CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00032721
DZ člen 7, 7/4, 8, 93, 107, 107/2, 153, 156, 174, 176, 227, 234. ZNP-1 člen 6, 6/2, 42, 106, 106/2, 108. ZPP člen 108, 108/4, 300, 300/1, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1, 355, 355/1, 365, 365-3. URS člen 23.
postopek za varstvo koristi otroka - odvzem otroka in namestitev v rejniško družino - zavrženje predloga - nepopoln predlog - poziv k dopolnitvi predloga - otrokova korist - zaščita pravic otroka po uradni dolžnosti - ogroženost otroka - smiselna uporaba določb ZPP - pravica do sodnega varstva - ukrepi za varstvo koristi otroka - rejništvo z namenom posvojitve - namestitev v rejništvo - arbitrarnost - vrnitev zadeve v nadaljnji postopek - združitev istovrstnih zadev
Otrokovo korist je treba upoštevati in zagotavljati tudi v postopkovnem smislu. Uporaba 108. člena ZPP se zato v konkretnem primeru pokaže kot neustrezna (zavrženje predloga za odvzem otroka in namestitev v rejništvo zgolj zaradi nedopolnitve predloga z navedbo imena rejnika).
Kadar je namestitev sestavni del ukrepa za varstvo koristi otroka, je ugotovitev otrokove ogroženosti in njegov odvzem staršem oziroma odvzem starševske skrbi neke vrste predhodno vprašanje za namestitev.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00033169
ZNP-1 člen 100, 106. DZ člen 159.
postopek zavarovanja - nepravdni postopek - namestitev otroka v zavod - odločanje o stikih z otrokom - največja otrokova korist - otrokova želja - spremenjene okoliščine - tehtanje okoliščin - ukrepi za varstvo koristi otroka
Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev v postopku zavarovanja, upoštevaje tudi celotno dokumentacijo, ki je v spisu, nima pomislekov v odločitev, da je trenutno v največjo otrokovo korist, da do nadaljnjega ostaja nameščen v zavodu.
Vsaka sprememba, ki se zgodi v času trajanja sodnega postopka, še ni razlog za spremembo predhodnih sodnih odločitev.
Pritožnica očitno ne ločuje med otrokovo željo in otrokovo koristjo. Zahteva, da je treba v okviru otrokove koristi upoštevati otrokovo voljo, ne pomeni, da se je treba po otrokovi volji nujno ravnati. Pri zapolnjevanju pojma otrokova korist namreč sodišče ne more upoštevati zgolj otrokovih želja in pričakovanj. Še več, če ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči celo drugače, kot si želi otrok. Otrokova želja je torej le eden od kriterijev pri tehtanju njegove koristi. Pomembna je skupna ocena otrokove koristi in višje sodišče ne dvomi v presojo otrokove največje koristi, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje.
Po 100. členu ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Te je mogoče izdati tudi znotraj postopka za ukrep trajnejšega značaja bodisi na predlog bodisi po uradni dolžnosti (primerjaj drugi stavek drugega odstavka 106. člena ZNP-1).
spor za izpraznitev in izročitev nepremičnine - pridobitev lastninske pravice v stečajnem postopku - originarna pridobitev lastninske pravice - izločitvena pravica - prijava izločitvene pravice - prerekanje izločitvene pravice - tožba na ugotovitev obstoja izločitvene pravice - pretvorba nedenarne terjatve v denarno terjatev - pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - prenos lastninske pravice na nepremičnini - zavezovalni in razpolagalni posel - overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi
Odločba sodišča, s katero se v stečaju izroči nepremičnina kupcu, predstavlja izviren način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (342. člen ZFPPIPP in 2. točka drugega odstavka 374. člena ZFPPIPP). Izvenknjižna pravica dejanskega lastnika nepremičnine s tem preneha. B. C. je sicer prijavil izločitveno pravico na stanovanju, po prerekanju te pravice s strani stečajnega upravitelja pa ni vložil tožbe zaradi ugotovitve obstoja njegove prerekane izločitvene pravice. Tudi zaradi tega je njegova morebitna izločitvena (lastninska) pravica prenehala, enako velja za drugo toženko, ki svoje lastninske pravice v stečajnem postopku sploh ni uveljavljala. Že iz tega razloga ne morejo biti utemeljeni ugovori tožene stranke o pridobitvi lastninske pravice na pravno poslovni način ali s priposestovanjem.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - skupno premoženje - nedovoljeno razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - določitev deležev na skupnem premoženju - solastnina - delitev nepremičnin - zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - obseg zavarovanja
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je predlagano začasno odredbo delno zavrnilo, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je ob upoštevanju neizpodbijanih dejanskih ugotovitev z verjetnostjo izkazala, da so sporne nepremičnine skupno premoženje nje in prvega toženca in da tožnici na tem premoženju pripada polovičen delež. V takem položaju pa zavarovanja tožničine terjatve do prvega in drugega toženca ni mogoče omejiti na polovico nepremičnin. Kot pravilno opozarja tožnica, s tem, ko zahteva, da sodišče na skupnem premoženju določi deleže, še ne zahteva delitve in zato pravica tožnice in prvega toženca, tudi po določitvi deležev, ne bo razdeljena tako kot to velja pri solastnini. Z določitvijo deležev bo odločeno le o tem, v kakšnem razmerju si glede na svoje prispevke bivša zakonca to premoženje razdelita. Solastnina bo (lahko) nastala šele z delitvijo. Vse do delitve pa bosta zato tožnica in prvi toženec še naprej le oba skupaj upravičena izvrševati lastniška upravičenja, zavarovanje pa je mogoče le na celoti.
nepremoženjska škoda - denarna odškodnina - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - trajne posledice poškodb
Sodišče prve stopnje, je ugotovilo, da tožnik zaradi poškodbe ključnice nima večjih posledic, da zmore vse svoje običajne obremenitve brez omejitev, je pa kljub temu ugotovilo še vedno možno prisotnost nelagodnega občutka pri večjih obremenitvah, čeprav posebne oviranosti pri gibanju ni. Tudi glede posledic poškodovanega gležnja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi te poškodbe ni več nobenih ovir za normalne življenjske aktivnosti, je pa tudi tu še vedno prisotna možnost manjših težav pri zelo naporni in dolgotrajni hoji po naravnem terenu, čeprav je sicer funkcija skočnih sklepov v celoti ohranjena, kljub manjši motnji gibljivosti desno. Glede na to, da sodišče še ugotovilo, da tožnik zelo verjetno pred poškodbo ni imel nobenih težav s sedaj poškodovanimi predeli, poleg tega je še ugotovilo, da je bil tožnik pred poškodbo aktiven športnik, sedaj pa je športne aktivnosti (predvsem kolesarjenje) v posledici škodnega dogodka opustil, kar priča o tem, da ne gre zgolj za minimalno, neznatno oziroma zanemarljivo omejitev tovrstnih življenjskih aktivnosti, tožnik sodišču prve stopnje povsem utemeljeno očita, da je z zaključkom, da pri tožniku ni trajnega prikrajšanja, da se zaradi ″manjših″ neugodnosti, ki jih tožnik lahko čuti in jih je objektivno mogoče šteti kot posledice poškodbe, njegove življenjske aktivnosti niso zmanjšale v primerjavi s stanjem pred poškodbo in zato ne povzročajo duševnega trpljenja tožnika, zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. 179. in 182. člen OZ.
obvezno zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam - vzročna zveza - pravila o adekvatni vzročnosti - izgubljen dobiček - predvidljiva škoda
Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka z naslova zavarovanja lastnika vozila za odgovornost za škodo povzročeno tretjim mora tožeča stranka kot tretji poleg ostalih elementov odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda) izkazati tudi neposredno pravno relevantno vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Pri tem so pravno odločilni vzroki za nastalo škodo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice, ne pa vsak naravni vzrok, brez katerega posledica ne bi nastala. Z vidika t.i. adekvatne vzročnosti tako povzročitelj škodnega dogodka odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari. Te pričakovanosti oz. objektivne predvidljivosti posledic škodnega ravnanja pa ni enačiti s pričakovanostjo izgubljenega dobička, kot ene od pravno priznanih škod, kot jo opredeljuje določba 252. člena BGB (oziroma enako tudi določba 168. člena OZ). Pričakovanost se v citiranih določbah nanaša na sam dobiček, ki bi ga oškodovanec utemeljeno lahko pričakoval in na njegov obseg, ne pa na pričakovanost oziroma predvidljivost škodnih posledic, kot odločilnega elementa pri vprašanju obstoja pravno relevante vzročne zveze.
ZVEtL-1 člen 17, 17/3, 17/3-3, 18, 24, 32, 35, 35/1. ZLNDL člen 5, 5/3.
vzpostavitev etažne lastnine - predlog za vzpostavitev etažne lastnine - nedokončana etažna lastnina - posamezni del stavbe - pridobitelj posameznega dela stavbe - zemljiškoknjižni lastnik - dokazna pravila - ugotovitev lastninske pravice - pravni temelj pridobitve lastninske pravice - pravica uporabe - nižji dokazni standard - izkaz verjetnosti - načelo ekonomičnosti - formalna in materialna pravnomočnost
ZVEtL-1 pridobiteljem posameznih delov stavbe olajšuje ugotovitev in vknjižbo lastninske pravice, saj določa milejše pogoje, kot jih predpisuje ZZK-1. Če so v ZVEtL-1 zahtevani pogoji izkazani, sodišče v odločbi o vzpostavitvi etažne lastnine za lastnika posameznega dela določi pridobitelja. Če pa zahtevanih predpostavk ne izkaže nihče, ugotovi lastninsko pravico zemljiškoknjižnega lastnika.
Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine, v katerem je poudarjeno načelo ekonomičnosti v smislu čim hitrejše in čim celovitejše ureditve stanja stavbe kot celote in razmerij v njej, odloča na podlagi domnev, ki jih določa ZVEtL-1, in dokaznih pravil z nižjim dokaznim standardom - izkaz verjetnosti (18. in 24. člen ZVEtL-1).
V postopku za vzpostavitev etažne lastnine se lahko glede na prvi odstavek 17. člena ZVEtL-1 etažna lastnina vzpostavi le, če se je dejanska etažna lastnina oblikovala pred 1.1.2003 (uveljavitev SPZ). Institut stavbne pravice pred uveljavitvijo SPZ v naši pravni ureditvi niti ni bil urejen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - zagovor
S tem, ko je tožena stranka tožničino poskusno delo ocenila kot neuspešno, je izrazila predvsem to, da tožnica ne ustreza njenim pričakovanjem. To, da je tožnica pred zaposlitvijo pri toženi stranki že več let opravljala istovrstno delo medicinske sestre v zobni ambulanti pri drugih delodajalcih, ne izključuje možnosti, da njeno delo za določenega delodajalca (oziroma natančneje - za določeno zobozdravnico, s katero naj bi tožnica sodelovala tudi v prihodnje) ni ustrezno. Četudi je po eni strani razumljivo, da tožnica z dolgoletnimi izkušnjami vsebino odpovedi dojema kot očitek nesposobnosti ali kršitve delovnih obveznosti, pa navedeno ni bistvo redne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (ne gre za odpoved iz krivdnega razloga ali nesposobnosti).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040561
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-4, 437, 437/1. KZ-1 člen 216, 216/1.
pritožba oškodovanca kot tožilca - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - zavrženje obtožnega predloga - plačilo preživnine - prilastitveni namen - izvršilni postopek
V obravnavnem primeru se obdolžencema očita, da sta izvršbo zlorabila na način, da sta protipravno izterjala več, kot jima je oškodovanec kot tožilec bil dolžan plačati in si zmotno preplačilo dolga prilastila. Dodaten zakonski znak v primeru te izvršitvene oblike je to, da si storilec tako prejeto preplačilo prilasti. Za izvršitev te oblike kaznivega dejanja zato ne zadostuje, da storilec prejme nekaj, kar mu ne pripada, temveč, da ima namen, da si zmotno preplačilo trajno prilasti. Tak prilastitveni namen predpostavlja, da se storilec zaveda, da je od drugega prejel premoženjsko korist, ki mu ne pripada (subjektivni element), kakor tudi, da je premoženjska korist taka, da jo je mogoče vrniti.
Ugotovljeni dejstveni substrat je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno umestilo v okvir določb OZ, ki urejajo posojilno pogodbo.
Absolutna bistvena kršitev določba pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar sodišče napačno povzame vsebino listine, kar pa ni značilnost konkretnega primera. Že samo razlogovanje pritožbe kaže na to, da pravzaprav izpodbija dokazno oceno.
Materialno procesno vodstvo sodišča je bilo ustrezno, saj je bil toženec na naroku pozvan k podrobnejši konkretizaciji dokaznih predlogov. Opozorilu sodišča ni sledil in je šele na zadnjem naroku pojasnil, da pričino zaslišanje predlaga tudi glede obstoja posojilnega razmerja. Takšno postopanje je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, na kar pravilno opozarja sodišče prve stopnje. Toženec zatrjevane kršitve ni grajal skladno z določbo 286.b člena ZPP, čeprav je sodišče že na naroku podalo pojasnilo v zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza.
predkupna pravica - prodajna pogodba - ponudba predkupnemu upravičencu - pogoji prodaje - pogoji za uveljavljanje predkupne pravice - položaj predkupnega upravičenca - kršitev predkupne pravice - enakovrednost pogodbenih obveznosti
Zakonska zahteva po enakih pogojih ne pomeni identitete med ponudbo predkupnemu upravičencu in ponudbo oziroma kasneje sklenjeno pogodbo s tretjim, ampak da so pogoji prodaje v bistvenem enaki oziroma da je podana enakovrednost pogodbenih bremen.
Pogoji prodaje, ponujeni tožniku, so bili ugodnejši od pogojev, dogovorjenih s prvo toženko. Če ni sprejel nižje cene, bo še toliko manj pripravljen sprejeti višjo ceno.
Sodno varstvo ni namenjeno sami sebi, ampak varstvu pred kršitvijo predkupne pravice, torej pred ravnanjem predkupnega zavezanca, ki je predkupnega upravičenca neutemeljeno prikrajšalo v uresničitvi predkupne pravice. Ugoditev zahtevku v obravnavani zadevi bi privedla do nasprotne situacije. Varstvo bi bilo dano bodisi tožnikovemu neskrbnemu ravnanju ob podpisu izjave o neuveljavitvi predkupne pravice bodisi temu, da si je kasneje premislil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00035328
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZUP člen 222, 222/4. ZPP člen 286b, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje - protipravno ravnanje državnega organa - davčni organ - odmera davka na motorna vozila - rok za odločbo - obstoj škode - molk organa - pritožba zaradi molka organa - izčrpanje pravnih sredstev v upravnem postopku - opustitev vložitve pravnega sredstva - pretrganje vzročne zveze - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravočasno grajanje procesnih kršitev
Sodna praksa pri obravnavanju odškodninske odgovornosti za protipravno ravnanje oblastnih organov poudarja subsidiarnost tega varstva. Iz tega načela izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Če ima oškodovanec na voljo pravno sredstvo, ki mu omogoča odpraviti protipravno ravnanje oblastnega organa in posledice tega ravnanja, potem je upravičen samo do povrnitve tiste škode, ki je tudi vložitev pravnega sredstva ni, oziroma je ne bi odpravila. Opustitev vložitve pravnega sredstva ima po mnenju sodne prakse učinek pretrganja vzročne zveze. Ker je tožnik imel na voljo pravno sredstvo, ki mu je omogočalo odpraviti protipravno ravnanje in posledice tega ravnanja, namreč pritožbo zaradi molka organa po 222. členu ZUP, pa ga ni izkoristil vse do oktobra 2014, tožena stranka za neizdajo odločbe v tem obdobju ne more biti odškodninsko odgovorna.
dodatni sklep o dedovanju - premoženje agrarne skupnosti - vrnitev premoženja agrarne skupnosti - naknadno najdeno premoženje - razlaga oporoke
Iz določil oporoke ne izhaja, da bi zapustnik želel, da bi dedinja V.L. dedovala vso njegovo premoženje, prav tako pa v oporoki ni jasno (nedvomno) izkazano, da bi želel zapustnik V.L. nameniti tudi predmetno (kasneje vrnjeno) premoženje.
Glede na navedeno so neutemeljena pritožbena navajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati in razčiščevati širša družbeno - zgodovinska in družinska razmerja ter v zvezi s tem izvajati obsežen dokazni postopek.
ponareditev uradne listine - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - uradna oseba - kršitev kazenskega zakona
Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 259. člena KZ-1 lahko stori samo uradna oseba. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil obdolženec kot policist, zaposlen na PP Z. in v času kaznivega dejanja začasno premeščen na PP Ž., uradna oseba. Ker pa so policisti, ko opravljajo naloge vzdrževanja javnega reda in miru, le ena od različnih kategorij uradnih oseb, bi moral biti ta abstraktni zakonski znak ustrezno konkretiziran že v opisu kaznivega dejanja. Namesto tega iz abstraktnega in konkretnega opisa dejanja izhaja le, da je obdolženec dne 13. 6. 2017 na PP Ž. ob izdaji plačilnega naloga št. ... ravnal kot uradna oseba, kar ne zadošča za presojo obstoja očitanega kaznivega dejanja, saj brez konkretizacije vrste uradne osebe ni mogoč sklep, ali je to lastnost ob inkriminiranem ravnanju imel tudi obdolženec, to pa tudi ni samoumevno. Državna tožilka je opis kaznivega dejanja v smeri konkretizacije znaka uradne osebe dopolnila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, in sicer tako, da je za besedilom "18.00 ure" dodala navedbo "kot policist". Sodišče prve stopnje te spremembe obtožbe ob razglasitvi sodbe ni upoštevalo oz. jo je spregledalo, tako razglašena sodba pa pomeni kršitev kazenskega zakona na način iz 1. točke 372. člena ZKP, ki je v škodo obdolženca. Zato je pritožbeno sodišče, ob hkratni ugotovitvi, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki katerega drugega kaznivega dejanja, po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo.
DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00033054
ZD člen 132, 142, 142/1, 143, 145. OZ člen 190. ZFPPIPP člen 414, 415. ZIZ člen 67, 67/1.
dolg zapustnika - odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - osebna odgovornost dediča - omejitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja - hipotekarni upnik - načelo prior tempore potior iure - prednostni vrstni red poplačila - vrednost podedovanega premoženja - neupravičena pridobitev - izvršilni postopek - nasprotna izvršba - razlogi za nasprotno izvršbo - stečaj zapuščine
Po ZD je odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove osebna. To se kaže v tem, da upnik zahtevka za plačilo zapustnikovega dolga (praviloma) ne more uveljaviti proti zapuščini, ampak samo proti dediču, kot tudi v tem, da dedič (praviloma) odgovarja za obveznosti zapustnika z vsem svojim premoženjem (tudi z lastnim), in ne samo s podedovanim premoženjem. Vrsta premoženja, s katerim za zapustnikove obveznosti odgovarja dedič, tako ni omejena, omejena je le vrednost premoženja, do katere lahko odgovarja (glej prvi odstavek 142. člena ZD). Izjeme od teh pravil so v zakonodaji posebej določene.
Ob odločitvi, da sprejme zapuščino, katere edino vredno premoženje je predstavljalo stanovanje, ki je bilo s hipotekami obremenjeno do celotne vrednosti (za kar je tožnica po lastnih navedbah v tožbi vedela), bi tožnica morala računati s tem, da za dolgove zapustnika ne bo odgovarjala le s podedovanim premoženjem, temveč do višine vrednosti podedovanega premoženja (torej tudi s svojim siceršnjim premoženjem). Hipotekarni upnik, ki je prišel do (delnega) poplačila svoje terjatve v drugem izvršilnem postopku zoper tožnico (do česar je prišlo šele po popolnem poplačilu toženke v prvem izvršilnem postopku), in sicer s prodajo podedovanega (zastavljenega) stanovanja, je imel prednostno poplačilno pravico le iz tega premoženja, ne pa splošne prednostne pravice do poplačila (kot "prvi zapustnikov upnik"), kot očitno meni tožnica.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00035222
ZIZ člen 29a, 270, 270/2. ZPP člen 109, 337, 337/1.
začasna odredba v pravdnem postopku - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - prepoved odtujitve in obremenitve premičnin - pogoji za izdajo začasne odredbe - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - enostranska prodaja skupnega premoženja zakoncev - nedokazane trditve - razlogi o odločilnih dejstvih - pavšalne pritožbene navedbe - načelo neposrednosti - odločitev brez izvedbe naroka - ocena listinskih dokazov - odločanje po stanju stvari ob koncu glavne obravnave - nedovoljene pritožbene novote - žaljive trditve - denarno kaznovanje stranke za žalitev v vlogi
V okviru pogoja nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti izkazana subjektivna, konkretna nevarnost - torej, da dolžnik aktivno deluje v smeri odtujevanja ali skrivanja premoženja. Zgolj hipotetična možnost, da bi dolžnik odtujil ali poskril premoženje, ne zadošča.
Nosilni razlog sodišča za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe v predmetni zadevi je, da tožnica ni uspela konkretno izkazati, da tožnik razprodaja premoženje v takem obsegu, ki bi onemogočilo ali znatno otežilo potencialno izterjavo; da ni dokazala, da sploh prodaja kakšno nepremičnino, in da tudi to, da prodaja traktor in govedo, še ne dokazuje, da bo ostal brez premoženja, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo.
načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - zaznamba sklepa o izvršbi in vknjižba hipoteke - odločanje o vpisu po uradni dolžnosti - vpis hipoteke na podlagi sklepa o izvršbi - utemeljenost predloga za vpis v zemljiško knjigo - zemljiškoknjižni postopek
Pritožba pravilno opozarja, da je upnica predlagala izvršbo zgolj na 1/2 deležu dolžnice (nasprotne udeleženke) na predmetni nepremičnini, v skladu s tem predlogom pa je izvršilno sodišče tudi dovolilo izvršbo.
V sklepu o izvršbi je res zapisalo, da se izvršba dovoli do deleža, vknjiženega v zemljiški knjigi, vendar pritožnica upravičeno opozarja, da je ta opis nedoločen (pavšalen), zato ga je treba interpretirati skupaj s podanim predlogom za izvršbo.
OZ-UPB1 člen 131, 174, 179, 186, 186/4.. ZPP-UPB3 člen 14.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - nepremoženjska škoda - poškodba v pretepu - huda telesna poškodba - identično dejansko stanje - vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko sodbo
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00032520
OZ člen 131, 134, 134/1, 178.
odškodnina zaradi kršitve osebnostnih pravic - osebnostne pravice - pravica do časti in dobrega imena - poseg v zasebnost - preklic izjave - opravičilo - svoboda izražanja - neresnična dejstva - presoja žaljivosti - javni interes - davčna zatajitev - zastopanje po odvetniku - pristranskost sodišča
Pravica do časti in dobrega imena je tipična osebnostna pravica. Prekrši se med drugim z izjavo o neresničnih dejstvih, ki škodijo časti ali ugledu prizadetega. Kršitelj se v tem primeru ne more sklicevati na ustavno zajamčeno svobodo izražanja, saj njen namen ni širjenje neresničnih vesti. Da bi tožnik uspel, bi moral torej dokazati, da so dejstva, ki jih je objavila toženka, neresnična, in da so taka, ki škodijo njegovemu dobremu imenu oz. časti. A tudi vsako navajanje neresničnih dejstev ni nedopustno žaljivo. Tako ni tudi v primeru, če je imel tisti, ki je podal neresnično izjavo, utemeljene razloge za to, da je verjel v njeno resničnost in ni imel žaljivega namena.
Ni šlo za poseg v tožnikovo zasebnost, saj plačilo davka, davčni dolg ali utaja davka niso zasebne zadeve, pač pa, kot pravilno ocenjuje že sodišče prve stopnje, ko gre za dolgove in domnevno utajo v takem obsegu, zadeve javnega interesa in pomena.
Vse, kar je bilo za tožnika sporno v vseh treh zapisih, se je po prepričljivih razlogih sodišča prve stopnje izkazalo za resnično oziroma je imelo podlago v zanesljivih virih in v nespornih objektivnih dejstvih.