Tožnik je z nezmanjšano hitrostjo 40 km/h prevozil „stop znak“, ko je zapeljal z neprednostne na prednostno cesto in trčil v vozilo zavarovanca tožene stranke, ki je vozil po prednostni cesti, pri čemer je bila hitrost tega vozila za 52 % presežena (91 km/h ob dovoljeni 60 km/h). Glede na težo kršitev obeh udeležencev je prispevek tožnika h nastanku nesreče 70%, drugega udeleženca pa 30%.
tekst :
Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:
v 1. točki izreka znesek 50.045,06 EUR zniža in znesek 14.478,52 EUR zviša za znesek 15.511,26 EUR;
v 2. točki izreka znesek 40,00 EUR zniža in znesek 439,89 EUR zviša za znesek 10,00 EUR;
v 3. točki izreka znesek 942,42 EUR zniža in znesek 3.126,18 EUR zviša za 235,61 EUR;
v 5. točki izreka znesek 1.414,72 EUR zniža za znesek 353,68 EUR, medtem ko se nadomestijo zneski:
29,63 EUR z 22,22 EUR,
22,59 EUR s 16,94 EUR,
11,38 EUR z 8,54 EUR,
25,00 EUR z 18,75 EUR,
11,42 EUR z 8,57 EUR,
49,96 EUR s 37,47 EUR,
15,65 EUR z 11,74 EUR,
41,34 EUR z 31,01 EUR,
69,99 EUR z 52,49 EUR,
45,68 EUR s 34,26 EUR,
55,42 EUR z 41,57 EUR,
18,96 EUR s 14,22 EUR,
21,26 EUR s 15,95 EUR,
56,32 EUR z 42,24 EUR,
64,00 EUR z 48,00 EUR,
22,14 EUR s 16,61 EUR,
63,32 EUR s 47,49 EUR,
41,10 EUR z 30,83 EUR,
32,50 EUR s 24,38 EUR,
50,87 EUR z 38,15 EUR,
37,55 EUR z 28,16 EUR,
29,90 EUR z 22,43 EUR,
21,54 EUR s 16,16 EUR,
26,00 EUR z 19,50 EUR,
46,60 EUR s 34,95 EUR,
18,03 EUR s 13,52 EUR,
17,56 EUR s 13,17 EUR,
34,42 EUR s 25,82 EUR,
10,26 EUR s 7,70 EUR,
49,20 EUR s 36,90 EUR,
22,40 EUR s 16,80 EUR,
55,52 EUR s 41,64 EUR,
42,97 EUR z 32,23 EUR,
19,96 EUR s 14,97 EUR in
4-krat 58,42 EUR s po 43,82 EUR;
v 6. točki izreka znesek 58,42 EUR zniža za znesek 14,60 EUR;
v 7. točki izreka znesek 7.490,03 EUR zniža za znesek 4.409,81 EUR.
V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 315,91 EUR, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo iz naslova nepremoženjske škode znesek 50.045,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2005 dalje, za 14.478,52 EUR višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je kot neutemeljenega zavrnilo. Pod 2. točko izreka je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki iz naslova materialne škode za uničeno obleko in obutev znesek 40,00 EUR, medtem ko je zahtevek iz naslova materialne škode v višini 439,89 EUR kot neutemeljenega zavrnilo. Pod 3. točko je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki iz naslova materialne škode za tujo pomoč in nego znesek 942,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2006 dalje, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova za znesek 3.126,18 EUR pa je kot neutemeljenega zavrnilo. Pod 4. točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 1.3.2006 dalje mesečno plačevati 7.500,00 SIT iz naslova mesečne rente za tujo pomoč. Pod 5. točko izreka je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki za nastalo materialno škodo iz naslova izgube na dohodku znesek 1.414,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska glavnice dalje, medtem ko je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova kot neutemeljenega zavrnilo. Pod 6. točko izreka je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki od 1.3.2006 dalje mesečno znesek iz naslova izgube na zaslužku v višini 58,42 EUR. Pod 7. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 7.490,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.
Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je drugi udeleženec prometne nesreče prekoračil hitrost svoje vožnje kar za 52 % od dovoljene, če pa bi vozil z dovoljeno hitrostjo 60 km/h, pod nespremenjenimi pogoji kljub podani vožnji tožnika, pri svoji vožnji sploh ne bi bil oviran. Drugi udeleženec prometne nesreče je bil pri svoji vožnji tudi nepozoren, saj ni reagiral na nastalo situacijo, bil pa je tudi močno pod vplivom alkohola (1,05 promila alkohola v krvi), kar je prav gotovo tudi vplivalo na njegovo vožnjo. Torej ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugi udeleženec prometne nesreče kršil predpise o varni vožnji le s tem, da je vozil preko dovoljene omejitve. Glede na navedeno je drugemu udeležencu prometne nesreče pripisati vsaj enak soprispevek k obravnavani prometni nesreči kot tožniku, ne glede na obsodilno sodbo v kazenskem postopku zoper tožnika. Ob upoštevanju 50 % soodgovornosti zavarovanca tožene stranke bi sodišče prve stopnje moralo tožniku zahtevano odškodnino za nematerialno škodo priznati v celotni vtoževani višini, ker le-ta ne odstopa od primerljive sodne prakse. Tožniku pripada pravica do stroškov tuje pomoči ne glede na to, kdo mu je pomoč nudil. Niti najbližnji sorodniki niso dolžni opravljati te pomoči brez posebne denarne odmene. Vendar je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo mesečne rente iz naslova bodoče tuje pomoči. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik uveljavljal strošek tuje pomoč za čas, ko se je nahajal na zdravljenju, ker takega zahtevka tožnik ni postavil. Ko je bilo formalno zdravljenje zaključeno, niso bile odpravljene tudi posledice poškodbe, niti ni prenehala tožnikova potreba po tuji pomoči, kar ugotavlja tudi izvedenec dr. S. V. v svojem izvedenskem mnenju. Zaradi izgube življenjskih zmožnosti tožnik ni sposoben za opravljanje službenih in vsakodnevnih domačih opravil, ki zahtevajo določene spretnosti. Zato je zahtevek tožnika, da mu pripada renta za tujo pomoč v višini ½ ure dnevno, utemeljen. Takšna je tudi sodna praksa in pravna teorija, po kateri je oškodovanec upravičen do povračila škode za tujo pomoč tudi v primeru, ko mu to nego daje žena in za to ni imel posebnih izdatkov. Nadomestila invalidnine za telesno okvaro ni mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine zaradi izgubljenega dobička tožeče stranke, ampak se le-ta lahko upošteva le pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Tudi sicer ni v pristojnosti izvedenca finančne stroke, da odloča, kje se invalidnina pri odločanju o odškodnini upošteva. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločitev o zahtevku za plačilo izgubljenega zaslužka opreti na izračun izvedenca, ki ne upošteva invalidnine za telesno okvaro.
Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni in stroškovni del sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo ustrezno spremeni, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede temelja tožbenega zahtevka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ovrednotilo kršitve cestno-prometnih predpisov obeh udeležencev prometne nesreče. Tožnikova kršitev je namreč občutno težja od kršitve drugega udeleženca prometne nesreče in bi zato bilo potrebno soprispevek tožnika k nastali škodi oceniti v višini 70 % in v višini 30 % drugega udeleženca prometne nesreče. Glede nematerialne škode je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa nepravilno uporabilo materialno pravo pri odmeri višine odškodnine, ker je le-to odmerilo previsoko. Pritožba se sklicuje na novejšo sodno prakso, npr. sodbe Vrhovnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. II Ips 385/2005, II Ips 355/2004 in II Ips 73/2001, kjer je bila za občutno hujše telesne bolečine odmerjena nižja odškodnina kot v obravnavani zadevi. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila 25.000,00 EUR, ob upoštevanju 30% temelja torej 7.500,00 EUR. Pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se pritožba sklicuje na isto sodno prakso kot pri odškodnini za telesne bolečine in meni, da bi bila primerna odškodnina v višini 45.000,00 EUR, ustrezno znižana glede na ugotovljeni temelj. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi sodišče moralo upoštevati tudi invalidnino za telesno okvaro, ki jo prejema tožnik, in tej invalidnini ustrezno znižati višino odškodnine. Po podatkih iz spisa je tožniku priznana pravica do invalidnine v mesečnem znesku 42.000,00 EUR in bi jo sodišče moralo upoštevati pri odmeri te odškodnine vsaj v višini 10.000,00 EUR. Pravična denarna odškodnina za strah bi bila 4.000,00 EUR, upoštevaje 30 % temelj 1.200,00 EUR, in v enaki višini tudi iz naslova skaženosti. Pri odškodnini iz naslova skaženosti se pritožba sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. II Ips 708/2005. Pri prisojanju odškodnine za nematerialno škodo je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Skupaj odmerjena odškodnina namreč da seštevek 125.112,67 EUR, ob upoštevanju 40 % temelja 50.045,06 EUR, in ne 128.112,67 EUR oziroma 51.245,06 EUR, kot v izreku in obrazložitvi sodbe nepravilno ugotovi sodišče prve stopnje. Glede prisojene odškodnine za materialno škodo iz naslova stroškov zdravljenja, uničene obleke, obutve, iz naslova tuje pomoči in iz naslova izgube na dohodku pritožba opozarja na ustrezno znižanje te odškodnine zaradi spremembe odločitve po temelju. Pritožba napada tudi odločitev o stroških postopka in se ji ne zdi pravilno, da je tožeča stranka upravičena do povračila vseh stroškov postopka. S svojim zahtevkom namreč v postopku ni v celoti uspela, niti po temelju, niti po višini, kar je pri odločitvi o stroških postopka potrebno upoštevati ločeno.
Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožeče stranke ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je razhajanje med odmerjeno in prisojeno odškodnino glede na ugotovljeni 40 % temelj odpravilo s popravnim sklepom z dne 24.7.2009, ko je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe znesek 51.245,68 EUR nadomestilo z zneskom 50.045,06 EUR. Res z navedenim popravnim sklepom izrecno ni s pravilnimi seštevki nadomestilo tudi zneskov v obrazložitvi sodbe (predzadnji odstavek na 14. strani), vendar je tam navedene zneske šteti za pisno pomoto, ki na razumevanje in pravilnost odločitve ne vplivajo. Zakaj in kako je bilo potrebno popraviti izpodbijano sodbo, je namreč nedvomno pojasnjeno v razlogih citiranega popravnega sklepa. Sledi, da v pritožbi tožene stranke zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka zaradi neskladja med odmerjeno in prisojeno odškodnino sodišče prve stopnje ni zagrešilo.
V kolikor pritožba tožeče stranke napada neskladje po sodišču prve stopnje odmerjeno odškodnino za nematerialno škodo s sodno prakso, je ta njena pritožbena trditev pavšalna in se o njej pritožbeno sodišče ne more opredeliti, ker pritožba določno ne opredeli sodne prakse, s katero bi se tu obravnavana prisojena odškodnina lahko primerjala.
Slediti je pritožbi tožene stranke, da je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka, ko opredeli prispevek tožnika k nastanku obravnavane nesreče in posledično temu nastale škode v višini 60 % in drugega udeleženca nesreče v višini 40 %. Neoporekano dejstvo je, da je tožnik z nezmanjšano hitrostjo 40 km/h prevozil „stop znak“, ko je zapeljal z neprednostne na prednostno cesto in takrat je v njegovo vozilo trčilo vozilo zavarovanca tožene stranke, ki je vozilo po prednostni cesti, pri čemer je bila hitrost tega vozila za 52 % presežena (hitrost 91 km/h ob dovoljeni 60 km/h). Vendar je kršitev cestno-prometnega predpisa s strani tožnika v primerjavi z zavarovancem tožene stranke občutno težja, kar pokaže že dejstvo, da do nesreče ne bi prišlo, če tožnik ne bi prevozil „stop znaka“, vseeno pa bi se nesreča zgodila, če bi zavarovanec tožene stranke takrat, ob dani vožnji tožnika, v sedanji točki trčenja vozil z dovoljeno hitrostjo 60km/h. Torej je prekoračena dovoljena hitrost drugega udeleženca nesreče vplivala na težo poškodb in višino škode (nedvomno je ta višja ob višji hitrosti), in kot posledica višje škode je prispevek drugega udeleženca v nesreči k nastanku škode. V kolikor pa je drugi udeleženec nesreče vozil s prekoračeno hitrostjo pred nesrečo, pa njegova vožnja ni v vzročni zvezi z nesrečo samo v smislu pritožbenih navedb tožeče stranke, češ, da če bi pred tem vozil dovoljenih 60 km/h, se takrat, ko je tožnik zapeljal na prednostno cesto, križišču še sploh ne bi približal. Enako ni v neposredni vzročni zvezi z nesrečo alkoholiziranost zavarovanca tožene stranke, ker ta ni bila neposredni vzrok za nesrečo oziroma za v nesreči nastale posledice, ampak je to bila močno prekoračena dovoljena hitrost. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je, glede na težo kršitev posameznega udeleženca obravnavane nesreče, vzrok za nesrečo in v posledici te nastalo škodo v 70 % prispevku tožnika in 30 % prispevku zavarovanca tožene stranke.
Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (glej točko b. obrazložitve) ne trdi, da bi tožnik zahteval odškodnino za tujo pomoč tudi v času bolnišničnega zdravljenja in je pritožba v tej trditvi protispisna. Sicer pa pritožbeno sodišče sprejema za materialnopravno pravilno zavrnitev tožbenega zahtevka po sodišču prve stopnje, vključno s podanimi razlogi za takšno odločitev, za plačilo rente za bodočo tujo pomoč. V odgovor pritožbi v tem delu pritožbenemu sodišču razlogom sodišča prve stopnje ni potrebno ničesar dodajati.
Res sodna praksa stoji na stališču, da se invalidnina za telesno okvaro upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vendar je pravilno tudi, če je invalidnina po višini znana in jo oškodovanec dejansko prejema, ko se ta upošteva pri izračunu višine bodoče rente zaradi prikrajšanja na zaslužku, torej, ko se za prejeto invalidnino zniža višina rente, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Takšen izračun je še celo bolj natančen, kot če se invalidnina upošteva pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, katera se plača v enkratnem znesku. Pri slednji odškodnini se namreč invalidnina upošteva po ocenjeni višini, medtem ko se pri renti upošteva v dejanski višini, torej v višini, kot jo oškodovanec mesečno dejansko prejema. Bistveno je, da je invalidnina upoštevana le pri eni odškodninski postavki, ker če je upoštevana pri dveh hkrati ali pa pri nobeni, izračunana odškodnina ne bi predstavljala vzpostavitve stanja pred nastankom škode oziroma pravične satisfakcije za nematerialno škodo.
Za odmero odškodnine za nematerialno škodo po višini je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa v ta namen pravnorelevantna dejstva, saj teh ugotovitev pritožbi ne izpodbijata oziroma jih pritožba tožene stranke tudi izrecno potrdi. Tako ugotovljena relevantna dejstva je sodišče primerno upoštevalo in na podlagi njih odmerilo primerno in določbam 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter sodni praksi skladno odškodnino, razen odškodnino za telesne bolečine in za strah, kjer je pri vsaki odmerjena za 5.000,00 EUR previsoko. Ko se pritožba tožene stranke pri tem sklicuje na sodno prakso, je potrebno pojasniti, da v pritožbi citirane odločbe za to pravdo niso primerljive zaradi občutno drugačnih poškodb in posledic, kot so bile ugotovljene v tem postopku pri tožniku. Dodati je še, da tožena stranka izpostavlja, ko napada odškodnino za telesne bolečine, težo in vrsto poškodb. Vendar so podlaga za odškodnino le telesne bolečine (vključno z drugimi nevšečnostmi med zdravljenjem), ki jih oškodovanec zaradi poškodb trpi, ne pa že poškodbe same. Enako velja pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za skaženost. Podlaga za višino odškodnine niso zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženost, ampak šele duševne bolečine zaradi teh zmanjšanih življenjskih aktivnosti in skaženosti. Navedeno pomeni, da to, da so hujše in težje poškodbe, zmanjšane življenjske aktivnosti ali skaženost, samo po sebi še ne vpliva na višjo odškodnino.
Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke ugodilo, v kolikor je ta utemeljena, in temu ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je odmerjeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in strahu znižalo pri vsaki postavki za 5.000,00 EUR, celotno odmerjeno odškodnino (za materialno in nematerialno škodo) pa dodatno znižalo še za spremenjeni prispevek posameznega udeleženca prometne nesreče (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu je bilo potrebno pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, po kateri pritožbeno sodišče, ko spremeni odločbo sodišča prve stopnje, odloči o stroških vsega postopka. S spremembo odločitve sodišča prve stopnje se je spremenil uspeh strank v pravdi, katerega je oceniti s polovičnim uspehom vsake od strank. Ob tem je pritrditi pritožbi tožene stranke, da bi bilo vmesno upoštevati uspeh strank že pri odločitvi sodišča prve stopnje, kot je ta podana v izpodbijani sodbi. Ker je pravdne stroške tožeče stranke do pritožbenega postopka v izpodbijani sodbi odmerilo že sodišče prve stopnje (7.490,03 EUR), je bilo potrebno odmeriti le še stroške tožene stranke. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi priglašenih stroškov in v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo. Znašajo 1.329,59 EUR (792,86 EUR sodna taksa za odgovor na tožbo, 521,73 EUR stroški izvedenin, 15,00 EUR poštnina in fotokopiranje), kar je ob polovičnem uspehu v pravdi 664,80 EUR. Glede na polovičen uspeh tožeče stranke je ta upravičena do povračila ji 3.745,02 EUR stroškov, oziroma po medsebojnem pobotanju stroškov do zneska 3.080,22 EUR. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa je uspela s pritožbo do polovice, je tožeča stranka dolžna svoje stroške pritožbe kriti sama, medtem ko je tožena stranka od tožeče upravičena do povračila ji ½ njej nastalih stroškov pritožbe. Ti skupno znašajo 631,82 EUR (621,82 EUR sodna taksa za pritožbo in 10,00 EUR poštnina in fotokopiranje) in ½ od tega je 315,91 EUR.
Če tožeča stranka tudi v primeru vnovičnega priklopa vode in elektrike na stadionu svoje dejavnosti ne bi več mogla opravljati v prejšnjem obsegu, ker je stadion uničen, njenemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi.
Enako velja tudi, če je ekonomski interes tožeče stranke za varstvo posesti tako majhen, da ne ustreza več namenu, zaradi katerega je posest varovana, torej sankcioniranju in prepovedi samovoljnih posegov v posest tožnika.
Za odvzem roditeljske pravice je odločilen obstoj dejanskega stanu po 1. odst. 116. člena ZZZDR. Pomen načela najblažjega posega (gledano z vidika staršev, ob zagotavljanju največje koristi otroka) pride do izraza le v primerih, ko med otrokom in roditeljem obstaja poleg same krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:
„Nasprotnemu udeležencu M. K. st., se odvzame roditeljska pravica nad mladoletnim sinom M. K. ml..
Nasprotni udeleženec M. K. st. je dolžan povrniti predlagateljici M. D. nepravdne stroške v znesku 182,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.“
Nasprotni udeleženec M. K. st. je dolžan povrniti predlagateljici M. D. stroške pritožbenega postopka v znesku 84,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice, da se nasprotnemu udeležencu odvzame roditeljska pravica nad mld. sinom M. K.. Zavrnilo je tudi stroškovni del predloga ter odločilo, da predlagateljica sama nosi svoje stroške postopka.
Zoper navedeni sklep se pritožuje predlagateljica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je vložila svoj predlog na podlagi določbe 116. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotni udeleženec praktično že od rojstva mladoletnega M. nima nobenih stikov z otrokom, saj ga je zapustil in se zanj ne zanima. Zadnjič je videl otroka, ko je bil star 5 mesecev. Nasprotni udeleženec ni nikoli pokazal nobenega interesa, da bi se z otrokom srečal oziroma vzdrževal z njim kakršnekoli stike. Nikoli mu ni čestital za rojstni dan, nikoli ni povprašal po sinu, se zanimal ali kaj potrebuje, prav tako pa zanj ne plačuje preživnine. Nasprotni udeleženec je mladoletnega sina enostavno zapustil in se zanj ne briga. Zato je očitno, da pride v poštev edino odvzem roditeljske pravice. Mladoletni M. nasprotnega udeleženca tudi ne sprejema kot očeta, saj je zanj popoln tujec in ga z njim ne povezujejo nobene čustvene vezi. Nasprotni udeleženec se obnaša tako, kot da mladoletnega M. sploh ni. Zanj ne skrbi na noben način. Po končanem naroku je predlagateljica stopila v stik z bivšo izvenzakonsko partnerico nasprotnega udeleženca, katero predlaga za pričo. Glede na očetovo kriminalno preteklost in podane navedbe je mladoletni M. ogrožen. Ogrožen je tudi zato, ker se nasprotni udeleženec zanj ne briga. Zato je odvzem roditeljske pravice edini primeren ukrep, da bi se zaščitile koristi mladoletnega sina predlagateljice. Sodišče prve stopnje tako ni imelo ne pravne ne dejanske podlage za zavrnitev predloga. Koliko je nasprotnemu udeležencu mar za sina pa priča tudi dejstvo, da je dvakrat prejel vabilo na narok s strani sodišča, pa se narokov ni udeležil, niti ni opravičil svoje odsotnosti.
Nasprotni udeleženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.
Pritožba je utemeljena.
Predlagateljica utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. ZZZDR določa vsebino roditeljske pravice (4. člen). Bistvo roditeljske pravice je tako zlasti v dolžnosti staršev, da skrbijo za uspešen, vsestranski razvoj svojih otrok, kar se odraža zlasti v določbah 102. in 103. člena ZZZDR. ZZZDR tudi določa, v katerih primerih se roditelju odvzame roditeljska pravica s sodno odločbo (1. odstavek 116. člena navedenega zakona). Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da se nasprotni udeleženec za mladoletnega sina M. ne zanima, da že od njegovega rojstva ne izpolnjuje svojih roditeljskih dolžnosti do njega, da je opustil vsako skrb zanj, da z njim nima nobenih stikov in da ne izpolnjuje svoje preživninske obveznosti do otroka. Te ugotovitve kažejo, da je izpolnjen dejanski stan po določbah 1. odstavka 116. člena ZZZDR, in sicer, da je nasprotni udeleženec zapustil sina M., poleg tega pa tudi, da je s svojim dosedanjim ravnanjem očitno pokazal, da za otroka ne bo skrbel. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi pričajo, da je nasprotni udeleženec povsem brezbrižen in neprizadet v odnosu do svojih starševskih dolžnosti napram sinu M.. Da mu za otroka ni prav nič mar, navsezadnje kaže tudi popolna pasivnost nasprotnega udeleženca v tem postopku (na predlog ni odgovoril, narokov se ni udeležil in sodišču tudi ni sporočil, zakaj se ni odzval vabilu).
Sodišče prve stopnje je glede na navedene okoliščine materialnopravno zmotno presodilo, da predlagateljica ni izkazala obstoja razlogov za odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu. Načeloma sicer drži, da je v tovrstnih zadevah treba upoštevati tudi načelo najblažjega posega (gledano predvsem z vidika interesov staršev, ter ob zagotavljanju največjih koristi otrok). Vendar pa pomen tega načela pride do izraza le v primerih, ko med otrokom in roditeljem (glede katerega se odloča o odvzemu njegove roditeljske pravice) obstaja poleg same biološke vezi oziroma krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos. O takšni situaciji v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, saj nasprotni udeleženec (po lastni odločitvi) že več kot 8 let nima prav nobenega stika s sinom M.. Zato odvzem roditeljske pravice v ugotovljenih okoliščinah niti ne more prizadeti kakšnega interesa nasprotnega udeleženca v odnosu do mladoletnega sina M.. Materialnopravno napačen je zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje nasprotnega udeleženca samo po sebi ne zadošča za odvzem roditeljske pravice, saj ima takšna odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje podlago v določbah 1. odstavka 116. člena ZZZDR. Ob tem je sodišče prve stopnje zmotno presodilo odgovor Centra za socialno delo, da naj bi se nasprotni udeleženec zaradi vzpostavitve stikov s sinom M. obrnil na ta center, saj slednje iz odgovora CSD ne izhaja.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene dejanske okoliščine nepravilno tudi zaključilo, da mladoletni M. K. ni ogrožen zaradi opustitev nasprotnega udeleženca. Zaradi opustitve dolžne skrbi za otroka s strani nasprotnega udeleženca je predlagateljica prevzela celotno skrb za sina M., vendar pa že po naravi stvari en sam roditelj ne more zadostiti otrokovim potrebam po prisotnosti obeh staršev v njegovem razvojnem procesu. Že to dejstvo pa zadošča tudi za ugotovitev, da je ogrožen otrokov uspešen razvoj v takšnih razmerah. Pri tem pa je, kot že rečeno, odločilno, da je v obravnavanem primeru podan razlog za odvzem roditeljske pravice iz 1. odstavka 116. člena ZZZDR (celo dva), in sicer, da je nasprotni udeleženec zapustil mladoletnega M. ter da je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da za otroka ne bo skrbel.
Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zato ugodilo predlagateljičini pritožbi kot utemeljeni ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da se predlogu za odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu ugodi. Ob tem je nasprotnemu udeležencu naložilo tudi plačilo predlagateljičinih stroškov postopka na prvi stopnji (1. odstavek 67. člena ZNP). Ker je predlagateljica uspela s pritožbo, ji je nasprotni udeleženec dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 67. člena ZNP in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk specificiranih stroškovnikov predlagateljice v zapisniku o naroku 11.5.2009 ter v pritožbi zopet sklep sodišča prve stopnje. V primeru zamude je nasprotni udeleženec dolžan plačati od prisojenih stroškov tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ in 2. odstavek 313. člena ZPP).
motenje posesti – posest - parkirni prostor – izključujočnost – dostopnost stvari – sklepčnost tožbe
Odprte parkirne površine pred stanovanjskim blokom so dostopne vsakomur. Prvina izkjučujočnosti zato ni podana, prav tako pa tudi ne prvina dostopnosti. Parkiranje je namreč odvisno od tega, ali je na voljo prostor.
Tožnica ni niti zatrjevala, da toženec prevzetih nalog (vzdrževanje ceste) ni opravljal oz. da jih je opravljal malomarno, kar bi predstavljalo njegovo protipravno ravnanje, čeprav je bila pozvana, da naj odgovori na njegove navedbe o tem, kakšne so bile pogodbeno prevzete obveznosti. Poleg tega ni konkretno opredelila poškodb na vozilu. Tako niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjene kumulativno.
Upoštevajoč 1. odstavek 82. čl. OZ, je treba pogodbe razlagati tako, kot se glasijo - na podlagi (in v mejah) trditev pogodbenih strank o vsebini tega razmerja in na podlagi predlaganih dokazov (7. čl. ZPP). Zgolj v primeru jezikovne nejasnosti določil (in v primeru spornosti določil, vendar ne gre za tak primer) je treba iskati skupen namen pogodbenikov po pravilih, po katerih se ugotavljajo druga pravno pomembna dejstva (2. odstavek 82. čl. OZ). Pri tem si je mogoče pomagati z različnim tehnikami, med drugim tudi s splošnimi spoznanji o različnih metodah razlage.
pravno nasledstvo izbrisane družbe - ugovor pasivnosti
Za učinkovito obrambo v izvršilnem postopku in za uveljavljanje pravice do izjave zadošča, da ima dolžnik pred sodiščem prve stopnje možnost, da se brani, da obveznost nanj ni prešla. Vročitev sklepa o izvršbi torej ni nujni pogoj za uveljavljanje razlogov, s katerimi dolžnik nasprotuje prehodu obveznosti.
Odločilni kriterij za določitev najemnika po 110. čl. SZ-1 so stanovanjske potrebe tako bivših zakoncev kot tudi njunih otrok. Glede na to, da predlagatelj ne zahteva, da naj se otroka dodelita njemu, je pravilen zaključek, da ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe.
duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti – podlaga odškodninske odgovornosti – protipravnost – upoštevanje kazenske zakonodaje – resničnost navedenih dejstev
OZ ne opredeljuje pojma razžalitev dobrega imena in časti. Vprašanje protipravnosti takih škodnih dogodkov kot enega od elementov civilnega delikta se zato presoja s pomočjo kazenske zakonodaje za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.
Zemljiškoknjižni postopek je izrazito formalne narave, vpis pa je dovoljen, ko so izpolnjeni pogoji iz 148. čl. ZZK-1. Dejstvo, da je dolžnica svojo obveznost iz kreditne pogodbe že poravnala, v zemljiškoknjižnem postopku za vknjižbo (v pogodbeni dogovorjene) hipoteke zato ne more biti upoštevano. Ugotavljanje, ali je obveznost iz zavezovalnega posla izpolnjena, je v zemljiškoknjižnem postopku celo izrecno izključeno (5. odst. 149. čl. ZZK-).
vknjižba na podlagi pravnomočne sodbe - pravnomočna sodba kot podlaga za vknjižbo - priposestvovanje
Zemljiškoknjižno sodišče dovoli vknjižbo pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. V konkretnem primeru je to pravnomočna sodba, s katero sodišče ugotavlja, da je M. M. na podlagi priposestvovanja lastnica nepremičnine.
Pogodbeno zavarovanje ne izhaja iz predpostavke, da je zavarovan riziko za vso škodo, ki je nastala oškodovancu. Zavarovalna vsota je pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na morebiti višji obseg škode, ki je nastala v določenem škodnem primeru. Ko je zavarovalna vsota izčrpana, je brezpredmetno ugotavljanje višine škode.
Ker je bila izvršba predlagana na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočnost sklepa o izvršbi ni pogoj za zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke (3. odst. 45. čl. ZIZ).
javni uslužbenec – vojak – plača – razlika v plači – denarni zahtevek – neposredno sodno varstvo
Tožnik je uveljavljal denarno terjatev: ni zahteval priznanja višjega količnika za obračun osnovne plače oziroma izdaje drugačne odločbe o plači, ampak je zahteval le plačilo razlike v plači med količnikoma za obračun osnovne plače 3,60 in 4,00 po dejansko opravljenem delu. Za uveljavljanje denarne terjatve je dopustno neposredno sodno varstvo na podlagi 4. odst. 204. čl. ZDR, ki je lex specialis v razmerju do 100.a čl. ZObr, ker ZObr ne ureja uveljavljanja denarnih, ampak le uveljavljanje nedenarnih terjatev.
V zemljiškoknjižnem postopku, v katerem se opravi zaznamba izvršbe in vknjižba hipoteke (86. čl. ZZK-), ima položaj udeleženca tudi upnik, ki je predlagal izvršbo, saj se zaznamba opravi v njegovo korist, zato je treba sklep vročiti tudi slednjemu.
upravičen izostanek z naroka – nova dejstva in dokazi – umik dokaznega predloga
Nesprejemljivo je stališče, da je toženec iz naroka neopravičeno izostal, ker je splošno znano dejstvo, da vročina v roku 24 ur pade na kolikor toliko normalno raven, ki dopušča prisotnost na naroku. Ni mogoče pritrditi takšnemu stališču, tudi zato ne, ker ravno zdravniško potrdilo kaže nasprotno. Glede na njegovo zdravstveno stanje je zdravnica ocenila, da se toženec obravnave dne 18. 12. 2006 ne bo mogel udeležiti in tudi predlaga njeno preložitev. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo toženčevo odsotnost iz naroka za neopravičljivo.
Če se dokazni predlog umakne, se šteje, kot da ni bil vložen. Dokazni predlog se lahko na novo predlaga, vendar le pod pogojem, da ga stranka brez svoje krivde ni mogla predlagati pravočasno (286. člen ZPP).