izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – actio Pauliana – izpodbojno dejanje dolžnika – prikrajšanje upnika – ohranitev poplačilne pravice upnika kljub kasnejšemu razpolaganju dolžnika z nepremičnino
Po določilu 255. člena OZ so izpodbojna dejanja dolžnika, ki povzročijo prikrajšanje upnika, če so poleg prikrajšanja izpolnjeni še drugi pogoji. Obstoj drugih pogojev pa je odločilen šele v primeru, če je z dolžnikovim dejanjem povzročeno prikrajšanje upnika. Ohranitev poplačilne pravice (z vknjižbo hipoteke in zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi) kljub razpolaganju dolžnika pomeni, da dolžnikovo razpolaganje ni povzročilo prikrajšanja upnika.
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-6, 40/1-7, 40/1-8, 46, 101, 125, 125/2. ZPP člen 72, 72/3, 72/6, 363/2.
zemljiškoknjižni postopek – zemljiškoknjižni postopek po uradni dolžnosti – zemljiškoknjižni postopek na predlog
V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo dispozitivnosti, po uradni dolžnosti lahko sodišče odloča samo, če tako določa zakon. V konkretnem primeru je podlaga za vpis pravnomočna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da je A lastnica v izreku sodbe navedenih nepremičnin. Gre za pravnomočno sodno odločbo po 3. točki 40. člena ZZK-1, ki glede na že citirani 46. člen ZZK-1 ne pomeni podlage za odločanje po uradni dolžnosti.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom – prisilna hospitalizacija duševnega bolnika – odvzem ali omejitev osebne svobode posameznika – neodpravljiva nevarnost - ogrožanje življenja
Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike predstavlja prisilno hospitalizacijo duševnih bolnikov. Gre za ukrep, ki je dopusten le v izjemnih primerih, ko so (prepričljivo) izkazane zakonske predpostavke, ki dopuščajo takšen poseg, s katerim se v prvi vrsti varuje življenje in zdravje duševno bolne osebe in posledično tudi življenje in zdravje drugih.
razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju – neizpolnjevanje obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju
Če preživljalec ne izpolnjuje obveznosti iz razlogov, ki so na strani preživljanca, ni mogoče zahtevati razveze pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti.
nedovoljen dokaz - preizkus alkoholiziranosti - zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti
Nepravilno izveden postopek preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ima lahko za posledico le nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.
Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z ZUP, je javna listina in pomeni dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim so bile dane pripombe, da niso pravilno sestavljeni.
ZPP člen 116, 116/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
vrnitev v prejšnje stanje – upravičen razlog – krivdno ravnanje tretjega – nepravilna vročitev – napaka pri vročanju kot pritožbeni razlog
Upravičen vzrok pri presoji predloga za vrnitev v prejšnje stanje so lahko takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka sama ni mogla predvideti in odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Toženka ni trdila, niti izpovedala, da ima tudi tožnica ključ skupnega nabiralnika, zato se izkaže pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pregled toženkine pošte in njena zavrnitev s strani tožnice ne predstavlja okoliščine, ki bi verjetno izkazovala obstoj opravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje.
Če meni pritožba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo napake pri vročanju, je ne more uveljavljati kot podlage za vrnitev v prejšnje stanje, saj se te presojajo v okviru obravnavanja pritožbe v zvezi z preizkusom zakonitosti odločbe sodišča prve stopnje.
pritožbena novota – vrstni red vračunavanja – trditveno in dokazno breme
Navedbe, da je pritožnica plačila, izvedena v času od julija 2005 do aprila 2006, v skladu z 287. členom OZ knjižila po vrstnem redu zapadlih, starejših in še neporavnanih obveznosti, je pritožnica podala šele v pritožbi. Zgolj zakonska določba, ki je dispozitivne narave, ne omogoča sodišču, da brez ustrezne trditvene podlage odloča, katere obveznosti toženca se štejejo za poravnane. Tudi pravočasna predložitev dokaza ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.
prodajna pogodba – začasen zaseg avta – evidenca ukradenih vozil - jamčevanje za pravne napake – razdrtje pogodbe po samem zakonu
V primeru začasnega odvzema osebnega avtomobila ne pride do razdrtja kupoprodajne pogodbe na podlagi zakona.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se pod tč. I/2 in pod tč. II/3b izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbena zahtevka, ki glasita:
I/2) Toženka je dolžna tožniku plačati znesek 560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2009 dalje v 15 dneh.
II.3.b) Toženka je dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 40.793,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2006 dalje do plačila,
s e z a v r n e t a .
III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
O b r a z l o ž i t e v :
Z delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.830,40 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi, toženki naložilo plačilo zneska 560,00 EUR z zamudnimi obrestmi proti vrnitvi avta ter ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v znesku 43.815,72 EUR in obstoj terjatve tožene stranke 3.022,43 EUR in po pobotanju obeh zneskov odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 40.793,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2006 dalje do plačila. Višji pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo.
Zoper tako sodbo pod I/2 in pod II. se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi tako, da stroškovno zavrne zahtevek, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazov, ki jih je predložila in iz katerih izhaja, da vozilo ni ukradeno in ni obremenjeno s kakšno pravno napako. V kolikor bi jih bi prišlo do drugačnega zaključka. Ker sodišče prve stopnje teh dokazov ni upoštevalo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14 in 15 točke drugega odstavka člena 339 ZPP, posledično pa tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi neizvedbe dokazov so napačni zaključki, da je bilo vozilo na dan odločanja sodišča prve stopnje vodeno kot ukradeno in je ta ugotovitev v nasprotju s predloženimi dokazi. Iz jamčevanja za pravne napake tožniku ne gre nikakršen zahtevek. V kolikor je vozilo oproščeno pravice tretjega, ne more biti podana podlaga za razdrtje pogodbe. Tudi evidentiranje vozila kot ukradenega še ni razlog za razdrtje pogodbe. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da ni v celoti izčrpalo toženkinih dokazov, zakaj ne, pa ne pojasni in na ta način toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja. Nadalje tožena stranka navaja, da se ne strinja z interpretacijo člena 488 in 489 OZ, ki jo podaja sodišče v zvezi s pravno napako, saj na spornem avtomobilu tretji ni imel nikakršne pravice, niti se je ni lastil in bi bilo potrebno iz teh razlogov tožbeni zahtevek zavrniti. Prav tako tožnik od tožene stranke ni zahteval, da v primernem roku vozilo oprosti pravice tretjega, saj to ne izhaja iz dopisa z 7.2.2006 in zaradi tega ni podlage za uporabo člena 489 OZ in šele v takem primeru ima kupec jamčevalne zahtevke po členu 490 OZ. Odstop od pogodbe z dne 7.2.2006 ni v skladu z zakonom. Pravica tožeče stranke ni bila trajno zmanjšana ali omejena, saj je policija samo začasno zasegla vozilo, upoštevaje, da je bilo vozilo tožniku vrnjeno in je še vedno v njegovi lasti in posesti ter ga lahko prosto uporablja, ni mogoče govoriti, da pogodbe ni mogoče uresničiti in je odstop od pogodbe neutemeljen in niso izpolnjene predpostavke za uporabo člena 490 OZ. Vozilo je tožniku začasno zasegla policija v skladu z določili ZKP, zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Takšen zaseg ni mogoče enačiti z določbami člena 490 OZ. Za ravnanje organov pregona pa tožena stranka ne more biti odgovorna in nositi kakršnekoli odškodninske odgovornosti za začasen zaseg vozila, saj ni podana vzročna zveza niti odgovornost tožene stranke. Tožena stranka se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 387/95, da začasni odvzem ne pomeni tudi dokončnega odvzema vozila in je razdrtje pogodbe možno le pri popolni evikciji. Zaradi tega je nepravilen zaključek, da je bila pogodba razdrta in niso obstajali razlogi za enostranski odstop od pogodbe. Napačna je tudi ugotovljena uporabnina.
Pritožba je utemeljena.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:
da je toženka tožniku prodala avto BMW za ceno 10.500.000,00 SIT (sedaj 43.815,72 EUR),
da je tožnik avto prevzel 21.6.2005,
da je bil tožniku avto začasno zasežen s strani policije od 2.2.2006 do 12.5.2006,
da je tožnik o zasegu obvestil toženo stranko 7.2.2006,
da je avto bil zabeležen kot ukraden v evidenci Schengenskega informacijskega sistema,
da je tožnik odjavil avto iz prometa in ga dal v hrambo, ko 21.7.2008 ni mogel podaljšati njegove registracije.
Iz predloženih listin, ki jih je predložila tožena stranka in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil sporni avto izbrisan iz evidence ukradenih vozil avgusta 2008.
Sodišče prve stopnje je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju svojo odločitev oprlo na določbe o jamčevanju za pravne napake (člen 488 – 495 OZ). Po členu 488 OZ prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico. Sodna praksa se je že izrekla, da ima kupec pravico do razdrtja pogodbe po sili zakona, če je prodajalec prodal kupcu ukraden avto (popolna evikcija). Sodišče prve stopnje pa brez pravne podlage, kot utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke razširja to pravico na realne grožnje z evikcijo, zaradi vodenja avta v mednarodnem informacijskem sistemu kot ukradenega. Ob tem, ko je bil tožniku avto le začasno zasežen in se v času odločanja pred sodiščem prve stopnje ni vodil v evidencah kot ukraden, pogodba ni bila razdrta po samem zakonu, niti z obvestilom tožnika toženi stranki, da je avto zasežen, kot pravno napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Člen 490 OZ uzakonja za pravne napake mimo odškodninske še dve vzročni sankciji razdrtja pogodbe po sili zakona s posledicami iz člena 132 ZOR, kadar napaka ni odpravljena in je stvar kupcu odvzeta ali po izbiri kupca razdrtje pogodbe ali pa sorazmerno znižanje kupnine, kadar je kupčeva pravica na stvari le zmanjšana ali omejena. Začasni zaseg avtomobila ne pomeni dokončnega odvzema ter je med obema pojmoma vsebinska razlika. V konkretnem primeru je bil sporni avto vrnjen tožniku po treh mesecih, ko se je ugotovilo, da ni ukraden in zaradi tega ni pravne podlage za razdrtje pogodbe. Takojšen odstop od pogodbe z dopisom 7.2.2006 ni v skladu z zakonom, saj tožnik ni v skladu z določbo člena 489 OZ dal toženi stranki roka, da ga oprosti pravice tretjega. Pogodba bi bila razdrta samo v primeru, če tožena stranka kot prodajalec ne bi ravnala po kupčevi zahtevi. Ker pogodba ni razdrta, so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da oprostitev pravice tretjega (izbris iz evidence ukradenih vozil) ne more ponovno oživeti, ne da bi prišlo do novega soglasja poslovnih volj.
Zatrjevana bistvena kršitev postopka, ki jo uveljavlja tožena stranka zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni izjasnilo do vseh predloženih listinskih dokazov, ki dokazujejo, da vozilo nima pravne napake, ni podana, saj se sodišče prve stopnje sklicuje na enega izmed teh listinskih dokazov (dopis MNZ PP Celje z dne 16.9.2008).
Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku, je bilo utemeljeni pritožbi ugoditi in v izpodbijanem delu (tč. I/2 in tč. II izreka) sodbo spremeniti in zavrniti tožbeni zahtevek (člen 358 tč. 4 ZPP).
Ker je sodišče v tej zadevi odločilo z delno sodbo, so pritožbeni stroški tožene stranke nadaljnji pravdni stroški (člen 164 ZPP).
motenje posesti – posest - parkirni prostor – izključujočnost – dostopnost stvari – sklepčnost tožbe
Odprte parkirne površine pred stanovanjskim blokom so dostopne vsakomur. Prvina izkjučujočnosti zato ni podana, prav tako pa tudi ne prvina dostopnosti. Parkiranje je namreč odvisno od tega, ali je na voljo prostor.
solidarne obveznosti – uporaba plačilne kartice – zaveza poroka
V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je toženec kot uporabnik podpisal pristopnico za American Express Company Card in da je kartico tudi dejansko uporabljal. Takoj pod nazivom pristopnice, je (z močnejšim tiskom) navedeno tudi, da sta za vse nastale stroške solidarno odgovorna naročnik in uporabnik kartice. Ni mogoče torej govoriti o tem, da toženec ni podpisal izjave, s katero se je zavezal k solidarnemu poroštvu. Poleg tega toženec temu, da je bila dogovorjena solidarna odgovornost, sploh ni ugovarjal.
Če tožeča stranka tudi v primeru vnovičnega priklopa vode in elektrike na stadionu svoje dejavnosti ne bi več mogla opravljati v prejšnjem obsegu, ker je stadion uničen, njenemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi.
Enako velja tudi, če je ekonomski interes tožeče stranke za varstvo posesti tako majhen, da ne ustreza več namenu, zaradi katerega je posest varovana, torej sankcioniranju in prepovedi samovoljnih posegov v posest tožnika.
Za odvzem roditeljske pravice je odločilen obstoj dejanskega stanu po 1. odst. 116. člena ZZZDR. Pomen načela najblažjega posega (gledano z vidika staršev, ob zagotavljanju največje koristi otroka) pride do izraza le v primerih, ko med otrokom in roditeljem obstaja poleg same krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:
„Nasprotnemu udeležencu M. K. st., se odvzame roditeljska pravica nad mladoletnim sinom M. K. ml..
Nasprotni udeleženec M. K. st. je dolžan povrniti predlagateljici M. D. nepravdne stroške v znesku 182,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.“
Nasprotni udeleženec M. K. st. je dolžan povrniti predlagateljici M. D. stroške pritožbenega postopka v znesku 84,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice, da se nasprotnemu udeležencu odvzame roditeljska pravica nad mld. sinom M. K.. Zavrnilo je tudi stroškovni del predloga ter odločilo, da predlagateljica sama nosi svoje stroške postopka.
Zoper navedeni sklep se pritožuje predlagateljica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je vložila svoj predlog na podlagi določbe 116. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotni udeleženec praktično že od rojstva mladoletnega M. nima nobenih stikov z otrokom, saj ga je zapustil in se zanj ne zanima. Zadnjič je videl otroka, ko je bil star 5 mesecev. Nasprotni udeleženec ni nikoli pokazal nobenega interesa, da bi se z otrokom srečal oziroma vzdrževal z njim kakršnekoli stike. Nikoli mu ni čestital za rojstni dan, nikoli ni povprašal po sinu, se zanimal ali kaj potrebuje, prav tako pa zanj ne plačuje preživnine. Nasprotni udeleženec je mladoletnega sina enostavno zapustil in se zanj ne briga. Zato je očitno, da pride v poštev edino odvzem roditeljske pravice. Mladoletni M. nasprotnega udeleženca tudi ne sprejema kot očeta, saj je zanj popoln tujec in ga z njim ne povezujejo nobene čustvene vezi. Nasprotni udeleženec se obnaša tako, kot da mladoletnega M. sploh ni. Zanj ne skrbi na noben način. Po končanem naroku je predlagateljica stopila v stik z bivšo izvenzakonsko partnerico nasprotnega udeleženca, katero predlaga za pričo. Glede na očetovo kriminalno preteklost in podane navedbe je mladoletni M. ogrožen. Ogrožen je tudi zato, ker se nasprotni udeleženec zanj ne briga. Zato je odvzem roditeljske pravice edini primeren ukrep, da bi se zaščitile koristi mladoletnega sina predlagateljice. Sodišče prve stopnje tako ni imelo ne pravne ne dejanske podlage za zavrnitev predloga. Koliko je nasprotnemu udeležencu mar za sina pa priča tudi dejstvo, da je dvakrat prejel vabilo na narok s strani sodišča, pa se narokov ni udeležil, niti ni opravičil svoje odsotnosti.
Nasprotni udeleženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.
Pritožba je utemeljena.
Predlagateljica utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. ZZZDR določa vsebino roditeljske pravice (4. člen). Bistvo roditeljske pravice je tako zlasti v dolžnosti staršev, da skrbijo za uspešen, vsestranski razvoj svojih otrok, kar se odraža zlasti v določbah 102. in 103. člena ZZZDR. ZZZDR tudi določa, v katerih primerih se roditelju odvzame roditeljska pravica s sodno odločbo (1. odstavek 116. člena navedenega zakona). Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da se nasprotni udeleženec za mladoletnega sina M. ne zanima, da že od njegovega rojstva ne izpolnjuje svojih roditeljskih dolžnosti do njega, da je opustil vsako skrb zanj, da z njim nima nobenih stikov in da ne izpolnjuje svoje preživninske obveznosti do otroka. Te ugotovitve kažejo, da je izpolnjen dejanski stan po določbah 1. odstavka 116. člena ZZZDR, in sicer, da je nasprotni udeleženec zapustil sina M., poleg tega pa tudi, da je s svojim dosedanjim ravnanjem očitno pokazal, da za otroka ne bo skrbel. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi pričajo, da je nasprotni udeleženec povsem brezbrižen in neprizadet v odnosu do svojih starševskih dolžnosti napram sinu M.. Da mu za otroka ni prav nič mar, navsezadnje kaže tudi popolna pasivnost nasprotnega udeleženca v tem postopku (na predlog ni odgovoril, narokov se ni udeležil in sodišču tudi ni sporočil, zakaj se ni odzval vabilu).
Sodišče prve stopnje je glede na navedene okoliščine materialnopravno zmotno presodilo, da predlagateljica ni izkazala obstoja razlogov za odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu. Načeloma sicer drži, da je v tovrstnih zadevah treba upoštevati tudi načelo najblažjega posega (gledano predvsem z vidika interesov staršev, ter ob zagotavljanju največjih koristi otrok). Vendar pa pomen tega načela pride do izraza le v primerih, ko med otrokom in roditeljem (glede katerega se odloča o odvzemu njegove roditeljske pravice) obstaja poleg same biološke vezi oziroma krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos. O takšni situaciji v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, saj nasprotni udeleženec (po lastni odločitvi) že več kot 8 let nima prav nobenega stika s sinom M.. Zato odvzem roditeljske pravice v ugotovljenih okoliščinah niti ne more prizadeti kakšnega interesa nasprotnega udeleženca v odnosu do mladoletnega sina M.. Materialnopravno napačen je zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje nasprotnega udeleženca samo po sebi ne zadošča za odvzem roditeljske pravice, saj ima takšna odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje podlago v določbah 1. odstavka 116. člena ZZZDR. Ob tem je sodišče prve stopnje zmotno presodilo odgovor Centra za socialno delo, da naj bi se nasprotni udeleženec zaradi vzpostavitve stikov s sinom M. obrnil na ta center, saj slednje iz odgovora CSD ne izhaja.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene dejanske okoliščine nepravilno tudi zaključilo, da mladoletni M. K. ni ogrožen zaradi opustitev nasprotnega udeleženca. Zaradi opustitve dolžne skrbi za otroka s strani nasprotnega udeleženca je predlagateljica prevzela celotno skrb za sina M., vendar pa že po naravi stvari en sam roditelj ne more zadostiti otrokovim potrebam po prisotnosti obeh staršev v njegovem razvojnem procesu. Že to dejstvo pa zadošča tudi za ugotovitev, da je ogrožen otrokov uspešen razvoj v takšnih razmerah. Pri tem pa je, kot že rečeno, odločilno, da je v obravnavanem primeru podan razlog za odvzem roditeljske pravice iz 1. odstavka 116. člena ZZZDR (celo dva), in sicer, da je nasprotni udeleženec zapustil mladoletnega M. ter da je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da za otroka ne bo skrbel.
Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zato ugodilo predlagateljičini pritožbi kot utemeljeni ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da se predlogu za odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu ugodi. Ob tem je nasprotnemu udeležencu naložilo tudi plačilo predlagateljičinih stroškov postopka na prvi stopnji (1. odstavek 67. člena ZNP). Ker je predlagateljica uspela s pritožbo, ji je nasprotni udeleženec dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 67. člena ZNP in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk specificiranih stroškovnikov predlagateljice v zapisniku o naroku 11.5.2009 ter v pritožbi zopet sklep sodišča prve stopnje. V primeru zamude je nasprotni udeleženec dolžan plačati od prisojenih stroškov tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ in 2. odstavek 313. člena ZPP).
OZ člen 9, 13, 246, 349. ZDDV člen 21, 21/1, 24, 25, 25/1-11. ZPP člen 358, 358-2, 358-5.
zastaralni rok - davčna osnova - samostojni podjetnik - fizična oseba - gospodarska pogodba - davčna stopnja - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe
Ker ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe (izvira namreč iz dogovora s tožencem kot fizično osebo in ni v zvezi z dejavnostjo, ki jo je opravljal toženec kot samostojni podjetnik), ne velja tri letni zastaralni rok iz 349. člena OZ, pač pa velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ.
Osnova za DDV predstavlja plačilo, ki ga bo davčni zavezanec prejel od naročnika za opravljeno storitev, razen DDV.
vknjižba na podlagi pravnomočne sodbe - pravnomočna sodba kot podlaga za vknjižbo - priposestvovanje
Zemljiškoknjižno sodišče dovoli vknjižbo pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. V konkretnem primeru je to pravnomočna sodba, s katero sodišče ugotavlja, da je M. M. na podlagi priposestvovanja lastnica nepremičnine.
Pogodbeno zavarovanje ne izhaja iz predpostavke, da je zavarovan riziko za vso škodo, ki je nastala oškodovancu. Zavarovalna vsota je pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na morebiti višji obseg škode, ki je nastala v določenem škodnem primeru. Ko je zavarovalna vsota izčrpana, je brezpredmetno ugotavljanje višine škode.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47.
odmera nagrade izvedencu – zelo zahtevno mnenje
Ker je izvedenka podajala izvid o dveh, pravno različnih, zgolj z dejansko podlago povezanih sklopih vprašanj, je za pisni izvid (cenitev nepremičnine in predlog njene fizične delitve) zaradi dela na dveh strokovnih podlagah in obsežnosti dela upravičena do nagrade za zelo zahteven izvid.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – pravno priznana škoda – nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Škoda, ki nastane zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, je pravno priznana le v okviru zaprtega kraja pravno priznanih tipov škode. Kot samostojna škodna oblika pa ob sprejemu ZVPSBNO ni bila priznana in takšne razlage ne omogoča niti uporaba anologije.