Za odvzem roditeljske pravice je odločilen obstoj dejanskega stanu po 1. odst. 116. člena ZZZDR. Pomen načela najblažjega posega (gledano z vidika staršev, ob zagotavljanju največje koristi otroka) pride do izraza le v primerih, ko med otrokom in roditeljem obstaja poleg same krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:
„Nasprotnemu udeležencu M. K. st., se odvzame roditeljska pravica nad mladoletnim sinom M. K. ml..
Nasprotni udeleženec M. K. st. je dolžan povrniti predlagateljici M. D. nepravdne stroške v znesku 182,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.“
Nasprotni udeleženec M. K. st. je dolžan povrniti predlagateljici M. D. stroške pritožbenega postopka v znesku 84,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice, da se nasprotnemu udeležencu odvzame roditeljska pravica nad mld. sinom M. K.. Zavrnilo je tudi stroškovni del predloga ter odločilo, da predlagateljica sama nosi svoje stroške postopka.
Zoper navedeni sklep se pritožuje predlagateljica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je vložila svoj predlog na podlagi določbe 116. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotni udeleženec praktično že od rojstva mladoletnega M. nima nobenih stikov z otrokom, saj ga je zapustil in se zanj ne zanima. Zadnjič je videl otroka, ko je bil star 5 mesecev. Nasprotni udeleženec ni nikoli pokazal nobenega interesa, da bi se z otrokom srečal oziroma vzdrževal z njim kakršnekoli stike. Nikoli mu ni čestital za rojstni dan, nikoli ni povprašal po sinu, se zanimal ali kaj potrebuje, prav tako pa zanj ne plačuje preživnine. Nasprotni udeleženec je mladoletnega sina enostavno zapustil in se zanj ne briga. Zato je očitno, da pride v poštev edino odvzem roditeljske pravice. Mladoletni M. nasprotnega udeleženca tudi ne sprejema kot očeta, saj je zanj popoln tujec in ga z njim ne povezujejo nobene čustvene vezi. Nasprotni udeleženec se obnaša tako, kot da mladoletnega M. sploh ni. Zanj ne skrbi na noben način. Po končanem naroku je predlagateljica stopila v stik z bivšo izvenzakonsko partnerico nasprotnega udeleženca, katero predlaga za pričo. Glede na očetovo kriminalno preteklost in podane navedbe je mladoletni M. ogrožen. Ogrožen je tudi zato, ker se nasprotni udeleženec zanj ne briga. Zato je odvzem roditeljske pravice edini primeren ukrep, da bi se zaščitile koristi mladoletnega sina predlagateljice. Sodišče prve stopnje tako ni imelo ne pravne ne dejanske podlage za zavrnitev predloga. Koliko je nasprotnemu udeležencu mar za sina pa priča tudi dejstvo, da je dvakrat prejel vabilo na narok s strani sodišča, pa se narokov ni udeležil, niti ni opravičil svoje odsotnosti.
Nasprotni udeleženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.
Pritožba je utemeljena.
Predlagateljica utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. ZZZDR določa vsebino roditeljske pravice (4. člen). Bistvo roditeljske pravice je tako zlasti v dolžnosti staršev, da skrbijo za uspešen, vsestranski razvoj svojih otrok, kar se odraža zlasti v določbah 102. in 103. člena ZZZDR. ZZZDR tudi določa, v katerih primerih se roditelju odvzame roditeljska pravica s sodno odločbo (1. odstavek 116. člena navedenega zakona). Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da se nasprotni udeleženec za mladoletnega sina M. ne zanima, da že od njegovega rojstva ne izpolnjuje svojih roditeljskih dolžnosti do njega, da je opustil vsako skrb zanj, da z njim nima nobenih stikov in da ne izpolnjuje svoje preživninske obveznosti do otroka. Te ugotovitve kažejo, da je izpolnjen dejanski stan po določbah 1. odstavka 116. člena ZZZDR, in sicer, da je nasprotni udeleženec zapustil sina M., poleg tega pa tudi, da je s svojim dosedanjim ravnanjem očitno pokazal, da za otroka ne bo skrbel. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi pričajo, da je nasprotni udeleženec povsem brezbrižen in neprizadet v odnosu do svojih starševskih dolžnosti napram sinu M.. Da mu za otroka ni prav nič mar, navsezadnje kaže tudi popolna pasivnost nasprotnega udeleženca v tem postopku (na predlog ni odgovoril, narokov se ni udeležil in sodišču tudi ni sporočil, zakaj se ni odzval vabilu).
Sodišče prve stopnje je glede na navedene okoliščine materialnopravno zmotno presodilo, da predlagateljica ni izkazala obstoja razlogov za odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu. Načeloma sicer drži, da je v tovrstnih zadevah treba upoštevati tudi načelo najblažjega posega (gledano predvsem z vidika interesov staršev, ter ob zagotavljanju največjih koristi otrok). Vendar pa pomen tega načela pride do izraza le v primerih, ko med otrokom in roditeljem (glede katerega se odloča o odvzemu njegove roditeljske pravice) obstaja poleg same biološke vezi oziroma krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos. O takšni situaciji v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, saj nasprotni udeleženec (po lastni odločitvi) že več kot 8 let nima prav nobenega stika s sinom M.. Zato odvzem roditeljske pravice v ugotovljenih okoliščinah niti ne more prizadeti kakšnega interesa nasprotnega udeleženca v odnosu do mladoletnega sina M.. Materialnopravno napačen je zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje nasprotnega udeleženca samo po sebi ne zadošča za odvzem roditeljske pravice, saj ima takšna odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje podlago v določbah 1. odstavka 116. člena ZZZDR. Ob tem je sodišče prve stopnje zmotno presodilo odgovor Centra za socialno delo, da naj bi se nasprotni udeleženec zaradi vzpostavitve stikov s sinom M. obrnil na ta center, saj slednje iz odgovora CSD ne izhaja.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene dejanske okoliščine nepravilno tudi zaključilo, da mladoletni M. K. ni ogrožen zaradi opustitev nasprotnega udeleženca. Zaradi opustitve dolžne skrbi za otroka s strani nasprotnega udeleženca je predlagateljica prevzela celotno skrb za sina M., vendar pa že po naravi stvari en sam roditelj ne more zadostiti otrokovim potrebam po prisotnosti obeh staršev v njegovem razvojnem procesu. Že to dejstvo pa zadošča tudi za ugotovitev, da je ogrožen otrokov uspešen razvoj v takšnih razmerah. Pri tem pa je, kot že rečeno, odločilno, da je v obravnavanem primeru podan razlog za odvzem roditeljske pravice iz 1. odstavka 116. člena ZZZDR (celo dva), in sicer, da je nasprotni udeleženec zapustil mladoletnega M. ter da je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da za otroka ne bo skrbel.
Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zato ugodilo predlagateljičini pritožbi kot utemeljeni ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da se predlogu za odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu ugodi. Ob tem je nasprotnemu udeležencu naložilo tudi plačilo predlagateljičinih stroškov postopka na prvi stopnji (1. odstavek 67. člena ZNP). Ker je predlagateljica uspela s pritožbo, ji je nasprotni udeleženec dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 67. člena ZNP in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk specificiranih stroškovnikov predlagateljice v zapisniku o naroku 11.5.2009 ter v pritožbi zopet sklep sodišča prve stopnje. V primeru zamude je nasprotni udeleženec dolžan plačati od prisojenih stroškov tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ in 2. odstavek 313. člena ZPP).
vknjižba na podlagi pravnomočne sodbe - pravnomočna sodba kot podlaga za vknjižbo - priposestvovanje
Zemljiškoknjižno sodišče dovoli vknjižbo pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. V konkretnem primeru je to pravnomočna sodba, s katero sodišče ugotavlja, da je M. M. na podlagi priposestvovanja lastnica nepremičnine.
Pogodbeno zavarovanje ne izhaja iz predpostavke, da je zavarovan riziko za vso škodo, ki je nastala oškodovancu. Zavarovalna vsota je pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na morebiti višji obseg škode, ki je nastala v določenem škodnem primeru. Ko je zavarovalna vsota izčrpana, je brezpredmetno ugotavljanje višine škode.
duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti – podlaga odškodninske odgovornosti – protipravnost – upoštevanje kazenske zakonodaje – resničnost navedenih dejstev
OZ ne opredeljuje pojma razžalitev dobrega imena in časti. Vprašanje protipravnosti takih škodnih dogodkov kot enega od elementov civilnega delikta se zato presoja s pomočjo kazenske zakonodaje za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.
Sodišče prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti glede na okoliščine opaznosti oziroma vidnosti sprememb v oškodovančevi zunanjosti, obseg možnosti zakrivanja poškodb, starost in spol, kakor tudi, če so ti elementi vplivali na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma njegovo psihično počutje na sploh.
Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi zatrjevala, da toženec napak ni grajal, odločilna pa je trditev, da drugotoženec ni grajal napak v zakonitem in dogovorjenem roku osmih dni. Na takšne navedbe drugotožena stranka ni odgovorila, zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da drugotožena stranka navedena dejstva priznava, saj jih ni zanikala.
uveljavljanje lastninske pravice na predmetu zapuščine – izločitveni zahtevek - začasna odredba
Bivša zunajzakonska partnerica zapustnika, ki v zapuščinskem postopku uveljavlja (so)lastninsko pravico na skupnem premoženju, do zapuščine nima nobene terjatve. Slednja ni dedinja oziroma volilojemnica, ločitve zapuščine (143. čl. ZD) ne zahteva, niti nima zahtevka na izločitev premoženja, ki pripada potomcem in zakoncu (32. in 33. čl. ZD). Svoj lastninskopravni zahtevek bo lahko uveljavljala le v pravdi.
tekst :
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
O b r a z l o ž i t e v :
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe E. J., po kateri naj bi dolžnikoma, zapustnikovi vdovi in zapustnikovemu mladoletnemu sinu, prepovedalo vsako razpolaganje s premičninami in nepremičninami k.o. ..., vl. št. 126/1 in nepremičninami 1E in 2E ter zaznambo vpisalo v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani. Opravilo naj bi tudi prodajo premičnin in nepremičnin na ustni javni dražbi ter tako poplačalo upnico v primeru, da dolžnika (dediča) ne bi poplačala upničinega deleža na skupnem premoženju s pokojnim. Ker E. J. ni zakonita dedinja v tem zapuščinskem postopku, niti oporočna dedinja ali volilojemnica oziroma oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine, prav tako tudi ne ločitveni upnik na podlagi določbe 143. člena Zakona o dedovanju (ker takšnega zahtevka ni podala), ni stranka v zapuščinskem postopku in kot taka nima legitimacije za vložitev izločitvenega zahtevka, je sodišče predlog za izločitev premoženja iz zapuščine zavrglo. Ker predlagateljica ni stranka tega postopka, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.
Zoper sklep se pritožuje predlagateljica E. J.. V obrazložitvi navaja, da je vlagateljica zapustnikova upnica, ker ob razpadu zunajzakonske življenjske skupnosti s pokojnim v letu 2005 skupnega premoženja nista razdelila. To premoženje predlagateljice ne more biti predmet dedovanja po pokojnem in ne sodi v zapuščino. Zato je predlagateljica legitimirana kot stranka zapuščinskega postopka in je sodišče napačno uporabilo določilo 175. in 143. člena Zakona o dedovanju. Enako je zmotno uporabilo tudi vsebino določila 32. in 33. člena istega zakona in sicer v zvezi z vprašanjem, kdo ima pravico zahtevati izločitev določenega dela iz zapuščine. Pritožnica je zapustniku z osebnim delom in osebnim zaslužkom pomagala pri pridobivanju premoženja pred obstojem zakonske zveze, ko je z njim živela v izvenzakonski skupnosti. Sodišče je napačno uporabilo tudi določilo 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj vlagateljica ne uveljavlja dedne pravice po pokojnem, ampak zahteva le svoje premoženje, ki z dedovanjem nima nobene zveze. Predlagateljica vztraja, da je glede na vse navedeno ločitveni upnik v smislu določila 143. člena Zakona o dedovanju in zato izpolnjuje vse pogoje za stranko v zapuščinskem postopku. Sklicuje se na 162. člen Zakona o dedovanju in sodišču predlaga, da iz zapuščine po pokojnem izloči ½ premoženja, ki ga je s pokojnim ustvarila do začetka maja 2005. Ker je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana in obstaja velika nevarnost, da bo uveljavitev terjatve precej otežena meni, da je tudi predlog za začasno odredbo utemeljen.
Pritožba ni utemeljena.
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe ter predloga za izločitev iz zapustnikovega premoženja je pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema vse razloge izpodbijanega sklepa in se s temi razlogi strinja. Odgovarja le na pritožbene trditve.
Pritožnici je potrebno v uvodu najprej pojasniti, da je stranka v smislu Zakona o dedovanju dedič in volilojemnik ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, ne pa osebe, ki trdijo, da določena stvar ne sodi v zapuščino (175. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Ker pritožnica tudi ne zahteva, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja, ampak trdi, da ½ premoženja ne sodi v dediščino, tudi ni podlage za uporabo določila 143. člena ZD. Za vložitev tožbenega zahtevka v smislu določila 32. in 33. člena ZD pa so aktivno legitimirani samo zapustnikovi potomci oziroma preživeli zakonec, kar pritožnica prav tako ni. Lastninski zahtevki tretjih oseb (ki ne sodijo v krog dedičev) pa so predmet obravnave v pravdnem postopku, ki ga je pritožnica, tako kot sledi iz priloge tej pritožbi, sprožila v juniju leta 2009 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Ker torej pritožnica v predmetnem zapuščinskem postopku nima nobene terjatve do zapuščine, začasna odredba pa mora biti v zvezi z zahtevkom, ki naj ga zavaruje, bo morala svoj interes zavarovati v pravdnem postopku, kjer je že vložila tožbo.
Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi 7 163. členom ZD).
ZPP člen 181, 181/1, 181/2. ZD člen 141, 141/1, 141/2. SPZ člen 44, 44/2.
ugotovitvena tožba – priposestvovanje – domneva dobre vere – raziskovalna dolžnost dobrovernega pridobitelja – pravica dedičev zahtevati zapuščino
Za vpis v zemljiško knjigo priposestvovalec potrebuje le pravnomočno sodno odločbo, s katero se ugotovi, da je lastnik določene nepremičnine.
Določba 141. člena ZD se uporablja le v primeru, ko dediči vložijo dediščinsko tožbo. V obravnavanem primeru pa tožniki zahtevajo ugotovitev lastninske pravice, ne pa izročitev dediščine, zato uporaba navedenega člena ne pride v poštev.
Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobi pravico, še preden je s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Da si pridobitelj lahko zagotovi tako varstvo, mora biti dobroveren, kar pomeni, da ima raziskovalno dolžnost. Če je nepremičnina v neposredni posesti nekoga drugega in je to jasno vidno, se mora pridobitelj pozanimati, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Dobra vera se sicer res domneva, vendar le, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo. Ko se pojavijo okoliščine, ki ji nasprotujejo, je preizkus dobrovernosti nujen.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – actio Pauliana – izpodbojno dejanje dolžnika – prikrajšanje upnika – ohranitev poplačilne pravice upnika kljub kasnejšemu razpolaganju dolžnika z nepremičnino
Po določilu 255. člena OZ so izpodbojna dejanja dolžnika, ki povzročijo prikrajšanje upnika, če so poleg prikrajšanja izpolnjeni še drugi pogoji. Obstoj drugih pogojev pa je odločilen šele v primeru, če je z dolžnikovim dejanjem povzročeno prikrajšanje upnika. Ohranitev poplačilne pravice (z vknjižbo hipoteke in zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi) kljub razpolaganju dolžnika pomeni, da dolžnikovo razpolaganje ni povzročilo prikrajšanja upnika.
URS člen 26. OZ člen 52, 58. ZPP člen 353, 354, 354/1. SPZ člen 49, 49/1.
prodajna pogodba – navidezni kupec – slamnati kupec – presoja listin - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – pravica do pritožbe
Bistveno za odločitev o tožbenem zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine je vprašanje, ali se je toženka zavezala, da bo vse koristi iz prodajne pogodbe prenesla na tožnika. Če je takšna zaveza toženke obstajala, pa tudi, kdaj je njena obveznost nastopila.
Zmotna presoja listin pritožbenemu sodišču sicer narekuje spremembo izpodbijane sodbe, ker pa je zaradi zmotne presoje listine posledično ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in bi v primeru pritožbene obravnave pred pritožbenim sodiščem to samo prvič ugotovilo pravnorelevantna dejstva, s čemer bi bila pravdnima strankama v tem delu odvzeta pravica do pritožbe, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila drugim udeležencem v prometu - sopotnik - uporaba varnostnega pasu - deljena odgovornost (deljena krivda) - pravočasnost ugovora - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Tožnika kot sopotnika v osebnem vozilu VW Golf predstavljata druge udeležence v prometni nezgodi, zato v razmerju do njih ni pomembno, ali lahko v ravnanju enega izmed objektivno odgovornih imetnikov motornih vozil najdemo elemente, ki bi tega oproščale odgovornosti. Brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil do prometne nesreče ne bi prišlo in niso upoštevni obširni ugovori toženca, da so za prometno nezgodo soodgovorni tudi drugi udeleženci v prometu. Delna odgovornost posameznega imetnika motornega vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nezgodi, je lahko namreč le predmet obravnavanja v morebitni medsebojni regresni pravdi.
Čeprav je imel toženec izposojeno vozilo, odgovarja poleg imetnika stvari, četudi je bila škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril.
Utemeljenost zahtevka na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe po 88.čl. ZDen ni odvisna od dejanske dolžnosti vrnitve nepremičnine v naravi. Ugovorov toženca o ovirah za dejansko vrnitev, kot je npr. last fizičnih oseb (3. odst. 16. čl. ZDen), zato ni mogoče upoštevati.
izguba bližnjega - zahtevek za plačilo rente - prekluzija dokazov
Mladoletna tožnica prejema po očetu 426,00 EUR pokojnine. Poleg tega prejema tudi otroški dodatek. Vse to in tudi prispevek. ki ji ga je dolžna dati mati, pa nedvomno zadostuje za njeno preživljanje. Zato ji prvo sodišče zahtevane rente utemeljeno ni prisodilo.
povzročitev škode – izbris iz registra stalnega prebivalstva – prenehanje obveznosti – zastaranje – kdaj začne zastaranje teči – čas, ki je potreben za zastaranje – odškodninske terjatve – premoženjska škoda – nepremoženjska škoda
V primeru odškodninskih terjatev zakon določa posebne okoliščine, ki so relevantne za začetek teka zastaralnega roka. Subjektivni rok začne teči, ko sta kumulativno izpolnjena pogoja, da oškodovanec ve za škodo in ve za povzročitelja, pri čemer se ugotavlja, kdaj bi glede na okoliščine konkretnega primera oškodovanec moral in mogel vedeti za oba pogoja in se v tem smislu od njega pričakuje določena stopnja skrbnosti.
ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VSL0055962
EKČP člen 6, 6/1, 13, 41. OZ člen 179.
pravica do sojenja v razumnem roku - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - temeljne pravice - osebnostne pravice - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice
Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica, zato odškodnine za njeno kršitev ni mogoče utemeljiti na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.
OZ člen 9, 13, 246, 349. ZDDV člen 21, 21/1, 24, 25, 25/1-11. ZPP člen 358, 358-2, 358-5.
zastaralni rok - davčna osnova - samostojni podjetnik - fizična oseba - gospodarska pogodba - davčna stopnja - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe
Ker ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe (izvira namreč iz dogovora s tožencem kot fizično osebo in ni v zvezi z dejavnostjo, ki jo je opravljal toženec kot samostojni podjetnik), ne velja tri letni zastaralni rok iz 349. člena OZ, pač pa velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ.
Osnova za DDV predstavlja plačilo, ki ga bo davčni zavezanec prejel od naročnika za opravljeno storitev, razen DDV.
Na osnovi 272. čl. ZIZ je dolžniku mogoče prepovedati razpolaganje zgolj s tistim delom njegove nepremičnine, glede katerega je upnik verjetno izkazal svojo terjatev.
Glede na to, da dedovanje po pokojni I. T. ni nastopilo, ker ni zapustila premoženja, so brezpredmetne pritožnikove navedbe o pridobitvi statusa dediča, saj ob odsotnosti premoženja ni dedičev.