Ker je oškodovanec ob jasnem vremenu, normalnem prometu ter suhem vozišču, ob postavljeni prometni signalizaciji, čez jasno viden rob odrezanega asfalta pripeljal z neprilagojeno hitrostjo, je njegov soprispevek k nastali škodi v višini 50%.
umik tožbe – privolitev v umik – preklic umika tožbe
Umik tožbe pomeni preklic tožnikove zahteve za pravno varstvo v konkretni pravdi. Ker pa lahko tožnik tožbo z istim zahtevkom proti istemu tožencu znova vloži, tožencu, ki se je že spustil v obravnavanje glavne stvari, ni mogoče odreči interesa, da se pravda meritorno konča.
Tožnica je umaknila tožbo, preden je toženec vsebinsko odgovoril nanjo in se s tem spustil v obravnavanje glavne stvari. Toženčevo soglasje za umik tožbe ni bilo potrebno.
ZZZDR člen 106, 106/1, 106/5. ZPP člen 411, 411/3.
stiki z otroki – začasna prepoved stikov – varovanje otrokove koristi – začasna odredba
Kadar stiki s starši pomenijo za otroka hudo čustveno obremenitev in ga spravljajo v emocionalno stisko ter tako ogrožajo njegov osebnostni razvoj, jih je potrebno začasno prepovedati.
zaznamba izvršbe – načelo zemljiškoknjižnega prednika – dovoljenost vpisa po stanju zemljiške knjige
Če v sklepu o izvršbi navedeni dolžnik ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, zemljiškoknjižno sodišče zaznambe izvršbe in vknjižbe hipoteke, o kateri sicer odloča po uradni dolžnosti, ne sme opraviti.
odmera sodne takse – domneva umika pritožbe – vrnitev v prejšnje stanje
Sodišče je ravnalo v skladu z določbo 105a. člena ZPP, na kar je bila tožnica opozorjena že v pisnem sklepu. Navedeno zakonsko določilo ne predvideva podaljšanja roka, pač pa mora sodišče za takšno vlogo šteti, da je umaknjena.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO – VARNOST CESTNEGA PROMETA – PREKRŠKI
VSL0066561
URS člen 22. ZP-1 člen 2, 2/2, 90, 90/1, 139, 155, 155/1, 155/1-6, 155/1-8, 157. ZVCP-1 člen 38, 38/5, 234.
bistvena kršitev določb postopka – nedovoljen dokaz – strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave – obrazložitev – nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami – protispisnost – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – pravice obdolženca – enako varstvo pravic – pravica do izjave – prehitevanje – povzročitev prometne nesreče – milejši predpis
Vrhovno sodišče RS je v več sodbah sprejelo stališče, da se sodba sodišča prve stopnje sme opreti na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave Generalne policijske uprave pri Ministrstvu za notranje zadeve, saj je takšno strokovno mnenje po ustaljeni sodni praksi dokaz kot vsak drug dokaz, ki ga sodišče ocenjuje v skladu z načelom proste presoje dokazov, in ni nedovoljen dokaz in sam po sebi neverodostojen dokaz.
155. člen ZP-1 razloga protispisnosti ne zajema. Zatrjevanje neskladja med razlogi, na katere se opira sodba, in listino strokovnim mnenjem, predstavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na njegovo odločitev ne bi mogla vplivati.
Ker je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 234. členu v zvezi s 5. odstavkom 38. člena ZVCP-1, mu je utemeljeno izreklo sankcije ob upoštevanju 3. odstavka 234. člena ZVCP-1, veljavnega v času storitve prekrška, saj glede na okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavanega prekrška, in posledice, ni razlogov za odpustitev sankcije prepovedi vožnje motornih vozil (4. odstavek 23. člena ZP-1), tako da sprememba ZVCP-1E, ki velja od 30. 4. 2008 in te sankcije ne predpisuje več obvezno, za obdolženca ni milejša.
stvarna pristojnost – najemno razmerje – razlaga najemnega spora
V skladu s sodno prakso in teorijo sodijo v okvir 57. člena ZPP vsi spori med najemnikom in najemodajalcem, torej ne le spori za plačevanje najemnine, pač pa tudi odškodninski spori, kot tudi na primer spori glede nadomestila za porabljeno električno energijo.
zaznamba izvršbe - zaznamba sklepa o izvršbi – izbris zaznambe izvršbe – načelo vrstnega reda
V zemljiškoknjižnem postopku zaradi dovolitve zaznambe izvršbe ni mogoče upoštevati, da so že nastopili pogoji za izbris zaznambe izvršbe. V novem zemljiškoknjižnem postopku bo mogoče doseči izbris zaznambe izvršbe, če se bo izkazalo, da so zato izpolnjeni pogoji. Če izvršilno sodišče zemljiškoknjižnega sodišča ne bi obvestilo o pogojih za izbris zaznambe izvršbe, lahko dolžnik, ki je stranka v izvršilnem postopku, tudi sam predlaga izbris zaznambe.
ZZK-1 člen 86, 86/1, 87, 87/2, 88, 124. ZIZ člen 177, 177/1.
zaznamba sklepa o izvršbi – nedopustnost izvršbe
Pravilnosti izdaje sklepa o izvršbi v smislu zatrjevanj pritožnice, da izvršba na njene nepremičnine na podlagi 177. člena ZIZ ni dopustna, zemljiškoknjižno sodišče ne more presojati. Takšen ugovor bi morala pritožnica uveljaviti z ugovorom zoper sklep o izvršbi v izvršilnem postopku.
Za identiteto denarnih zahtevkov so pomembne tudi dejanske navedbe strank, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je opozorilo, da bi s spremembo pravno relevantnih dejstev glede posojila prišlo do spremembe tožbe, kar je v dispoziciji tožeče stranke in do česar (zaradi tveganja utemeljenega ugovora zastaranja, kot pojasnjuje pritožnica) ni prišlo.
PRAVO DRUŽB – STATUSNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0055690
ZGD-1 člen 502, 502/1, 502/6, 503/3. ZIZ člen 272.
izključitev družbenika iz družbe – sodna izključitev družbenika iz družbe – regulacijska začasna odredba
Če sprta družbenika ne dosežeta soglasja o prenehanju družbe, poslovodja ne sme izvajati ukrepov, ki bi onemogočili delovanje družbe. Osnovni namen kapitalske družbe je namreč njeno delovanje zaradi ustvarjanja dobička, na katerega spor med družbenikoma naj ne bi imel nobenega vpliva. Z začasno odredbo v cilju obnavljanja delovanja podjetja se torej lahko začasno regulira stanje, ki je usmerjeno v ohranjanje opravljanja dejavnosti družbe z namenom pridobivanja dobička. Vendar je tudi vsaka regulacijska začasna odredba vezana na obstoj zakonskih predpostavk za njeno izdajo.
ničnost pogodbe – izpodbojnost pogodbe – upravičenec za odkup stanovanja
Navedbe pritožnice, da toženec ni imel pravice do odkupa stanovanja, ker ni bil ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice in je nastopal kot kupec le zato, ker je ponaredil listino, na kateri je zapisal, da je sin imetnika stanovanjske pravice, so razlogi, zaradi katerih bi bila pogodba kvečjemu izpodbojna ne pa nična.
varstvo lastninske pravice – originalna pridobitev lastninske pravice – začasna odredba – lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini
Tožeča stranka zatrjuje, da je pred uveljavitvijo ZLNDL pridobila pravico do uporabe, kar pomeni, da je na podlagi 2. člena ZLNDL pridobila na nepremičnini lastninsko pravico. Čeprav tožeča stranka zatrjuje, da je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini originarno, uveljavlja od tožene stranke izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, kar je bil verjetno odločilni razlog, da je prvo sodišče zahtevek tožnika materialnopravno zmotno obravnavalo kot obligacijski in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker naj bi zastarala terjatev tožeče stranke na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.
Mesečne pogodbene obresti v višini 4 odstotkov in mesečne zamudne obresti v višini 7 odstotkov nasprotujejo moralnim načelom iz 10. in 12. člena ZOR.
V skladu z načelom pravičnosti je treba tudi za pogodbena razmerja, nastala v času veljavnosti ZOR, upoštevati kriterij oderuških obresti, kot jih je opredelil kasneje sprejet OZ (225. čl. OZ).
tekst :
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi tako,da se glasi:
„Ugotovi se, da sta posojilna pogodba z dne 4. 5. 1995, ki je bila sklenjena med prvotoženo stranko kot posojilodajalko, drugotoženo stranko kot posojilojemalko ter tožnikoma kot zastaviteljema ter sporazum istih strank, kot izhaja iz zapisnika Okrajnega sodišča v Idriji v zadevi zavarovanja opr. št. R 75/95 z dne 4. 5. 1995 delno nična v delu, v katerem v pogodbi (čl. 2) in sporazumu (tč. I/1) dogovorjene pogodbene in zamudne obresti presegajo 37,5-odstotno realno obrestno mero.“
V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 3.521,34 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.
Obrazložitev:
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da gre pri posojilni pogodbi z dne 4. 5. 1995, ki je bila sklenjena med prvotoženo stranko kot posojilodajalko, drugotoženo stranko kot posojilojemalko ter tožnikoma kot zastaviteljema ter pri sporazumu istih strank, kot izhaja iz zapisnika Okrajnega sodišča v Idriji v zadevi zavarovanja R 75/95 z dne 4. 5. 1995, za delno ničnost v delu, v katerem v pogodbi (čl. 2) in sporazumu (tč. I/1) dogovorjene pogodbene in zamudne obresti presegajo obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v DEM na vpogled. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov ter glede na propad tožeče stranke v pravdi le-tej naložilo, da toženi stranki povrne nastale pravdne stroške, in sicer prvotoženi 1.553,13 EUR in drugotoženi 680,64 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo dovolilo nedovoljeno razpolaganje strank, saj dogovor o obrestih nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, s čimer je storilo kršitev iz 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. S svojo pasivnostjo pa je tožnikoma vzbudilo zmoten vtis, da se postopek odvija v njuno korist. Sodišče niti na poravnalnem naroku ni vodilo odprtega sojenja in z ničemer ni nakazalo, da bi bile navedbe tožnikov premalo konkretizirane oziroma dokazno nepodprte. Izpodbijana sodba zato za tožnika predstavlja presenečenje, kar predstavlja kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navajata, da je sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka arbitrarno odstopilo od doslej uveljavljene sodne prakse na tem področju (sodba VS RS II Ips 176/2004, pravno mnenje VSS z dne 23. 6. 1993). Menita, da je materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje zmotno. Sklicujeta se na določbi 103. in 105. člena ZOR ter opozarjata, da je sodišče prve stopnje odločilo tudi v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča (odločba U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994). Poudarjata, da v skladu s citiranim pravnim mnenjem tako za zamudne kot za pogodbene obresti za terjatve, kakršna je v obravnavanem primeru, velja, da obrestna mera ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v konkretni tuji valuti na vpogled in da se zato večjim obrestim od dovoljenih v skladu s 4. odstavkom 399. člena ZOR ne nudi sodnega varstva. Sodišče pa je citirano mnenje spregledalo oziroma ga ignoriralo z utemeljevanjem, da pride citirana sodna praksa v poštev zgolj v razmerjih med posamezniki, ne pa v konkretni zadevi, v kateri je prvotoženec pravna oseba. Pritožnika menita, da navedeni razlog ni utemeljen in da je treba upoštevati tudi dejstvo, da je prvi toženec finančna organizacija, ki se profesionalno ukvarja s posojanjem denarja in kot takšen močnejša stranka v obligacijskem razmerju, zato je treba šibkejšo stranko še toliko bolj varovati in zato uporabiti določbo 399. člena ZOR, ki se nanaša na urejanje razmerji med posamezniki. Materialnopravno zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana pomanjkljiva trditvena podlaga, zaradi česar ni moglo presojati, ali je posojilna pogodba in sporazum delno ničen zaradi kršitve ustavnih načel, morale ter temeljnih načel obligacijskega prava. Pri utemeljevanju takšnega stališča povzemata bistvene okoliščine obravnavanega primera, poudarjata svojo neizkušenost in lahkomiselnost pri sklepanju pogodbe ter ravnanje toženke, ki je izkoristila svoj močnejši položaj v razmerju do pritožnikov. Nasprotujeta tudi stališču sodišča prve stopnje, da sta tožnika kot poroka omejena pri uveljavljanju ničnostnih razlogov. V skladu z določbo 1. odstavka 1009. člena ZOR imata namreč na razpolago vse ugovore, ki izvirajo iz dolžniškega razmerja, razen ugovorov, ki se nanašajo na osebne okoliščine. Glede na citirano določbo ZOR in glede na dejstvo, da je uveljavljanje ničnosti v javnem interesu, imata nedvomno tudi ugovor delne ničnosti zaradi kršitve morale oziroma temeljnih načel ZOR, ki v bistvu predstavljajo konkretizacijo moralnih norm na področju obligacijskega prava. Ker je nični del posojilne pogodbe tudi sestavni del sporazuma o zavarovanju dolga, je podana delna ničnost tudi tega sporazuma. Glede na določbo 3. odstavka 3. člena ZPP je zatorej nedopustno, da stranke na procesnem področju dosežejo učinke, ki jih po materialnem pravu zaradi prepovedanosti oziroma nemoralnosti ne morejo doseči. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Pritožnika pri tem opozarjata na neutemeljenost zavrnitve dokaza z zaslišanjem pravdnih strank, ki bi lahko sodišču povedale o okoliščinah glede sklenitve posojilne pogodbe in sporazuma. Poleg tega je sodišče sicer izvedene dokaze napačno presodilo, saj sploh ni ocenjevalo pomena zapisane ugotovitve sodnika v 3. odstavku I. točke sporazuma, da je namreč obrestni dogovor v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZPP. Priglašata stroške s pritožbo.
Pritožba je delno utemeljena.
V predmetni zadevi sta prva in druga tožena stranka 4. 5. 1995 sklenili posojilno pogodbo za znesek 55.000,00 DEM z obveznostjo vrnitve ustrezne tolarske protivrednosti v 24-mesecih ter dogovorjeno 4-odstotno mesečno obrestno mero pogodbenih obresti in 7-odstotno mesečno obrestno mero zamudnih obresti. K takšni pogodbi sta kot poroka pristopila prvi tožnik in druga tožnica, ki sta v zavarovanje upnikove terjatve po pogodbi sklenila tudi sporazum pred sodiščem v smislu 22.a poglavja tedanjega Zakona o izvršilnem postopku, tj. ustanovila hipoteko na njunih nepremičninah, tako kot to izhaja iz zapisnika Okrajnega sodišča v Idriji v zadevi zavarovanja R 75/95 z dne 4. 5. 1995, v katerega je povzet tudi sporni obrestni dogovor. V predmetni pravdi tožnika zahtevata ugotovitev, da sta tako posojilna pogodba kot tudi sporazum nična v tistem delu, v katerem dogovorjene pogodbene in zamudne obresti presegajo obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v DEM na vpogled.
V konkretni zadevi je pravno odločilno, da sta bili stranki posojilne pogodbe pravna in fizična oseba ter da je bila denarna terjatev zavarovana z valutno klavzulo. Ker torej ni šlo za sklenitev pravnega posla med posamezniki, v konkretnem primeru za presojo dovoljene višine pogodbene obrestne mere ni mogoče uporabiti 1. odstavka 399. člena ZOR (ki se v konkretni zadevi sicer uporablja glede na čas nastanka obveznosti v skladu s členom 1060 OZ), kakor to v pritožbi navajata tožnika in kakor je bilo to v skladu s pravnim mnenjem VS RS, objavljenem v Poročilu VS RS 1/93, po analogiji mogoče uporabiti tudi za ugotavljanje obrestne mere pogodbenih in zamudnih obresti (kadar obrestna mera le-teh v pogodbi ni bila dogovorjena) od denarnih terjatev, izraženih v tuji valuti. V konkretni zadevi je zato treba glede dogovorjenih pogodbenih obresti uporabljati 2. odstavek 399. člena ZOR, ki ureja višino obrestne mere pogodbenih obresti med drugimi osebami in ki sicer napotuje na uporabo določb posebnega zakona, ki pa nikdar ni bil sprejet, zaradi česar se zastavlja vprašanje, ali za obravnavano pogodbeno razmerje velja četrti odstavek navedenega člena.
Podobno kot za pogodbene obresti med drugimi osebami, ZOR najvišje dovoljene obrestne mere ne predpisuje niti za zamudne obresti, pri čemer tega ne določa niti v času nastanka spornega razmerja veljavni Zakon o obrestni meri zamudnih obresti, ki za razliko od svojega naslednika, tj. Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri ni uzakonjal, da bi bila višja obrestna mera od predpisane obrestne mere zamudnih obresti za denarne obveznosti nedovoljena oziroma oderuška. Če sta se stranki torej o višini pogodbenih in zamudnih obresti vnaprej dogovorili, gre za njuno svobodno pogodbeno voljo.
Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da takšna pogodbena svoboda vseeno ni neomejena, temveč je njen domet začrtan z določbami ZOR, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oziroma njihovih posameznih določb. Te pa je glede na zgoraj obrazloženo odsotnost zakonske ureditve višine obresti za denarne obveznosti med drugimi osebami (ne posamezniki), katerih vrednost je zavarovana z valutno klavzulo, v konkretnem primeru treba upoštevati tako pri presoji dovoljenosti dogovorjene višine zamudnih kot tudi pogodbenih obresti. To ne pomeni zgolj uporabe določb o oderuški pogodbi, temveč tudi splošnih določb o ničnosti pogodb, ki nasprotujejo morali (103. člen ZOR), zaradi česar se pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, saj je v tem pogledu po njegovi oceni preozko pristopilo k presoji utemeljenosti vtoževanega zahtevka.
Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnjuje, da tožeča stranka ni ponudila trditvene podlage za presojo zahtevka po členu 103 ZOR. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim opozarja, da je tožeča stranka s tem, ko je podala trditve za oderuškost dogovorjenih obresti, zatrjevala tudi nasprotovanje morali, saj ne more biti dvoma, da oderuške obresti nasprotujejo moralnim načelom, pri čemer je treba opozoriti zlasti, da na ničnostne razloge sodišče pazi po uradni dolžnosti, pri čemer na pravno opredelitev strank v postopku ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP). Člen 103 ZOR je sicer splošna določba, kar pa ne pomeni, da terja konkretizacijo v posebnih določbah, zato da bi bila lahko neposredno uporabljiva. Dejstvo, da je zakonodajalec v posebnih določbah posebej uredil nekatere posebne primere, ki jih je ravno tako mogoče subsumirati pod določbo člena 103 ZOR, namreč ne pomeni – kot to očitno zmotno šteje sodišče prve stopnje – da je zakonodajalec na takšen način opredelil numerus clausus nemoralnih dogovorov. Sodišče prve stopnje s takšno interpretacijo zakona in smiselnim ugotavljanjem t.i. neprave pravne praznine zmotno enači njegova načela in splošne določbe, ki urejajo vse primere, katerih konkretno dejansko stanje ne ustreza nobenemu izmed posebnih določb in to ravno z namenom, da na takšen način normativno zaobsežejo raznovrstne življenjske primere. Pri sodni presoji, kateri so tisti dogovori, ki še ustrezajo družbenemu konsenzu o temeljnih vrednotah, in kateri ne, pa so seveda pomembno vodilo ravno načela, ki predstavljajo uzakonjenje takšnega družbenega konsenza na posameznem regulativnem področju in posledično sodniku med drugim pomagajo pri interpretaciji posameznih konkretnejših pravnih norm.
Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I 202/93-17 z dne 6. 10. 1994, ko je odločalo o skladnosti prvega in drugega odstavka 399. člena ZOR z ustavo, v zvezi s pogodbenimi obrestmi izrazilo tudi stališče, da dogovor o obrestih, ki v okoliščinah razmeroma stabilne valute v kratkem času dosežejo znesek posojene glavnice, ne glede na to, da niso izkazani elementi oderuštva, očitno krši kar nekaj splošnih načel ZOR, pri čemer je bilo mišljeno načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij z omejitvami glede na ustavo, prisilne predpise in moralna načela (10. člen ZOR) ter načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Mesečne pogodbene obresti v višini 4 odstotkov ter mesečne zamudne obresti v višini 7 odstotkov po oceni sodišča druge stopnje očitno nasprotujejo moralnim načelom, zlasti prej navedenim načelom obligacijskega prava iz 10. in 12. člena ZOR, zato jim ne more nuditi sodnega varstva v tistem delu, kolikor je korist upnika nesorazmerna.
Sorazmernost je sodišče druge stopnje presojalo ob upoštevanju načel obligacijskega prava v primerjavi z zamudnimi obrestmi, kakor jih je predpisoval v času nastanka sporne denarne obveznosti veljaven Zakon o spremembi zakona o obrestni meri zamudnih obresti. Le-ta je namreč veljal za vse denarne obveznosti iz obligacijskih razmerij in je določal realno letno zamudno obrestno mero v višini 25 odstotkov. Ker višine pogodbenih in zamudnih obresti pri denarni obveznosti (zavarovani z valutno klavzulo) – tako kot že predhodno pojasnjeno – v času nastanka spornega razmerja ni določal noben predpis, je treba v primeru, ko sta se stranki za obrestno mero dogovorili, spoštovati načelo svobodnega urejanja pogodbenih razmerij, torej dejstvo, da so stranke imele pravico dogovoriti obrestno mero zamudnih obresti, ki je bila višja od predpisane. Ker takšna pravica oziroma načelo ni neomejeno, temveč skupaj z drugimi načeli obligacijskega prava tvori odprt sistem pravnih pravil, v katerem je omejeno med drugim tudi z načelom vestnosti in poštenja, s slednjim kolidira v trenutku, ko je ob upoštevanju dejstva, da sta bili stranki konkretnega spornega razmerja na eni strani posameznik, na drugi pa profesionalna finančna organizacija, očitno, da višina dogovorjene obrestne mere ni več sorazmerna s kaznovalno funkcijo in funkcijo plačila za uporabo tujega denarja, ki jo „realna“ obrestna mera zasleduje.
Pritožbeno sodišče se je zato smiselno naslonilo na ratio zakonodajalca, ko je s sprejetjem OZ uzakonil domnevo, da se za oderuške štejejo vse tiste obresti, ki za več kot 50-odstotkov presegajo predpisano obrestno mero zamudnih obresti (primerjaj 225. člen OZ). Takšen kriterij je sodišče druge stopnje v skladu z načelom pravičnosti uporabilo tako za zamudne kot tudi za pogodbene obresti in sodno varstvo v konkretnem primeru odreklo tistim zakonskim in pogodbenim obrestim, ki presegajo 37,5 odstotno letno realno obrestno mero. V tem delu je ugotovilo ničnost tako posojilne pogodbe kot tudi sporazuma o zavarovanju terjatve, saj je bil vanj zajet tudi sporni pogodbeni dogovor. Izpodbijano sodbo je posledično spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem obsegu ugodilo, v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.
Ker je sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pri tem se je oprlo na določbo 3. odstavka 154. člena ZPP in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči vse njene pravdne in pritožbene stroške. Tožeča stranka je namreč v postopku na prvi stopnji, kakor tudi v pritožbenem postopku propadla zgolj v neznatnem delu, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški. Zahtevala je ugotovitev ničnosti obrestnega dogovora v tistem delu, v kolikor dogovorjene obresti presegajo obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled, ta pa je bila v času nastanka sporne obveznosti enaka zakoniti zamudni obrestni meri (brez revalorizacijske stopnje) oziroma pogodbeni, če je bila le-ta višja, v vsakem primeru pa največ 30 odstotna (primerjaj podatke v prilogi B2 v spisu). Sodišče njenemu zahtevku ni ugodilo zgolj za 7,5 odstotkov, pri čemer bi sicer njena obveznost iz naslova pogodbenih obresti presegala 48-odstotkov letno, glede zamudnih pa več kot 84-odstotkov letno (vključno z revalorizacijo). Odmero je opravilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah na podlagi predloženega stroškovnika tako, kot je to specificirano v spisu na list. št. 93 ter na list. št. 120. Pri tem je tožeči stranki priznalo skupaj 2.490,71 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje (od tega 1.558,31 EUR za stroške odvetniških storitev, 120,00 EUR za kilometrino, 311,66 EUR iz naslova DDV ter 500,74 EUR za sodne takse), v pritožbenem postopku pa skupaj 1.030,63 EUR (od tega 441,56 EUR stroškov za odvetniške storitve, 88,31 EUR iz naslova DDV ter 500,76 EUR za stroške plačila sodnih taks). Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.
Pravilo res iudicata se ne more uporabiti v primeru, ko gre za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba je namenjena začasnemu varstvu tožbenega zahtevka, izda pa se jo glede na okoliščine, ki obstajajo ob izdaji odredbe.
Za ugoditev tožbenemu zahtevku zaradi izpodbijanja pravnih dejanj po določbi 125. člena ZPPSL je glede objektivnega pogoja izpodbijanja potrebno v sodbi ugotoviti vsebino določenega dejanja stečajnega dolžnika in posledice tega dejanja, ki nastanejo zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka.
odškodninska odgovornost - porazdelitev odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil
Tožnica je bila v nastali prometni situaciji nedvomno premalo pozorna in je napačno ocenila prometno situacijo ter zapeljala na drug prometni pas, s tem pa nedvomno kršila določilo 23. člena ZVCP, pri čemer je njena kršitev težje narave, kot tista, ki se jo očita zavarovancu tožene stranke.
ZIZ člen 167, 170, 170/2. ZZK-1 člen 5, 8, 86, 86/1, 87, 87/2. SPZ člen 10. ZTLR člen 33. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 22. EKČP člen 6.
Vprašanje dobre vere in zaupanja v podatke zemljiške knjige je v primeru, ko upnik pridobi zastavno pravico z zaznambo sklepa o izvršbi, torej ne s pravnoposlovno pridobitvijo, nerelevantno. Pomembno je le to, da je bil sklep o izvršbi v zemljiški knjigi zaznamovan, še preden je tožnik svojo lastninsko pravico vpisal v zemljiško knjigo (2. odst. 170. člena ZIZ).
Iz vročilnice, pripete k pozivu na odgovor prvotoženki, izhaja, da je njen prejem na v tožbi označenem naslovu z nečitljivim podpisom potrdil pooblaščenec, v vročilnici skrajšano poobl., vendar je napačna ugotovitev, da je bila taka vročitev v skladu z določbo 7. odst. 142. člena ZPP. Ta določba seveda velja, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, kar pa pritožnica zanika, iz spisovnih podatkov pa tudi ne izhaja, da bi prvotoženka imela pooblaščenca, niti tega ne ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi.