR v razmerju do CHF (v letu 2015) za bančne strokovnjake pričakovana, se lahko zdi očitno le v sedanjosti iz perspektive preteklih dogodkov, ki so sledili. Toženka je v trenutku sklepanja pogodbe vedela, da se tečajno razmerje lahko spremeni, glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost spornega kredita in običajno dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti (oz. z gotovostjo in zanesljivostjo napovedati), kdaj in v kakšni višini.
V zvezi z možnostjo razbremenitve tveganja je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel tožnik možnost poslužiti se ukrepov, s katerimi je/bi lahko tveganje omejil. Banka je s pogodbo ponudila možnost razbremenitve valutnega tveganja z zamenjavo valute oziroma spremembo kredita in predčasno poplačilo kredita, kar je bilo namenjeno uravnoteženju tega tveganja.