Tožnica ni niti zatrjevala, da toženec prevzetih nalog (vzdrževanje ceste) ni opravljal oz. da jih je opravljal malomarno, kar bi predstavljalo njegovo protipravno ravnanje, čeprav je bila pozvana, da naj odgovori na njegove navedbe o tem, kakšne so bile pogodbeno prevzete obveznosti. Poleg tega ni konkretno opredelila poškodb na vozilu. Tako niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjene kumulativno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0058785
ZPP člen 8, 225.
odškodninska odgovornost – non liquet situacija – dokazna stiska - dokazno breme
Če se sodišče navkljub popolni analitično- sintetični dokazni oceni znajde v spoznavni (dokazni) krizi, odloči po pravilu o materialnem dokaznem bremenu.
SZ-1 člen 72, 74, 74/2, 82. ZFPPIPP člen 424, 424/1, 427, 427/1, 427/1-2, 433, 433/3.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije – sedež skupnosti lastnikov – poslovni naslov – predlog etažnega lastnika za izbris skupnosti lastnikov – prenehanje skupnosti lastnikov
Po izrecni določbi 2. odstavka 74. člena SZ-1 je sedež skupnosti lahko samo na naslovu večstanovanjske stavbe. Tudi v konkretnem primeru je poslovni naslov, ki je pri spornem subjektu vpisa v sodni register, vpisan na naslovu večstanovanjske stavbe. Zato predlog etažnega lastnika za izbris skupnosti lastnikov iz sodnega registra iz izbrisnega razloga po 2. točki 1. odstavka 427. člena ZFPPIPP (26. člen ZFPPIPP-A), ne more biti dopusten. Do enakega zaključka pripelje tudi smiselna uporaba določbe 3. odstavka 433. člena ZFPPIPP, po kateri začetka postopka izbrisa ne more predlagati družbenik pravne osebe. V konkretnem primeru predlog etažnega lastnika za izbris pravne osebe, katere član je tudi sam, tudi iz tega razloga ni dovoljen. Navedene ugotovitve s tem potrjujejo pravilnost stališča v izpodbijanem sklepu, da lahko skupnost lastnikov preneha le z likvidacijo, na podlagi sklepa vseh članov (82. člen SZ-1).
Zgolj dejstvo, da je služeča nepremičnina postala splošno ljudsko premoženje, pa ni pomenilo, da je stvarna služnost prenehala – seveda, če je obstajala. Po določenih predpisih v času splošnega ljudskega premoženja so stvarna bremena sicer izgubila pravno veljavo, vendar to ni veljalo za služnosti, ki so obstajale še naprej. Ob takšni ureditvi ni mogoče govoriti o oživitvi služnosti.
SPZ v 223. členu določa, da služnost preneha na podlagi samega zakona, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje. Enako pravilo je vseboval tudi ZTLR v 3. odst. 58. člena. Pritožnika se sklicujeta na 55. člen ZTLR, ki pravi, da se na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe, služnostna pravica ne more priposestvovati. Navedeno določilo govori o nastanku služnostne pravice, ne pa tudi o njenem prenehanju.
Pogodbeno zavarovanje ne izhaja iz predpostavke, da je zavarovan riziko za vso škodo, ki je nastala oškodovancu. Zavarovalna vsota je pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na morebiti višji obseg škode, ki je nastala v določenem škodnem primeru. Ko je zavarovalna vsota izčrpana, je brezpredmetno ugotavljanje višine škode.
Ker je bila izvršba predlagana na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočnost sklepa o izvršbi ni pogoj za zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke (3. odst. 45. čl. ZIZ).
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – actio Pauliana – izpodbojno dejanje dolžnika – prikrajšanje upnika – ohranitev poplačilne pravice upnika kljub kasnejšemu razpolaganju dolžnika z nepremičnino
Po določilu 255. člena OZ so izpodbojna dejanja dolžnika, ki povzročijo prikrajšanje upnika, če so poleg prikrajšanja izpolnjeni še drugi pogoji. Obstoj drugih pogojev pa je odločilen šele v primeru, če je z dolžnikovim dejanjem povzročeno prikrajšanje upnika. Ohranitev poplačilne pravice (z vknjižbo hipoteke in zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi) kljub razpolaganju dolžnika pomeni, da dolžnikovo razpolaganje ni povzročilo prikrajšanja upnika.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila drugim udeležencem v prometu - sopotnik - uporaba varnostnega pasu - deljena odgovornost (deljena krivda) - pravočasnost ugovora - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Tožnika kot sopotnika v osebnem vozilu VW Golf predstavljata druge udeležence v prometni nezgodi, zato v razmerju do njih ni pomembno, ali lahko v ravnanju enega izmed objektivno odgovornih imetnikov motornih vozil najdemo elemente, ki bi tega oproščale odgovornosti. Brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil do prometne nesreče ne bi prišlo in niso upoštevni obširni ugovori toženca, da so za prometno nezgodo soodgovorni tudi drugi udeleženci v prometu. Delna odgovornost posameznega imetnika motornega vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nezgodi, je lahko namreč le predmet obravnavanja v morebitni medsebojni regresni pravdi.
Čeprav je imel toženec izposojeno vozilo, odgovarja poleg imetnika stvari, četudi je bila škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril.
URS člen 5, 8, 14, 23, 25, 26. OZ člen 179. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 13, 41.
pravica do sodnega varstva - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku - pravno priznana škoda - osebnostna pravica - okrnitev osebnostne pravice - reševanje vzorčnih primerov - odločitev ustavnega sodišča
Tožnikov odškodninski zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zaradi sojenja v nerazumnem roku ne predstavlja pravno priznane škode zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, saj pravice, katerih kršitev uveljavlja tožnik, niso namenjene varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice - to je varovanju človekove osebnosti in osebnih dobrin.
OZ člen 9, 13, 246, 349. ZDDV člen 21, 21/1, 24, 25, 25/1-11. ZPP člen 358, 358-2, 358-5.
zastaralni rok - davčna osnova - samostojni podjetnik - fizična oseba - gospodarska pogodba - davčna stopnja - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe
Ker ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe (izvira namreč iz dogovora s tožencem kot fizično osebo in ni v zvezi z dejavnostjo, ki jo je opravljal toženec kot samostojni podjetnik), ne velja tri letni zastaralni rok iz 349. člena OZ, pač pa velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ.
Osnova za DDV predstavlja plačilo, ki ga bo davčni zavezanec prejel od naročnika za opravljeno storitev, razen DDV.
javni uslužbenec – vojak – plača – razlika v plači – denarni zahtevek – neposredno sodno varstvo
Tožnik je uveljavljal denarno terjatev: ni zahteval priznanja višjega količnika za obračun osnovne plače oziroma izdaje drugačne odločbe o plači, ampak je zahteval le plačilo razlike v plači med količnikoma za obračun osnovne plače 3,60 in 4,00 po dejansko opravljenem delu. Za uveljavljanje denarne terjatve je dopustno neposredno sodno varstvo na podlagi 4. odst. 204. čl. ZDR, ki je lex specialis v razmerju do 100.a čl. ZObr, ker ZObr ne ureja uveljavljanja denarnih, ampak le uveljavljanje nedenarnih terjatev.
pritožbena novota – vrstni red vračunavanja – trditveno in dokazno breme
Navedbe, da je pritožnica plačila, izvedena v času od julija 2005 do aprila 2006, v skladu z 287. členom OZ knjižila po vrstnem redu zapadlih, starejših in še neporavnanih obveznosti, je pritožnica podala šele v pritožbi. Zgolj zakonska določba, ki je dispozitivne narave, ne omogoča sodišču, da brez ustrezne trditvene podlage odloča, katere obveznosti toženca se štejejo za poravnane. Tudi pravočasna predložitev dokaza ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.
prodajna pogodba – začasen zaseg avta – evidenca ukradenih vozil - jamčevanje za pravne napake – razdrtje pogodbe po samem zakonu
V primeru začasnega odvzema osebnega avtomobila ne pride do razdrtja kupoprodajne pogodbe na podlagi zakona.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se pod tč. I/2 in pod tč. II/3b izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbena zahtevka, ki glasita:
I/2) Toženka je dolžna tožniku plačati znesek 560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2009 dalje v 15 dneh.
II.3.b) Toženka je dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 40.793,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2006 dalje do plačila,
s e z a v r n e t a .
III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
O b r a z l o ž i t e v :
Z delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.830,40 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi, toženki naložilo plačilo zneska 560,00 EUR z zamudnimi obrestmi proti vrnitvi avta ter ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v znesku 43.815,72 EUR in obstoj terjatve tožene stranke 3.022,43 EUR in po pobotanju obeh zneskov odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 40.793,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2006 dalje do plačila. Višji pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo.
Zoper tako sodbo pod I/2 in pod II. se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi tako, da stroškovno zavrne zahtevek, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazov, ki jih je predložila in iz katerih izhaja, da vozilo ni ukradeno in ni obremenjeno s kakšno pravno napako. V kolikor bi jih bi prišlo do drugačnega zaključka. Ker sodišče prve stopnje teh dokazov ni upoštevalo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14 in 15 točke drugega odstavka člena 339 ZPP, posledično pa tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi neizvedbe dokazov so napačni zaključki, da je bilo vozilo na dan odločanja sodišča prve stopnje vodeno kot ukradeno in je ta ugotovitev v nasprotju s predloženimi dokazi. Iz jamčevanja za pravne napake tožniku ne gre nikakršen zahtevek. V kolikor je vozilo oproščeno pravice tretjega, ne more biti podana podlaga za razdrtje pogodbe. Tudi evidentiranje vozila kot ukradenega še ni razlog za razdrtje pogodbe. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da ni v celoti izčrpalo toženkinih dokazov, zakaj ne, pa ne pojasni in na ta način toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja. Nadalje tožena stranka navaja, da se ne strinja z interpretacijo člena 488 in 489 OZ, ki jo podaja sodišče v zvezi s pravno napako, saj na spornem avtomobilu tretji ni imel nikakršne pravice, niti se je ni lastil in bi bilo potrebno iz teh razlogov tožbeni zahtevek zavrniti. Prav tako tožnik od tožene stranke ni zahteval, da v primernem roku vozilo oprosti pravice tretjega, saj to ne izhaja iz dopisa z 7.2.2006 in zaradi tega ni podlage za uporabo člena 489 OZ in šele v takem primeru ima kupec jamčevalne zahtevke po členu 490 OZ. Odstop od pogodbe z dne 7.2.2006 ni v skladu z zakonom. Pravica tožeče stranke ni bila trajno zmanjšana ali omejena, saj je policija samo začasno zasegla vozilo, upoštevaje, da je bilo vozilo tožniku vrnjeno in je še vedno v njegovi lasti in posesti ter ga lahko prosto uporablja, ni mogoče govoriti, da pogodbe ni mogoče uresničiti in je odstop od pogodbe neutemeljen in niso izpolnjene predpostavke za uporabo člena 490 OZ. Vozilo je tožniku začasno zasegla policija v skladu z določili ZKP, zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Takšen zaseg ni mogoče enačiti z določbami člena 490 OZ. Za ravnanje organov pregona pa tožena stranka ne more biti odgovorna in nositi kakršnekoli odškodninske odgovornosti za začasen zaseg vozila, saj ni podana vzročna zveza niti odgovornost tožene stranke. Tožena stranka se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 387/95, da začasni odvzem ne pomeni tudi dokončnega odvzema vozila in je razdrtje pogodbe možno le pri popolni evikciji. Zaradi tega je nepravilen zaključek, da je bila pogodba razdrta in niso obstajali razlogi za enostranski odstop od pogodbe. Napačna je tudi ugotovljena uporabnina.
Pritožba je utemeljena.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:
da je toženka tožniku prodala avto BMW za ceno 10.500.000,00 SIT (sedaj 43.815,72 EUR),
da je tožnik avto prevzel 21.6.2005,
da je bil tožniku avto začasno zasežen s strani policije od 2.2.2006 do 12.5.2006,
da je tožnik o zasegu obvestil toženo stranko 7.2.2006,
da je avto bil zabeležen kot ukraden v evidenci Schengenskega informacijskega sistema,
da je tožnik odjavil avto iz prometa in ga dal v hrambo, ko 21.7.2008 ni mogel podaljšati njegove registracije.
Iz predloženih listin, ki jih je predložila tožena stranka in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil sporni avto izbrisan iz evidence ukradenih vozil avgusta 2008.
Sodišče prve stopnje je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju svojo odločitev oprlo na določbe o jamčevanju za pravne napake (člen 488 – 495 OZ). Po členu 488 OZ prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico. Sodna praksa se je že izrekla, da ima kupec pravico do razdrtja pogodbe po sili zakona, če je prodajalec prodal kupcu ukraden avto (popolna evikcija). Sodišče prve stopnje pa brez pravne podlage, kot utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke razširja to pravico na realne grožnje z evikcijo, zaradi vodenja avta v mednarodnem informacijskem sistemu kot ukradenega. Ob tem, ko je bil tožniku avto le začasno zasežen in se v času odločanja pred sodiščem prve stopnje ni vodil v evidencah kot ukraden, pogodba ni bila razdrta po samem zakonu, niti z obvestilom tožnika toženi stranki, da je avto zasežen, kot pravno napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Člen 490 OZ uzakonja za pravne napake mimo odškodninske še dve vzročni sankciji razdrtja pogodbe po sili zakona s posledicami iz člena 132 ZOR, kadar napaka ni odpravljena in je stvar kupcu odvzeta ali po izbiri kupca razdrtje pogodbe ali pa sorazmerno znižanje kupnine, kadar je kupčeva pravica na stvari le zmanjšana ali omejena. Začasni zaseg avtomobila ne pomeni dokončnega odvzema ter je med obema pojmoma vsebinska razlika. V konkretnem primeru je bil sporni avto vrnjen tožniku po treh mesecih, ko se je ugotovilo, da ni ukraden in zaradi tega ni pravne podlage za razdrtje pogodbe. Takojšen odstop od pogodbe z dopisom 7.2.2006 ni v skladu z zakonom, saj tožnik ni v skladu z določbo člena 489 OZ dal toženi stranki roka, da ga oprosti pravice tretjega. Pogodba bi bila razdrta samo v primeru, če tožena stranka kot prodajalec ne bi ravnala po kupčevi zahtevi. Ker pogodba ni razdrta, so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da oprostitev pravice tretjega (izbris iz evidence ukradenih vozil) ne more ponovno oživeti, ne da bi prišlo do novega soglasja poslovnih volj.
Zatrjevana bistvena kršitev postopka, ki jo uveljavlja tožena stranka zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni izjasnilo do vseh predloženih listinskih dokazov, ki dokazujejo, da vozilo nima pravne napake, ni podana, saj se sodišče prve stopnje sklicuje na enega izmed teh listinskih dokazov (dopis MNZ PP Celje z dne 16.9.2008).
Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku, je bilo utemeljeni pritožbi ugoditi in v izpodbijanem delu (tč. I/2 in tč. II izreka) sodbo spremeniti in zavrniti tožbeni zahtevek (člen 358 tč. 4 ZPP).
Ker je sodišče v tej zadevi odločilo z delno sodbo, so pritožbeni stroški tožene stranke nadaljnji pravdni stroški (člen 164 ZPP).
razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju – neizpolnjevanje obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju
Če preživljalec ne izpolnjuje obveznosti iz razlogov, ki so na strani preživljanca, ni mogoče zahtevati razveze pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom – prisilna hospitalizacija duševnega bolnika – odvzem ali omejitev osebne svobode posameznika – neodpravljiva nevarnost - ogrožanje življenja
Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike predstavlja prisilno hospitalizacijo duševnih bolnikov. Gre za ukrep, ki je dopusten le v izjemnih primerih, ko so (prepričljivo) izkazane zakonske predpostavke, ki dopuščajo takšen poseg, s katerim se v prvi vrsti varuje življenje in zdravje duševno bolne osebe in posledično tudi življenje in zdravje drugih.
upravičen izostanek z naroka – nova dejstva in dokazi – umik dokaznega predloga
Nesprejemljivo je stališče, da je toženec iz naroka neopravičeno izostal, ker je splošno znano dejstvo, da vročina v roku 24 ur pade na kolikor toliko normalno raven, ki dopušča prisotnost na naroku. Ni mogoče pritrditi takšnemu stališču, tudi zato ne, ker ravno zdravniško potrdilo kaže nasprotno. Glede na njegovo zdravstveno stanje je zdravnica ocenila, da se toženec obravnave dne 18. 12. 2006 ne bo mogel udeležiti in tudi predlaga njeno preložitev. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo toženčevo odsotnost iz naroka za neopravičljivo.
Če se dokazni predlog umakne, se šteje, kot da ni bil vložen. Dokazni predlog se lahko na novo predlaga, vendar le pod pogojem, da ga stranka brez svoje krivde ni mogla predlagati pravočasno (286. člen ZPP).