KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00033366
KZ-1 člen 34, 34/1, 211, 211/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - razlogi o odločilnih dejstvih - prekoračitev obtožbe - nameščena prometna nezgoda - kršitev pravice do obrambe - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (36. točka obrazložitve) res navaja, da je bilo dejanje načrtovano in premišljeno in, da je od obdolžencev zahtevalo načrtovanje, dogovarjanje in sodelovanje, vendar ta ugotovitev v ničemer ne nasprotuje izreku sodbe. Slednji temelji na opisu ravnanja obdolžencev, ki so na podlagi istega historičnega dogodka, to je "nameščene prometne nesreče”, storili vsak zase poskus kaznivega dejanja goljufije na način, da je vsak od njih izpolnil obrazec z lažnim prikazom škodnega dogodka in podal zahtevek za izplačilo odškodnine ter ga samostojno predložil zavarovalnici. Zato ne gre za eno samo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu.
Vsak obdolženec je izvršitveno dejanje storil sam, s svojim zahtevkom, zato ne gre za sostorilstvo.
Sodišče prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, torej če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, kot to zmotno sklepa pritožnica. Zatrjevano v pritožbi je mogoče obravnavati le kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar tudi ta procesna kršitev ni podana. Razlogi prvostopne sodbe, ki jih izpostavlja zagovornica, niso nerazumni, niti ne nasprotujejo opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja, v katerem je navedeno, da je bila prometna nesreča ”nameščena”.
ZZUSUDJZ člen 1. ZDZdr člen 33, 33/1, 39, 39/1, 47, 47/3, 62, 64, 64/3, 67, 67/3,71, 71/1. ZS člen 83, 83a, 83a/1. URS člen 17, 34, 35. ZPP člen 286b.
zdravljenje v psihiatrični bolnišnici - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - zaslišanje preko videokonference - posebni ukrepi - COVID-19 - nujne zadeve - izvedba naroka - telesna celovitost - nedotakljivosti človekovega življenja - pravica do varnosti - mnenje izvedenca - pravočasno uveljavljanje kršitev postopka - odločanje po stanju ob zaključku glavne obravnave - poseg v temeljne človekove pravice - odvisnost od drog - rok za odločanje o pritožbi
Na presojo, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje in je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se udeleženka zadrži na zdravljenju, ne more vplivati dejstvo, da je bila slednja že odpuščena, priporočeno pa ji je bilo ambulantno zdravljenje. Sodišče prve stopnje je namreč o pridržanju odločalo po stanju, ki ga je ugotovilo ob zaključku naroka, takšno stanje pa je ob pritožbenem preizkusu izpodbijane odločitve dolžno upoštevati tudi pritožbeno sodišče, ki s tem odloči tudi o zakonitosti in utemeljenosti sicer že izteklega zadržanja udeleženke.
Regresni zahtevek lahko uveljavlja prevoznik, ki je plačal odškodnino od tistega drugega prevoznika, ki je odgovoren za izgubo ali škodo. Utemeljenost regresnega zahtevka je torej odvisna od tega, ali je za nastanek škode pri prevozu odgovorna tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je, in pritožba to odločitev izpodbija brez uspeha.
Tožena stranka je uveljavljala in tudi prejela nadomestilo za tretjemu povzročeno škodo od zavarovalnice. Regresni zahtevek tožeče stranke je potem v največji meri pripoznala. Uveljavljanje zahtevka nasproti tretjemu in pripoznava sta zanesljiva indica, da je tožena stranka vedela, da je bil njen prevoz opravljen z napakami, in da torej odgovarja za posledice. K temu se lahko doda še ugotovitev, da je tožena stranka prostovoljno tudi sklenila pogodbo o pobotu s tožečo stranko, pri kateri se je delno pobotala terjatev tožeče stranke z nasprotno terjatvijo v višini 5.856,00 EUR. Tega toženi stranki ne bi bilo treba storiti, pa je vendarle tako ravnala prostovoljno. Ker pa je storila, je to nadaljnji indic, da je bila odgovorna za škodo.
Tožeča stranka je nosila trditveno in dokazno breme glede vseh znakov dejanskega stanu neupravičene obogatitve. Izjema je veljala le glede negativnega dejstva, namreč da naročila za vrnitev blaga v Slovenijo in za skladiščenje sama ni dala. Glede tega je nosila le trditveno breme, ne pa tudi dokaznega. Negativnih dejstev namreč stranka, ki jih zatrjuje, navadno ne more dokazati. Tožena stranka je nosila trditveno in dokazno breme glede svojega ugovora, da je tožeča stranka takšno naročilo dala. Svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00034992
OZ člen 179, 179/1, 182.
nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina
Po stališču pritožbenega sodišča je dosojeni znesek nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju primeren glede na dolžino hospitalizacije, vse posege, ki jih je med zdravljenjem trpel tožnik, drugih nevšečnosti (tudi nastavitev zunanjega fiksatorja na zlomljeno medenico), vseh pregledov in terapij med zdravljenjem in dalj časa trajajoče uporabe bergel, ki traja še vedno.
Ugotovljeni dejstveni substrat je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno umestilo v okvir določb OZ, ki urejajo posojilno pogodbo.
Absolutna bistvena kršitev določba pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar sodišče napačno povzame vsebino listine, kar pa ni značilnost konkretnega primera. Že samo razlogovanje pritožbe kaže na to, da pravzaprav izpodbija dokazno oceno.
Materialno procesno vodstvo sodišča je bilo ustrezno, saj je bil toženec na naroku pozvan k podrobnejši konkretizaciji dokaznih predlogov. Opozorilu sodišča ni sledil in je šele na zadnjem naroku pojasnil, da pričino zaslišanje predlaga tudi glede obstoja posojilnega razmerja. Takšno postopanje je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, na kar pravilno opozarja sodišče prve stopnje. Toženec zatrjevane kršitve ni grajal skladno z določbo 286.b člena ZPP, čeprav je sodišče že na naroku podalo pojasnilo v zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza.
Pravdni stranki sta bili v obligacijskem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o vodenju računa. Z njo se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki omogočala razpolaganje z denarnimi sredstvi na računu ter da bo sredstva na računu zmanjšala le na podlagi naloga tožeče stranke ali v zakonsko predvidenih primerih. Ker je tožena stranka zmanjšala denarna sredstva na računu tožene stranke brez naloga tožene stranke (na podlagi menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožene stranke ponarejen), takšno ravnanje predstavlja kršitev obveznosti tožene stranke po sklenjeni pogodbi o vodenju računa in ima lahko za posledico poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke.
Listina, ki je bila toženi stranki predložena na unovčenje vsebuje vse zakonsko določene sestavine menice. Zato jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba obravnavati kot menico. Dejstvo, da je bilo naknadno ugotovljeno, da je podpis na menici ponarejen, namreč v ničemer ne vpliva na opredelitev listine.
Od banke ni mogoče zahtevati in niti ni mogoče življenjsko realno pričakovati, da bo implementirala takšne mehanizme, ki bi preprečili vse zlorabe.
Banka nima pravice in niti dolžnosti meničnega dolžnika (imetnika računa) obveščati o menicah, ki jih je prejela na unovčenje in od njega zahtevati kakršnokoli dodatno odobritev izplačila. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju z veljavnimi predpisi in namenom same menice. Zato toženi stranki zaradi opustitve obvestila tožeče stranke o menicah prejetih na unovčenje ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Prav tako toženi stranki iz istih razlogov po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče naložiti splošne dolžnosti preverjanja pristnosti podpisa izdajatelja menice pri izdajatelju menice.
Ker je v tem primeru šlo za dober ponaredek podpisa, katerega po navedbi izvedenca B. B. v izvedeniškem mnenju z dne 4. 1. 2019, oseba brez strokovnega grafološkega znanja ne more odkriti, zaposlenim pri toženi stranki ni mogoče očitati, da pri preveritvi pristnosti podpisa niso ravnali tako, kot je bilo v danih okoliščinah treba. Prav tako pa banki po že zavzetem stališču sodne prakse v smislu potrebne strokovnosti ni mogoče naprtiti zahteve po strokovni grafološki usposobljenosti delavcev pri pripoznavi pristnosti podpisov.
nepremoženjska škoda - denarna odškodnina - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - trajne posledice poškodb
Sodišče prve stopnje, je ugotovilo, da tožnik zaradi poškodbe ključnice nima večjih posledic, da zmore vse svoje običajne obremenitve brez omejitev, je pa kljub temu ugotovilo še vedno možno prisotnost nelagodnega občutka pri večjih obremenitvah, čeprav posebne oviranosti pri gibanju ni. Tudi glede posledic poškodovanega gležnja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi te poškodbe ni več nobenih ovir za normalne življenjske aktivnosti, je pa tudi tu še vedno prisotna možnost manjših težav pri zelo naporni in dolgotrajni hoji po naravnem terenu, čeprav je sicer funkcija skočnih sklepov v celoti ohranjena, kljub manjši motnji gibljivosti desno. Glede na to, da sodišče še ugotovilo, da tožnik zelo verjetno pred poškodbo ni imel nobenih težav s sedaj poškodovanimi predeli, poleg tega je še ugotovilo, da je bil tožnik pred poškodbo aktiven športnik, sedaj pa je športne aktivnosti (predvsem kolesarjenje) v posledici škodnega dogodka opustil, kar priča o tem, da ne gre zgolj za minimalno, neznatno oziroma zanemarljivo omejitev tovrstnih življenjskih aktivnosti, tožnik sodišču prve stopnje povsem utemeljeno očita, da je z zaključkom, da pri tožniku ni trajnega prikrajšanja, da se zaradi ″manjših″ neugodnosti, ki jih tožnik lahko čuti in jih je objektivno mogoče šteti kot posledice poškodbe, njegove življenjske aktivnosti niso zmanjšale v primerjavi s stanjem pred poškodbo in zato ne povzročajo duševnega trpljenja tožnika, zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. 179. in 182. člen OZ.
kolektivni delovni spor - odločitev o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je pri odmeri nagrade za odvetnikovo zastopanje nasprotnega udeleženca resda neutemeljeno izhajalo iz najvišje postavke v višini 1500 točk, ki je predvidena za najbolj zahtevne kolektivne delovne spore, vendar pa tudi pritožba neutemeljeno prikazuje, kot da je šlo v predmetni zadevi za kolektivni spor zelo majhne zahtevnosti.
To, da se je spor končal s sorazmerno enostavno meritorno rešitvijo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, ne pomeni, da je bil spor v osnovi zastavljen kot nezahteven in da ni terjal zahtevnega odgovora na predlog z relevantnimi procesnimi in materialnopravnimi ugovori ter nato še nadaljnjih vlog nasprotnega udeleženca in njegove aktivne udeležbe na pripravljalnem naroku in na prvem naroku za glavno obravnavo.
Toženec je po prometni nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi oškodovancu posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, zato je izgubil svoje pravice iz zavarovanja.
odškodninska odgovornost - škodni dogodek - soprispevek - višina denarne odškodnine - nesreča pri delu (gradbišče) - varnost pri delu - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina
Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je na gradbišču povsem normalno in pričakovano, da lahko vselej na tleh leži gradbeni material. Nahajati se mora namreč tako, da je omogočeno varno izvajanje vseh del in da ni nevarnosti za nastanek poškodb.
odškodninski spor zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev ustavne pravice do sojenja v razumnem roku - prekinitev postopka - razlogi za prekinitev postopka - odprava protiustavnosti - čas trajanja - trajanje sodnega postopka - nadaljevanje postopka
Skladno s prvim odstavkom 207. člena ZPP ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja, zato pretečenega časa po prekinitvi postopka ni mogoče upoštevati kot relevantno trajanje postopka niti v konkretnem primeru, saj pogoji za nadaljevanje postopka še niso izpolnjeni. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o skoraj 5-letnem sojenju. Postopek je trajal do prekinitve eno leto in deset mesecev. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v tem obdobju še ni prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Čas enega leta in deset mesecev od vložitve tožbe do prekinitve postopka, v katerem še ni prišlo do razpisa naroka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne odstopa od povprečnega časovnega postopanja v običajnih pravdnih zadevah na slovenskih sodiščih.
povrnitev škode - nepremoženjska in premoženjska škoda - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - skaženost - nezmožnost opravljati delo - plačilo mesečnih honorarjev - povrnitev stroškov zdravljenja - ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in višini - pravdni stroški stranskega intervenienta
Stranski intervenent je upravičen do povračila pravdnih stroškov po načelu uspeha enako kot stranka, ki se ji je v postopku pridružil. Je pa sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je izvedlo pobot njegovih stroškov s stroški tožnice, saj ZPP ne daje podlage za ugotovitev, da bi bil stranski intervenient zavezan za poplačilo pravdnih stroškov.
NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL00034601
ZUreP-2 člen 206, 207. OZ člen 198, 344, 347.
določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče - namembnost zemljišča ob razlastitvi - stanje nepremičnine - dejanska razlastitev - obresti kot nadomestilo za predčasen odvzem nepremičnine iz posesti - zakonske zamudne obresti - tek obresti - pravna narava tožbenega zahtevka - prikrajšanje lastnika - nadomestilo za uporabo tuje stvari - nezakonit odvzem prostosti - kaznovalna funkcija - zastaranje terjatve za obresti - akcesorna terjatev - triletni zastaralni rok
Pri določitvi odškodnine za razlaščene nepremičnine je odločilna namembnost in stanje te nepremičnine ob dejanskem odvzemu (t. im. dejanska razlastitev).
Glede odločanja o zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za razlaščeno nepremičnino je v praksi Vrhovnega sodišča oblikovano stališče, da predstavljajo zamudne obresti odmeno za predčasen odvzem stvari iz posesti, o katerih, enako kot o odškodnini, odloča sodišče v nepravdnem postopku.
Z namenom izenačitve položajev razlaščencev, ki jim je bilo nepremično premoženje dejansko odvzeto pred formalno razlastitvijo, in razlaščencev, ki so posest nepremičnine izgubili šele z izdajo upravne odločbe o razlastitvi, je Vrhovno sodišče v več odločbah nakazalo različne možnosti za nadomestitev prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti; razlaščencu se lahko poleg odmerjene odškodnine glede na vrednost nepremičnine ob dejanskem odvzemu (torej poleg odškodnine, odmerjene v zakonito izvedenem razlastitvenem postopku), prizna: 1) pravica do povrnitve škode zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ta sankcija bi se sicer lahko izkazala kot prekomerna v primerih, ko je javna korist ob odvzemu obstajala, le ugotovljena ni bila na predpisan način); 2) pravica do povrnitve koristi, ki jo je imel razlastitveni upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka; in 3) pravica do zamudnih obresti od dejanskega odvzema dalje kot pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja.
Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavljajo (zamudne) obresti odmeno za nemožnost uporabe razlaščenih zemljišč. Temelj obrestnega predloga je bila dejanska razlastitev, ki ji je sledila pravna razlastitev (gre za posledico nezakonitega ravnanja kasnejšega razlastitvenega upravičenca). Zamudne obresti so obresti, določene kot civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti (378. člen OZ). Glede na zgoraj izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča, opravljajo zamudne obresti, kot oblika odmene zaradi izvršenega odvzema posesti pred izdajo razlastitvene odločbe, dvojno funkcijo: - funkcijo nadomestila za uporabo denarja v obdobju zamude, in - preventivno (kaznovalno) funkcijo. Gre za obveznost, ki je glede nastanka akcesorna glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca (ta odmena pripada razlastitvenemu zavezancu za čas od dejanske uporabe do formalne razlastitve poleg odškodnine za odvzeto nepremičnino).
Glede na namen odškodnine v primeru razlastitve (odprava premoženjskega prikrajšanja razlastitvenega zavezanca) je odškodninski temelj v primeru dejanske ali zakonite razlastitve enak (gre za isto odškodninsko terjatev). Ker gre za isto odškodninsko terjatev, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so zamudne obresti, kot posledica zastaranja glavne terjatve, zaradi zastaranja prenehale. Potrebno je šteti, da so zamudne obresti, kot odmena za nezakonito razlastitev, del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pravne razlastitve. Imajo naravo odškodnine za škodo, ki upniku nastane zaradi nemožnosti uporabe glavnice. O njih (kot odmeni) lahko nepravdno sodišče odloča le v primeru, če je razlaščencu škoda povzročena z dopustnim ravnanjem (z odločbo o razlastitvi). Pravno nekonsistenten je zaključek o zastaranju obrestne terjatve (oktobra 2012), preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve.
Ker je dejanski razlastitvi sledila pravna, do zastaranja glavne odškodninske terjatve ni moglo priti. Glede na to, da glavna odškodninska terjatev še obstaja, se je pri vprašanju zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti treba opreti na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 347. člena OZ. Pravica predlagateljice zahtevati plačilo zamudnih obresti (izpolnitev občasnih terjatev), ki so dospele v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je zastarala. Predlagateljica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 20. 9. 2015 dalje, pri čemer zamudne obresti, natekle do pravnomočnosti razlastitvene odločbe (20. 7. 2018), predstavljajo odmeno zaradi predčasnega odvzema nepremičnin, nadaljnje zamudne obresti pa so posledica zamude z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - zagovor
S tem, ko je tožena stranka tožničino poskusno delo ocenila kot neuspešno, je izrazila predvsem to, da tožnica ne ustreza njenim pričakovanjem. To, da je tožnica pred zaposlitvijo pri toženi stranki že več let opravljala istovrstno delo medicinske sestre v zobni ambulanti pri drugih delodajalcih, ne izključuje možnosti, da njeno delo za določenega delodajalca (oziroma natančneje - za določeno zobozdravnico, s katero naj bi tožnica sodelovala tudi v prihodnje) ni ustrezno. Četudi je po eni strani razumljivo, da tožnica z dolgoletnimi izkušnjami vsebino odpovedi dojema kot očitek nesposobnosti ali kršitve delovnih obveznosti, pa navedeno ni bistvo redne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (ne gre za odpoved iz krivdnega razloga ali nesposobnosti).
spor za izpraznitev in izročitev nepremičnine - pridobitev lastninske pravice v stečajnem postopku - originarna pridobitev lastninske pravice - izločitvena pravica - prijava izločitvene pravice - prerekanje izločitvene pravice - tožba na ugotovitev obstoja izločitvene pravice - pretvorba nedenarne terjatve v denarno terjatev - pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - prenos lastninske pravice na nepremičnini - zavezovalni in razpolagalni posel - overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi
Odločba sodišča, s katero se v stečaju izroči nepremičnina kupcu, predstavlja izviren način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (342. člen ZFPPIPP in 2. točka drugega odstavka 374. člena ZFPPIPP). Izvenknjižna pravica dejanskega lastnika nepremičnine s tem preneha. B. C. je sicer prijavil izločitveno pravico na stanovanju, po prerekanju te pravice s strani stečajnega upravitelja pa ni vložil tožbe zaradi ugotovitve obstoja njegove prerekane izločitvene pravice. Tudi zaradi tega je njegova morebitna izločitvena (lastninska) pravica prenehala, enako velja za drugo toženko, ki svoje lastninske pravice v stečajnem postopku sploh ni uveljavljala. Že iz tega razloga ne morejo biti utemeljeni ugovori tožene stranke o pridobitvi lastninske pravice na pravno poslovni način ali s priposestovanjem.
V postopku za vzpostavitev etažne lastnine se lahko glede na prvi odstavek 17. člena ZVEtL-1 etažna lastnina vzpostavi le, če se je dejanska etažna lastnina oblikovala pred 1.1.2003 (uveljavitev SPZ). Institut stavbne pravice pred uveljavitvijo SPZ v naši pravni ureditvi niti ni bil urejen.
popravni sklep - pritožba zoper popravni sklep - nepravilna izdaja popravnega sklepa - pogoji za izdajo popravnega sklepa - zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa - pritožba zoper sodbo - postopek s pritožbo
Skladno s prvim odstavkom 328. člena ZPP se lahko s popravnim sklepom popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, ne pa absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Upoštevaje navedeno je tožeča stranka v pritožbi zoper popravni sklep pravilno navajala, da nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ter nasprotja znotraj samega izreka ni mogoče sanirati s popravnim sklepom.
pogodbeno zavarovanje odgovornosti - neravnine - nesreča na gradbišču
Sodišče prve stopnje je pravilno, in ne napačno, kot trdi pritožba, uporabilo materialno pravo, ko spornega zidu ni štelo kot oviro (neravnino) na pohodni poti v objektu. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da so posledično bili tudi zaključki sodišča, da naj bi bila pohodna pot (na desno stran objekta, kamor je tožnik nesel opaž) varna in da toženka ni bila dolžna zavarovati spornega zidu oziroma preko njega položiti pohodne ploščadi, napačni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da s predpisi s področja varnosti in zdravja ni nikjer predpisano, da se zidovi v gradnji zavarujejo s posebnimi ograjami, trakovi, da se npr. preko njih dela dostopne ploščadi in stopnice, če se lahko normalno prehaja mimo njih preko za to predvidenih, projektiranih, nepozidanih vratnih odprtin ipd. Upravičeno je sledilo izvedenki, da se zid v gradnji nikoli posebej ne varuje, ker to ni smiselno. Zato je povsem pravilno zaključilo, da zavarovanec toženke preko spornega zidu ni bil dolžan urediti varnega prehoda.
Ker je obveznost iz obveznic prenehala, toženki ni mogoče očitati, da je ni izpolnila (da bi bila obveznost lahko kršena, mora sploh obstajati). Neizpolnitev neobstoječe obveznosti pa tudi ne more imeti odškodninskih posledic.