Zdravstvena dejavnost, pravice bolnikov, vključno s pravico do povračila škode in tudi obveznosti zdravstvenih delavcev, so urejene neposredno z zakonom in iz njega tudi izhajajo. Pravno podlago za povračilo škode, ki jo zatrjuje pritožnik, daje tako ZZDej (in ne pogodba), pogoje in oblike pravno priznanih škod pa ureja OZ v členih 131 do 189.
najem stanovanja – razveza zakonske zveze – pravica do uporabe
Določba 57. člena SZ ne more biti podlaga za sklenitev sporazuma med bivšima zakoncem nekaj let po razvezi, ampak le ob njej. V vsakem primeru pa je potrebno sodelovanje lastnika stanovanja. S tem, ko se je toženec iz stanovanja prvič izselil (že pred razvezo), se je odpovedal pravici do uporabe.
neupravičena pridobitev – zamudne obresti od plačanega komunalnega prispevka – uporaba tuje stvari v svojo korist
Na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka zaradi odpadle pravne podlage tožeči stranki vrnila plačani komunalni prispevek, in dejstva, da tožeča stranka vtožuje zamudne obresti od zneska, ki ga je po njenem prepričanju tožena stranka neupravičeno zadrževala, pomeni pravno podlago tožbenega zahtevka določba 193. člena OZ, ki pravi, da je treba v primeru vračila tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.
OZ člen 376, 1060. ZOR člen 178, 178/2, 200. ZPP člen 154, 155, 163, 165, 165/2, 350, 350/2, 353, 358, 358-5. ZVCP člen 40, 41.
deljena odgovornost – višina odškodnine – zlom gležnja – zlom desne nadlahti - nepremoženjska škoda - zmanjšanje življenjske aktivnosti – kasnejša katastrofalna škoda – omejitev teka zamudnih obresti
Je tožniku odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mogoče priznati le za obdobje 4 let, torej do trenutka, ko je v posledici druge nezgode postal nepokreten in v celoti odvisen od tuje pomoči.
samostojni podjetnik posameznik – predmet izvršbe – poslovni račun
Samostojni podjetnik za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Gre torej za izključno vezanost premoženja na osebo podjetnika ter tudi za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Samostojni podjetnik posameznik in fizična oseba imata tako enotno oziroma nerazdružljivo subjektiviteto. Glede na navedeno denarna sredstva na računu podjetnika posameznika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe.
Če iz dejstev, ki jih stranka, na kateri je trditveno breme, zatrjuje, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja, takšna tožba ni sklepčna, pa čeprav bi se izkazalo, da so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična. Tožba je nesklepčna, ker tožnica ni zatrjevala pravno pomembnih dejstev niti glede pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom, niti na podlagi zakona, s priposestvovanjem.
odstop o pogodbe – zavarovanje kredita – trenutek odstopa od pogodbe
Banka je toženca pozvala, da poravna zapadle obroke kredita, obresti in stroške; toženec je imel možnost, da zapadle obveznosti poravna in na ta način kreditno pogodbo vzdrži v veljavi, vendar pozivu ni sledil. Rok za odstop od pogodbe ni predpisan. Posebna oblika ali kakšna druga obličnost za odstopno izjavo ni predpisana. Toženec je bil z odstopom od pogodbe seznanjen najkasneje s prejemom tožbe. Notifikacijska dolžnost pogodbenika, o kateri govori 109. čl. OZ, na veljavnosti odpovedi ne more imeti vpliva, saj nastopi šele po odpovedi pogodbe.
ZIZ člen 24, 24/4, 25, 25/1, 41, 41/2. ZGD člen 665, 665/2.
izvršba na podlagi verodostojne listine – COVL - osebno odgovorni družbenik – predlog za nadaljevanje izvršbe – statusno preoblikovanje
ZGD v 2. odstavku 665. člena predvideva situacijo, ko se želijo osebno odgovorni družbeniki s statusnim preoblikovanjem osebne družbe v kapitalsko družbo izogniti odgovornosti za dolgove osebne družbe.
Upnik bo lahko uveljavljal plačilo terjatve do izbrisane družbe J. d.n.o. od osebno odgovornih družbenikov te družbe, vendar pa tega v izvršilnem postopku zoper družbo J. d.o.o. (kot pravno naslednico izbrisane družbe J. d.n.o.) od osebno odgovornih družbenikov ne more uveljavljati.
Ugotovitev, kdo je lastnik stvari, na kateri je bilo opravljeno delo, ne odgovarja hkrati že tudi na vprašanje, kdo so udeleženci obligacijskega razmerja – podjemne pogodbe.
spor majhne vrednosti – premoženjska škoda – pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje
Tožnica je pred pravdo pridobila izvedensko mnenje glede škode, nastale z odstranitvijo robnika, ki ga toženca v postopku nista priznavala. V tistem delu, kjer izvedenec podaja navedbe o dolžini robnika, takšno mnenje predstavlja listinski dokaz, ki je predmet dokazne ocene sodišča tako kot vsi ostali dokazi. Izvedenskemu mnenju pa ni mogoče slediti v delu, kjer izvedenec ocenjuje škodo v skladu s pravili stroke, saj izvedensko mnenje lahko poda le v sodnem postopku postavljen izvedenec.
ZZK-1 člen 124, 149, 149/4, 243, 245 OZ člen 92 SPZ člen 23 ZPP člen 13.
zemljiškoknjižni postopek – načelo formalnosti postopka – odločanje o vpisih – pogoji za dovolitev vpisa – utemeljenost zahtevka za vpis – zemljiškoknjižno dovolilo – ničnost zemljiškoknjižnega dovolila – ponarejen podpis na pogodbi – formalnopravni in materialnopravni razlog neveljavnosti vpisa – ugovor – pritožba – izbrisna tožba – zaznamba izbrisne tožbe
Zaradi načela formalnosti (124. čl. ZZK-1) je s pravnimi sredstvi v zemljiškoknjižnem postopku (ugovor, pritožba) mogoče uveljavljati zgolj formalnopravne razloge neveljavnosti vpisa. Varstvo zaradi materialnopravne neveljavnosti vknjižbe je predvideno v pravdnem postopku z vložitvijo izbrisne tožbe (243. čl. ZZK-1), ki omogoča tudi zaznambo v zemljiški knjigi (245. čl. ZZK-1).
Ničnost, na katero mora paziti zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti, je zgolj ničnost zemljiškoknjižnega dovolila, ki izhaja iz njegove vsebine – če obsega odložni ali razvezni pogoj (23. čl. SPZ).
Za identiteto denarnih zahtevkov so pomembne tudi dejanske navedbe strank, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je opozorilo, da bi s spremembo pravno relevantnih dejstev glede posojila prišlo do spremembe tožbe, kar je v dispoziciji tožeče stranke in do česar (zaradi tveganja utemeljenega ugovora zastaranja, kot pojasnjuje pritožnica) ni prišlo.
ničnost pogodbe – izpodbojnost pogodbe – upravičenec za odkup stanovanja
Navedbe pritožnice, da toženec ni imel pravice do odkupa stanovanja, ker ni bil ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice in je nastopal kot kupec le zato, ker je ponaredil listino, na kateri je zapisal, da je sin imetnika stanovanjske pravice, so razlogi, zaradi katerih bi bila pogodba kvečjemu izpodbojna ne pa nična.
varstvo lastninske pravice – originalna pridobitev lastninske pravice – začasna odredba – lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini
Tožeča stranka zatrjuje, da je pred uveljavitvijo ZLNDL pridobila pravico do uporabe, kar pomeni, da je na podlagi 2. člena ZLNDL pridobila na nepremičnini lastninsko pravico. Čeprav tožeča stranka zatrjuje, da je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini originarno, uveljavlja od tožene stranke izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, kar je bil verjetno odločilni razlog, da je prvo sodišče zahtevek tožnika materialnopravno zmotno obravnavalo kot obligacijski in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker naj bi zastarala terjatev tožeče stranke na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.
Mesečne pogodbene obresti v višini 4 odstotkov in mesečne zamudne obresti v višini 7 odstotkov nasprotujejo moralnim načelom iz 10. in 12. člena ZOR.
V skladu z načelom pravičnosti je treba tudi za pogodbena razmerja, nastala v času veljavnosti ZOR, upoštevati kriterij oderuških obresti, kot jih je opredelil kasneje sprejet OZ (225. čl. OZ).
tekst :
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi tako,da se glasi:
„Ugotovi se, da sta posojilna pogodba z dne 4. 5. 1995, ki je bila sklenjena med prvotoženo stranko kot posojilodajalko, drugotoženo stranko kot posojilojemalko ter tožnikoma kot zastaviteljema ter sporazum istih strank, kot izhaja iz zapisnika Okrajnega sodišča v Idriji v zadevi zavarovanja opr. št. R 75/95 z dne 4. 5. 1995 delno nična v delu, v katerem v pogodbi (čl. 2) in sporazumu (tč. I/1) dogovorjene pogodbene in zamudne obresti presegajo 37,5-odstotno realno obrestno mero.“
V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 3.521,34 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.
Obrazložitev:
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da gre pri posojilni pogodbi z dne 4. 5. 1995, ki je bila sklenjena med prvotoženo stranko kot posojilodajalko, drugotoženo stranko kot posojilojemalko ter tožnikoma kot zastaviteljema ter pri sporazumu istih strank, kot izhaja iz zapisnika Okrajnega sodišča v Idriji v zadevi zavarovanja R 75/95 z dne 4. 5. 1995, za delno ničnost v delu, v katerem v pogodbi (čl. 2) in sporazumu (tč. I/1) dogovorjene pogodbene in zamudne obresti presegajo obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v DEM na vpogled. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov ter glede na propad tožeče stranke v pravdi le-tej naložilo, da toženi stranki povrne nastale pravdne stroške, in sicer prvotoženi 1.553,13 EUR in drugotoženi 680,64 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo dovolilo nedovoljeno razpolaganje strank, saj dogovor o obrestih nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, s čimer je storilo kršitev iz 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. S svojo pasivnostjo pa je tožnikoma vzbudilo zmoten vtis, da se postopek odvija v njuno korist. Sodišče niti na poravnalnem naroku ni vodilo odprtega sojenja in z ničemer ni nakazalo, da bi bile navedbe tožnikov premalo konkretizirane oziroma dokazno nepodprte. Izpodbijana sodba zato za tožnika predstavlja presenečenje, kar predstavlja kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navajata, da je sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka arbitrarno odstopilo od doslej uveljavljene sodne prakse na tem področju (sodba VS RS II Ips 176/2004, pravno mnenje VSS z dne 23. 6. 1993). Menita, da je materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje zmotno. Sklicujeta se na določbi 103. in 105. člena ZOR ter opozarjata, da je sodišče prve stopnje odločilo tudi v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča (odločba U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994). Poudarjata, da v skladu s citiranim pravnim mnenjem tako za zamudne kot za pogodbene obresti za terjatve, kakršna je v obravnavanem primeru, velja, da obrestna mera ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v konkretni tuji valuti na vpogled in da se zato večjim obrestim od dovoljenih v skladu s 4. odstavkom 399. člena ZOR ne nudi sodnega varstva. Sodišče pa je citirano mnenje spregledalo oziroma ga ignoriralo z utemeljevanjem, da pride citirana sodna praksa v poštev zgolj v razmerjih med posamezniki, ne pa v konkretni zadevi, v kateri je prvotoženec pravna oseba. Pritožnika menita, da navedeni razlog ni utemeljen in da je treba upoštevati tudi dejstvo, da je prvi toženec finančna organizacija, ki se profesionalno ukvarja s posojanjem denarja in kot takšen močnejša stranka v obligacijskem razmerju, zato je treba šibkejšo stranko še toliko bolj varovati in zato uporabiti določbo 399. člena ZOR, ki se nanaša na urejanje razmerji med posamezniki. Materialnopravno zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana pomanjkljiva trditvena podlaga, zaradi česar ni moglo presojati, ali je posojilna pogodba in sporazum delno ničen zaradi kršitve ustavnih načel, morale ter temeljnih načel obligacijskega prava. Pri utemeljevanju takšnega stališča povzemata bistvene okoliščine obravnavanega primera, poudarjata svojo neizkušenost in lahkomiselnost pri sklepanju pogodbe ter ravnanje toženke, ki je izkoristila svoj močnejši položaj v razmerju do pritožnikov. Nasprotujeta tudi stališču sodišča prve stopnje, da sta tožnika kot poroka omejena pri uveljavljanju ničnostnih razlogov. V skladu z določbo 1. odstavka 1009. člena ZOR imata namreč na razpolago vse ugovore, ki izvirajo iz dolžniškega razmerja, razen ugovorov, ki se nanašajo na osebne okoliščine. Glede na citirano določbo ZOR in glede na dejstvo, da je uveljavljanje ničnosti v javnem interesu, imata nedvomno tudi ugovor delne ničnosti zaradi kršitve morale oziroma temeljnih načel ZOR, ki v bistvu predstavljajo konkretizacijo moralnih norm na področju obligacijskega prava. Ker je nični del posojilne pogodbe tudi sestavni del sporazuma o zavarovanju dolga, je podana delna ničnost tudi tega sporazuma. Glede na določbo 3. odstavka 3. člena ZPP je zatorej nedopustno, da stranke na procesnem področju dosežejo učinke, ki jih po materialnem pravu zaradi prepovedanosti oziroma nemoralnosti ne morejo doseči. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Pritožnika pri tem opozarjata na neutemeljenost zavrnitve dokaza z zaslišanjem pravdnih strank, ki bi lahko sodišču povedale o okoliščinah glede sklenitve posojilne pogodbe in sporazuma. Poleg tega je sodišče sicer izvedene dokaze napačno presodilo, saj sploh ni ocenjevalo pomena zapisane ugotovitve sodnika v 3. odstavku I. točke sporazuma, da je namreč obrestni dogovor v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZPP. Priglašata stroške s pritožbo.
Pritožba je delno utemeljena.
V predmetni zadevi sta prva in druga tožena stranka 4. 5. 1995 sklenili posojilno pogodbo za znesek 55.000,00 DEM z obveznostjo vrnitve ustrezne tolarske protivrednosti v 24-mesecih ter dogovorjeno 4-odstotno mesečno obrestno mero pogodbenih obresti in 7-odstotno mesečno obrestno mero zamudnih obresti. K takšni pogodbi sta kot poroka pristopila prvi tožnik in druga tožnica, ki sta v zavarovanje upnikove terjatve po pogodbi sklenila tudi sporazum pred sodiščem v smislu 22.a poglavja tedanjega Zakona o izvršilnem postopku, tj. ustanovila hipoteko na njunih nepremičninah, tako kot to izhaja iz zapisnika Okrajnega sodišča v Idriji v zadevi zavarovanja R 75/95 z dne 4. 5. 1995, v katerega je povzet tudi sporni obrestni dogovor. V predmetni pravdi tožnika zahtevata ugotovitev, da sta tako posojilna pogodba kot tudi sporazum nična v tistem delu, v katerem dogovorjene pogodbene in zamudne obresti presegajo obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v DEM na vpogled.
V konkretni zadevi je pravno odločilno, da sta bili stranki posojilne pogodbe pravna in fizična oseba ter da je bila denarna terjatev zavarovana z valutno klavzulo. Ker torej ni šlo za sklenitev pravnega posla med posamezniki, v konkretnem primeru za presojo dovoljene višine pogodbene obrestne mere ni mogoče uporabiti 1. odstavka 399. člena ZOR (ki se v konkretni zadevi sicer uporablja glede na čas nastanka obveznosti v skladu s členom 1060 OZ), kakor to v pritožbi navajata tožnika in kakor je bilo to v skladu s pravnim mnenjem VS RS, objavljenem v Poročilu VS RS 1/93, po analogiji mogoče uporabiti tudi za ugotavljanje obrestne mere pogodbenih in zamudnih obresti (kadar obrestna mera le-teh v pogodbi ni bila dogovorjena) od denarnih terjatev, izraženih v tuji valuti. V konkretni zadevi je zato treba glede dogovorjenih pogodbenih obresti uporabljati 2. odstavek 399. člena ZOR, ki ureja višino obrestne mere pogodbenih obresti med drugimi osebami in ki sicer napotuje na uporabo določb posebnega zakona, ki pa nikdar ni bil sprejet, zaradi česar se zastavlja vprašanje, ali za obravnavano pogodbeno razmerje velja četrti odstavek navedenega člena.
Podobno kot za pogodbene obresti med drugimi osebami, ZOR najvišje dovoljene obrestne mere ne predpisuje niti za zamudne obresti, pri čemer tega ne določa niti v času nastanka spornega razmerja veljavni Zakon o obrestni meri zamudnih obresti, ki za razliko od svojega naslednika, tj. Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri ni uzakonjal, da bi bila višja obrestna mera od predpisane obrestne mere zamudnih obresti za denarne obveznosti nedovoljena oziroma oderuška. Če sta se stranki torej o višini pogodbenih in zamudnih obresti vnaprej dogovorili, gre za njuno svobodno pogodbeno voljo.
Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da takšna pogodbena svoboda vseeno ni neomejena, temveč je njen domet začrtan z določbami ZOR, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oziroma njihovih posameznih določb. Te pa je glede na zgoraj obrazloženo odsotnost zakonske ureditve višine obresti za denarne obveznosti med drugimi osebami (ne posamezniki), katerih vrednost je zavarovana z valutno klavzulo, v konkretnem primeru treba upoštevati tako pri presoji dovoljenosti dogovorjene višine zamudnih kot tudi pogodbenih obresti. To ne pomeni zgolj uporabe določb o oderuški pogodbi, temveč tudi splošnih določb o ničnosti pogodb, ki nasprotujejo morali (103. člen ZOR), zaradi česar se pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, saj je v tem pogledu po njegovi oceni preozko pristopilo k presoji utemeljenosti vtoževanega zahtevka.
Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnjuje, da tožeča stranka ni ponudila trditvene podlage za presojo zahtevka po členu 103 ZOR. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim opozarja, da je tožeča stranka s tem, ko je podala trditve za oderuškost dogovorjenih obresti, zatrjevala tudi nasprotovanje morali, saj ne more biti dvoma, da oderuške obresti nasprotujejo moralnim načelom, pri čemer je treba opozoriti zlasti, da na ničnostne razloge sodišče pazi po uradni dolžnosti, pri čemer na pravno opredelitev strank v postopku ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP). Člen 103 ZOR je sicer splošna določba, kar pa ne pomeni, da terja konkretizacijo v posebnih določbah, zato da bi bila lahko neposredno uporabljiva. Dejstvo, da je zakonodajalec v posebnih določbah posebej uredil nekatere posebne primere, ki jih je ravno tako mogoče subsumirati pod določbo člena 103 ZOR, namreč ne pomeni – kot to očitno zmotno šteje sodišče prve stopnje – da je zakonodajalec na takšen način opredelil numerus clausus nemoralnih dogovorov. Sodišče prve stopnje s takšno interpretacijo zakona in smiselnim ugotavljanjem t.i. neprave pravne praznine zmotno enači njegova načela in splošne določbe, ki urejajo vse primere, katerih konkretno dejansko stanje ne ustreza nobenemu izmed posebnih določb in to ravno z namenom, da na takšen način normativno zaobsežejo raznovrstne življenjske primere. Pri sodni presoji, kateri so tisti dogovori, ki še ustrezajo družbenemu konsenzu o temeljnih vrednotah, in kateri ne, pa so seveda pomembno vodilo ravno načela, ki predstavljajo uzakonjenje takšnega družbenega konsenza na posameznem regulativnem področju in posledično sodniku med drugim pomagajo pri interpretaciji posameznih konkretnejših pravnih norm.
Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I 202/93-17 z dne 6. 10. 1994, ko je odločalo o skladnosti prvega in drugega odstavka 399. člena ZOR z ustavo, v zvezi s pogodbenimi obrestmi izrazilo tudi stališče, da dogovor o obrestih, ki v okoliščinah razmeroma stabilne valute v kratkem času dosežejo znesek posojene glavnice, ne glede na to, da niso izkazani elementi oderuštva, očitno krši kar nekaj splošnih načel ZOR, pri čemer je bilo mišljeno načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij z omejitvami glede na ustavo, prisilne predpise in moralna načela (10. člen ZOR) ter načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Mesečne pogodbene obresti v višini 4 odstotkov ter mesečne zamudne obresti v višini 7 odstotkov po oceni sodišča druge stopnje očitno nasprotujejo moralnim načelom, zlasti prej navedenim načelom obligacijskega prava iz 10. in 12. člena ZOR, zato jim ne more nuditi sodnega varstva v tistem delu, kolikor je korist upnika nesorazmerna.
Sorazmernost je sodišče druge stopnje presojalo ob upoštevanju načel obligacijskega prava v primerjavi z zamudnimi obrestmi, kakor jih je predpisoval v času nastanka sporne denarne obveznosti veljaven Zakon o spremembi zakona o obrestni meri zamudnih obresti. Le-ta je namreč veljal za vse denarne obveznosti iz obligacijskih razmerij in je določal realno letno zamudno obrestno mero v višini 25 odstotkov. Ker višine pogodbenih in zamudnih obresti pri denarni obveznosti (zavarovani z valutno klavzulo) – tako kot že predhodno pojasnjeno – v času nastanka spornega razmerja ni določal noben predpis, je treba v primeru, ko sta se stranki za obrestno mero dogovorili, spoštovati načelo svobodnega urejanja pogodbenih razmerij, torej dejstvo, da so stranke imele pravico dogovoriti obrestno mero zamudnih obresti, ki je bila višja od predpisane. Ker takšna pravica oziroma načelo ni neomejeno, temveč skupaj z drugimi načeli obligacijskega prava tvori odprt sistem pravnih pravil, v katerem je omejeno med drugim tudi z načelom vestnosti in poštenja, s slednjim kolidira v trenutku, ko je ob upoštevanju dejstva, da sta bili stranki konkretnega spornega razmerja na eni strani posameznik, na drugi pa profesionalna finančna organizacija, očitno, da višina dogovorjene obrestne mere ni več sorazmerna s kaznovalno funkcijo in funkcijo plačila za uporabo tujega denarja, ki jo „realna“ obrestna mera zasleduje.
Pritožbeno sodišče se je zato smiselno naslonilo na ratio zakonodajalca, ko je s sprejetjem OZ uzakonil domnevo, da se za oderuške štejejo vse tiste obresti, ki za več kot 50-odstotkov presegajo predpisano obrestno mero zamudnih obresti (primerjaj 225. člen OZ). Takšen kriterij je sodišče druge stopnje v skladu z načelom pravičnosti uporabilo tako za zamudne kot tudi za pogodbene obresti in sodno varstvo v konkretnem primeru odreklo tistim zakonskim in pogodbenim obrestim, ki presegajo 37,5 odstotno letno realno obrestno mero. V tem delu je ugotovilo ničnost tako posojilne pogodbe kot tudi sporazuma o zavarovanju terjatve, saj je bil vanj zajet tudi sporni pogodbeni dogovor. Izpodbijano sodbo je posledično spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem obsegu ugodilo, v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.
Ker je sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pri tem se je oprlo na določbo 3. odstavka 154. člena ZPP in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči vse njene pravdne in pritožbene stroške. Tožeča stranka je namreč v postopku na prvi stopnji, kakor tudi v pritožbenem postopku propadla zgolj v neznatnem delu, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški. Zahtevala je ugotovitev ničnosti obrestnega dogovora v tistem delu, v kolikor dogovorjene obresti presegajo obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled, ta pa je bila v času nastanka sporne obveznosti enaka zakoniti zamudni obrestni meri (brez revalorizacijske stopnje) oziroma pogodbeni, če je bila le-ta višja, v vsakem primeru pa največ 30 odstotna (primerjaj podatke v prilogi B2 v spisu). Sodišče njenemu zahtevku ni ugodilo zgolj za 7,5 odstotkov, pri čemer bi sicer njena obveznost iz naslova pogodbenih obresti presegala 48-odstotkov letno, glede zamudnih pa več kot 84-odstotkov letno (vključno z revalorizacijo). Odmero je opravilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah na podlagi predloženega stroškovnika tako, kot je to specificirano v spisu na list. št. 93 ter na list. št. 120. Pri tem je tožeči stranki priznalo skupaj 2.490,71 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje (od tega 1.558,31 EUR za stroške odvetniških storitev, 120,00 EUR za kilometrino, 311,66 EUR iz naslova DDV ter 500,74 EUR za sodne takse), v pritožbenem postopku pa skupaj 1.030,63 EUR (od tega 441,56 EUR stroškov za odvetniške storitve, 88,31 EUR iz naslova DDV ter 500,76 EUR za stroške plačila sodnih taks). Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.
tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine
V skladu z 2. odstavkom 299. člena OZ pride namreč dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, takrat, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ne glede na predpravdne odškodninske zahtevke je torej tožena stranka v zamudo prišla najkasneje z vložitvijo tožbe.
umik tožbe – privolitev v umik – preklic umika tožbe
Umik tožbe pomeni preklic tožnikove zahteve za pravno varstvo v konkretni pravdi. Ker pa lahko tožnik tožbo z istim zahtevkom proti istemu tožencu znova vloži, tožencu, ki se je že spustil v obravnavanje glavne stvari, ni mogoče odreči interesa, da se pravda meritorno konča.
Tožnica je umaknila tožbo, preden je toženec vsebinsko odgovoril nanjo in se s tem spustil v obravnavanje glavne stvari. Toženčevo soglasje za umik tožbe ni bilo potrebno.
ZPP člen 32, 91, 91/1, 91/1-1, 481, 481/1, 481/2, 484. ZIZ člen 168, 168/5.
stvarna pristojnost – sosporniki – ista dejanska in pravna podlaga – zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine – obligacijski zahtevek – spor o stvarni pravici na nepremičnini – pravila postopka v gospodarskih sporih
V sporu na aktivni strani nastopa gospodarska družba, na pasivni strani pa fizična oseba in samoupravna lokalna skupnost. Obveznost toženih strank se opira na isto dejansko in pravno podlago, saj tožeča stranka od prvotoženke, za katero zatrjuje, da je dejanska lastnica stanovanja in drugotožene stranke, ki je zemljiškoknjižna lastnica spornega stanovanja, za katerega sta toženi stranki sklenili prodajno pogodbo zahteva izstavitev listine, zato sta sospornici v smislu določbe 1. točke 1. odstavka 91. člena ZPP.
V tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 481. člena ZPP, saj glede na spremenjeno tožbo, s katero tožeča stranka od toženih strank zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na ime prvotožene stranke kot dolžnice, ne gre za spor o stvarni pravici na stanovanju, pač pa za obligacijski zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva po pooblastilu iz 5. odstavka 168. člena ZIZ vpis lastninske pravice na ime prvotoženke kot njene dolžnice.