Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti (92. člen OZ), vendar ugovor obravnava v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke.
V obravnavanem primeru je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor – pogodba - z elementi mandatne (v odnosu med tožnico in prvo toženko) in posredniške (v odnosu med tožnico in drugo toženko) pogodbe, ki sta jo toženki po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravilno izpolnili. Obstoj izpolnjenega pogodbenega temelja izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi.
Tožnica se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, sprejetih na podlagi njene izpovedbe, zavestno odločila za tvegano naložbo pri tuji družbi in toženkama v ta namen izročila denar. Splošno znano je, da je poslovanje finančnih institucij (tudi tistih s sedežem v tujini) podrobno predpisano in nadzorovano, pa tudi to, da so obljubljeni visoki donosi v kratkih rokih znamenje zelo tveganih naložb, ki zelo verjetno ne prinesejo zatrjevanih dobičkov. Pri sklepanju tveganih pravnih poslov se zato od vsakega povprečno skrbnega vlagatelja pričakuje, da pred vlaganjem preveri tveganost naložbe, najmanj pa to, da sam preveri tudi kredibilnost neznane tuje finančne institucije, ki ji zaupa svoj denar, oziroma sprejme možnost, da lahko tvegan posel prinese tudi izgubo. Če tožnica ni preverila varnosti svoje tvegane naložbe, mora sama nositi posledice (škodo).
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00033169
ZNP-1 člen 100, 106. DZ člen 159.
postopek zavarovanja - nepravdni postopek - namestitev otroka v zavod - odločanje o stikih z otrokom - največja otrokova korist - otrokova želja - spremenjene okoliščine - tehtanje okoliščin - ukrepi za varstvo koristi otroka
Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev v postopku zavarovanja, upoštevaje tudi celotno dokumentacijo, ki je v spisu, nima pomislekov v odločitev, da je trenutno v največjo otrokovo korist, da do nadaljnjega ostaja nameščen v zavodu.
Vsaka sprememba, ki se zgodi v času trajanja sodnega postopka, še ni razlog za spremembo predhodnih sodnih odločitev.
Pritožnica očitno ne ločuje med otrokovo željo in otrokovo koristjo. Zahteva, da je treba v okviru otrokove koristi upoštevati otrokovo voljo, ne pomeni, da se je treba po otrokovi volji nujno ravnati. Pri zapolnjevanju pojma otrokova korist namreč sodišče ne more upoštevati zgolj otrokovih želja in pričakovanj. Še več, če ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči celo drugače, kot si želi otrok. Otrokova želja je torej le eden od kriterijev pri tehtanju njegove koristi. Pomembna je skupna ocena otrokove koristi in višje sodišče ne dvomi v presojo otrokove največje koristi, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje.
Po 100. členu ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Te je mogoče izdati tudi znotraj postopka za ukrep trajnejšega značaja bodisi na predlog bodisi po uradni dolžnosti (primerjaj drugi stavek drugega odstavka 106. člena ZNP-1).
Ni upošteven pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo stroške postopka, saj iz spisa izhaja, da sodišče ni upoštevalo stroškov pritožbe, čeprav jih je tožena stranka priglasila.
Odlok o pogrebni in pokopališki dejavnosti (2008) člen 34, 34/1, 34/1-4, 34/1-5. ZPP člen 285, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - najem grobnega mesta - plačilo najemnine - prenehanje najemne pogodbe - materialno procesno vodstvo
Tožnica je predložila podpisano najemno pogodbo, zato je bilo na toženki dokazno breme, da pogodbe ni sklenila in podpisala, kar pa ji ni uspelo dokazati.
Napotovanje stranke na vložitev tožbenih zahtevkov (npr. na razveljavitev pogodbe) presega materialno procesno vodstvo, saj je sodišče dolžno le v okviru postavljenega zahtevka opozoriti na morebitno pomanjkljivo navajanje dejstev in dokazov, kar pa je v tem sporu storilo s pisnim pozivom stranki na predložitev vlog.
Napačno je stališče tožene stranke, da so v 34. členu Odloka o pogrebni in pokopališki dejavnosti določeni pogoji za avtomatično prenehanje pogodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedeni pogoji ne narekujejo avtomatičnega prenehanja najemne pogodbe, temveč predstavljajo možnosti, zaradi katerih ob njihovem ustreznem uveljavljanju lahko pride do prenehanja pogodbe.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00033743
ZIZ člen 272, 272/1, 272/1-2. ZZK-1 člen 98, 98/1. ZZZDR člen 51.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - izvršljivost začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - ustrezno sredstvo zavarovanja - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - prepoved odtujitve in obremenitve avtomobila - lastninska pravica ni vpisana na dolžnika - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - vknjižba lastninske pravice na nepremičnini na dolžnika - zemljiškoknjižni lastnik - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - zastavni dolžnik - asignacijska pogodba - publicitetni učinek - dokazni standard verjetnosti
Vknjižba lastninske pravice v korist dolžnika ni nujno pogoj za izdajo začasne odredbe, kadar upnik hkrati ne zahteva tudi vpisa zaznambe prepovedi odtujitve ali obremenitve v zemljiško knjigo. Začasna odredba, kadar dolžnik ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, ni neizvršljiva. S sodno prepovedjo razpolaganja z nepremičnino, ki zaradi nevpisane prepovedi v zemljiško knjigo sicer ne bi imela publicitetnega učinka proti tretjim, bo prav tako dosežen namen zavarovanja, saj prepoved kljub nevpisani zaznambi učinkuje proti dolžniku.
Ugotovljeni dejstveni substrat je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno umestilo v okvir določb OZ, ki urejajo posojilno pogodbo.
Absolutna bistvena kršitev določba pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar sodišče napačno povzame vsebino listine, kar pa ni značilnost konkretnega primera. Že samo razlogovanje pritožbe kaže na to, da pravzaprav izpodbija dokazno oceno.
Materialno procesno vodstvo sodišča je bilo ustrezno, saj je bil toženec na naroku pozvan k podrobnejši konkretizaciji dokaznih predlogov. Opozorilu sodišča ni sledil in je šele na zadnjem naroku pojasnil, da pričino zaslišanje predlaga tudi glede obstoja posojilnega razmerja. Takšno postopanje je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, na kar pravilno opozarja sodišče prve stopnje. Toženec zatrjevane kršitve ni grajal skladno z določbo 286.b člena ZPP, čeprav je sodišče že na naroku podalo pojasnilo v zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza.
obvezno zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam - vzročna zveza - pravila o adekvatni vzročnosti - izgubljen dobiček - predvidljiva škoda
Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka z naslova zavarovanja lastnika vozila za odgovornost za škodo povzročeno tretjim mora tožeča stranka kot tretji poleg ostalih elementov odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda) izkazati tudi neposredno pravno relevantno vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Pri tem so pravno odločilni vzroki za nastalo škodo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice, ne pa vsak naravni vzrok, brez katerega posledica ne bi nastala. Z vidika t.i. adekvatne vzročnosti tako povzročitelj škodnega dogodka odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari. Te pričakovanosti oz. objektivne predvidljivosti posledic škodnega ravnanja pa ni enačiti s pričakovanostjo izgubljenega dobička, kot ene od pravno priznanih škod, kot jo opredeljuje določba 252. člena BGB (oziroma enako tudi določba 168. člena OZ). Pričakovanost se v citiranih določbah nanaša na sam dobiček, ki bi ga oškodovanec utemeljeno lahko pričakoval in na njegov obseg, ne pa na pričakovanost oziroma predvidljivost škodnih posledic, kot odločilnega elementa pri vprašanju obstoja pravno relevante vzročne zveze.
spor o pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - okrajno sodišče - javni sklad
Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka javni sklad, ki ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Med izrecno naštetimi pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost) ni javnega sklada. V konkretnem primeru tudi ne gre za to, da bi tožena stranka lahko v pravdi nastopala na podlagi posebnega zakona.
ZDR-1 člen 33, 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 238.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odsotnost z dela - naklep - huda malomarnost
Ker tožnica svoje odsotnosti ni javila, bi morala priti na delo, ne glede na to, ali je bila na urniku dela ali ne. Takšno ravnanje se pričakuje od povprečnega delavca, v tožničinem primeru receptorja, glede na to, da tožnica ni izpolnila teh pričakovanj, je ravnala hudo malomarno.
Zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožnici očitala naklepno ravnanje, ne izključuje obstoja odpovednega razloga, če sodišče ugotovi, da tožničino ravnanje ustreza zgolj krivdni obliki hude malomarnosti. Zato se neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožena stranka tožnici hude malomarnosti ni očitala in da je sodišče presodilo mimo njene trditvene podlage.
nepremoženjska škoda - denarna odškodnina - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - trajne posledice poškodb
Sodišče prve stopnje, je ugotovilo, da tožnik zaradi poškodbe ključnice nima večjih posledic, da zmore vse svoje običajne obremenitve brez omejitev, je pa kljub temu ugotovilo še vedno možno prisotnost nelagodnega občutka pri večjih obremenitvah, čeprav posebne oviranosti pri gibanju ni. Tudi glede posledic poškodovanega gležnja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi te poškodbe ni več nobenih ovir za normalne življenjske aktivnosti, je pa tudi tu še vedno prisotna možnost manjših težav pri zelo naporni in dolgotrajni hoji po naravnem terenu, čeprav je sicer funkcija skočnih sklepov v celoti ohranjena, kljub manjši motnji gibljivosti desno. Glede na to, da sodišče še ugotovilo, da tožnik zelo verjetno pred poškodbo ni imel nobenih težav s sedaj poškodovanimi predeli, poleg tega je še ugotovilo, da je bil tožnik pred poškodbo aktiven športnik, sedaj pa je športne aktivnosti (predvsem kolesarjenje) v posledici škodnega dogodka opustil, kar priča o tem, da ne gre zgolj za minimalno, neznatno oziroma zanemarljivo omejitev tovrstnih življenjskih aktivnosti, tožnik sodišču prve stopnje povsem utemeljeno očita, da je z zaključkom, da pri tožniku ni trajnega prikrajšanja, da se zaradi ″manjših″ neugodnosti, ki jih tožnik lahko čuti in jih je objektivno mogoče šteti kot posledice poškodbe, njegove življenjske aktivnosti niso zmanjšale v primerjavi s stanjem pred poškodbo in zato ne povzročajo duševnega trpljenja tožnika, zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. 179. in 182. člen OZ.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00034992
OZ člen 179, 179/1, 182.
nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina
Po stališču pritožbenega sodišča je dosojeni znesek nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju primeren glede na dolžino hospitalizacije, vse posege, ki jih je med zdravljenjem trpel tožnik, drugih nevšečnosti (tudi nastavitev zunanjega fiksatorja na zlomljeno medenico), vseh pregledov in terapij med zdravljenjem in dalj časa trajajoče uporabe bergel, ki traja še vedno.
NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL00034601
ZUreP-2 člen 206, 207. OZ člen 198, 344, 347.
določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče - namembnost zemljišča ob razlastitvi - stanje nepremičnine - dejanska razlastitev - obresti kot nadomestilo za predčasen odvzem nepremičnine iz posesti - zakonske zamudne obresti - tek obresti - pravna narava tožbenega zahtevka - prikrajšanje lastnika - nadomestilo za uporabo tuje stvari - nezakonit odvzem prostosti - kaznovalna funkcija - zastaranje terjatve za obresti - akcesorna terjatev - triletni zastaralni rok
Pri določitvi odškodnine za razlaščene nepremičnine je odločilna namembnost in stanje te nepremičnine ob dejanskem odvzemu (t. im. dejanska razlastitev).
Glede odločanja o zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za razlaščeno nepremičnino je v praksi Vrhovnega sodišča oblikovano stališče, da predstavljajo zamudne obresti odmeno za predčasen odvzem stvari iz posesti, o katerih, enako kot o odškodnini, odloča sodišče v nepravdnem postopku.
Z namenom izenačitve položajev razlaščencev, ki jim je bilo nepremično premoženje dejansko odvzeto pred formalno razlastitvijo, in razlaščencev, ki so posest nepremičnine izgubili šele z izdajo upravne odločbe o razlastitvi, je Vrhovno sodišče v več odločbah nakazalo različne možnosti za nadomestitev prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti; razlaščencu se lahko poleg odmerjene odškodnine glede na vrednost nepremičnine ob dejanskem odvzemu (torej poleg odškodnine, odmerjene v zakonito izvedenem razlastitvenem postopku), prizna: 1) pravica do povrnitve škode zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ta sankcija bi se sicer lahko izkazala kot prekomerna v primerih, ko je javna korist ob odvzemu obstajala, le ugotovljena ni bila na predpisan način); 2) pravica do povrnitve koristi, ki jo je imel razlastitveni upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka; in 3) pravica do zamudnih obresti od dejanskega odvzema dalje kot pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja.
Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavljajo (zamudne) obresti odmeno za nemožnost uporabe razlaščenih zemljišč. Temelj obrestnega predloga je bila dejanska razlastitev, ki ji je sledila pravna razlastitev (gre za posledico nezakonitega ravnanja kasnejšega razlastitvenega upravičenca). Zamudne obresti so obresti, določene kot civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti (378. člen OZ). Glede na zgoraj izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča, opravljajo zamudne obresti, kot oblika odmene zaradi izvršenega odvzema posesti pred izdajo razlastitvene odločbe, dvojno funkcijo: - funkcijo nadomestila za uporabo denarja v obdobju zamude, in - preventivno (kaznovalno) funkcijo. Gre za obveznost, ki je glede nastanka akcesorna glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca (ta odmena pripada razlastitvenemu zavezancu za čas od dejanske uporabe do formalne razlastitve poleg odškodnine za odvzeto nepremičnino).
Glede na namen odškodnine v primeru razlastitve (odprava premoženjskega prikrajšanja razlastitvenega zavezanca) je odškodninski temelj v primeru dejanske ali zakonite razlastitve enak (gre za isto odškodninsko terjatev). Ker gre za isto odškodninsko terjatev, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so zamudne obresti, kot posledica zastaranja glavne terjatve, zaradi zastaranja prenehale. Potrebno je šteti, da so zamudne obresti, kot odmena za nezakonito razlastitev, del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pravne razlastitve. Imajo naravo odškodnine za škodo, ki upniku nastane zaradi nemožnosti uporabe glavnice. O njih (kot odmeni) lahko nepravdno sodišče odloča le v primeru, če je razlaščencu škoda povzročena z dopustnim ravnanjem (z odločbo o razlastitvi). Pravno nekonsistenten je zaključek o zastaranju obrestne terjatve (oktobra 2012), preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve.
Ker je dejanski razlastitvi sledila pravna, do zastaranja glavne odškodninske terjatve ni moglo priti. Glede na to, da glavna odškodninska terjatev še obstaja, se je pri vprašanju zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti treba opreti na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 347. člena OZ. Pravica predlagateljice zahtevati plačilo zamudnih obresti (izpolnitev občasnih terjatev), ki so dospele v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je zastarala. Predlagateljica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 20. 9. 2015 dalje, pri čemer zamudne obresti, natekle do pravnomočnosti razlastitvene odločbe (20. 7. 2018), predstavljajo odmeno zaradi predčasnega odvzema nepremičnin, nadaljnje zamudne obresti pa so posledica zamude z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine.
V obeh pogodbah sta stranki v točki 10. (v okviru pogodbene svobode) dogovorili posledice za primer kršitve pogodbe s strani kreditojemalca, šlo je torej za dogovor o načinu vračanja opravljenih izpolnitev (namesto obročnega odplačevanja, celotna preostala obveznost kreditojemalca zapade takoj). Materialno pravo zato predstavlja pogodbeni dogovor in ne določba 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na katero se tožena stranka sklicuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00033366
KZ-1 člen 34, 34/1, 211, 211/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - razlogi o odločilnih dejstvih - prekoračitev obtožbe - nameščena prometna nezgoda - kršitev pravice do obrambe - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (36. točka obrazložitve) res navaja, da je bilo dejanje načrtovano in premišljeno in, da je od obdolžencev zahtevalo načrtovanje, dogovarjanje in sodelovanje, vendar ta ugotovitev v ničemer ne nasprotuje izreku sodbe. Slednji temelji na opisu ravnanja obdolžencev, ki so na podlagi istega historičnega dogodka, to je "nameščene prometne nesreče”, storili vsak zase poskus kaznivega dejanja goljufije na način, da je vsak od njih izpolnil obrazec z lažnim prikazom škodnega dogodka in podal zahtevek za izplačilo odškodnine ter ga samostojno predložil zavarovalnici. Zato ne gre za eno samo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu.
Vsak obdolženec je izvršitveno dejanje storil sam, s svojim zahtevkom, zato ne gre za sostorilstvo.
Sodišče prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, torej če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, kot to zmotno sklepa pritožnica. Zatrjevano v pritožbi je mogoče obravnavati le kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar tudi ta procesna kršitev ni podana. Razlogi prvostopne sodbe, ki jih izpostavlja zagovornica, niso nerazumni, niti ne nasprotujejo opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja, v katerem je navedeno, da je bila prometna nesreča ”nameščena”.
Regresni zahtevek lahko uveljavlja prevoznik, ki je plačal odškodnino od tistega drugega prevoznika, ki je odgovoren za izgubo ali škodo. Utemeljenost regresnega zahtevka je torej odvisna od tega, ali je za nastanek škode pri prevozu odgovorna tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je, in pritožba to odločitev izpodbija brez uspeha.
Tožena stranka je uveljavljala in tudi prejela nadomestilo za tretjemu povzročeno škodo od zavarovalnice. Regresni zahtevek tožeče stranke je potem v največji meri pripoznala. Uveljavljanje zahtevka nasproti tretjemu in pripoznava sta zanesljiva indica, da je tožena stranka vedela, da je bil njen prevoz opravljen z napakami, in da torej odgovarja za posledice. K temu se lahko doda še ugotovitev, da je tožena stranka prostovoljno tudi sklenila pogodbo o pobotu s tožečo stranko, pri kateri se je delno pobotala terjatev tožeče stranke z nasprotno terjatvijo v višini 5.856,00 EUR. Tega toženi stranki ne bi bilo treba storiti, pa je vendarle tako ravnala prostovoljno. Ker pa je storila, je to nadaljnji indic, da je bila odgovorna za škodo.
Tožeča stranka je nosila trditveno in dokazno breme glede vseh znakov dejanskega stanu neupravičene obogatitve. Izjema je veljala le glede negativnega dejstva, namreč da naročila za vrnitev blaga v Slovenijo in za skladiščenje sama ni dala. Glede tega je nosila le trditveno breme, ne pa tudi dokaznega. Negativnih dejstev namreč stranka, ki jih zatrjuje, navadno ne more dokazati. Tožena stranka je nosila trditveno in dokazno breme glede svojega ugovora, da je tožeča stranka takšno naročilo dala. Svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila.
Neutemeljeni so očitki tožnika, da je ob predhodnem preizkusu tožbe sodišče prve stopnje zmotno štelo tožbo v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, za nejasno oziroma nepopolno zaradi nepravilne označbe prvotožene stranke. V sodnem/poslovnem registru stranka s takšno označbo, kot jo je navedel tožnik, ne obstaja in sta v označbi prvotožene stranke dejansko navedeni označbi (firmi oziroma imeni) dveh različnih pravnih subjektov, ki imata vsaka zase lastno pravno subjektiviteto, zato je ravnalo povsem pravilno, ko je tožnika pozvalo na odpravo te nejasnosti oziroma nerazumljivosti tožbe.
Iz 4. člena ZDR-1 izhaja definicija delovnega razmerja in sicer je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ni bil vključen v organizirani delovni proces pri toženi stranki, da dela pri toženi stranki ni opravljal nepretrgano in pod nadzorom tožene stranke, prav tako pa tudi ni izvrševal dogovorjenih in predpisanih obveznosti, niso bili izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja, zato je utemeljeno v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in posledično tudi zahtevke za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja ter reparacijski zahtevek ter zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z delom.
popravni sklep - pritožba zoper popravni sklep - nepravilna izdaja popravnega sklepa - pogoji za izdajo popravnega sklepa - zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa - pritožba zoper sodbo - postopek s pritožbo
Skladno s prvim odstavkom 328. člena ZPP se lahko s popravnim sklepom popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, ne pa absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Upoštevaje navedeno je tožeča stranka v pritožbi zoper popravni sklep pravilno navajala, da nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ter nasprotja znotraj samega izreka ni mogoče sanirati s popravnim sklepom.
splošna krajevna pristojnost - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - spor o pristojnosti - spori iz pristojnosti okrajnega sodišča - spor o pristojnosti v izvršbi - gospodarski spor - postopek v gospodarskih sporih
V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP pravila v postopku v gospodarskih sporih veljajo v sporih v katerih je vsaka od strank katera od navedenih oseb: gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj je tožena stranka organizirana v pravnoorganizacijski obliki društva, ki v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni izrecno navedeno kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ni izpolnjen subjektivni kriterij za sojenje po določbah ZPP o gospodarskih sporih.
Iz trditev pravdnih strank pa tudi ne izhaja, da je v obravnavanem primeru izpolnjen kakšen od objektivnih kriterijev za gospodarski spor (483. in 484. člena ZPP). Iz podatkov spisa je razvidno, da tožeča stranka v tem postopku vtožuje terjatve iz naslova administrativnih storitev, ki naj bi jih opravila za toženo stranko. Gre torej za klasično civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče, zato tudi po objektivnem kriteriju v obravnavanem primeru ne gre za gospodarski spor.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033214
ZPP člen 224, 224/1. SPZ člen 40, 60. OZ člen 50, 50/2, 435.
izločitev iz zapuščine - lastništvo osebnega avtomobila - domneva lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na premičnini - pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom - prodajna pogodba - navidezna (simulirana) pogodba - veljaven zavezovalni pravni posel - izročitev vozil v posest - evidenca registriranih vozil - navidezni kupec - neresnično navajanje podatkov
Neresnično navajanje podatkov v javnih evidencah ima lahko za tistega, ki je takšno navedbo podal, javnopravne posledice, kar pa ne vpliva na obstoj civilnopravnega razmerja med resničnima pogodbenikoma, če so sicer izpolnjeni vsi pogoji za njegovo veljavnost.