redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - zagovor
S tem, ko je tožena stranka tožničino poskusno delo ocenila kot neuspešno, je izrazila predvsem to, da tožnica ne ustreza njenim pričakovanjem. To, da je tožnica pred zaposlitvijo pri toženi stranki že več let opravljala istovrstno delo medicinske sestre v zobni ambulanti pri drugih delodajalcih, ne izključuje možnosti, da njeno delo za določenega delodajalca (oziroma natančneje - za določeno zobozdravnico, s katero naj bi tožnica sodelovala tudi v prihodnje) ni ustrezno. Četudi je po eni strani razumljivo, da tožnica z dolgoletnimi izkušnjami vsebino odpovedi dojema kot očitek nesposobnosti ali kršitve delovnih obveznosti, pa navedeno ni bistvo redne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (ne gre za odpoved iz krivdnega razloga ali nesposobnosti).
obvezno zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam - vzročna zveza - pravila o adekvatni vzročnosti - izgubljen dobiček - predvidljiva škoda
Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka z naslova zavarovanja lastnika vozila za odgovornost za škodo povzročeno tretjim mora tožeča stranka kot tretji poleg ostalih elementov odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda) izkazati tudi neposredno pravno relevantno vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Pri tem so pravno odločilni vzroki za nastalo škodo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice, ne pa vsak naravni vzrok, brez katerega posledica ne bi nastala. Z vidika t.i. adekvatne vzročnosti tako povzročitelj škodnega dogodka odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari. Te pričakovanosti oz. objektivne predvidljivosti posledic škodnega ravnanja pa ni enačiti s pričakovanostjo izgubljenega dobička, kot ene od pravno priznanih škod, kot jo opredeljuje določba 252. člena BGB (oziroma enako tudi določba 168. člena OZ). Pričakovanost se v citiranih določbah nanaša na sam dobiček, ki bi ga oškodovanec utemeljeno lahko pričakoval in na njegov obseg, ne pa na pričakovanost oziroma predvidljivost škodnih posledic, kot odločilnega elementa pri vprašanju obstoja pravno relevante vzročne zveze.
vračilo izplačanih sredstev - voznik tovornega vozila - neupravičena obogatitev
Toženec je akontacije, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka po pravilih neupravičene obogatitve, porabil za potrebe dela in z vedenjem tožeče stranke. Toženec je s strani tožeče stranke prejel toliko akontacije, kot je je tudi porabil. Ni šlo za obogatitev oziroma prikrajšanje.
NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL00034601
ZUreP-2 člen 206, 207. OZ člen 198, 344, 347.
določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče - namembnost zemljišča ob razlastitvi - stanje nepremičnine - dejanska razlastitev - obresti kot nadomestilo za predčasen odvzem nepremičnine iz posesti - zakonske zamudne obresti - tek obresti - pravna narava tožbenega zahtevka - prikrajšanje lastnika - nadomestilo za uporabo tuje stvari - nezakonit odvzem prostosti - kaznovalna funkcija - zastaranje terjatve za obresti - akcesorna terjatev - triletni zastaralni rok
Pri določitvi odškodnine za razlaščene nepremičnine je odločilna namembnost in stanje te nepremičnine ob dejanskem odvzemu (t. im. dejanska razlastitev).
Glede odločanja o zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za razlaščeno nepremičnino je v praksi Vrhovnega sodišča oblikovano stališče, da predstavljajo zamudne obresti odmeno za predčasen odvzem stvari iz posesti, o katerih, enako kot o odškodnini, odloča sodišče v nepravdnem postopku.
Z namenom izenačitve položajev razlaščencev, ki jim je bilo nepremično premoženje dejansko odvzeto pred formalno razlastitvijo, in razlaščencev, ki so posest nepremičnine izgubili šele z izdajo upravne odločbe o razlastitvi, je Vrhovno sodišče v več odločbah nakazalo različne možnosti za nadomestitev prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti; razlaščencu se lahko poleg odmerjene odškodnine glede na vrednost nepremičnine ob dejanskem odvzemu (torej poleg odškodnine, odmerjene v zakonito izvedenem razlastitvenem postopku), prizna: 1) pravica do povrnitve škode zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ta sankcija bi se sicer lahko izkazala kot prekomerna v primerih, ko je javna korist ob odvzemu obstajala, le ugotovljena ni bila na predpisan način); 2) pravica do povrnitve koristi, ki jo je imel razlastitveni upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka; in 3) pravica do zamudnih obresti od dejanskega odvzema dalje kot pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja.
Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavljajo (zamudne) obresti odmeno za nemožnost uporabe razlaščenih zemljišč. Temelj obrestnega predloga je bila dejanska razlastitev, ki ji je sledila pravna razlastitev (gre za posledico nezakonitega ravnanja kasnejšega razlastitvenega upravičenca). Zamudne obresti so obresti, določene kot civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti (378. člen OZ). Glede na zgoraj izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča, opravljajo zamudne obresti, kot oblika odmene zaradi izvršenega odvzema posesti pred izdajo razlastitvene odločbe, dvojno funkcijo: - funkcijo nadomestila za uporabo denarja v obdobju zamude, in - preventivno (kaznovalno) funkcijo. Gre za obveznost, ki je glede nastanka akcesorna glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca (ta odmena pripada razlastitvenemu zavezancu za čas od dejanske uporabe do formalne razlastitve poleg odškodnine za odvzeto nepremičnino).
Glede na namen odškodnine v primeru razlastitve (odprava premoženjskega prikrajšanja razlastitvenega zavezanca) je odškodninski temelj v primeru dejanske ali zakonite razlastitve enak (gre za isto odškodninsko terjatev). Ker gre za isto odškodninsko terjatev, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so zamudne obresti, kot posledica zastaranja glavne terjatve, zaradi zastaranja prenehale. Potrebno je šteti, da so zamudne obresti, kot odmena za nezakonito razlastitev, del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pravne razlastitve. Imajo naravo odškodnine za škodo, ki upniku nastane zaradi nemožnosti uporabe glavnice. O njih (kot odmeni) lahko nepravdno sodišče odloča le v primeru, če je razlaščencu škoda povzročena z dopustnim ravnanjem (z odločbo o razlastitvi). Pravno nekonsistenten je zaključek o zastaranju obrestne terjatve (oktobra 2012), preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve.
Ker je dejanski razlastitvi sledila pravna, do zastaranja glavne odškodninske terjatve ni moglo priti. Glede na to, da glavna odškodninska terjatev še obstaja, se je pri vprašanju zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti treba opreti na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 347. člena OZ. Pravica predlagateljice zahtevati plačilo zamudnih obresti (izpolnitev občasnih terjatev), ki so dospele v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je zastarala. Predlagateljica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 20. 9. 2015 dalje, pri čemer zamudne obresti, natekle do pravnomočnosti razlastitvene odločbe (20. 7. 2018), predstavljajo odmeno zaradi predčasnega odvzema nepremičnin, nadaljnje zamudne obresti pa so posledica zamude z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00033366
KZ-1 člen 34, 34/1, 211, 211/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - razlogi o odločilnih dejstvih - prekoračitev obtožbe - nameščena prometna nezgoda - kršitev pravice do obrambe - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (36. točka obrazložitve) res navaja, da je bilo dejanje načrtovano in premišljeno in, da je od obdolžencev zahtevalo načrtovanje, dogovarjanje in sodelovanje, vendar ta ugotovitev v ničemer ne nasprotuje izreku sodbe. Slednji temelji na opisu ravnanja obdolžencev, ki so na podlagi istega historičnega dogodka, to je "nameščene prometne nesreče”, storili vsak zase poskus kaznivega dejanja goljufije na način, da je vsak od njih izpolnil obrazec z lažnim prikazom škodnega dogodka in podal zahtevek za izplačilo odškodnine ter ga samostojno predložil zavarovalnici. Zato ne gre za eno samo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu.
Vsak obdolženec je izvršitveno dejanje storil sam, s svojim zahtevkom, zato ne gre za sostorilstvo.
Sodišče prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, torej če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, kot to zmotno sklepa pritožnica. Zatrjevano v pritožbi je mogoče obravnavati le kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar tudi ta procesna kršitev ni podana. Razlogi prvostopne sodbe, ki jih izpostavlja zagovornica, niso nerazumni, niti ne nasprotujejo opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja, v katerem je navedeno, da je bila prometna nesreča ”nameščena”.
spor o pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - okrajno sodišče - javni sklad
Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka javni sklad, ki ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Med izrecno naštetimi pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost) ni javnega sklada. V konkretnem primeru tudi ne gre za to, da bi tožena stranka lahko v pravdi nastopala na podlagi posebnega zakona.
ZDR-1 člen 33, 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 238.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odsotnost z dela - naklep - huda malomarnost
Ker tožnica svoje odsotnosti ni javila, bi morala priti na delo, ne glede na to, ali je bila na urniku dela ali ne. Takšno ravnanje se pričakuje od povprečnega delavca, v tožničinem primeru receptorja, glede na to, da tožnica ni izpolnila teh pričakovanj, je ravnala hudo malomarno.
Zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožnici očitala naklepno ravnanje, ne izključuje obstoja odpovednega razloga, če sodišče ugotovi, da tožničino ravnanje ustreza zgolj krivdni obliki hude malomarnosti. Zato se neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožena stranka tožnici hude malomarnosti ni očitala in da je sodišče presodilo mimo njene trditvene podlage.
Pravdni stranki sta bili v obligacijskem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o vodenju računa. Z njo se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki omogočala razpolaganje z denarnimi sredstvi na računu ter da bo sredstva na računu zmanjšala le na podlagi naloga tožeče stranke ali v zakonsko predvidenih primerih. Ker je tožena stranka zmanjšala denarna sredstva na računu tožene stranke brez naloga tožene stranke (na podlagi menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožene stranke ponarejen), takšno ravnanje predstavlja kršitev obveznosti tožene stranke po sklenjeni pogodbi o vodenju računa in ima lahko za posledico poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke.
Listina, ki je bila toženi stranki predložena na unovčenje vsebuje vse zakonsko določene sestavine menice. Zato jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba obravnavati kot menico. Dejstvo, da je bilo naknadno ugotovljeno, da je podpis na menici ponarejen, namreč v ničemer ne vpliva na opredelitev listine.
Od banke ni mogoče zahtevati in niti ni mogoče življenjsko realno pričakovati, da bo implementirala takšne mehanizme, ki bi preprečili vse zlorabe.
Banka nima pravice in niti dolžnosti meničnega dolžnika (imetnika računa) obveščati o menicah, ki jih je prejela na unovčenje in od njega zahtevati kakršnokoli dodatno odobritev izplačila. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju z veljavnimi predpisi in namenom same menice. Zato toženi stranki zaradi opustitve obvestila tožeče stranke o menicah prejetih na unovčenje ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Prav tako toženi stranki iz istih razlogov po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče naložiti splošne dolžnosti preverjanja pristnosti podpisa izdajatelja menice pri izdajatelju menice.
Ker je v tem primeru šlo za dober ponaredek podpisa, katerega po navedbi izvedenca B. B. v izvedeniškem mnenju z dne 4. 1. 2019, oseba brez strokovnega grafološkega znanja ne more odkriti, zaposlenim pri toženi stranki ni mogoče očitati, da pri preveritvi pristnosti podpisa niso ravnali tako, kot je bilo v danih okoliščinah treba. Prav tako pa banki po že zavzetem stališču sodne prakse v smislu potrebne strokovnosti ni mogoče naprtiti zahteve po strokovni grafološki usposobljenosti delavcev pri pripoznavi pristnosti podpisov.
ZVEtL-1 člen 3, 43, 44, 44/3, 44/4, 47, 50, 50/2. ZGJS člen 68, 72, 76. ZPP člen 285, 337. ZNP člen 37.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - obstoj lastninske pravice - prenehanje lastninske pravice - dobrovernost pridobitelja - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - lastninjenje po ZGJS - pridobitev statusa grajenega javnega dobra - ustanovitev služnosti v javno korist - odlok o kategorizaciji cest - sporna dejstva - obrazložitev odločbe - materialno procesno vodstvo - grajeno javno dobro - pritožbene novote v pritožbenem postopku - dovoljene novote
ZVEtL-1 v tretjem odstavku 44. člena izrecno določa, da se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ugotavlja tudi, ali je lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču (oziroma njegovem delu) prenehala, če je druga oseba lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Četrti odstavek istega člena pa predvideva, da v tovrstnih postopkih sodišče ne posega v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno-poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa, razen če so izpolnjeni pogoji za ustanovitev odkupne pravice na podlagi zakona ali v primeru, če med udeležencu ni spora o neobstoju ali omejitvi njihove pravice. Iz omenjenih določb torej izhaja, da pripadajočega zemljišča ne morejo predstavljati nepremičnine, na podlagi katerih je lastninsko pravico na podlagi samega zakona pridobila tretja oseba. V ta okvir pa sodi tudi pridobitev lastninske pravice na podlagi zakonov, ki so urejali lastninjenje premoženja, ki je bilo v družbeni lastnini. Eden od takšnih zakonov je ZGJS.
Sodišče trditev druge nasprotne udeleženke ni vsebinsko presojalo niti ni navedlo, da to ne bi bilo potrebno, ker naj bi bile očitno (pravno) nerelevantne (s čimer pa se tudi sicer ne bi bilo moč strinjati), ali iz kakršnegakoli drugega razloga neupoštevne. V kolikor je menilo (pa kaj takega iz obrazložitve izpodbijanega ni razvidno), da so pritožničine trditve nezadostne oziroma premalo konkretne, pa bi moralo opraviti potrebno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Nič od navedenega iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno. To pomeni, da so glede trditev (ugovorov) druge nasprotne udeleženke, ki jih nikakor ni moč opredeliti kot brezpredmetne, potrebni razlogi (v celoti) izostali.
Predpogoj za pritožbeno presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje je obstoj jasnih (neprotislovnih) ugotovitev glede bistvenih (spornih) dejstev. V konkretnem primeru je presoja sklicevanja MOL na pridobitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah v skladu s 76. členom ZGJS (oziroma na drugi strani trditev, s katerimi je predlagatelj temu ugovarjal), od (ne)utemeljenosti katerega je odvisno, ali v konkretnem primeru lahko govorimo o pripadajočem zemljišču (ali ne), v celoti izostala. Nadalje je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti predloga MOL po ustanovitvi služnosti v javno korist zmotno izhajalo iz okoliščine, da njen obstoj med udeleženci ni bil sporen.
Toženec je po prometni nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi oškodovancu posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, zato je izgubil svoje pravice iz zavarovanja.
popravni sklep - pritožba zoper popravni sklep - nepravilna izdaja popravnega sklepa - pogoji za izdajo popravnega sklepa - zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa - pritožba zoper sodbo - postopek s pritožbo
Skladno s prvim odstavkom 328. člena ZPP se lahko s popravnim sklepom popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, ne pa absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Upoštevaje navedeno je tožeča stranka v pritožbi zoper popravni sklep pravilno navajala, da nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ter nasprotja znotraj samega izreka ni mogoče sanirati s popravnim sklepom.
ZZUSUDJZ člen 1. ZDZdr člen 33, 33/1, 39, 39/1, 47, 47/3, 62, 64, 64/3, 67, 67/3,71, 71/1. ZS člen 83, 83a, 83a/1. URS člen 17, 34, 35. ZPP člen 286b.
zdravljenje v psihiatrični bolnišnici - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - zaslišanje preko videokonference - posebni ukrepi - COVID-19 - nujne zadeve - izvedba naroka - telesna celovitost - nedotakljivosti človekovega življenja - pravica do varnosti - mnenje izvedenca - pravočasno uveljavljanje kršitev postopka - odločanje po stanju ob zaključku glavne obravnave - poseg v temeljne človekove pravice - odvisnost od drog - rok za odločanje o pritožbi
Na presojo, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje in je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se udeleženka zadrži na zdravljenju, ne more vplivati dejstvo, da je bila slednja že odpuščena, priporočeno pa ji je bilo ambulantno zdravljenje. Sodišče prve stopnje je namreč o pridržanju odločalo po stanju, ki ga je ugotovilo ob zaključku naroka, takšno stanje pa je ob pritožbenem preizkusu izpodbijane odločitve dolžno upoštevati tudi pritožbeno sodišče, ki s tem odloči tudi o zakonitosti in utemeljenosti sicer že izteklega zadržanja udeleženke.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00033743
ZIZ člen 272, 272/1, 272/1-2. ZZK-1 člen 98, 98/1. ZZZDR člen 51.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - izvršljivost začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - ustrezno sredstvo zavarovanja - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - prepoved odtujitve in obremenitve avtomobila - lastninska pravica ni vpisana na dolžnika - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - vknjižba lastninske pravice na nepremičnini na dolžnika - zemljiškoknjižni lastnik - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - zastavni dolžnik - asignacijska pogodba - publicitetni učinek - dokazni standard verjetnosti
Vknjižba lastninske pravice v korist dolžnika ni nujno pogoj za izdajo začasne odredbe, kadar upnik hkrati ne zahteva tudi vpisa zaznambe prepovedi odtujitve ali obremenitve v zemljiško knjigo. Začasna odredba, kadar dolžnik ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, ni neizvršljiva. S sodno prepovedjo razpolaganja z nepremičnino, ki zaradi nevpisane prepovedi v zemljiško knjigo sicer ne bi imela publicitetnega učinka proti tretjim, bo prav tako dosežen namen zavarovanja, saj prepoved kljub nevpisani zaznambi učinkuje proti dolžniku.
odškodninska odgovornost - škodni dogodek - soprispevek - višina denarne odškodnine - nesreča pri delu (gradbišče) - varnost pri delu - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina
Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je na gradbišču povsem normalno in pričakovano, da lahko vselej na tleh leži gradbeni material. Nahajati se mora namreč tako, da je omogočeno varno izvajanje vseh del in da ni nevarnosti za nastanek poškodb.
Neutemeljeni so očitki tožnika, da je ob predhodnem preizkusu tožbe sodišče prve stopnje zmotno štelo tožbo v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, za nejasno oziroma nepopolno zaradi nepravilne označbe prvotožene stranke. V sodnem/poslovnem registru stranka s takšno označbo, kot jo je navedel tožnik, ne obstaja in sta v označbi prvotožene stranke dejansko navedeni označbi (firmi oziroma imeni) dveh različnih pravnih subjektov, ki imata vsaka zase lastno pravno subjektiviteto, zato je ravnalo povsem pravilno, ko je tožnika pozvalo na odpravo te nejasnosti oziroma nerazumljivosti tožbe.
ZGD-1 člen 418, 595, 595/1, 595/7. ZPP člen 76, 76/2.
pravdna stranka - aktivna stvarna legitimacija - procesna legitimacija - posebni zastopnik za vložitev tožbe - neposredno zastopanje - posredno zastopanje - stroški postopka - obrazloženost odločitve o stroških postopka
Materialni upravičenci iz naslova odškodninskih zahtevkov proti članom poslovodstva in nadzornega sveta so delničarji. Torej so lahko le delničarji nosilci pravic iz materialnega prava in kot takšni tudi pravdna stranka. Ker pa prvi odstavek 595. člena ZGD-1 določa, da lahko tožbo za uveljavitev odškodninskih zahtevkov zaradi nastale škode proti članom poslovodstva in nadzornega sveta prenosne družbe vloži le posebni zastopnik, delničarji nimajo samostojne procesne legitimacije. Torej ne morejo samostojno uveljavljati svojih odškodninskih zahtevkov nasproti članom poslovodstva in nadzornega sveta. V njihovem imenu in za njihov račun lahko te zahtevke uveljavlja posebni zastopnik.
Ker mora posebni zastopnik tožbo za uveljavitev odškodninskih zahtevkov skladno z določilom prvega odstavka 595. člena ZGD-1 vložiti na račun vseh delničarjev, bi morala kot tožeča stranka v tem postopku nastopati skupnost delničarjev prenosne družbe.
lastninska pravica - tožba na ugotovitev lastninske pravice - negatorna tožba - priposestvovanje - trditveno in dokazno breme - dokazna ocena
Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem so v skladu z 28. členom ZTLR, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, kot tudi po zdaj veljavnem zakonu (43. člen SPZ): dobra vera oziroma dobroverna lastniška posest in pretek potrebne priposestvovalne dobe (časa).
Bistven element sklepčnosti je logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Za neodpravljivo nesklepčnost gre, če je v tožbi življenjski primer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja pravna posledica, kakršno tožnik zahteva s tožbenim predlogom. Neodpravljiva nesklepčnost tožbe terja zavrnitev tožbenega zahtevka.