CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00035897
OZ člen 15, 22, 22/1, 364, 619, 642, 642/2. ZPP člen 7, 212, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 341, 358, 358-5, 458, 458/1, 495.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - bistvene sestavine pogodbe - sprejem ponudbe - višina plačila - običajna cena - določitev cene del po sodišču - sklepčnost tožbe po višini - vezanost sodišča na trditve strank - materialno procesno vodstvo - opozorilo nasprotne stranke - prehod trditvenega in dokaznega bremena - učinek izjave o pripoznavi - nastanek obveznosti - višina obveznosti - izstavitev računa - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - pravica do izjave - zmotna uporaba materialnega prava - očitek protispisnosti - delna ugoditev pritožbi - nedopustne pritožbene novote
Kljub temu, da je toženka med postopkom pred sodiščem opozarjala na nesklepčnost tožbe po višini, s čimer je odigrala vlogo materialnega procesnega vodstva, ki sicer pritiče sodišču, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, tožnica tožbe glede tapeciranja panelov po višini ni utemeljila. Toženkin ugovor o nesklepčnosti tožbe po višini in o nedokazanosti tožbenega zahtevka po višini je bil dovolj konkretiziran za presojo, da je trditveno in dokazno breme prešlo nazaj na tožnico. Torej bi ona morala, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, utemeljiti višino svojega zahtevka in dokazati, da je bil s toženko dosežen dogovor o višini plačila. Glede na navedeno pritožnica neutemeljeno na več mestih poudarja, da je glede višine terjatve navedla ustrezno trditveno podlago, toženka pa za svoje navedbe ni predložila dokaza. Če dogovor o višini ni bil dosežen, je skladno z drugim odstavkom 642. člena OZ ona tista, ki bi morala zatrjevati in dokazati, da znesek po vtoževanem računu ustreza običajni ceni v primerljivih poslih. S poudarjanjem osebnega znanstva zastopnikov pravdnih strank, s sklicevanjem na pričakovano medsebojno zaupanje, na splošna načela obligacijskega prava, na toženkino neugovarjanje izdanemu računu ter njeno domnevno priznano višino terjatve, pa tega ni storila.
Iz nobenega pozitivnega predpisa ne izhaja, da račun, ki ga naslovnik ne zavrne oziroma, ki mu ne ugovarja, pomeni priznanje utemeljenosti terjatve, ki jo račun izkazuje. Nezavrnitev računa s strani toženke bi kvečjemu utegnila vplivati na dokazno oceno o utemeljenosti terjatve. Vendar to sodi v sfero ugotavljanja dejanskega stanja, ki pa ga v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbiti.
Pripoznanje dolga po OZ nima učinka dogovora niti o nastanku obveznosti niti o njeni višini. Ne predstavlja torej samostojnega pravnega temelja za presojo obstoja ali nastanka terjatve in njene višine.
spor za izpraznitev in izročitev nepremičnine - pridobitev lastninske pravice v stečajnem postopku - originarna pridobitev lastninske pravice - izločitvena pravica - prijava izločitvene pravice - prerekanje izločitvene pravice - tožba na ugotovitev obstoja izločitvene pravice - pretvorba nedenarne terjatve v denarno terjatev - pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - prenos lastninske pravice na nepremičnini - zavezovalni in razpolagalni posel - overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi
Odločba sodišča, s katero se v stečaju izroči nepremičnina kupcu, predstavlja izviren način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (342. člen ZFPPIPP in 2. točka drugega odstavka 374. člena ZFPPIPP). Izvenknjižna pravica dejanskega lastnika nepremičnine s tem preneha. B. C. je sicer prijavil izločitveno pravico na stanovanju, po prerekanju te pravice s strani stečajnega upravitelja pa ni vložil tožbe zaradi ugotovitve obstoja njegove prerekane izločitvene pravice. Tudi zaradi tega je njegova morebitna izločitvena (lastninska) pravica prenehala, enako velja za drugo toženko, ki svoje lastninske pravice v stečajnem postopku sploh ni uveljavljala. Že iz tega razloga ne morejo biti utemeljeni ugovori tožene stranke o pridobitvi lastninske pravice na pravno poslovni način ali s priposestovanjem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040561
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-4, 437, 437/1. KZ-1 člen 216, 216/1.
pritožba oškodovanca kot tožilca - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - zavrženje obtožnega predloga - plačilo preživnine - prilastitveni namen - izvršilni postopek
V obravnavnem primeru se obdolžencema očita, da sta izvršbo zlorabila na način, da sta protipravno izterjala več, kot jima je oškodovanec kot tožilec bil dolžan plačati in si zmotno preplačilo dolga prilastila. Dodaten zakonski znak v primeru te izvršitvene oblike je to, da si storilec tako prejeto preplačilo prilasti. Za izvršitev te oblike kaznivega dejanja zato ne zadostuje, da storilec prejme nekaj, kar mu ne pripada, temveč, da ima namen, da si zmotno preplačilo trajno prilasti. Tak prilastitveni namen predpostavlja, da se storilec zaveda, da je od drugega prejel premoženjsko korist, ki mu ne pripada (subjektivni element), kakor tudi, da je premoženjska korist taka, da jo je mogoče vrniti.
Iz 4. člena ZDR-1 izhaja definicija delovnega razmerja in sicer je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ni bil vključen v organizirani delovni proces pri toženi stranki, da dela pri toženi stranki ni opravljal nepretrgano in pod nadzorom tožene stranke, prav tako pa tudi ni izvrševal dogovorjenih in predpisanih obveznosti, niso bili izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja, zato je utemeljeno v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in posledično tudi zahtevke za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja ter reparacijski zahtevek ter zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z delom.
vračilo izplačanih sredstev - voznik tovornega vozila - neupravičena obogatitev
Toženec je akontacije, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka po pravilih neupravičene obogatitve, porabil za potrebe dela in z vedenjem tožeče stranke. Toženec je s strani tožeče stranke prejel toliko akontacije, kot je je tudi porabil. Ni šlo za obogatitev oziroma prikrajšanje.
popravni sklep - pritožba zoper popravni sklep - nepravilna izdaja popravnega sklepa - pogoji za izdajo popravnega sklepa - zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa - pritožba zoper sodbo - postopek s pritožbo
Skladno s prvim odstavkom 328. člena ZPP se lahko s popravnim sklepom popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, ne pa absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Upoštevaje navedeno je tožeča stranka v pritožbi zoper popravni sklep pravilno navajala, da nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ter nasprotja znotraj samega izreka ni mogoče sanirati s popravnim sklepom.
Ugotovljeni dejstveni substrat je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno umestilo v okvir določb OZ, ki urejajo posojilno pogodbo.
Absolutna bistvena kršitev določba pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar sodišče napačno povzame vsebino listine, kar pa ni značilnost konkretnega primera. Že samo razlogovanje pritožbe kaže na to, da pravzaprav izpodbija dokazno oceno.
Materialno procesno vodstvo sodišča je bilo ustrezno, saj je bil toženec na naroku pozvan k podrobnejši konkretizaciji dokaznih predlogov. Opozorilu sodišča ni sledil in je šele na zadnjem naroku pojasnil, da pričino zaslišanje predlaga tudi glede obstoja posojilnega razmerja. Takšno postopanje je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, na kar pravilno opozarja sodišče prve stopnje. Toženec zatrjevane kršitve ni grajal skladno z določbo 286.b člena ZPP, čeprav je sodišče že na naroku podalo pojasnilo v zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza.
pravica do nujnega deleža - uveljavljanje nujnega deleža - zakonito dedovanje - oporočno dedovanje - razpoložljivi del zapuščine - vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža - pasivna legitimacija - vrednost zapuščine - čista vrednost zapuščine - obračunska vrednost zapuščine - dopolnitev nujnega deleža - vrnitev darila v zapuščino - oblikovalna tožba - dajatvena tožba - izpodbojna tožba - zmanjšanje oporočnih razpolaganj
Tudi univerzalni dedni naslednik obdarjenca je dolžan vrniti darilo, če je to potrebno zaradi dopolnitve nujnega deleža.
Tožba za vrnitev daril je usmerjena na spremembo dejanskega in pravnega stanja, ki ga je ustvaril zapustnik s svojim brezplačnim razpolaganjem, ki je upoštevno pri izračunavanju nujnih deležev; za dediče naj se ustvari dejansko in pravno stanje, kakršno bi sicer bilo, če zapustnik ne bi razpolagal brezplačno z nerazpoložljivim delom svojega premoženja. To se doseže z oblikovalnim tožbenim zahtevkom oziroma ukinitvijo učinka zapustnikovega brezplačnega razpolaganja. Hkrati pa mora imeti tožba tudi dajatveni del – obdarjenec je dolžan vrniti darilo v zapuščino.
naročniška pogodba - neplačilo računov - pogodbena obveznost - dolžnost izpolnitve pogodbene obveznosti - izpolnitev obveznosti v roku - nastop zamude - zakonske zamudne obresti
Tožnik je izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti, ne pa tudi toženka, čeprav se je zavezala, da bo pravočasno plačala za opravljene elektronske komunikacijske storitve mobilne telefonije in druge storitve, da bo plačala izdane račune in da bo določeno naročniško razmerje trajalo najmanj 24 mesecev, sicer bo vrnila vrednost prejete ugodnosti, zato je vtoževane račune dolžna plačati.
Pravdni stranki sta bili v obligacijskem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o vodenju računa. Z njo se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki omogočala razpolaganje z denarnimi sredstvi na računu ter da bo sredstva na računu zmanjšala le na podlagi naloga tožeče stranke ali v zakonsko predvidenih primerih. Ker je tožena stranka zmanjšala denarna sredstva na računu tožene stranke brez naloga tožene stranke (na podlagi menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožene stranke ponarejen), takšno ravnanje predstavlja kršitev obveznosti tožene stranke po sklenjeni pogodbi o vodenju računa in ima lahko za posledico poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke.
Listina, ki je bila toženi stranki predložena na unovčenje vsebuje vse zakonsko določene sestavine menice. Zato jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba obravnavati kot menico. Dejstvo, da je bilo naknadno ugotovljeno, da je podpis na menici ponarejen, namreč v ničemer ne vpliva na opredelitev listine.
Od banke ni mogoče zahtevati in niti ni mogoče življenjsko realno pričakovati, da bo implementirala takšne mehanizme, ki bi preprečili vse zlorabe.
Banka nima pravice in niti dolžnosti meničnega dolžnika (imetnika računa) obveščati o menicah, ki jih je prejela na unovčenje in od njega zahtevati kakršnokoli dodatno odobritev izplačila. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju z veljavnimi predpisi in namenom same menice. Zato toženi stranki zaradi opustitve obvestila tožeče stranke o menicah prejetih na unovčenje ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Prav tako toženi stranki iz istih razlogov po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče naložiti splošne dolžnosti preverjanja pristnosti podpisa izdajatelja menice pri izdajatelju menice.
Ker je v tem primeru šlo za dober ponaredek podpisa, katerega po navedbi izvedenca B. B. v izvedeniškem mnenju z dne 4. 1. 2019, oseba brez strokovnega grafološkega znanja ne more odkriti, zaposlenim pri toženi stranki ni mogoče očitati, da pri preveritvi pristnosti podpisa niso ravnali tako, kot je bilo v danih okoliščinah treba. Prav tako pa banki po že zavzetem stališču sodne prakse v smislu potrebne strokovnosti ni mogoče naprtiti zahteve po strokovni grafološki usposobljenosti delavcev pri pripoznavi pristnosti podpisov.
nepremoženjska škoda - denarna odškodnina - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - trajne posledice poškodb
Sodišče prve stopnje, je ugotovilo, da tožnik zaradi poškodbe ključnice nima večjih posledic, da zmore vse svoje običajne obremenitve brez omejitev, je pa kljub temu ugotovilo še vedno možno prisotnost nelagodnega občutka pri večjih obremenitvah, čeprav posebne oviranosti pri gibanju ni. Tudi glede posledic poškodovanega gležnja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi te poškodbe ni več nobenih ovir za normalne življenjske aktivnosti, je pa tudi tu še vedno prisotna možnost manjših težav pri zelo naporni in dolgotrajni hoji po naravnem terenu, čeprav je sicer funkcija skočnih sklepov v celoti ohranjena, kljub manjši motnji gibljivosti desno. Glede na to, da sodišče še ugotovilo, da tožnik zelo verjetno pred poškodbo ni imel nobenih težav s sedaj poškodovanimi predeli, poleg tega je še ugotovilo, da je bil tožnik pred poškodbo aktiven športnik, sedaj pa je športne aktivnosti (predvsem kolesarjenje) v posledici škodnega dogodka opustil, kar priča o tem, da ne gre zgolj za minimalno, neznatno oziroma zanemarljivo omejitev tovrstnih življenjskih aktivnosti, tožnik sodišču prve stopnje povsem utemeljeno očita, da je z zaključkom, da pri tožniku ni trajnega prikrajšanja, da se zaradi ″manjših″ neugodnosti, ki jih tožnik lahko čuti in jih je objektivno mogoče šteti kot posledice poškodbe, njegove življenjske aktivnosti niso zmanjšale v primerjavi s stanjem pred poškodbo in zato ne povzročajo duševnega trpljenja tožnika, zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. 179. in 182. člen OZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00033366
KZ-1 člen 34, 34/1, 211, 211/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - razlogi o odločilnih dejstvih - prekoračitev obtožbe - nameščena prometna nezgoda - kršitev pravice do obrambe - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (36. točka obrazložitve) res navaja, da je bilo dejanje načrtovano in premišljeno in, da je od obdolžencev zahtevalo načrtovanje, dogovarjanje in sodelovanje, vendar ta ugotovitev v ničemer ne nasprotuje izreku sodbe. Slednji temelji na opisu ravnanja obdolžencev, ki so na podlagi istega historičnega dogodka, to je "nameščene prometne nesreče”, storili vsak zase poskus kaznivega dejanja goljufije na način, da je vsak od njih izpolnil obrazec z lažnim prikazom škodnega dogodka in podal zahtevek za izplačilo odškodnine ter ga samostojno predložil zavarovalnici. Zato ne gre za eno samo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu.
Vsak obdolženec je izvršitveno dejanje storil sam, s svojim zahtevkom, zato ne gre za sostorilstvo.
Sodišče prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, torej če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, kot to zmotno sklepa pritožnica. Zatrjevano v pritožbi je mogoče obravnavati le kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar tudi ta procesna kršitev ni podana. Razlogi prvostopne sodbe, ki jih izpostavlja zagovornica, niso nerazumni, niti ne nasprotujejo opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja, v katerem je navedeno, da je bila prometna nesreča ”nameščena”.
NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL00034601
ZUreP-2 člen 206, 207. OZ člen 198, 344, 347.
določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče - namembnost zemljišča ob razlastitvi - stanje nepremičnine - dejanska razlastitev - obresti kot nadomestilo za predčasen odvzem nepremičnine iz posesti - zakonske zamudne obresti - tek obresti - pravna narava tožbenega zahtevka - prikrajšanje lastnika - nadomestilo za uporabo tuje stvari - nezakonit odvzem prostosti - kaznovalna funkcija - zastaranje terjatve za obresti - akcesorna terjatev - triletni zastaralni rok
Pri določitvi odškodnine za razlaščene nepremičnine je odločilna namembnost in stanje te nepremičnine ob dejanskem odvzemu (t. im. dejanska razlastitev).
Glede odločanja o zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za razlaščeno nepremičnino je v praksi Vrhovnega sodišča oblikovano stališče, da predstavljajo zamudne obresti odmeno za predčasen odvzem stvari iz posesti, o katerih, enako kot o odškodnini, odloča sodišče v nepravdnem postopku.
Z namenom izenačitve položajev razlaščencev, ki jim je bilo nepremično premoženje dejansko odvzeto pred formalno razlastitvijo, in razlaščencev, ki so posest nepremičnine izgubili šele z izdajo upravne odločbe o razlastitvi, je Vrhovno sodišče v več odločbah nakazalo različne možnosti za nadomestitev prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti; razlaščencu se lahko poleg odmerjene odškodnine glede na vrednost nepremičnine ob dejanskem odvzemu (torej poleg odškodnine, odmerjene v zakonito izvedenem razlastitvenem postopku), prizna: 1) pravica do povrnitve škode zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ta sankcija bi se sicer lahko izkazala kot prekomerna v primerih, ko je javna korist ob odvzemu obstajala, le ugotovljena ni bila na predpisan način); 2) pravica do povrnitve koristi, ki jo je imel razlastitveni upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka; in 3) pravica do zamudnih obresti od dejanskega odvzema dalje kot pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja.
Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavljajo (zamudne) obresti odmeno za nemožnost uporabe razlaščenih zemljišč. Temelj obrestnega predloga je bila dejanska razlastitev, ki ji je sledila pravna razlastitev (gre za posledico nezakonitega ravnanja kasnejšega razlastitvenega upravičenca). Zamudne obresti so obresti, določene kot civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti (378. člen OZ). Glede na zgoraj izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča, opravljajo zamudne obresti, kot oblika odmene zaradi izvršenega odvzema posesti pred izdajo razlastitvene odločbe, dvojno funkcijo: - funkcijo nadomestila za uporabo denarja v obdobju zamude, in - preventivno (kaznovalno) funkcijo. Gre za obveznost, ki je glede nastanka akcesorna glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca (ta odmena pripada razlastitvenemu zavezancu za čas od dejanske uporabe do formalne razlastitve poleg odškodnine za odvzeto nepremičnino).
Glede na namen odškodnine v primeru razlastitve (odprava premoženjskega prikrajšanja razlastitvenega zavezanca) je odškodninski temelj v primeru dejanske ali zakonite razlastitve enak (gre za isto odškodninsko terjatev). Ker gre za isto odškodninsko terjatev, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so zamudne obresti, kot posledica zastaranja glavne terjatve, zaradi zastaranja prenehale. Potrebno je šteti, da so zamudne obresti, kot odmena za nezakonito razlastitev, del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pravne razlastitve. Imajo naravo odškodnine za škodo, ki upniku nastane zaradi nemožnosti uporabe glavnice. O njih (kot odmeni) lahko nepravdno sodišče odloča le v primeru, če je razlaščencu škoda povzročena z dopustnim ravnanjem (z odločbo o razlastitvi). Pravno nekonsistenten je zaključek o zastaranju obrestne terjatve (oktobra 2012), preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve.
Ker je dejanski razlastitvi sledila pravna, do zastaranja glavne odškodninske terjatve ni moglo priti. Glede na to, da glavna odškodninska terjatev še obstaja, se je pri vprašanju zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti treba opreti na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 347. člena OZ. Pravica predlagateljice zahtevati plačilo zamudnih obresti (izpolnitev občasnih terjatev), ki so dospele v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je zastarala. Predlagateljica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 20. 9. 2015 dalje, pri čemer zamudne obresti, natekle do pravnomočnosti razlastitvene odločbe (20. 7. 2018), predstavljajo odmeno zaradi predčasnega odvzema nepremičnin, nadaljnje zamudne obresti pa so posledica zamude z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine.
odsotnost z dela - diskriminacija - neenakopravno obravnavanje - nega otroka
Ker je tožnik v tožbi uveljavljal, da je bil v obravnavanem primeru neenakopravno obravnavan, je sodišče prve stopnje skladno s 14. členom Ustave Republike Slovenije in 6. členom ZDR-1 ugotovilo, da je tožena stranka dvema njegovima delavkama, ki sta podali prošnji za odobritev izrednega dopusta po 41. členu ZDDO, na podlagi zdravniških potrdil oziroma priporočil, v katerih ni bilo točnih datumov terapevtskih obravnav, kar je tožena stranka od tožnika zahtevala, odobrila izredna dopusta. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna skladno s 14. členom Ustave RS in drugim odstavkom 6. člena ZDR-1 vse zaposlene obravnavati enako.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00033169
ZNP-1 člen 100, 106. DZ člen 159.
postopek zavarovanja - nepravdni postopek - namestitev otroka v zavod - odločanje o stikih z otrokom - največja otrokova korist - otrokova želja - spremenjene okoliščine - tehtanje okoliščin - ukrepi za varstvo koristi otroka
Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev v postopku zavarovanja, upoštevaje tudi celotno dokumentacijo, ki je v spisu, nima pomislekov v odločitev, da je trenutno v največjo otrokovo korist, da do nadaljnjega ostaja nameščen v zavodu.
Vsaka sprememba, ki se zgodi v času trajanja sodnega postopka, še ni razlog za spremembo predhodnih sodnih odločitev.
Pritožnica očitno ne ločuje med otrokovo željo in otrokovo koristjo. Zahteva, da je treba v okviru otrokove koristi upoštevati otrokovo voljo, ne pomeni, da se je treba po otrokovi volji nujno ravnati. Pri zapolnjevanju pojma otrokova korist namreč sodišče ne more upoštevati zgolj otrokovih želja in pričakovanj. Še več, če ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči celo drugače, kot si želi otrok. Otrokova želja je torej le eden od kriterijev pri tehtanju njegove koristi. Pomembna je skupna ocena otrokove koristi in višje sodišče ne dvomi v presojo otrokove največje koristi, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje.
Po 100. členu ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Te je mogoče izdati tudi znotraj postopka za ukrep trajnejšega značaja bodisi na predlog bodisi po uradni dolžnosti (primerjaj drugi stavek drugega odstavka 106. člena ZNP-1).
pogodbeno zavarovanje odgovornosti - neravnine - nesreča na gradbišču
Sodišče prve stopnje je pravilno, in ne napačno, kot trdi pritožba, uporabilo materialno pravo, ko spornega zidu ni štelo kot oviro (neravnino) na pohodni poti v objektu. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da so posledično bili tudi zaključki sodišča, da naj bi bila pohodna pot (na desno stran objekta, kamor je tožnik nesel opaž) varna in da toženka ni bila dolžna zavarovati spornega zidu oziroma preko njega položiti pohodne ploščadi, napačni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da s predpisi s področja varnosti in zdravja ni nikjer predpisano, da se zidovi v gradnji zavarujejo s posebnimi ograjami, trakovi, da se npr. preko njih dela dostopne ploščadi in stopnice, če se lahko normalno prehaja mimo njih preko za to predvidenih, projektiranih, nepozidanih vratnih odprtin ipd. Upravičeno je sledilo izvedenki, da se zid v gradnji nikoli posebej ne varuje, ker to ni smiselno. Zato je povsem pravilno zaključilo, da zavarovanec toženke preko spornega zidu ni bil dolžan urediti varnega prehoda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VSL00032783
URS člen 14, 22, 60. ZPP člen 154, 154/2, 214, 214/2, 313, 313/1, 313/2, 319, 319/1, 319/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-5. ZASP člen 31, 81, 81/1, 105, 156, 156/3, 168. ZKUASP člen 12, 45, 45/3. OZ člen 193, 198, 346, 347, 349, 352, 364, 364/1, 364/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 39, 39-1, 39-2.
avtorsko nadomestilo - kabelska retransmisija glasbenih del - neupravičena uporaba avtorskih del - neupravičena obogatitev - primerno nadomestilo - običajno plačilo - tarifa - pravna praznina - načelo enakega obravnavanja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - subjektivna in objektivna istovetnost zahtevkov - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja - delno plačilo dolga - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave - nepoštenost stranke - neprerekano dejstvo - pregled dokumentacije - sestanek s stranko
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih tožeče stranke s kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Enotna (enaka) obravnava vseh uporabnikov, upoštevajoč standard začasnosti (vtoževano obdobje v tem sporu je leto 2013), utemeljuje uporabo tarife, kot jo je določilo Vrhovno sodišče.
Obseg pravnomočnosti sodbe se lahko presoja le z razlago celotne sodbe, ne le izreka.
ZVEtL-1 člen 3, 43, 44, 44/3, 44/4, 47, 50, 50/2. ZGJS člen 68, 72, 76. ZPP člen 285, 337. ZNP člen 37.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - obstoj lastninske pravice - prenehanje lastninske pravice - dobrovernost pridobitelja - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - lastninjenje po ZGJS - pridobitev statusa grajenega javnega dobra - ustanovitev služnosti v javno korist - odlok o kategorizaciji cest - sporna dejstva - obrazložitev odločbe - materialno procesno vodstvo - grajeno javno dobro - pritožbene novote v pritožbenem postopku - dovoljene novote
ZVEtL-1 v tretjem odstavku 44. člena izrecno določa, da se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ugotavlja tudi, ali je lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču (oziroma njegovem delu) prenehala, če je druga oseba lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Četrti odstavek istega člena pa predvideva, da v tovrstnih postopkih sodišče ne posega v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno-poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa, razen če so izpolnjeni pogoji za ustanovitev odkupne pravice na podlagi zakona ali v primeru, če med udeležencu ni spora o neobstoju ali omejitvi njihove pravice. Iz omenjenih določb torej izhaja, da pripadajočega zemljišča ne morejo predstavljati nepremičnine, na podlagi katerih je lastninsko pravico na podlagi samega zakona pridobila tretja oseba. V ta okvir pa sodi tudi pridobitev lastninske pravice na podlagi zakonov, ki so urejali lastninjenje premoženja, ki je bilo v družbeni lastnini. Eden od takšnih zakonov je ZGJS.
Sodišče trditev druge nasprotne udeleženke ni vsebinsko presojalo niti ni navedlo, da to ne bi bilo potrebno, ker naj bi bile očitno (pravno) nerelevantne (s čimer pa se tudi sicer ne bi bilo moč strinjati), ali iz kakršnegakoli drugega razloga neupoštevne. V kolikor je menilo (pa kaj takega iz obrazložitve izpodbijanega ni razvidno), da so pritožničine trditve nezadostne oziroma premalo konkretne, pa bi moralo opraviti potrebno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Nič od navedenega iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno. To pomeni, da so glede trditev (ugovorov) druge nasprotne udeleženke, ki jih nikakor ni moč opredeliti kot brezpredmetne, potrebni razlogi (v celoti) izostali.
Predpogoj za pritožbeno presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje je obstoj jasnih (neprotislovnih) ugotovitev glede bistvenih (spornih) dejstev. V konkretnem primeru je presoja sklicevanja MOL na pridobitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah v skladu s 76. členom ZGJS (oziroma na drugi strani trditev, s katerimi je predlagatelj temu ugovarjal), od (ne)utemeljenosti katerega je odvisno, ali v konkretnem primeru lahko govorimo o pripadajočem zemljišču (ali ne), v celoti izostala. Nadalje je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti predloga MOL po ustanovitvi služnosti v javno korist zmotno izhajalo iz okoliščine, da njen obstoj med udeleženci ni bil sporen.