zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom – prisilna hospitalizacija duševnega bolnika – odvzem ali omejitev osebne svobode posameznika – neodpravljiva nevarnost - ogrožanje življenja
Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike predstavlja prisilno hospitalizacijo duševnih bolnikov. Gre za ukrep, ki je dopusten le v izjemnih primerih, ko so (prepričljivo) izkazane zakonske predpostavke, ki dopuščajo takšen poseg, s katerim se v prvi vrsti varuje življenje in zdravje duševno bolne osebe in posledično tudi življenje in zdravje drugih.
Zemljiškoknjižni postopek je izrazito formalne narave, vpis pa je dovoljen, ko so izpolnjeni pogoji iz 148. čl. ZZK-1. Dejstvo, da je dolžnica svojo obveznost iz kreditne pogodbe že poravnala, v zemljiškoknjižnem postopku za vknjižbo (v pogodbeni dogovorjene) hipoteke zato ne more biti upoštevano. Ugotavljanje, ali je obveznost iz zavezovalnega posla izpolnjena, je v zemljiškoknjižnem postopku celo izrecno izključeno (5. odst. 149. čl. ZZK-).
prekluzija – nova dejstva in dokazi – prava neuka stranka
Pritožbene novote (nove trditve in na novo predlagane dokazne listine) v nasprotju s prepričanjem toženke niso upoštevne, ker toženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje. To, da je prava neuka stranka, samo po sebi ni opravičljiv razlog, saj bi sicer pravilo o prekluzijah veljalo le za stranke, ki jih zastopajo odvetniki. Prav tako neopravičljiv pa je razlog, da se je zanašala na to, da se je sodišče že pozitivno prepričalo o njenih ugovorih na podlagi predloženih in izvedenih dokazih, kar implicite pomeni, da jih je stranka štela za nepotrebne.
ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VSL0055962
EKČP člen 6, 6/1, 13, 41. OZ člen 179.
pravica do sojenja v razumnem roku - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - temeljne pravice - osebnostne pravice - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice
Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica, zato odškodnine za njeno kršitev ni mogoče utemeljiti na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.
duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti – podlaga odškodninske odgovornosti – protipravnost – upoštevanje kazenske zakonodaje – resničnost navedenih dejstev
OZ ne opredeljuje pojma razžalitev dobrega imena in časti. Vprašanje protipravnosti takih škodnih dogodkov kot enega od elementov civilnega delikta se zato presoja s pomočjo kazenske zakonodaje za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.
Ker je bila izvršba predlagana na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočnost sklepa o izvršbi ni pogoj za zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke (3. odst. 45. čl. ZIZ).
Utemeljenost zahtevka na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe po 88.čl. ZDen ni odvisna od dejanske dolžnosti vrnitve nepremičnine v naravi. Ugovorov toženca o ovirah za dejansko vrnitev, kot je npr. last fizičnih oseb (3. odst. 16. čl. ZDen), zato ni mogoče upoštevati.
izguba bližnjega - zahtevek za plačilo rente - prekluzija dokazov
Mladoletna tožnica prejema po očetu 426,00 EUR pokojnine. Poleg tega prejema tudi otroški dodatek. Vse to in tudi prispevek. ki ji ga je dolžna dati mati, pa nedvomno zadostuje za njeno preživljanje. Zato ji prvo sodišče zahtevane rente utemeljeno ni prisodilo.
javni uslužbenec – vojak – plača – razlika v plači – denarni zahtevek – neposredno sodno varstvo
Tožnik je uveljavljal denarno terjatev: ni zahteval priznanja višjega količnika za obračun osnovne plače oziroma izdaje drugačne odločbe o plači, ampak je zahteval le plačilo razlike v plači med količnikoma za obračun osnovne plače 3,60 in 4,00 po dejansko opravljenem delu. Za uveljavljanje denarne terjatve je dopustno neposredno sodno varstvo na podlagi 4. odst. 204. čl. ZDR, ki je lex specialis v razmerju do 100.a čl. ZObr, ker ZObr ne ureja uveljavljanja denarnih, ampak le uveljavljanje nedenarnih terjatev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0058785
ZPP člen 8, 225.
odškodninska odgovornost – non liquet situacija – dokazna stiska - dokazno breme
Če se sodišče navkljub popolni analitično- sintetični dokazni oceni znajde v spoznavni (dokazni) krizi, odloči po pravilu o materialnem dokaznem bremenu.
Zgolj dejstvo, da je služeča nepremičnina postala splošno ljudsko premoženje, pa ni pomenilo, da je stvarna služnost prenehala – seveda, če je obstajala. Po določenih predpisih v času splošnega ljudskega premoženja so stvarna bremena sicer izgubila pravno veljavo, vendar to ni veljalo za služnosti, ki so obstajale še naprej. Ob takšni ureditvi ni mogoče govoriti o oživitvi služnosti.
SPZ v 223. členu določa, da služnost preneha na podlagi samega zakona, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje. Enako pravilo je vseboval tudi ZTLR v 3. odst. 58. člena. Pritožnika se sklicujeta na 55. člen ZTLR, ki pravi, da se na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe, služnostna pravica ne more priposestvovati. Navedeno določilo govori o nastanku služnostne pravice, ne pa tudi o njenem prenehanju.
OZ člen 9, 13, 246, 349. ZDDV člen 21, 21/1, 24, 25, 25/1-11. ZPP člen 358, 358-2, 358-5.
zastaralni rok - davčna osnova - samostojni podjetnik - fizična oseba - gospodarska pogodba - davčna stopnja - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe
Ker ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe (izvira namreč iz dogovora s tožencem kot fizično osebo in ni v zvezi z dejavnostjo, ki jo je opravljal toženec kot samostojni podjetnik), ne velja tri letni zastaralni rok iz 349. člena OZ, pač pa velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ.
Osnova za DDV predstavlja plačilo, ki ga bo davčni zavezanec prejel od naročnika za opravljeno storitev, razen DDV.
Upoštevajoč 1. odstavek 82. čl. OZ, je treba pogodbe razlagati tako, kot se glasijo - na podlagi (in v mejah) trditev pogodbenih strank o vsebini tega razmerja in na podlagi predlaganih dokazov (7. čl. ZPP). Zgolj v primeru jezikovne nejasnosti določil (in v primeru spornosti določil, vendar ne gre za tak primer) je treba iskati skupen namen pogodbenikov po pravilih, po katerih se ugotavljajo druga pravno pomembna dejstva (2. odstavek 82. čl. OZ). Pri tem si je mogoče pomagati z različnim tehnikami, med drugim tudi s splošnimi spoznanji o različnih metodah razlage.
uveljavljanje lastninske pravice na predmetu zapuščine – izločitveni zahtevek - začasna odredba
Bivša zunajzakonska partnerica zapustnika, ki v zapuščinskem postopku uveljavlja (so)lastninsko pravico na skupnem premoženju, do zapuščine nima nobene terjatve. Slednja ni dedinja oziroma volilojemnica, ločitve zapuščine (143. čl. ZD) ne zahteva, niti nima zahtevka na izločitev premoženja, ki pripada potomcem in zakoncu (32. in 33. čl. ZD). Svoj lastninskopravni zahtevek bo lahko uveljavljala le v pravdi.
tekst :
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
O b r a z l o ž i t e v :
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe E. J., po kateri naj bi dolžnikoma, zapustnikovi vdovi in zapustnikovemu mladoletnemu sinu, prepovedalo vsako razpolaganje s premičninami in nepremičninami k.o. ..., vl. št. 126/1 in nepremičninami 1E in 2E ter zaznambo vpisalo v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani. Opravilo naj bi tudi prodajo premičnin in nepremičnin na ustni javni dražbi ter tako poplačalo upnico v primeru, da dolžnika (dediča) ne bi poplačala upničinega deleža na skupnem premoženju s pokojnim. Ker E. J. ni zakonita dedinja v tem zapuščinskem postopku, niti oporočna dedinja ali volilojemnica oziroma oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine, prav tako tudi ne ločitveni upnik na podlagi določbe 143. člena Zakona o dedovanju (ker takšnega zahtevka ni podala), ni stranka v zapuščinskem postopku in kot taka nima legitimacije za vložitev izločitvenega zahtevka, je sodišče predlog za izločitev premoženja iz zapuščine zavrglo. Ker predlagateljica ni stranka tega postopka, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.
Zoper sklep se pritožuje predlagateljica E. J.. V obrazložitvi navaja, da je vlagateljica zapustnikova upnica, ker ob razpadu zunajzakonske življenjske skupnosti s pokojnim v letu 2005 skupnega premoženja nista razdelila. To premoženje predlagateljice ne more biti predmet dedovanja po pokojnem in ne sodi v zapuščino. Zato je predlagateljica legitimirana kot stranka zapuščinskega postopka in je sodišče napačno uporabilo določilo 175. in 143. člena Zakona o dedovanju. Enako je zmotno uporabilo tudi vsebino določila 32. in 33. člena istega zakona in sicer v zvezi z vprašanjem, kdo ima pravico zahtevati izločitev določenega dela iz zapuščine. Pritožnica je zapustniku z osebnim delom in osebnim zaslužkom pomagala pri pridobivanju premoženja pred obstojem zakonske zveze, ko je z njim živela v izvenzakonski skupnosti. Sodišče je napačno uporabilo tudi določilo 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj vlagateljica ne uveljavlja dedne pravice po pokojnem, ampak zahteva le svoje premoženje, ki z dedovanjem nima nobene zveze. Predlagateljica vztraja, da je glede na vse navedeno ločitveni upnik v smislu določila 143. člena Zakona o dedovanju in zato izpolnjuje vse pogoje za stranko v zapuščinskem postopku. Sklicuje se na 162. člen Zakona o dedovanju in sodišču predlaga, da iz zapuščine po pokojnem izloči ½ premoženja, ki ga je s pokojnim ustvarila do začetka maja 2005. Ker je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana in obstaja velika nevarnost, da bo uveljavitev terjatve precej otežena meni, da je tudi predlog za začasno odredbo utemeljen.
Pritožba ni utemeljena.
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe ter predloga za izločitev iz zapustnikovega premoženja je pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema vse razloge izpodbijanega sklepa in se s temi razlogi strinja. Odgovarja le na pritožbene trditve.
Pritožnici je potrebno v uvodu najprej pojasniti, da je stranka v smislu Zakona o dedovanju dedič in volilojemnik ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, ne pa osebe, ki trdijo, da določena stvar ne sodi v zapuščino (175. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Ker pritožnica tudi ne zahteva, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja, ampak trdi, da ½ premoženja ne sodi v dediščino, tudi ni podlage za uporabo določila 143. člena ZD. Za vložitev tožbenega zahtevka v smislu določila 32. in 33. člena ZD pa so aktivno legitimirani samo zapustnikovi potomci oziroma preživeli zakonec, kar pritožnica prav tako ni. Lastninski zahtevki tretjih oseb (ki ne sodijo v krog dedičev) pa so predmet obravnave v pravdnem postopku, ki ga je pritožnica, tako kot sledi iz priloge tej pritožbi, sprožila v juniju leta 2009 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Ker torej pritožnica v predmetnem zapuščinskem postopku nima nobene terjatve do zapuščine, začasna odredba pa mora biti v zvezi z zahtevkom, ki naj ga zavaruje, bo morala svoj interes zavarovati v pravdnem postopku, kjer je že vložila tožbo.
Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi 7 163. členom ZD).
ZPP člen 181, 181/1, 181/2. ZD člen 141, 141/1, 141/2. SPZ člen 44, 44/2.
ugotovitvena tožba – priposestvovanje – domneva dobre vere – raziskovalna dolžnost dobrovernega pridobitelja – pravica dedičev zahtevati zapuščino
Za vpis v zemljiško knjigo priposestvovalec potrebuje le pravnomočno sodno odločbo, s katero se ugotovi, da je lastnik določene nepremičnine.
Določba 141. člena ZD se uporablja le v primeru, ko dediči vložijo dediščinsko tožbo. V obravnavanem primeru pa tožniki zahtevajo ugotovitev lastninske pravice, ne pa izročitev dediščine, zato uporaba navedenega člena ne pride v poštev.
Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobi pravico, še preden je s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Da si pridobitelj lahko zagotovi tako varstvo, mora biti dobroveren, kar pomeni, da ima raziskovalno dolžnost. Če je nepremičnina v neposredni posesti nekoga drugega in je to jasno vidno, se mora pridobitelj pozanimati, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Dobra vera se sicer res domneva, vendar le, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo. Ko se pojavijo okoliščine, ki ji nasprotujejo, je preizkus dobrovernosti nujen.