spor majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - opredelitev do relevantnih navedb stranke - pobotni ugovor - nekonkretizirane trditve - nadomeščanje trditev z dokazi - nedovoljeni pritožbeni razlogi - prepoved reformatio in peius
Sodišče se ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov stranke. Skladno s pravno teorijo in sodno prakso se mora opredeliti le do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilne.
Dokazi so namenjeni temu, da se preizkusi resničnost trditev pravdnih strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev. Sodišče tako ni dolžno in niti upravičeno iz listin, ki so priložene kot dokaz, samo iskati in izbirati pravno odločilna dejstva. V tem primeru ne gre niti za izjemo, ki bi opravičevala sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage. Zato sodišče pravno odločilnih dejstev o pobotu ne sme pridobiti z vpogledom v dokaze.
ZPP člen 212, 339, 339/2, 339/2-8. SPZ člen 119, 119/3. SZ-1 člen 26, 41, 41/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - rezervni sklad - vplačila v rezervni sklad - sprememba višine - načrt vzdrževanja - kršitve določb pravdnega postopka - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo - pravica do izjave
Določbe o zvišanju prispevka v rezervni sklad je treba razlagati ozko, ker je potrebno upoštevati, da vplačila v rezervni sklad postanejo skupno premoženje vseh etažnih lastnikov zgradbe, da se ta sredstva lahko zbirajo in ne porabijo tudi dalj časa in da jih vplačnik ne more zahtevati nazaj, niti ne ob morebitni odtujitvi svoje etažne lastnine, kar vse so razlogi, da mora biti namen teh sredstev, zlasti še če se vplačujejo v višjem znesku, predviden in ocenjen, kar pa se stori z načrtom vzdrževanja iz 26. člena SZ-1.
Ker se povišanje vplačil etažnih lastnikov v rezervni sklad lahko določi le v veljavno sprejetem načrtu vzdrževanja, ki vsebuje vse predpisane sestavine, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da le sklep etažnih lastnikov o povišanju vplačil v rezervni sklad ne zadostuje za veljavno povišanje vplačil v rezervni sklad.
spor majhne vrednosti - ustno naročilo - zavrnitev dokaznega predloga - prepozen dokazni predlog - zaslišanje zakonitega zastopnika pravne osebe - neopravičen izostanek z naroka - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je zakonito zastopnico tožene stranke pravilno osebno vabilo na zaslišanje (glej list. št. 92). Vabilo je bilo zakoniti zastopnici tožene stranke vročeno s fikcijo 14. 6. 2019 (glej vročilnico, pripeto k list. št. 93). V vabilu je sodišče zakonito zastopnico tožene stranke opozorilo na posledice neprihoda na narok (drugi odstavek 258. člena ZPP). Vabilo na zaslišanje je bilo zakoniti zastopnici tožene stranke vročeno osebno, skladno z določilom prvega odstavka 261. člena ZPP, in zahtevo pooblaščenca tožene stranke (glej peto točko druge pripravljalne vloge tožene stranke, list. št. 66). Zakonita zastopnica tožene stranke se naroka, na katerega je bila pravilno vabljena, ni udeležila. Upoštevajoč navedeno sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da zakonite zastopnice tožene stranke skladno z določilom drugega odstavka 258. člena ZPP ne bo zaslišalo, ni kršilo določil pravdnega postopka.
MEDIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00056060
ZMed člen 26, 26/4, 27, 27/1, 31, 31/5. URS člen 39, 49, 74.
pravica do popravka - pravica do popravka objavljenega obvestila - medijska svoboda - svoboda izražanja - intervju - kolizija ustavnih pravic - svobodna gospodarska pobuda - kritika ad rem - kritika ad personam - presoja žaljivosti
Pritožbeno sodišče dodaja, da bi bilo za utemeljitev žaljivosti pri izražanju nestrinjanja z izrečenim v intervjuju treba, da bi tožnica v popravku s kritiko »napadla« osebo sodnika (ad personam), a ga ne, saj se popravek nanaša na vsebino izrečenega (ad rem). Tožnica je v popravku ob tem pojasnila, zakaj kritizira določene izjave sodečega sodnika. Ker je kot sodeči sodnik v nepravnomočni zadevi komentiral nepravnomočno zaključen kazenski postopek, tožnici ni mogoče odreči, da v popravku pove svojo plat zadeve, in to širše, ter da hkrati pojasni, kako je v kazenskem postopku (so)delovala sama in po svojem pooblaščencu, ki tam izraža njeno voljo.
Sodna praksa se je že izrekla, da gre pri objavi popravka za obrambno funkcijo ustavne pravice, ki vsakomur zagotavlja možnost, da po načelu auditor et altera pars zagovarja svojo resnico. Intervju pri tem ni izvzet.
Pritožbeno izpostavljene okoliščine, da obdolženi D. storitev kaznivih dejanj močno obžaluje, da se iskreno kesa, se želi na vse mogoče načine oddolžiti za svoja dejanja in da ga je celotna izkušnja popolnoma spremenila ter pri njem povzročila izrazit preobrat v odnosu do življenja, predstavljajo zgolj zatrjevanja obrambe, ki pa ob upoštevanju vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti ne nudijo zadostne podlage za sklepanje, da ponovitvena nevarnost ni izkazana, četudi zagovorniki zatrjujejo, da si glede na sedanji odnos obdolženega A. D. do preteklih dejanj ni mogoče zamisliti, da bi se ponovno podal na to pot. Na potrebo po drugačni presoji pa ne prepriča niti pritožbeno izpostavljanje družinskih razmer, ko zagovorniki navajajo, da obdolženi A. D. skupaj z ženo skrbi za mladoletno hči, ki ima posebne potrebe, da je sedaj breme celotne skrbi padlo na mamico, ter da je zaposlen in ima redne dohodke, s katerimi skrbi za družino. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, so vse te okoliščine obstajale že v času, ko naj bi skupaj s soobdolžencem izvršila kazniva dejanja, pa ga to ni odvrnilo od storitve kaznivih dejanj, tako da ni realno pričakovati, da bi mu to sedaj predstavljalo oviro.
Odločilna dejstva so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo oziroma dejstva, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. V obravnavani zadevi je bil predmet obtožbe določen z opisom dejanja, po katerem se je vsebina zatrjevane krive izpovedbe nanašala na prisotnost obdolžencev in drugih v času podpisovanja oporoke, medtem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta obdolženca v pravdnem postopku dejansko različno izpovedovala le glede prisotnosti v času sestavljanja oporoke, kar pa za njeno veljavnost po 64. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ni bistveno. Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja s pritožnico, da pri odločanju o utemeljenosti dokaznih predlogov, vsebina predlaganih dokazov ne sme biti napovedovana, sme pa biti ocenjen pomen dokaza z vidika odločilnih dejstev ter z vidika dejstev, ki so bila do dokaznih predlogov že ugotovljena.
rok za plačilo sodne takse - plačilo sodne takse - domneva umika pritožbe
V skladu s sedmim odstavkom v zvezi s četrtim odstavkom 34.a člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je določeno, da če sodišče pravnemu sredstvu zoper sklep o ugovoru ne ugodi, prične teči rok za plačilo sodne takse naslednji dan po vročitvi sklepa, s katerim je odločeno o pravnem sredstvu. Zaradi vložene pritožbe je bila obveznost plačila sodne takse tako odložena in bo 8-dnevni rok za plačilo sodne takse pričel teči šele z dnem, ko se bo dolžnica seznanila z odločitvijo o pritožbi, ki jo je vložila zoper sklep o ugovoru.
Odlok predstavlja v obravnavani zadevi materialno pravo. Uporaba materialnega prava pa je v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Sodišče prve stopnje pa je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pri presoji zadeve uporabilo veljaven Odlok. Bistvene v izvedenskem mnenju so strokovno tehnične ugotovitve izvedenca ob ogledu na terenu, zapisane v izvedeniškem mnenju in pojasnjene v dopolnitvi tega, ki jim je sodišče prve stopnje tudi v celoti sledilo kot strokovnim, pravilnim in prepričljivim.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da z začasno odredbo ni dopustno meriti na zadržanje učinkov sodne odločbe. Edini postopek, s katerim je dopustno poseči v sodno odločbo, je postopek s pravnimi sredstvi, rednimi ali izrednimi. Učinkov sodnih odločb pa ni mogoče "regulirati" z začasno odredbo. Praviloma pritožba zadrži izvršitev sklepa, razen ko zakon določa drugače. Drugačna odločitev bi bila že zato nepravilna in nezakonita.
OZ člen 337, 365, 366, 366/1, 366/2. Pravilnik o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil (2004) člen 21.
spor majhne vrednosti - refundacija nadomestila plače - ugovor zastaranja - trditvena podlaga - pravna vprašanja - dejanska vprašanja - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - prekoračitev trditev
Odločitev o tem, katero materialno pravo je treba uporabiti, je odločitev o pravnem vprašanju, ki je v domeni sodišča. O tem vprašanju odloča sodišče na podlagi pravno odločilnih dejstev, ki jih morata navesti stranki, ter predloženih dokazov. Zato le zmotno pravno naziranje stranke o trajanju zastaralnega roka in drugih pravnih vprašanjih samo po sebi še ne pomeni, da je njen ugovor nesubstanciran.
Katera pravno odločilna dejstva mora stranka navesti, da bo njen ugovor substanciran, je odvisno od določil materialnega prava, ki jih je treba v posameznem primeru uporabiti.
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati zgoraj omenjenih strank in prič, saj je tožnica z njimi izkazovala le nekakšne pravno nerelevantne okoliščine (prešibke indice – kako se je ustanavljala družba v B., zakaj in vse do kdaj), ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi mogli privesti do drugačnih zaključkov o zgoraj izpostavljenih pravno relevantnih dejstvih o neustanovitvi družbe in o zavedanju tožnice, zato ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ni šlo za arbitrarno vnaprejšnjo dokazno oceno.
Na podlagi poslov, ki jih je vse sklepala ena fizična oseba (razen sporne asignacije, v kateri je sodelovala še neobstoječa družba iz B.) kot zakoniti zastopnik vseh udeleženih pravnih oseb, in na podlagi nakazil, ki so bila izvedena za znesek 80.000,00 EUR vsa dne 12.10.2015 in za znesek 100.000,00 EUR vsa dne 13.10.2015 (tej dinamiki je sledilo tudi sklepanje pravnih poslov) ter na način, da so se zneski krožno prenakazali od tožnice preko toženke, RPN in RPVD nazaj do tožnice, je zaključek sodišča prve stopnje o fiktivnosti vseh poslov in nakazil oziroma zaključek, da je bilo nakazilo toženki dano le navidezno in da zato ne obstoji toženkina obveznost vrnitve danega zneska tožnici, pravilen.
pravočasnost pritožbe - pravni pouk - rok za vložitev pritožbe
Ker je dolžnica ravnala skladno z danim pravnim poukom, v katerem ji je bil namesto 8 dnevnega roka določen 15 dnevni rok, in vložila pritožbo znotraj postavljenega roka, jo je vložila pravočasno.
gradbena pogodba - naročniki - glavni izvajalec - podizvajalec - dogovorjen način plačila - učinki sodne poravnave - pogodba o pristopu k dolgu - investitor
Pogodba o pristopu dolgu ustvarja somostojno zavezo pristopnika dolgu, ne odveže pa dejanskega dolžnika plačila. S sodno poravnavo sta tožeča stranka kot upnik in tožena stranka kot njen dolžnik sicer smeli dogovoriti, da bo tožeča stranka primarno izterjala plačilo sedaj vtoževane terjatve od pristopnika k dolgu, nista pa se dogovorili, da tožena stranka ni dolžna plačati te terjatve. Ker tega nista dogovorili, je tožena stranka smela vložiti tožbo zoper toženo stranko še pred zaključkom pravde zoper pristopnika k dolgu in ni bila dožna čakati na poplačilo od pristopnika k dolgu. Iz sodne poravnave izhaja, da se tožeča stranka primarno zavezuje izterjati dolg od pristopnika k dolgu, ne pa, da tega dolga ne sme izterjati od tožene stranke.
Pravdni stranki sta bili v obligacijskem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o vodenju računa. Z njo se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki omogočala razpolaganje z denarnimi sredstvi na računu ter da bo sredstva na računu zmanjšala le na podlagi naloga tožeče stranke ali v zakonsko predvidenih primerih. Ker je tožena stranka zmanjšala denarna sredstva na računu tožene stranke brez naloga tožene stranke (na podlagi menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožene stranke ponarejen), takšno ravnanje predstavlja kršitev obveznosti tožene stranke po sklenjeni pogodbi o vodenju računa in ima lahko za posledico poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke.
Listina, ki je bila toženi stranki predložena na unovčenje vsebuje vse zakonsko določene sestavine menice. Zato jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba obravnavati kot menico. Dejstvo, da je bilo naknadno ugotovljeno, da je podpis na menici ponarejen, namreč v ničemer ne vpliva na opredelitev listine.
Od banke ni mogoče zahtevati in niti ni mogoče življenjsko realno pričakovati, da bo implementirala takšne mehanizme, ki bi preprečili vse zlorabe.
Banka nima pravice in niti dolžnosti meničnega dolžnika (imetnika računa) obveščati o menicah, ki jih je prejela na unovčenje in od njega zahtevati kakršnokoli dodatno odobritev izplačila. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju z veljavnimi predpisi in namenom same menice. Zato toženi stranki zaradi opustitve obvestila tožeče stranke o menicah prejetih na unovčenje ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Prav tako toženi stranki iz istih razlogov po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče naložiti splošne dolžnosti preverjanja pristnosti podpisa izdajatelja menice pri izdajatelju menice.
Ker je v tem primeru šlo za dober ponaredek podpisa, katerega po navedbi izvedenca B. B. v izvedeniškem mnenju z dne 4. 1. 2019, oseba brez strokovnega grafološkega znanja ne more odkriti, zaposlenim pri toženi stranki ni mogoče očitati, da pri preveritvi pristnosti podpisa niso ravnali tako, kot je bilo v danih okoliščinah treba. Prav tako pa banki po že zavzetem stališču sodne prakse v smislu potrebne strokovnosti ni mogoče naprtiti zahteve po strokovni grafološki usposobljenosti delavcev pri pripoznavi pristnosti podpisov.
popravni sklep - pritožba zoper popravni sklep - nepravilna izdaja popravnega sklepa - pogoji za izdajo popravnega sklepa - zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa - pritožba zoper sodbo - postopek s pritožbo
Skladno s prvim odstavkom 328. člena ZPP se lahko s popravnim sklepom popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, ne pa absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Upoštevaje navedeno je tožeča stranka v pritožbi zoper popravni sklep pravilno navajala, da nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ter nasprotja znotraj samega izreka ni mogoče sanirati s popravnim sklepom.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - skupno premoženje - nedovoljeno razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - določitev deležev na skupnem premoženju - solastnina - delitev nepremičnin - zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - obseg zavarovanja
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je predlagano začasno odredbo delno zavrnilo, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je ob upoštevanju neizpodbijanih dejanskih ugotovitev z verjetnostjo izkazala, da so sporne nepremičnine skupno premoženje nje in prvega toženca in da tožnici na tem premoženju pripada polovičen delež. V takem položaju pa zavarovanja tožničine terjatve do prvega in drugega toženca ni mogoče omejiti na polovico nepremičnin. Kot pravilno opozarja tožnica, s tem, ko zahteva, da sodišče na skupnem premoženju določi deleže, še ne zahteva delitve in zato pravica tožnice in prvega toženca, tudi po določitvi deležev, ne bo razdeljena tako kot to velja pri solastnini. Z določitvijo deležev bo odločeno le o tem, v kakšnem razmerju si glede na svoje prispevke bivša zakonca to premoženje razdelita. Solastnina bo (lahko) nastala šele z delitvijo. Vse do delitve pa bosta zato tožnica in prvi toženec še naprej le oba skupaj upravičena izvrševati lastniška upravičenja, zavarovanje pa je mogoče le na celoti.
odškodninski spor zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev ustavne pravice do sojenja v razumnem roku - prekinitev postopka - razlogi za prekinitev postopka - odprava protiustavnosti - čas trajanja - trajanje sodnega postopka - nadaljevanje postopka
Skladno s prvim odstavkom 207. člena ZPP ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja, zato pretečenega časa po prekinitvi postopka ni mogoče upoštevati kot relevantno trajanje postopka niti v konkretnem primeru, saj pogoji za nadaljevanje postopka še niso izpolnjeni. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o skoraj 5-letnem sojenju. Postopek je trajal do prekinitve eno leto in deset mesecev. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v tem obdobju še ni prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Čas enega leta in deset mesecev od vložitve tožbe do prekinitve postopka, v katerem še ni prišlo do razpisa naroka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne odstopa od povprečnega časovnega postopanja v običajnih pravdnih zadevah na slovenskih sodiščih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00035897
OZ člen 15, 22, 22/1, 364, 619, 642, 642/2. ZPP člen 7, 212, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 341, 358, 358-5, 458, 458/1, 495.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - bistvene sestavine pogodbe - sprejem ponudbe - višina plačila - običajna cena - določitev cene del po sodišču - sklepčnost tožbe po višini - vezanost sodišča na trditve strank - materialno procesno vodstvo - opozorilo nasprotne stranke - prehod trditvenega in dokaznega bremena - učinek izjave o pripoznavi - nastanek obveznosti - višina obveznosti - izstavitev računa - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - pravica do izjave - zmotna uporaba materialnega prava - očitek protispisnosti - delna ugoditev pritožbi - nedopustne pritožbene novote
Kljub temu, da je toženka med postopkom pred sodiščem opozarjala na nesklepčnost tožbe po višini, s čimer je odigrala vlogo materialnega procesnega vodstva, ki sicer pritiče sodišču, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, tožnica tožbe glede tapeciranja panelov po višini ni utemeljila. Toženkin ugovor o nesklepčnosti tožbe po višini in o nedokazanosti tožbenega zahtevka po višini je bil dovolj konkretiziran za presojo, da je trditveno in dokazno breme prešlo nazaj na tožnico. Torej bi ona morala, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, utemeljiti višino svojega zahtevka in dokazati, da je bil s toženko dosežen dogovor o višini plačila. Glede na navedeno pritožnica neutemeljeno na več mestih poudarja, da je glede višine terjatve navedla ustrezno trditveno podlago, toženka pa za svoje navedbe ni predložila dokaza. Če dogovor o višini ni bil dosežen, je skladno z drugim odstavkom 642. člena OZ ona tista, ki bi morala zatrjevati in dokazati, da znesek po vtoževanem računu ustreza običajni ceni v primerljivih poslih. S poudarjanjem osebnega znanstva zastopnikov pravdnih strank, s sklicevanjem na pričakovano medsebojno zaupanje, na splošna načela obligacijskega prava, na toženkino neugovarjanje izdanemu računu ter njeno domnevno priznano višino terjatve, pa tega ni storila.
Iz nobenega pozitivnega predpisa ne izhaja, da račun, ki ga naslovnik ne zavrne oziroma, ki mu ne ugovarja, pomeni priznanje utemeljenosti terjatve, ki jo račun izkazuje. Nezavrnitev računa s strani toženke bi kvečjemu utegnila vplivati na dokazno oceno o utemeljenosti terjatve. Vendar to sodi v sfero ugotavljanja dejanskega stanja, ki pa ga v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbiti.
Pripoznanje dolga po OZ nima učinka dogovora niti o nastanku obveznosti niti o njeni višini. Ne predstavlja torej samostojnega pravnega temelja za presojo obstoja ali nastanka terjatve in njene višine.
V postopku za vzpostavitev etažne lastnine se lahko glede na prvi odstavek 17. člena ZVEtL-1 etažna lastnina vzpostavi le, če se je dejanska etažna lastnina oblikovala pred 1.1.2003 (uveljavitev SPZ). Institut stavbne pravice pred uveljavitvijo SPZ v naši pravni ureditvi niti ni bil urejen.