Dejstvo, da so bile odločbe o zavrnitvi vloge tožnika za izvolitev v naziv rednega profesorja v upravnem sporu razveljavljene, ker tožena stranka za zavrnitev ni navedla vsebinskih razlogov, kaže na to, da je bilo njeno ravnanje protipravno. Vendar protipravnost ravnanja še ne pomeni, da je podana tudi krivda. Glede na to, da tožena stranka o izvolitvi v naziv rednega profesorja ni mogla odločati drugače kot s tajnim glasovanjem, rezultatov glasovanja pa ni mogla obrazložiti drugače kot s tehničnimi podatki o volitvah, njeno ravnanje ni krivdno in za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ni odškodninsko odgovorna.
ZPP člen 481, 481/1, 481/2. ZOdv člen 1, 1/1, 1/2.
stvarna pristojnost – gospodarski spor – odvetnik kot pravdna stranka – spor iz opravljanja odvetnikove dejavnosti
Odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika, kot slednjega ureja ZGD. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med pravno osebo in odvetnikom ter gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je sklenilo, da za odločanje v tej zadevi ni stvarno pristojno ter da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.
Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je tožnik vložil tožbo kot odvetnik, torej kot pravni subjekt, ki na trgu opravlja gospodarsko dejavnost, zoper toženo stranko, zavarovalnico, ki je prav tako gospodarski subjekt. Sodišče bi moralo zadevo voditi kot gospodarski spor. Upoštevaje določbe 7. odstavka 32. člena ZPP je v gospodarskih sporih določena stvarna in funkcionalna pristojnost gospodarskega oddelka okrožnega sodišča. Sodišče je ravnalo pravno zmotno in se je neutemeljeno izreklo za stvarno nepristojno. O tem priča tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-212/03 z dne 24.11.2005.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožba nima prav, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor, za katerega je stvarno pristojno okrožno sodišče ne glede na vrednost spornega predmeta po določbi 7. točke 2. odstavka 32. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Po določbi 2. točke 1. odstavka 481. člena ZPP pravila o postopku v gospodarskih sporih med ostalim veljajo tudi v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastala med samostojnimi podjetniki posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti in osebami iz 1. točke 1. odstavka 481. člena ZPP, torej gospodarsko družbo, zavodom, zadrugo, državo ali samoupravno lokalno skupnostjo. V obravnavani zadevi je tožnik odvetnik, tožena stranka je gospodarska družba. Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic (1. in 2. odstavek 1. člena Zakona o odvetništvu – ZOdv). Glede na takšno opredelitev odvetništva odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika, kot slednjega ureja Zakon o gospodarskih družbah. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med pravno osebo in odvetnikom ter gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor. V pritožbi citirana odločba Ustavnega sodišča, ki pri presoji ustavnosti določb Zakona o odvetništvu poudarja, da se odvetništvo opravlja odplačno in s pridobitnim namenom v konkurenci z drugimi odvetniki ali gospodarskimi subjekti, seveda ne pomeni odločitve o identičnem pravnem vprašanju in ne prinaša zaključka, da je odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, samostojni podjetnik ter da je spor potrebno presojati po določbah postopka v gospodarskih sporih. Ker je stvarna pristojnost sodišča v tej zadevi odvisna od vrednosti spornega predmeta in ker ta ne presega vrednosti, določene v 1. odstavku 30. člena ZPP, je za odločanje v tej zadevi stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.
Pravnomočnost odločbe ne preprečuje možnosti presoje o protipravnosti sodnikovega ravnanja le, če je očitek usmerjen na razmerje, ki presega okvire sodnega preizkusa tožbenih zahtevkov oškodovanca v zaključenih sodnih postopkih.
Ni dopustno ugotavljanje pravnega razmerja, ki naj bi obstajalo oziroma nastalo šele v prihodnosti.
zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic – svoboda izražanja – določnost zahtevka – regulacijska začasna odredba
Presoje verjetne izkazanosti zahtevka za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic s pisanjem v časopisu ne more biti brez vsebinske presoje dometa svobode izražanja.
DRUŽINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0058788
ZZZDR člen 51, 52, 52/1. ZPP člen 7, 8.
skupno premoženje zakoncev – obdobje dejanske zakonske skupnosti – razpolaganje s skupnim premoženjem s strani enega zakonca – izpodbijanje pogodbe, sklenjene med enim zakoncem in tretjo osebo – dobra vera tretjega
Za pridobivanje skupnega premoženja zakoncev je pravno pomembno obdobje dejanske zakonske skupnosti in ne tudi čas do formalne razveze zakonske zveze.
Pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga z nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje zakoncev in je v zemljiški knjigi lastnina vpisana le nanj, je glede deleža pripadajočega drugemu zakoncu, izpodbojen, če je kupec vedel ali bi moral vedeti, da je nepremičnina skupno premoženje zakoncev.
Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Zemljiškoknjižno sodišče po 3. odstavku 38. člena ZZK-1 ob vpisu pazi le, ali so izpolnjene zakonske zahteve v zvezi z zakonitimi predkupnimi pravicami, ki so določene v javnem interesu, za kar pa v tem primeru ne gre.
ZPP člen 243, 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 46/1.
izvedenec - nagrada izvedencu - izvedenina - proučevanje dodatne dokumentacije - pridobivanje znanja
Izvedencu ne gre nagrada po 1. odstavku 46. člena Pravilnika, ker ni pribavil in proučeval dodatne dokumentacije, torej poleg tiste, ki se že nahaja v spisu. Pridobivanje znanja pa ni mišljeno za dokumentacijo po 1. odstavku 46. člena Pravilnika, za zbiranje in proučevanje katere se izvedencu prizna posebna nagrada.
Pogoj za izvršljivost sodne poravnave je zapadlost terjatve in ne pravnomočnost sodne poravnave, saj zoper njo ni možna pritožba, temveč se lahko izpodbija le s posebno tožbo na razveljavitev. Prav tako za izvršljivost sodne poravnave ni pogoj potrdilo o izvršljivosti, saj se zapadlost terjatve iz sodne poravnave lahko dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino in po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, če drugače zapadlosti ni mogoče dokazati.
motenje posesti - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti
Sodišče je glede na trditev tožnice, da je bil zadnji pregled travnika izveden 17.4.2007, in predhodno ugotovitev, kdaj je bila ograja postavljena in kako visoka trava je bila takrat, pravilno zaključilo, da je tožnica najkasneje takrat bila seznanjena z njeno postavitvijo in je takrat tudi pričel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe.
Pisna izjava tožene stranke, da je prenehala s samostojno dejavnostjo v salonu in da tožečo stranko zato prosi, da izstavlja račune lastniku lokala, predstavlja jasno in nedvoumno sporočilo tožeči stranki, da njenih storitev ne potrebuje več.
verzija – odškodnina zaradi neuporabe nepremičnine – uporaba solastnine
Če solastnik stvari ne uporablja v skladu s svojim solatninskim deležem in ne zahteva od ostalih solastnikov (uporabnikov), da mu dopustijo uporabo solastne stvari v skladu z njegovim solastninskim deležem, nima zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve (198. člen OZ) in tudi ne odškodninskega zahtevka zaradi neuporabe stvari (131. člen OZ), ker ni podan element nedopustnega ravnanja, kot obvezna sestavina odškodninske odgovornosti. Samo dejstvo, da se je tožnik zaradi obstoja načina uporabe solastne stvari počutil prikrajšanega, ne zadošča za nastanek verzijskega ali odškodninskega zahtevka.
sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe - dovolitev spremembe iz razloga smotrnosti
Glede na to, da tožnikova vloga z dne 26.8.2008 zaradi nenavedbe vrednosti spornega predmeta ni bila sposobna za obravnavanje in je sodišče moralo tožnika najprej pozvati na dopolnitev, dopolnilno vlogo pa je sodišče prejelo že v času veljavnosti ZPP-D, obravnavanje tožnikove vloge z dne 26.8.2008 glede na prehodno določbo čl. 130/1 Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-D) po pravni ureditvi pod ZPP-D po sodišču ni bila možna.
ZPP člen 8. ZOR člen 173, 177/1, 177/2, 177/3. ZVCP člen 20/2, 27, 28, 28/1, 28/1-1, 84/8.
prometna nesreča – odgovornost imetnika motornega vozila – objektivna odgovornost – prečkanje ceste izven prehoda za pešce – prispevek oškodovanca – povrnitev negmotne škode – regresni zahtevek zavarovalnice – začetek teka zamudnih obresti - načelo de minimis non curat praetor
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo z določbo 173. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ, kajti avto je nevarna stvar in zavarovanka tožeče stranke kot imetnica nevarne stvari objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala oškodovancu kot pešcu.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2003 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek (29.210,49 EUR s pripadki) je zavrnilo.
Zoper sodbo (1. točko izreka) se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče glede temelja odgovornosti napačno ugotovilo, da ravnanje oškodovanca ni bil edini vzrok prometne nezgode. Pešec je bil pri ugotovljeni stopnji alkohola nepredvidljiv in zagotovo obstoji verjetnost, da se je zadrževal na cesti. Hitro se je gibal in prečkal vozišče s hitrostjo hitre hoje. Za toženko je bil manever oškodovanca nepričakovan dogodek. Z ustavljanjem je pričela takoj, ko je pri takratni vidljivosti lahko opazila pešca. Hitrost je prekoračila le za 17 %. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni sledilo izpovedbi toženke, da se je oškodovanec zadrževal na vozišču. Meni, da je prispevek oškodovanca k prometni nezgodi najmanj 80%. Sodišče se z vrsto oziroma višino škode ni ukvarjalo. Ne pojasni za kakšno vrsto škode je bil znesek izplačan. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Sodba je pomanjkljiva zaradi česar se je ne da preizkusiti. Očita kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne more presojati višino odškodnine in njeno utemeljenost, če ne razpolaga s podatki o vrsti škode in o višini zneskov izplačane odškodnine. Tožeča stranka ni navedla višino zneskov posameznih nematerialnih škod. Napačna je odločitev tudi v obrestnem delu zahtevka. Zakonite zamudne obresti tožeči stranki ne pripadajo od plačila ampak od vložitve tožbe dalje. Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, in tega pritožba ne izpodbija, da je bilo vozilo, s katerim je toženka povzročila prometno nezgodo dne 27.7.2001, v kateri je bil soudeležen pešec M. J., zavarovano pri tožeči stranki. Tožeča stranka je oškodovancu preko njegovega pooblaščenca dne 10. 6. 2003 nakazala odškodnino v višini 9.000.000,00 SIT. Toženka je po povzročeni prometni nezgodi z vožnjo nadaljevala, brez da bi ponesrečencu nudila pomoč in ni posredovala svojih osebnih podatkov, s čimer je kršila zavarovalno pogodbo (4. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-97), zato je tožeča stranka v obravnavani zadevi od toženke zahtevala povračilo izplačanega zneska. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v višini 8.345,85 EUR.
Odločitev sodišča prve stopnje, da je prispevek oškodovanca M.J. 50%, je pravilna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, sodišče druge stopnje pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Z razlogi izpodbijane odločitve se v celoti strinja, jih sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožbene navedbe pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne uspejo omajati in so v celoti neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev pravilno utemeljilo z določbo 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, kajti avto je nevarna stvar in zavarovanka tožeče stranke kot imetnica nevarne stvari objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala oškodovancu. Toženka se svoje odgovornosti ni uspela ekskulpirati (prvi in drugi odstavek 177. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da bi toženka morala pričakovati prisotnost pešcev v bližini centra mesta K., še zlasti tega dne, ko se je odvijala prireditev „K. n.“. Gre torej le še za vprašanje, ali je pravilno ugotovljen prispevek oškodovanca po tretjem odstavku 177. člena ZOR. Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede višine oškodovančevega prispevka. Delež obeh, torej zavarovanke tožeče stranke in oškodovanca, je enak. Oškodovančeve kršitve pravil v cestnem prometu so bile obsežne, saj se ni prepričal, da lahko varno prečka cestišče oziroma je prečkal vozišče tam, kjer je preglednost slaba; ni bil opremljeni s svetlobnimi znaki; bil je vinjen, v krvi je imel 2,2 g/kg alkohola (kršitev drugega odstavka 20. člena Zakona o varnosti cestnega prometa - v nadaljevanju ZVCP ter sedmega in osmega odstavka 84. člena); vendar pa je, kot že rečeno, odgovornost toženke objektivna. Poleg tega je bilo ugotovljeno, in pritožba ne izpodbija te ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka vozila s hitrostjo, ki je bila višja od prilagojene hitrosti (47 km/h), višja pa tudi od prepisane hitrosti 50 km/h, s čimer je kršila 27. člen in 1. alineo prvega odstavka 28. člena ZVCP, ta njena protipredpisna vožnja pa je bila tudi v vzročni zvezi s povzročeno prometno nezgodo, v kar se je sodišče prve stopnje prepričalo zlasti s pomočjo izvedenskih mnenj (I. P. in J. P.). To, da je odgovorna objektivno in da je poleg tega premalo skrbna (morala bi računati na pojav pešcev), utemeljuje odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je odgovornost oškodovanca 50%. Sodišče druge stopnje pa se tudi strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni bilo ugotovljeno, da bi se oškodovanec zadrževal na vozišču in jo sprejema (stran 10 obrazložitve). Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.
Kljub temu da iz tožbenih navedb ni možno ugotoviti, kakšna je višina zneskov nematerialne škode, ki je bila izplačana oškodovancu v skupnem znesku 9.000.000,00 EUR, je iz dejanskih trditev tožeče stranke možno ločiti posamezne oblike nepremoženjske škode (glej tožbene navedbe v povezavi z priloženim izvedenskim mnenjem zdravnika - cenzorja, ki si ga je tožeča stranka pridobila pred pravdo in ki ga je tako šteti kot del dejanskih navedb tožeče stranke), zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku. V dokaznem postopku pa se je sodišče prve stopnje glede upravičenosti izplačila odškodnine prepričalo s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenca A. G.. Glede na ugotovljene poškodbe, utrpljene telesne in duševne bolečine in strah, je sodišče prve stopnje ob pravilnem upoštevanju načel iz 200. člena ZOR (gre za načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine) napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da je bila oškodovancu odškodnina upravičeno izplačana ne glede na to, po katerih postavkah oškodovancu priznati odškodnine. Sodišče druge stopnje se namreč strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil oškodovanec, glede na ugotovljene hude posledice nezgode, upravičen do odškodnine v prisojeni višini že samo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (stran 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Podrobno so pojasnjene vse okoliščine, ki so relevantne pri presoji utemeljenosti višine izplačila (stran 10, 11 in 12 obrazložitve), s čimer je izpodbit tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Očitane kršitve zato niso podane.
Odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu zahtevka je materialnopravno napačna. Tožeča stranka je uveljavljala izplačani znesek od toženke zaradi kršitve pogodbe. Rok za plačilo tega zneska zakonsko ni določen, iz navedb pravdnih strank pa tudi ne izhaja, da bi bil dogovorjen. V zamudo bi zašla toženka torej šele po opominu, če tega ni, pa najkasneje z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 324. člena ZOR). Tožeča stranka je v tožbi trdila, da toženka ni pripravljena na sporazumno rešitev zadeve, ker se na posredovani regresni zahtevek ni odzvala (regresni zahtevek z dne 19. 6. 2003 – priloga A21). Toženka tem trditvam ni izrecno prerekala. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje po pooblastilu iz določbe tretje alinee 358. člena vpogledalo v navedeno prilogo, glede katere je bilo pravdnima strankama dana možnost, da se o njej izjavilo, in zaključilo, da so zamudne obresti začele teči 19. 6. 2003 (od opomina) in ne od izplačila (11. 6. 2003), kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna samo v neznatnem delu (zgolj za 8 dni), sodišče druge stopnje, upoštevaje pravno načelo de minimis non curat praetor, v izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.
Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
zamudna sodba – dokazovanje – nasprotje med dejstvi in predloženimi dokazi – zavrnilna zamudna sodba – glavna obravnava
Če sodišče ugotovi, da je podano nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne sme izdati niti zavrnilne niti ugodilne zamudne sodbe, pač pa mora opraviti glavno obravnavo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0058827
ZPP člen 185, 186, 426.
varstvo služnosti – varstvo posesti - zahtevek za prepoved posegov v služnost – zahtevek za prepoved posegov v posest – kumulacija zahtevkov – postopek v pravdi zaradi motenja posesti - druga vrsta postopka – sprememba tožbe - začasna odredba – vezanost sodišča na izdano začasno odredbo
Četudi sta zahtevka za prepoved posegov v služnost in prepoved posegov v posest v medsebojni zvezi in temeljita na istem ali podobnem dejanskem stanju, je v postopku o motenju posesti potrebno uporabiti določila posebnega dela postopka ZPP, zato sprememba tožbe ni dopustna.
Listine, ki jo je tožena stranka priložila k odgovoru na tožbo, sodišče v primeru, če zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega oziroma prvega naroka za glavno obravnavo izda zamudno sodbo, ne sme upoštevati, ampak upošteva le navedbe iz tožbe in listine, ki jih je tožnik priložil tožbi.
ZZK-1 člen 132, 132-1, 132-4, 153, 153/1, 154, 154/2.
pravica do vložitve ugovora v zemljiškoknjižnem postopku – nedovoljenost ugovora v zemljiškoknjižnem postopku
Sklep o zavrnitvi vpisa, sklep o ustavitvi postopka zaradi umika predloga, sklep, s katerim se sodišče izreče za krajevno nepristojno, in sklep, da se vpis ne opravi, se vroča le udeležencem postopka iz 1. točke 132. člena ZZK-1. Udeleženec iz 1. točke 132. člena ZZK-1 pa je predlagatelj postopka oz. organ, na čigar zahtevo zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti. Drugi potencialni udeleženci, ki se jim sicer vroča sklep, s katerim se vpis dovoli, zato nimajo pravice do ugovora.