OZ-UPB1 člen 131, 174, 179, 186, 186/4.. ZPP-UPB3 člen 14.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - nepremoženjska škoda - poškodba v pretepu - huda telesna poškodba - identično dejansko stanje - vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko sodbo
sporno dejansko stanje - dokazna ocena - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - meja preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - izpovedba stranke - dokazna stiska - ugotovitev obstoja daril - vračunanje daril v nujni delež - ugotovitev obsega zapuščine - vrnitev denarja v zapuščino - dvig sredstev z računa zapustnika - prodaja delnic - vračilo posojila
Koncept objektivne in subjektivne ocene verodostojnosti vsakega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, je sodišče prve stopnje v sodbi prepričljivo vgradilo v argumente, s katerimi je ugotovilo dejansko stanje. Argumentacija sodišča prve stopnje je piramidna, ki na koncu prepriča, da tožnik ni dokazal, da je njegov brat prejel podarjeni denar od matere in da si je prilastil denar iz njenega bančnega račun.
Ocena dokazov sodišča prve stopnje le navidezno daje vtis prestroge ocene. Gledano skozi prizmo celotne dokazne ocene se izkaže, da je s to metodo sodišče prve stopnje uspelo prepričljivo in logično izkustveno pravilno ugotoviti (ne)obstoj odločilnih dejstev, še posebej zaradi dokazne stiske, v kateri so se znašle (vse) pravdne stranke, ker odločilnih dejstev ni bilo mogoče ugotoviti z zaslišanjem pok. M. L., pok. G. L. in pok. A. L.
ponareditev uradne listine - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - uradna oseba - kršitev kazenskega zakona
Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 259. člena KZ-1 lahko stori samo uradna oseba. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil obdolženec kot policist, zaposlen na PP Z. in v času kaznivega dejanja začasno premeščen na PP Ž., uradna oseba. Ker pa so policisti, ko opravljajo naloge vzdrževanja javnega reda in miru, le ena od različnih kategorij uradnih oseb, bi moral biti ta abstraktni zakonski znak ustrezno konkretiziran že v opisu kaznivega dejanja. Namesto tega iz abstraktnega in konkretnega opisa dejanja izhaja le, da je obdolženec dne 13. 6. 2017 na PP Ž. ob izdaji plačilnega naloga št. ... ravnal kot uradna oseba, kar ne zadošča za presojo obstoja očitanega kaznivega dejanja, saj brez konkretizacije vrste uradne osebe ni mogoč sklep, ali je to lastnost ob inkriminiranem ravnanju imel tudi obdolženec, to pa tudi ni samoumevno. Državna tožilka je opis kaznivega dejanja v smeri konkretizacije znaka uradne osebe dopolnila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, in sicer tako, da je za besedilom "18.00 ure" dodala navedbo "kot policist". Sodišče prve stopnje te spremembe obtožbe ob razglasitvi sodbe ni upoštevalo oz. jo je spregledalo, tako razglašena sodba pa pomeni kršitev kazenskega zakona na način iz 1. točke 372. člena ZKP, ki je v škodo obdolženca. Zato je pritožbeno sodišče, ob hkratni ugotovitvi, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki katerega drugega kaznivega dejanja, po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00035328
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZUP člen 222, 222/4. ZPP člen 286b, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje - protipravno ravnanje državnega organa - davčni organ - odmera davka na motorna vozila - rok za odločbo - obstoj škode - molk organa - pritožba zaradi molka organa - izčrpanje pravnih sredstev v upravnem postopku - opustitev vložitve pravnega sredstva - pretrganje vzročne zveze - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravočasno grajanje procesnih kršitev
Sodna praksa pri obravnavanju odškodninske odgovornosti za protipravno ravnanje oblastnih organov poudarja subsidiarnost tega varstva. Iz tega načela izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Če ima oškodovanec na voljo pravno sredstvo, ki mu omogoča odpraviti protipravno ravnanje oblastnega organa in posledice tega ravnanja, potem je upravičen samo do povrnitve tiste škode, ki je tudi vložitev pravnega sredstva ni, oziroma je ne bi odpravila. Opustitev vložitve pravnega sredstva ima po mnenju sodne prakse učinek pretrganja vzročne zveze. Ker je tožnik imel na voljo pravno sredstvo, ki mu je omogočalo odpraviti protipravno ravnanje in posledice tega ravnanja, namreč pritožbo zaradi molka organa po 222. členu ZUP, pa ga ni izkoristil vse do oktobra 2014, tožena stranka za neizdajo odločbe v tem obdobju ne more biti odškodninsko odgovorna.
MEDNARODNO JAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VSL00033138
URS člen 2, 26, 50, 50/3. ZSPOZ člen 1.
vojna škoda - premoženjska vojna škoda - normativna protipravnost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - žrtev vojnega nasilja - povračilo škode - odškodninska odgovornost - mednarodno pravo - pravica do socialne varnosti - načelo pravne države
Skladno s splošnim načelom mednarodnega prava je storilec mednarodnega delikta agresije dolžan povrniti škodo, ki jo je povzročil napadeni državi in njenim subjektom (fizičnim in pravnim osebam), vendar pa lahko izpolnitev te reparacijske dolžnosti praviloma zahteva samo država. Vsa vojna škoda (ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec) šteje za škodo države.
Normativna protipravnost v konkretnem primeru ni podana, saj toženki mednarodno pravo ne nalaga sprejema predpisa, ki bi materialnopravno in procesno uredil povračilo premoženjske vojne škode, te obveznosti pa si toženka tudi ni naložila sama s svojim notranjim pravom – niti z Ustavo niti s sprejemom nobenega zakona. Suvereno in avtonomno se je toženka kot pravna naslednica države prejemnice reparacij odločila, da premoženjske vojne škode oškodovancem ne bo povrnila (s čimer je oškodovancem odrekla pravico do povrnitve te vrste škode). Zaradi te odločitve pa toženka tudi ni bila dolžna zakonsko urediti pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do vojne odškodnine za navedeno vrsto škode.
Ustavno sodišče je zavzelo jasno stališče, da vprašanje plačila odškodnine za materialno škodo, prizadejano med drugo svetovno vojno, ne predstavlja področja, katerega ureditev bi Ustava izrecno terjala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00032520
OZ člen 131, 134, 134/1, 178.
odškodnina zaradi kršitve osebnostnih pravic - osebnostne pravice - pravica do časti in dobrega imena - poseg v zasebnost - preklic izjave - opravičilo - svoboda izražanja - neresnična dejstva - presoja žaljivosti - javni interes - davčna zatajitev - zastopanje po odvetniku - pristranskost sodišča
Pravica do časti in dobrega imena je tipična osebnostna pravica. Prekrši se med drugim z izjavo o neresničnih dejstvih, ki škodijo časti ali ugledu prizadetega. Kršitelj se v tem primeru ne more sklicevati na ustavno zajamčeno svobodo izražanja, saj njen namen ni širjenje neresničnih vesti. Da bi tožnik uspel, bi moral torej dokazati, da so dejstva, ki jih je objavila toženka, neresnična, in da so taka, ki škodijo njegovemu dobremu imenu oz. časti. A tudi vsako navajanje neresničnih dejstev ni nedopustno žaljivo. Tako ni tudi v primeru, če je imel tisti, ki je podal neresnično izjavo, utemeljene razloge za to, da je verjel v njeno resničnost in ni imel žaljivega namena.
Ni šlo za poseg v tožnikovo zasebnost, saj plačilo davka, davčni dolg ali utaja davka niso zasebne zadeve, pač pa, kot pravilno ocenjuje že sodišče prve stopnje, ko gre za dolgove in domnevno utajo v takem obsegu, zadeve javnega interesa in pomena.
Vse, kar je bilo za tožnika sporno v vseh treh zapisih, se je po prepričljivih razlogih sodišča prve stopnje izkazalo za resnično oziroma je imelo podlago v zanesljivih virih in v nespornih objektivnih dejstvih.
OZ člen 131, 131/1, 133, 133/3, 187, 190, 198. ZDARS člen 33. ZPP člen 340, 341.
premoženjska in nepremoženjska škoda - pravno priznana škoda - prekomerne imisije - izgradnja avtoceste - pravica do zdravega življenjskega okolja - zmanjšana tržna vrednost nepremičnin - pasivna legitimacija Republike Slovenije - odškodninska odgovornost države - škoda, ki presega običajne meje - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - odgovornost izvajalca in naročnika del - vzročna zveza - plačilo najemnine oz. uporabnine - nepremoženjska škoda za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice - emisije hrupa - primerna višina odškodnine - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - zmotna uporaba materialnega prava - pravni temelj odškodninske obveznosti - bodoča škoda - solidarna odškodninska odgovornost
Glede pritožbe drugotoženke sodišče druge stopnje dodaja, da pokanje sten, poškodba ploščadi, prerezanje asfalta oziroma nesanacija slednjega ne predstavlja škode, ki jo je razumeti kot škodo, ki ne presega običajne meje. Toženka ne živi v urbanem okolju, ampak ruralnem. Sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da sta tožnika upravičena do povračila škode, ki presega običajne meje v skladu s tretjim odstavkom 133. čelna OZ (61. - 62. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij, vendar le "normalnih meja". Kadar te presežejo mejne vrednosti pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostno pravico posameznika do zdravega življenjskega okolja, da je njegova škoda pravno priznana in da je tudi podana odškodninska odgovornost zanjo.
Ker torej tožena stranka ni kršila svojih pogodbenih obveznosti, je okoliščina, da se je zaradi odpovedi koncesijskih pogodb (ki jih je odpovedala tožeča stranka ne da bi za to odpoved obstajal utemeljen razlog na strani tožene stranke) spremenila tudi potreba tožeče stranke po delavcih, ki so bili tisti čas zaposleni pri tožeči stranki, v načelu v bremenu tožeče stranke. Tudi sicer pogodba o financiranju na podlagi pogodbe o koncesiji ureja le razmerje med koncedentom in koncesionarjem v času trajanja in izvajanja koncesije in ne razmerij po njenem prenehanju.
Ne drži stališče tožene stranke, da glede vrnitve polpriklopnika zaradi njegove poškodbe ni imela do tožeče stranke nobene obveznosti več, kot tudi ne, da je bilo vozilo objektivno nezmožno vrnitve. Tožena stranka polpriklopnika zaradi prometne nezgode res ni mogla več vrniti nepoškodovanega, kar pa ne pomeni, da je poškodovano vozilo upravičeno pustila v Italiji, kjer so zaradi njegove hrambe nastajali nadaljnji stroški. Tožena stranka, ki vozila tožeče stranke le-tej ni vrnila, je torej kršila dogovor iz drugega odstavka 14. člena najemne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeči stranki dolžna plačati odškodnino v višini vtoževanega zneska.
Za vrnitev poškodovanega polpriklopnika je namesto tožene stranke poskrbela tožeča stranka, ki je plačala nastali račun za umik obeh vozil (vlečnega vozila in popriklopnika) s kraja prometne nezgode in njuno hrambo (stojnino), prav tako pa je plačala tudi račun za prevoz obeh poškodovanih vozil iz Italije nazaj v Slovenijo. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti je zato treba presojati na podlagi drugega odstavka 239. člena OZ in ne na podlagi prvega odstavka 204. člena OZ.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 204, 204/4, 205, 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - službena pot - kolektivna pogodba
Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih (odločbi VDSS opr. št. Pdp 542/2015 in opr. št. Pdp 932/2017) štelo tožnikove poti za službene poti, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.
Ker je pritožnikova obveznost povrnitve stroškov odvisna (prvi odstavek 154. člena ZPP) od uspeha s končnim tožbenim zahtevkom (in ne od tega, kdo je zagotovil dokaze za dokazovanje kakšnega od pravdno relevantnih dejstev), pa so pravno neutemeljene tudi pritožnikove pritožbene trditve in poudarjanje pomena po njem predloženih dokazov za tožničin končni uspeh s tožbenimi zahtevki.
V primeru sospornikov in njihove dolžnosti povrniti pravdne stroške nasprotni stranki ureja ta pravila 161. člen ZPP. Ta za sospornike, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari določa, da so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki.
Oba toženca nerazdelno odgovorna glede glavne stvari, zato pa sta glede na določbo tretjega odstavka 163. člena ZPP nerazdelno odgovorna tudi za povračilo stroškov tožnice kot nasprotne stranke.
KZ-1 člen 7, 92, 92-4. ZSKZDČEU člen 132, 132/1, 132/1-9, 139, 139/2, 139/3.
zastaranje izvršitve kazni - časovna veljavnost kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona
Pritožniki prezrejo obstoječo sodno prakso, po kateri se od pravnomočnosti sodbe dalje za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni, odloča v samostojnem in od izrečene sodbe ločenem postopku, v katerem gre že za uporabo zakona zoper obsojenca. Zato je pri presoji vprašanja zastaranja izvršitve kazni potrebno uporabiti tisti kazenski zakonik, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca enkrat ali večkrat spremeni.
Prav ima tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da bi takšno razmerje, da koncendent odgovarja za škodo, ki jo povzroči uporabnik oziroma nekdo, za katerega koncesionar opravlja neko storitev nevzdržna. V tem primeru bi šlo za javno naročilo in za obveznosti občine oziroma tožene stranke kot pogodbene stranke o dobavi električne energije.
ZD člen 163, 172, 172/2, 173, 173/3. ZPP člen 343, 343/1, 346, 346/1.
zapuščinski postopek - zavrženje pritožbe - prepozna pritožba - upoštevanje prepozne pritožbe - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - sporna dejstva med dediči - izjema - namen določbe
Smisel določbe tretjega odstavka 173. člena ZD, po kateri pritožbeno sodišče izjemoma upošteva tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, je v obstoju možnosti za odpravo vsebinskih nepravilnosti sklepa, ki se nanašajo na pravice strank, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku. Zato glede sklepa, ki dediča šele napotuje na postopek ugotavljanja spornih dejstev, od katerih je odvisna velikost dednih deležev/vračunanje v dedni delež, uporaba omenjene določbe ne pride v poštev.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00032713
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1, 85/1-a, 85/1-b. OZ člen 174, 174/1, 174/2. ZPP člen 285.
razmerje z mednarodnim elementom - kolizijska pravila - zakonska cesija - subrogacija - odškodninska terjatev - odgovornostna zavarovalnica - pravice iz socialnega varstva - prispevki za pokojninsko zavarovanje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka po pravu nosilca socialne dajatve, to je po nemškem pravu, oškodovancu izplačala socialne dajatve (pokojnino, stroške zdravljenja) oziroma ali je prišlo do izpada plačila prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Ugotovilo je tudi, da nemško pravo priznava zakonsko cesijo pravic oškodovanca na nosilca. Vendar pa je nadalje zmotno štelo, da predstavljajo te socialne dajatve, ki jih je nosilka socialnih dajatev izplačala oziroma nadomestila oškodovancu, tisto terjatev, ki preide iz oškodovanca na nosilko socialnih dajatev in ki jo lahko ta uveljavlja proti povzročitelju prometne nesreče oziroma njegovi odgovornostni zavarovalnici. To ne drži, saj zakonski prehod terjatev iz člena 116 SGB X ne zajema pravic, ki izvirajo neposredno iz Socialnega zakonika (SGB I - XII). Zaradi plačila oziroma nadomestila socialnih dajatev oziroma v tem obsegu, preide na nosilko socialnih dajatev odškodninska terjatev oškodovanca proti odgovorni osebi. Odškodninska terjatev je torej predmet subrogacije oziroma zakonske cesije. Vprašanje obstoja in višine cedirane odškodninske terjatve pa se presoja po pravu države, kjer je prišlo do prometne nesreče.
Ločevanje začetka teka subjektivnega zastaralnega roka za posamezne oblike nepremoženjske škode ni pravilno, saj zastaranje celotne terjatve iz tega naslova začne teči v trenutku, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, to pa je načeloma takrat, ko je zdravljenje zaključeno.
ZPP člen 105.a, 105.a/3.. ZST-1 člen 14.a, 14.a/3.
domneva umika pritožbe - neplačilo sodne takse za pritožbo - nalog za plačilo sodne takse - predlog za taksno oprostitev - zavrnitev ali zavrženje predloga - začetek teka roka za plačilo sodne takse
V primeru zavrženja predloga za taksno oprostitev sodišče prve stopnje stranki ne vroča novega plačilnega naloga. Že izdani plačilni nalog ostane v veljavi, rok za plačilo sodne takse pa začne teči naslednji dan po vročitvi sklepa o zavrženju (ali zavrnitvi) predloga za taksno oprostitev.