umik zahteve za sodno varstvo - dovoljenost zahteve za sodno varstvo - zavrženje zahteve pred sodiščem prve stopnje
Če storilec zahtevo za sodno varstvo umakne, sodišče za vsebinsko odločanje o zahtevi za sodno varstvo nima pravne podlage, kar pomeni, da se ne sme in ne more spuščati niti v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnega naloga, niti v presojo izrečenih sankcij.
krivdno povzročeni stroški postopka - priča - neopravičen izostanek z naroka - zdravniško opravičilo
V takih okoliščinah, ko se priča zgolj enkrat do tedaj neopravičeno ni odzvala na vabilo na zaslišanje, izostanek z naroka 19. 11. 2019 pa je opravičila in tudi ustrezno izkazala z zdravniškim opravičilom, po presoji pritožbenega sodišča ni bilo pogojev za odreditev prisilne privedbe.
relativno zastaranje pregona za prekršek - pretrganje zastaranja - dejanje, ki meri na pregon - poizvedbe sodišča
Zastaranje torej pretrgajo vsa zakonita dejanja prekrškovnih organov in sodišč, ki so usmerjena v to, da se storilcu oziroma drugim subjektom pravnomočno izreče sankcija za prekršek. Poudarek je na tem, da mora dejanje meriti na pregon. Glede na zgoraj izpostavljeno pravno teorijo in prakso Vrhovnega sodišča RS po oceni pritožbenega sodišča tudi poizvedbe o obdolženčevem premoženjskem stanju pretrgajo zastaranje, saj so take poizvedbe potrebne zaradi odločitve sodišča o izreku sankcij in so zato usmerjene v končni izid postopka o prekršku – izrek sankcij.
izločitev dokazov - uradni zaznamek o zbiranju obvestil - izjava priče, dana policiji - nedovoljen dokaz - privilegirana priča
Izjava, zapisana v uradnem zaznamku, ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev očitanega kaznivega dejanja. Ravno to pa je primer v obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje, mimo vsebine zapisnika o zaslišanju priče, zaključek o odločilnem dejstvu, oprlo na uradni zaznamek z njeno izjavo, dano policistom. Takšen obid zakona pa pritožba utemeljeno problematizira, še zlasti pa v primeru, ko gre za izjavo privilegirane priče, dane policistom (v konkretnem primeru pa je bila ta izjava celo pravnomočno izločena iz spisa).
Pravilnik o vročanju po detektivih in izvršiteljih v civilnih sodnihpostopkih in v kazenskem postopku (2019) člen 8, 8/1, 9, 9/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (1997) člen 9, 9/5.
potni stroški vročevalca - kilometrina
Res je, da je za meritev razdalj mogoče na svetovnem spletu najti številne spletne daljinomere npr. ViaMichelin, na katerega se sklicuje pritožnik, pa tudi Google Zemljevidi. Vsak od navedenih ponudnikov pokaže nekoliko različno razdaljo za isto relacijo, vendar se je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno oprlo na podatke spletnega mesta zemljevid.najdi.si, ki je s sklepom Vlade RS prepoznano kot zanesljivo in verodostojno za tovrstno uporabo.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - policist - uradna oseba - odmera kazenske sankcije - opozorilo - prekršek neznatnega pomena - preobremenjen prevoz
Kot izhaja iz razlogov v napadani sodbi ni dvoma, da sme pooblaščena uradna oseba namesto sankcije kršitelja le opozoriti, to pa sme storiti le takrat, če je prekršek neznatnega pomena in če pooblaščena uradna oseba istočasno oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo v konkretni zadevi tudi zadosten ukrep, kajti prekršek neznatnega pomena je tisti prekršek, ki je storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oz. ne bo nastala škodljiva posledica ali pa je le ta neznatna (člen 6.a ZP-1). Povedano pomeni, da tudi opozorilo sme uradna oseba izreči le takrat, če je prekršek zanesljivo ugotovljen in ob predpostavki, da je storjen v posebnih okoliščinah, te pa ne morejo biti dvom pooblaščene uradne osebe o tem, ali je prekršek sploh storjen, kot navaja tudi pritožba.
Iz izpodbijane sodbe v tej zvezi izhaja, da je prvo sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo težo storjenega dejanja in dejstvo o kaznivosti in nesprejemljivosti obtoženčevega ravnanja kot uradne osebe v statusu policista, ko bi kot uradna oseba nedvomno moral biti vzgled in vzor zakonitega, korektnega in etičnega ravnanja, kar je po prepričanju prvega sodišča še posebej zavržno. Takšna utemeljitev prvega sodišča pa tako, kot utemeljeno izpostavlja pritožba pomeni, da je prvo sodišče zakonski znak kaznivega dejanja (status uradne osebe) štelo kot obteževalno okoliščino, kar je nepravilno.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00034447
ZPrCP člen 27, 27/9, 46, 46/1, 46/1-3.
poklicna usposobljenost delavca - potrdilo o usposobljenosti - merilniki hitrosti v cestnem prometu - zavrnitev dokaznega predloga - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zmotno je prepričanje pritožbe, da je zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, še posebej, ker je prvo sodišče tudi po predlogu obrambe preverilo, ali je poslujoči policist U. P. strokovno usposobljen za rokovanje z laserskim merilnikom in ugotovilo (list. št. 56), da je opravil ustrezno usposabljanje, zato so nekorektne pritožbene navedbe v smeri, da prisotnost na usposabljanju še ne dokazuje njegove usposobljenosti za njegovo uporabo. Nasprotno, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča so razlogi prvega sodišča v tem delu prepričljivi, zlasti še, kar je uradno merilno sredstvo (laserski merilnik hitrosti Prolaser 4) tudi uradno certificiran, kar izhaja iz potrdila o skladnosti (list. št. 55) zato že prvo sodišče glede na očitke, ki izhajajo iz obdolžilnega predloga ni imelo nobene podlage za odrejanje izvedenca o merilnikih hitrosti in je ravnalo pravilno, ko je tak nesubstanciran dokazni predlog zavrnilo, saj obramba ni z ustrezno stopnjo verjetnosti pojasnila, na katera vprašanja bi postavljeni izvedenec v tej smeri sploh moral odgovarjati.
poslovna goljufija - preslepitveni namen - konkretizacija zakonskih znakov
Iz izreka izpodbijane sodbe izhajajo vse tiste ključne dejanske okoliščine, ki opredeljujejo preslepitveni namen zavezane družbe in ki so pri oškodovani družbi v daljšem obdobju ustvarile zmotno predstavo, da bodo pogodbene obveznosti poravnane. Iz sodbenega izreka v nasprotju s pritožbo izhaja ne le obljuba zavezane družbe o poravnavi 59-ih zapadlih in s strani zavezane družbe nezavrnjenih računov v skupni višini 39.660,66 EUR, temveč se kot dejanske okoliščine, ki se nanašajo na védenje vodstva zavezane družbe, da pogodbene zaveze (plačila računov) ne bodo izpolnjene, navajajo še take dejanske okoliščine, ki ustrezno vsebinsko opredeljujejo preslepitveni namen..
Prav tako ni mogoče sprejeti naziranja pritožbe, da v obravnavanem primeru že zaradi dinamike izpolnjevanja pogodbenih zavez zavezane družbe v času trajanja poslovnega odnosa, ko so se ves čas tolerirale zamude pri plačevanju računov in da je pri tem šlo le za poslovni riziko oškodovane družbe, preslepitveni namen ne obstoji.
zahteva za sodno varstvo - dovoljenost pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje
Taka sodba sodišča prve stopnje, izdana v hitrem postopku o prekršku je postala pravnomočna in izvršljiva in temu primerno je pravilno v tej sodbi tudi zapisan pravni pouk, ko zoper tako sodbo lahko vloži pritožbo le prekrškovni organ iz razlogov po 1., 2. in 4. točki člena 154 ZP-1, razen glede stroškov postopka, kot je v točki 3) izpodbijanega sklepa obrazložilo že prvo sodišče. V obravnavanem primeru je torej prvostopno sodišče vloženi ZSV obravnavalo in njunih zahtev za sodno varstvo ni zavrglo, zato v skladu s prvim odstavkom člena 66 ZP-1 pritožba v tem primeru, ko je prvo sodišče vloženi ZSV obravnavalo vsebinsko, pritožba ni dovoljena.
Kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem odstavku člena 284 KZ-1 je mogoče storiti le naklepno, to je v primeru, če v mnenju ali cenitvi izvedenec oziroma cenilec navaja povsem izmišljena dejstva ali pa če zavestno uporabi lažna pravila stroke, ne gre pa za storitev tega kaznivega dejanja v primeru, če je le-to izdelano nestrokovno in malomarno, kar pravilno izhaja tudi iz odgovora na pritožbo. Bistveno pri tem je, da se pri izdelavi mnenja oziroma cenitve tisti, ki mnenje oziroma cenitev izdela mora zavedati in tudi hoteti, da takšna njegova ugotovitev v cenitvi oziroma v mnenju ni zanesljiva, pa v izdelanem mnenju oziroma cenitvi trdi nasprotno, torej navaja izmišljena dejstva, saj je torej le v takih primerih podana storitev očitanega kaznivega dejanja, medtem ko z malomarnostjo očitanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti.
Glede na takrat veljavni člen 85 ZS se je obdolženec kot cenilec smel sklicevati na svoj status tudi v primeru, če je cenitev oziroma mnenje izdelal na zahtevo stranke pri uveljavljanju njenih pravic.
Iz opisa dejanja izhaja, da sta bili obdolžencu kot dejanskemu direktorju družbe R. d.o.o. s strani lastnice družbe S. d.o.o. izročeni v uporabo, na podlagi pogodb o finančnem leasingu med družbo S. in družbo R. d.o.o., v imenu katere je pogodbe tudi podpisal, dve vozili. V nadaljevanju opisa je navedeno, da obdolženec, kljub odpovedi pogodb o finančnem leasingu in večkratnim pozivom lastnice vozil na vrnitev vozil, ni vrnil in si ju je na njeno škodo protipravno prilastil. Takšen opis, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. V njem so namreč v zadostni meri konkretizirane tudi okoliščine iz katerih izhaja, da si je obdolženec predmete leasinga, to je vozili protipravno prisvojil.
ZST-1 člen 3, 3/5, 5, 5/1, 5/1-7. ZKP člen 129, 129/1.
ugovor zoper plačilni nalog - nastanek taksne obveznosti - vročitev sodbe sodišča druge stopnje - nastop pravnomočnosti
Za nastop pravnomočnosti sodbe se tako ne zahteva, da bi ta morala biti vročena obdolžencu, zato tudi vročitev sodbe pritožbenega sodišča ni pogoj za nastanek obveznosti plačila sodne takse za postopek na prvi in drugi stopnji. Tako so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne pritožbene navedbe, da je nenavadno, da je bil plačilni nalog za plačilo sodne takse izdan mesec in pol pred vročitvijo sodbe pritožbenega sodišča.
sporazum o priznanju krivde - sostorilec kot priča - ocena izpovedi priče - kaznivo dejanje ropa
Pravno zmotno je stališče zagovornika, da pri ocenjevanju verodostojnosti izpovedb teh prič sodišče prve stopnje ne bi smelo njihovih pričevanj v predmetnem kazenskem postopku soočiti z zagovori, ki so jih podali kot obtoženci glede obravnavanih kaznivih dejanj. Nedovoljeno bi bilo namreč ravno obratno in sicer, če bi sodišče pri oceni zagovora določenega obtoženca njegovo resničnost ocenjevalo na podlagi tega, kar je morebiti v prehodni fazi postopka ali v ločenem postopku o isti zadevi izpovedal kot priča.
Pravice do zagovornika po lastni izbiri kot pravnega jamstva v 29. členu Ustave ni mogoče razlagati tako, da bi morala biti obdolžencu dosledno zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bo namreč lahko učinkovita le, če zagovornika pri obrambi obdolženca ne bodo omejevali interesi drugih obdolžencev. Po mnenju pritožbenega sodišča zato za zavrnitev možnosti zastopanja po 68. členu ZKP zadošča, če so izkazane okoliščine, ki kažejo na možnost konflikta interesov in da gre zato za neovržno zakonsko domnevo, da je kolizija interesov obrambe pri soobdolžencih v isti kazenski zadevi vselej podana, zato ni dopustno dokazovati, da v konkretnem primeru ni takšne kolizije.
ZKP člen 236, 236/1, 236/1-2, 371, 371/1, 371/1-8.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravna dobrota - oprostitev dolžnosti pričanja - privilegirana priča - izpovedba priče - sorodstveno razmerje - nezakonit dokaz - ekskluzija - pouk priči o pravni dobroti - pravni pouk o oprostitvi dolžnosti pričanja
Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev glede dokazanosti kaznivih dejanj obdolžencem med drugim tudi z izpovedbo oškodovanke A. A. in priče E. E., ki pa glede na njuno sorodstveno razmerje do obdolžencev, nista bili predhodno poučeni v smislu 236. člena ZKP, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je svojo odločitev oprlo na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba (v konkretnem primeru sklep) ne sme opirati.
zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - zavrženje zahteve - nedovoljena zahteva za sodno varstvo - plačilo polovične globe za prekršek
Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju temeljito proučiti pritožbenega izvajanja ter ugotoviti, zoper kateri PN je storilec vložil ZSV dne 27. 12. 2018 in na kateri PN se nanaša plačilo 400,00 EUR, ki je priloženo vloženi ZSV storilca, v ta namen bo moralo vpogledati tudi prekrškovni spis prekrškovnega organa v zvezi z izdajo PN št 182130000668 z dne 1. 10. 2018, za katerega prekrškovni organ trdi, da je ta PN postal pravnomočen in da naj bi globo v tem postopku storilec poravnal, odprta pa naj bi ostajala zadeva po izdani PN 182330000106 z dne 13. 12. 2018. Če se bo izkazalo, da zoper PN št. 182330000106 z dne 13. 12. 2018 storilec ni plačal globe v polovički, bo potrebno njegovo ZSV, za katero prekrškovni organ trdi, da je vložena pravočasno, obravnavati vsebinsko.
spor majhne vrednosti - upravnik - dolžnost plačila upravniku - stroški vzdrževanja in upravljanja z nepremičnino - vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka - pravna podlaga tožbenega zahtevka - način obračunavanja stroškov - ključ delitve obratovalnih stroškov - trditveno in dokazno breme - metodologija - uporaba materialnega prava - pravilnik
To, da je tožnica vtoževane stroške izračunala po napačni metodologiji, samo po sebi še ne pomeni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen ali vsaj delno utemeljen. Sodišče namreč na pravno podlago, ki jo navede tožeča stranka, ni vezano; utemeljnost tožbenega zahtevka pa mora preizkusiti po vseh pravnih podlagah, na katere nakazujejo tožbene trditve. Ne drži posplošeno stališče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tožnica v dopolnitvi tožbe ni podala prav nobenih trditev, ki bi pojasnjevale veljavni ključ delitve stroškov. Četudi tožnica ni izračunala stroškov po veljavnem ključu delitve (ker ga ni priznavala), je podala trditve, ki so pravno pomembne ob upoštevanju pravilne materialnopravne podlage.
Sodišče prve stopnje bi se do tožničinih pravočasno podanih navedb in predlaganih dokazov moralo opredeliti vsebinsko. To pomeni, da bi moralo v zvezi z vsakim posameznim zaračunanim stroškom preveriti utemeljenost tožbenega zahtevka ob podanih tožbenih trditvah in pravilni uporabi materialnega prava. Šele, če bi sodišče pri takšni presoji ugotovilo, da tožeča stranka ni (pravočasno) podala trditev, ki bi omogočale uporabo materialnega prava, v tem primeru Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (Uradni list RS, št. 60/09 s spremembami in dopolnitvami) in drugih relevantnih podzakonskih aktov, bi lahko tožbeni zahtevek (delno) zavrnilo. Ob tem gre posebej poudariti, da višina nekaterih zaračunanih stroškov, kot utemeljeno opozarja pritožnica, sploh ni odvisna od med strankama spornega načina izračuna (so)lastniškega deleža toženke - nekateri stroški se obračunavajo glede na porabo ali pa gre za fiksne stroške na enoto.
priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - dejansko stanje prekrška - dovoljeni pritožbeni razlogi
V predmetnem postopku odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe tujega prekrškovnega organa ne more preverjati kakšna navodila je storilec dobil v zvezi s konkretnim transportom in ravnanju s potrebno dokumentacijo, kakšne so bile razmere na gradbišču, kamor je dobavil blago in kako je prevzemnik blaga ravnal z dokumentacijo ter ugotavljati, ali je dejansko storilčeva krivda, da dokumentacija, ki je potrebna za izvedbo carinskega postopka, ni bila dostavljena pristojnemu carinskemu organu. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, v katerih storilec pristojnemu organu države izdaje očita bistvene kršitve določb postopka o prekršku, ker naj ne bi upošteval njegove v slovenskem jeziku pravočasno vložene pritožbe, naknadno vloženo pritožbo v nemščini pa naj bi zavrgel kot prepozno.