ZDR-1 člen 33, 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 238.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odsotnost z dela - naklep - huda malomarnost
Ker tožnica svoje odsotnosti ni javila, bi morala priti na delo, ne glede na to, ali je bila na urniku dela ali ne. Takšno ravnanje se pričakuje od povprečnega delavca, v tožničinem primeru receptorja, glede na to, da tožnica ni izpolnila teh pričakovanj, je ravnala hudo malomarno.
Zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožnici očitala naklepno ravnanje, ne izključuje obstoja odpovednega razloga, če sodišče ugotovi, da tožničino ravnanje ustreza zgolj krivdni obliki hude malomarnosti. Zato se neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožena stranka tožnici hude malomarnosti ni očitala in da je sodišče presodilo mimo njene trditvene podlage.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00033169
ZNP-1 člen 100, 106. DZ člen 159.
postopek zavarovanja - nepravdni postopek - namestitev otroka v zavod - odločanje o stikih z otrokom - največja otrokova korist - otrokova želja - spremenjene okoliščine - tehtanje okoliščin - ukrepi za varstvo koristi otroka
Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev v postopku zavarovanja, upoštevaje tudi celotno dokumentacijo, ki je v spisu, nima pomislekov v odločitev, da je trenutno v največjo otrokovo korist, da do nadaljnjega ostaja nameščen v zavodu.
Vsaka sprememba, ki se zgodi v času trajanja sodnega postopka, še ni razlog za spremembo predhodnih sodnih odločitev.
Pritožnica očitno ne ločuje med otrokovo željo in otrokovo koristjo. Zahteva, da je treba v okviru otrokove koristi upoštevati otrokovo voljo, ne pomeni, da se je treba po otrokovi volji nujno ravnati. Pri zapolnjevanju pojma otrokova korist namreč sodišče ne more upoštevati zgolj otrokovih želja in pričakovanj. Še več, če ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči celo drugače, kot si želi otrok. Otrokova želja je torej le eden od kriterijev pri tehtanju njegove koristi. Pomembna je skupna ocena otrokove koristi in višje sodišče ne dvomi v presojo otrokove največje koristi, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje.
Po 100. členu ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Te je mogoče izdati tudi znotraj postopka za ukrep trajnejšega značaja bodisi na predlog bodisi po uradni dolžnosti (primerjaj drugi stavek drugega odstavka 106. člena ZNP-1).
Neutemeljeni so očitki tožnika, da je ob predhodnem preizkusu tožbe sodišče prve stopnje zmotno štelo tožbo v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, za nejasno oziroma nepopolno zaradi nepravilne označbe prvotožene stranke. V sodnem/poslovnem registru stranka s takšno označbo, kot jo je navedel tožnik, ne obstaja in sta v označbi prvotožene stranke dejansko navedeni označbi (firmi oziroma imeni) dveh različnih pravnih subjektov, ki imata vsaka zase lastno pravno subjektiviteto, zato je ravnalo povsem pravilno, ko je tožnika pozvalo na odpravo te nejasnosti oziroma nerazumljivosti tožbe.
V obeh pogodbah sta stranki v točki 10. (v okviru pogodbene svobode) dogovorili posledice za primer kršitve pogodbe s strani kreditojemalca, šlo je torej za dogovor o načinu vračanja opravljenih izpolnitev (namesto obročnega odplačevanja, celotna preostala obveznost kreditojemalca zapade takoj). Materialno pravo zato predstavlja pogodbeni dogovor in ne določba 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na katero se tožena stranka sklicuje.
Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti (92. člen OZ), vendar ugovor obravnava v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke.
V obravnavanem primeru je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor – pogodba - z elementi mandatne (v odnosu med tožnico in prvo toženko) in posredniške (v odnosu med tožnico in drugo toženko) pogodbe, ki sta jo toženki po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravilno izpolnili. Obstoj izpolnjenega pogodbenega temelja izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi.
Tožnica se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, sprejetih na podlagi njene izpovedbe, zavestno odločila za tvegano naložbo pri tuji družbi in toženkama v ta namen izročila denar. Splošno znano je, da je poslovanje finančnih institucij (tudi tistih s sedežem v tujini) podrobno predpisano in nadzorovano, pa tudi to, da so obljubljeni visoki donosi v kratkih rokih znamenje zelo tveganih naložb, ki zelo verjetno ne prinesejo zatrjevanih dobičkov. Pri sklepanju tveganih pravnih poslov se zato od vsakega povprečno skrbnega vlagatelja pričakuje, da pred vlaganjem preveri tveganost naložbe, najmanj pa to, da sam preveri tudi kredibilnost neznane tuje finančne institucije, ki ji zaupa svoj denar, oziroma sprejme možnost, da lahko tvegan posel prinese tudi izgubo. Če tožnica ni preverila varnosti svoje tvegane naložbe, mora sama nositi posledice (škodo).
naročniška pogodba - neplačilo računov - pogodbena obveznost - dolžnost izpolnitve pogodbene obveznosti - izpolnitev obveznosti v roku - nastop zamude - zakonske zamudne obresti
Tožnik je izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti, ne pa tudi toženka, čeprav se je zavezala, da bo pravočasno plačala za opravljene elektronske komunikacijske storitve mobilne telefonije in druge storitve, da bo plačala izdane račune in da bo določeno naročniško razmerje trajalo najmanj 24 mesecev, sicer bo vrnila vrednost prejete ugodnosti, zato je vtoževane račune dolžna plačati.
Iz 4. člena ZDR-1 izhaja definicija delovnega razmerja in sicer je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ni bil vključen v organizirani delovni proces pri toženi stranki, da dela pri toženi stranki ni opravljal nepretrgano in pod nadzorom tožene stranke, prav tako pa tudi ni izvrševal dogovorjenih in predpisanih obveznosti, niso bili izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja, zato je utemeljeno v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in posledično tudi zahtevke za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja ter reparacijski zahtevek ter zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z delom.
povrnitev škode - nepremoženjska in premoženjska škoda - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - skaženost - nezmožnost opravljati delo - plačilo mesečnih honorarjev - povrnitev stroškov zdravljenja - ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in višini - pravdni stroški stranskega intervenienta
Stranski intervenent je upravičen do povračila pravdnih stroškov po načelu uspeha enako kot stranka, ki se ji je v postopku pridružil. Je pa sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je izvedlo pobot njegovih stroškov s stroški tožnice, saj ZPP ne daje podlage za ugotovitev, da bi bil stranski intervenient zavezan za poplačilo pravdnih stroškov.
Bistven element sklepčnosti je logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Za neodpravljivo nesklepčnost gre, če je v tožbi življenjski primer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja pravna posledica, kakršno tožnik zahteva s tožbenim predlogom. Neodpravljiva nesklepčnost tožbe terja zavrnitev tožbenega zahtevka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - SODSTVO
VSL00033182
ZZUSUDJZ člen 1. ZDZdr člen 33, 33/1, 39, 39/1, 47, 47/3, 53, 62, 64, 64/3. ZS člen 83, 83a, 83a/1.
pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - demenca - zaslišanje preko videokonference - nujna zadeva - tehtanje pravic v koliziji - odsotnost stika med odvetnikom in stranko - omejitev pravice pridržane osebe do prisotnosti pri izvajanju dokazov
Sodišče prve stopnje je z udeležencem vzpostavilo stik in ga zaslišalo prek videokonference. Na ta način je pogovor z njim opravila tudi izvedenka. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje na naroku in v izpodbijanem sklepu, ima takšno ravnanje podlago v Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega ostavka 83.a člena ZS in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ. V tej odredbi je med drugim določeno, da se naroki, seje in zaslišanja v nujnih zadevah izvedejo prek videokonference. Med take nujne zadeve, ob upoštevanju prvega odstavka 33. člena ZDZdr, 83. člena ZS ter zgoraj citirane Odredbe, sodi tudi konkretna zadeva.
splošna krajevna pristojnost - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - spor o pristojnosti - spori iz pristojnosti okrajnega sodišča - spor o pristojnosti v izvršbi - gospodarski spor - postopek v gospodarskih sporih
V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP pravila v postopku v gospodarskih sporih veljajo v sporih v katerih je vsaka od strank katera od navedenih oseb: gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj je tožena stranka organizirana v pravnoorganizacijski obliki društva, ki v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni izrecno navedeno kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ni izpolnjen subjektivni kriterij za sojenje po določbah ZPP o gospodarskih sporih.
Iz trditev pravdnih strank pa tudi ne izhaja, da je v obravnavanem primeru izpolnjen kakšen od objektivnih kriterijev za gospodarski spor (483. in 484. člena ZPP). Iz podatkov spisa je razvidno, da tožeča stranka v tem postopku vtožuje terjatve iz naslova administrativnih storitev, ki naj bi jih opravila za toženo stranko. Gre torej za klasično civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče, zato tudi po objektivnem kriteriju v obravnavanem primeru ne gre za gospodarski spor.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033214
ZPP člen 224, 224/1. SPZ člen 40, 60. OZ člen 50, 50/2, 435.
izločitev iz zapuščine - lastništvo osebnega avtomobila - domneva lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na premičnini - pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom - prodajna pogodba - navidezna (simulirana) pogodba - veljaven zavezovalni pravni posel - izročitev vozil v posest - evidenca registriranih vozil - navidezni kupec - neresnično navajanje podatkov
Neresnično navajanje podatkov v javnih evidencah ima lahko za tistega, ki je takšno navedbo podal, javnopravne posledice, kar pa ne vpliva na obstoj civilnopravnega razmerja med resničnima pogodbenikoma, če so sicer izpolnjeni vsi pogoji za njegovo veljavnost.
ZDR-1 člen 13, 127, 129.. OZ člen 82.. Kolektivna pogodba elektrogospodarstva Slovenije (1996) člen 66.
dodatek za delovno dobo
Zakon o delovnih razmerjih v 127. členu določa, da delavcu pripada osnovna plača, delovna uspešnost in dodatki, pri čemer 129. člen ZDR-1 ureja dodatek za delovno dobo in določa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Kolektivna pogodba elektrogospodarstva Slovenije določa dodatek za delovno dobo v 66. členu, in določa, da delavcu pripada za vsako izpolnjeno leto delovne dobe v elektrogospodarstvu dodatek v višini 0,5 % od osnovne plače. Delavci, ki so zaposleni pri delodajalcu od uveljavitve te kolektivne pogodbe, pa ohranijo dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto skupne delovne dobe, dokler so zaposleni pri tem delodajalcu. Glede na ureditev v ZDR-1 je strankam kolektivne pogodbe prepuščeno, da samostojno uredijo višino dodatka za delovno dobo, torej dolžino in način upoštevanja delovne dobe kot tudi odmerni odstotek. Z uveljavitvijo Aneksa št. 3 k PKP z dne 28. 12. 2017 je bil bil črtan predhodni 108. člen PKP, torej je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno prenehala obračunavati dodatek za tiste delavke, ki so izpolnile več kot 25 let delovne dobe v višini 0,25 % za vsako leto delovne dobe.
popravni sklep - pritožba zoper popravni sklep - nepravilna izdaja popravnega sklepa - pogoji za izdajo popravnega sklepa - zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa - pritožba zoper sodbo - postopek s pritožbo
Skladno s prvim odstavkom 328. člena ZPP se lahko s popravnim sklepom popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, ne pa absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Upoštevaje navedeno je tožeča stranka v pritožbi zoper popravni sklep pravilno navajala, da nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ter nasprotja znotraj samega izreka ni mogoče sanirati s popravnim sklepom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00033366
KZ-1 člen 34, 34/1, 211, 211/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - razlogi o odločilnih dejstvih - prekoračitev obtožbe - nameščena prometna nezgoda - kršitev pravice do obrambe - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (36. točka obrazložitve) res navaja, da je bilo dejanje načrtovano in premišljeno in, da je od obdolžencev zahtevalo načrtovanje, dogovarjanje in sodelovanje, vendar ta ugotovitev v ničemer ne nasprotuje izreku sodbe. Slednji temelji na opisu ravnanja obdolžencev, ki so na podlagi istega historičnega dogodka, to je "nameščene prometne nesreče”, storili vsak zase poskus kaznivega dejanja goljufije na način, da je vsak od njih izpolnil obrazec z lažnim prikazom škodnega dogodka in podal zahtevek za izplačilo odškodnine ter ga samostojno predložil zavarovalnici. Zato ne gre za eno samo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu.
Vsak obdolženec je izvršitveno dejanje storil sam, s svojim zahtevkom, zato ne gre za sostorilstvo.
Sodišče prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, torej če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, kot to zmotno sklepa pritožnica. Zatrjevano v pritožbi je mogoče obravnavati le kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar tudi ta procesna kršitev ni podana. Razlogi prvostopne sodbe, ki jih izpostavlja zagovornica, niso nerazumni, niti ne nasprotujejo opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja, v katerem je navedeno, da je bila prometna nesreča ”nameščena”.
NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL00034601
ZUreP-2 člen 206, 207. OZ člen 198, 344, 347.
določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče - namembnost zemljišča ob razlastitvi - stanje nepremičnine - dejanska razlastitev - obresti kot nadomestilo za predčasen odvzem nepremičnine iz posesti - zakonske zamudne obresti - tek obresti - pravna narava tožbenega zahtevka - prikrajšanje lastnika - nadomestilo za uporabo tuje stvari - nezakonit odvzem prostosti - kaznovalna funkcija - zastaranje terjatve za obresti - akcesorna terjatev - triletni zastaralni rok
Pri določitvi odškodnine za razlaščene nepremičnine je odločilna namembnost in stanje te nepremičnine ob dejanskem odvzemu (t. im. dejanska razlastitev).
Glede odločanja o zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za razlaščeno nepremičnino je v praksi Vrhovnega sodišča oblikovano stališče, da predstavljajo zamudne obresti odmeno za predčasen odvzem stvari iz posesti, o katerih, enako kot o odškodnini, odloča sodišče v nepravdnem postopku.
Z namenom izenačitve položajev razlaščencev, ki jim je bilo nepremično premoženje dejansko odvzeto pred formalno razlastitvijo, in razlaščencev, ki so posest nepremičnine izgubili šele z izdajo upravne odločbe o razlastitvi, je Vrhovno sodišče v več odločbah nakazalo različne možnosti za nadomestitev prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti; razlaščencu se lahko poleg odmerjene odškodnine glede na vrednost nepremičnine ob dejanskem odvzemu (torej poleg odškodnine, odmerjene v zakonito izvedenem razlastitvenem postopku), prizna: 1) pravica do povrnitve škode zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ta sankcija bi se sicer lahko izkazala kot prekomerna v primerih, ko je javna korist ob odvzemu obstajala, le ugotovljena ni bila na predpisan način); 2) pravica do povrnitve koristi, ki jo je imel razlastitveni upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka; in 3) pravica do zamudnih obresti od dejanskega odvzema dalje kot pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja.
Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavljajo (zamudne) obresti odmeno za nemožnost uporabe razlaščenih zemljišč. Temelj obrestnega predloga je bila dejanska razlastitev, ki ji je sledila pravna razlastitev (gre za posledico nezakonitega ravnanja kasnejšega razlastitvenega upravičenca). Zamudne obresti so obresti, določene kot civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti (378. člen OZ). Glede na zgoraj izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča, opravljajo zamudne obresti, kot oblika odmene zaradi izvršenega odvzema posesti pred izdajo razlastitvene odločbe, dvojno funkcijo: - funkcijo nadomestila za uporabo denarja v obdobju zamude, in - preventivno (kaznovalno) funkcijo. Gre za obveznost, ki je glede nastanka akcesorna glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca (ta odmena pripada razlastitvenemu zavezancu za čas od dejanske uporabe do formalne razlastitve poleg odškodnine za odvzeto nepremičnino).
Glede na namen odškodnine v primeru razlastitve (odprava premoženjskega prikrajšanja razlastitvenega zavezanca) je odškodninski temelj v primeru dejanske ali zakonite razlastitve enak (gre za isto odškodninsko terjatev). Ker gre za isto odškodninsko terjatev, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so zamudne obresti, kot posledica zastaranja glavne terjatve, zaradi zastaranja prenehale. Potrebno je šteti, da so zamudne obresti, kot odmena za nezakonito razlastitev, del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pravne razlastitve. Imajo naravo odškodnine za škodo, ki upniku nastane zaradi nemožnosti uporabe glavnice. O njih (kot odmeni) lahko nepravdno sodišče odloča le v primeru, če je razlaščencu škoda povzročena z dopustnim ravnanjem (z odločbo o razlastitvi). Pravno nekonsistenten je zaključek o zastaranju obrestne terjatve (oktobra 2012), preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve.
Ker je dejanski razlastitvi sledila pravna, do zastaranja glavne odškodninske terjatve ni moglo priti. Glede na to, da glavna odškodninska terjatev še obstaja, se je pri vprašanju zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti treba opreti na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 347. člena OZ. Pravica predlagateljice zahtevati plačilo zamudnih obresti (izpolnitev občasnih terjatev), ki so dospele v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je zastarala. Predlagateljica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 20. 9. 2015 dalje, pri čemer zamudne obresti, natekle do pravnomočnosti razlastitvene odločbe (20. 7. 2018), predstavljajo odmeno zaradi predčasnega odvzema nepremičnin, nadaljnje zamudne obresti pa so posledica zamude z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine.
skupno pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - javno dobro - skupna lastnina - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pretekla raba zemljišča
Sodna izvedenka je ugotovila, da elaborat ne vsebuje konkretnih elementov določitve funkcionalnega zemljišča, niti ne pojasnitve pojma funkcionalno zemljišče spremljajočih javnih dejavnosti, kar so avtorji elaborata opredelili za potencialno grajeno javno dobro. Zato elaborat navedb nasprotne udeleženke o obstoju javnega dobra ne izkazuje.
odsotnost z dela - diskriminacija - neenakopravno obravnavanje - nega otroka
Ker je tožnik v tožbi uveljavljal, da je bil v obravnavanem primeru neenakopravno obravnavan, je sodišče prve stopnje skladno s 14. členom Ustave Republike Slovenije in 6. členom ZDR-1 ugotovilo, da je tožena stranka dvema njegovima delavkama, ki sta podali prošnji za odobritev izrednega dopusta po 41. členu ZDDO, na podlagi zdravniških potrdil oziroma priporočil, v katerih ni bilo točnih datumov terapevtskih obravnav, kar je tožena stranka od tožnika zahtevala, odobrila izredna dopusta. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna skladno s 14. členom Ustave RS in drugim odstavkom 6. člena ZDR-1 vse zaposlene obravnavati enako.
ZPP-UPB3 člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1.. ZGD-1-UPB3 člen 118, 118/2, 418.
prekinitev in nadaljevanje izvršilnega postopka - redna likvidacija družbe - prenehanje pravne osebe
Z izbrisom iz sodnega registra je prenehal le upnik kot pravna oseba, ne pa tudi (njegovo) premoženje, ki je ostalo po koncu rednega likvidacijskega postopka. Ker je v skladu s sprejetim sklepom z dne 17. 5. 2019 njegova prevzemnica edina družbenica, je torej ta (glede tega premoženja) pravna naslednica upnika že po samem zakonu. Pravno nasledstvo pa obsega vse terjatve, ki jih je imel upnik pred prenehanjem, torej tudi terjatev upnika do dolžnika, ki se izterjuje v predmetnem izvršilnem postopku.
pogodbeno zavarovanje odgovornosti - neravnine - nesreča na gradbišču
Sodišče prve stopnje je pravilno, in ne napačno, kot trdi pritožba, uporabilo materialno pravo, ko spornega zidu ni štelo kot oviro (neravnino) na pohodni poti v objektu. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da so posledično bili tudi zaključki sodišča, da naj bi bila pohodna pot (na desno stran objekta, kamor je tožnik nesel opaž) varna in da toženka ni bila dolžna zavarovati spornega zidu oziroma preko njega položiti pohodne ploščadi, napačni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da s predpisi s področja varnosti in zdravja ni nikjer predpisano, da se zidovi v gradnji zavarujejo s posebnimi ograjami, trakovi, da se npr. preko njih dela dostopne ploščadi in stopnice, če se lahko normalno prehaja mimo njih preko za to predvidenih, projektiranih, nepozidanih vratnih odprtin ipd. Upravičeno je sledilo izvedenki, da se zid v gradnji nikoli posebej ne varuje, ker to ni smiselno. Zato je povsem pravilno zaključilo, da zavarovanec toženke preko spornega zidu ni bil dolžan urediti varnega prehoda.