ugotovitev lastninske pravice – originarna pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – dobroverni lastniški posestnik – raziskovalna dolžnost
Toženka ob sklepanju darilne pogodbe s svojo pravno prednico leta 2005 ni bila dobroverna, saj iz navedenih okoliščin izhaja, da je vedela, da se je solastniški delež njene prednice zmanjšal, tako da ni več znašal polovico. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravično očitalo toženki, da ni izpolnila svoje preiskovalne dolžnosti ob pridobitvi nepremičnine. Ker je bila nepremičnina v izključni posesti tožnika, ki ni bil prenosnik, je raziskovalna dolžnost zahtevala, da bi se toženka pozanimala, kakšna je njegova pravica na tej nepremičnini. Toženka po sklenitvi darilne pogodbe leta 2005 v hišo, ki stoji na sporni nepremičnini, ni vstopila, niti ni zanjo pridobila ključa, torej je nikoli ni prevzela v posest.
Pritožnik odmero nagrade izvedenca napada le pavšalno z navedbami, da izvedenec svojega dela ni opravil v skladu s pravili stroke. Glede na tako podane nekonkretizirane pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče opravilo preizkus sklepa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izvedencu utemeljeno priznalo nagrado na podlagi 1. odstavka 249. člena ZPP, ki določa, da ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov, stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi do nagrade za to delo. Tudi nagrado in stroške za izvedensko delo je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo izvedencu v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.
vpis v zemljiško knjigo – pogoji za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo – listina – načelo pravnega prednika
Zemljiškoknjižnemu predlogu mora biti priložena listina oz. listine, ki so podlaga za zahtevani vpis in druge listine, če tako določa zakon. Predlagatelj je predložil listino, ki ne učinkuje proti vpisani imetnici pravice in ne v korist lastnikov etažnih enot, v korist katerih je vpis predlagan.
ZDR člen 81, 81/2, 82, 82/1, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog
Poslovna odločitev tožene stranke o ukinitvi dejavnosti v PE, v kateri je bila zaposlena tožnica, je posledica njenih nerealnih pričakovanj, tako da ne more prestavljati resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
preživnina za mladoletne otroke – odmera preživnine – zmožnosti zavezanca za plačilo preživnine
V okviru zmožnosti zavezanca ni mogoče brez pridržka upoštevati le njegovih stalno zagotovljenih rednih dohodkov, temveč je potrebno upoštevati tudi tiste zmožnosti, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti.
prekluzija - novi dokazi v pritožbi - pritožbene novote - ugotovitev služnosti – priposestvovanje služnosti – najemna pogodba
V zvezi z novimi dokazi, ki jih je tožena stranka priložila pritožbi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za dopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP). Toženec ni izkazal, da teh dokazov brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Trditev, da za obstoj dokumentacije ni vedel, ker se je nahajala pri Z. B, ni zadosten razlog, saj je dolžnost strank, da si pravočasno priskrbijo potrebne dokaze oziroma se ustrezno pozanimajo, ali ti obstajajo. Gre za listine, ki se nanašajo na pravne prednike toženca, zato bi ob ustrezni skrbnosti zanje z veliko verjetnostjo lahko izvedel pravočasno. Toženec ni navedel, da bi se za obstoj takšne dokumentacije pri svojih pravnih prednikih, na dobro vero katerih se med drugim tudi sklicuje, sploh (pravočasno) pozanimal.
Stranke ni mogoče kaznovati zgolj zaradi vsebine dopisa svojemu pooblaščencu, če se ta, sicer nesprejemljiva vsebina, kasneje ni odrazila tudi na zunaj, to je v razmerju do sodišča in nasprotne stranke.
nepremoženjska škoda – duševne bolečine zaradi smrti bližnjega
Odmera pravične denarne odškodnine za duševne bolečine odraslih otrok, ki so ustvarili svoje družinske skupnosti, zaradi smrti 82-letne matere, za tožnico, ki je živela s svojo družino skupaj z materjo, in za ostale tožnike, ki pa so živeli v drugih krajih bivanja in imeli z njo le občasne stike.
zavrženje tožbe – obveznost plačila predujma za stroške postavitve začasnega zastopnika – zavrženje pritožbe zoper sklep o založitvi predujma – določitev višine predujma za začasnega zastopnika – sklep procesnega vodstva
Zoper sklep o založitvi predujma za stroške postavitve začasnega zastopnika ni pritožbe, saj gre za sklep procesnega vodstva med pripravami za glavno obravnavo. Višino predujma sodišče določi po prosti presoji, pri čemer upošteva vrsto spora, predvideno trajanje postopka in veljavno Odvetniško tarifo.
ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VSL0055950
URS člen 26. OZ člen 179.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - sojenje v nerazumnem roku – pravica do učinkovitega pravnega sredstva – pravica do enakosti pred zakonom – pravna narava pravic - pravna podlaga – neposredna uporabljivost EKČP
Kadar je bil postopek, za katerega se zahteva odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku, končan še pred uveljavitvijo ZVPSBNO (1.1.2007), je treba zahtevek presojati po 26. čl. URS v zvezi s splošnimi pravili odškodninskega prava.
Pravica do sojenja v razumnem roku, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, zato zahtevek ne more temeljiti neposredno na 179. členu OZ. Tovrstne nepremoženjske škode ni mogoče umestiti v nobeno od oblik, ki so taksativno našteti v 179. do 182. čl. OZ.
tekst :
Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, in v drugem odstavku izreka tako, da se sedaj glasi:
„Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 390,93 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila, pod izvršbo.“
Pritožba tožeče stranke se zavrne.
Tožeča stranka sama nosi stroške s pritožbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1 2007 do plačila ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.
Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.
Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.500,00 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2007 dalje, ter celotne na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je glede na samo trajanje spornega postopka tožniku prisodilo le 500,00 EUR. Pri odločanju o višini odškodnine bi moralo namreč upoštevati judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katere je razvidno, da je za sicer dalj trajajoče postopke, kot je bil sporni, prisojena nesorazmerno višja odškodnina. Ob upoštevanju dolžine postopka bi moralo zato sodišče v konkretnem primeru tožniku prisoditi znesek od 3.000,00 EUR do 4.000,00 EUR, to pa pomeni ugoditi zahtevku tožeče stranke v celoti. Tožnik se sklicuje tudi na primer iz slovenske sodne prakse, in sicer na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 6. 2007, I P 2295/06, iz katere izhaja, da je sodišče za skoraj 9 let trajajoč sodni postopek tožnici prisodilo 3.500,00 EUR. Upoštevaje trajanje sodnega postopka v konkretnem primeru, bi moralo zato sodišče toniku prisoditi vsaj 1.800,00 EUR. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških, saj meni, da je takšna odločitev materialnopravno zmotna. Sodišče bi moralo pri presoji upoštevati, da je tožeča stranka uspela 58,5-odstotno in posledično strankama stroške prisoditi skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP – torej tožeči stranki v zgoraj ugotovljenem odstotku (z izjemo stroškov izvedenine, ki bi jih moralo prisoditi tožniku v celoti, ne glede na pravdni uspeh). V podkrepitev svojega stališča se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 61/2002 z dne 21. 11. 2002. Priglaša stroške s pritožbo.
Tožena stranka se sklicuje na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov nasprotne stranke. Opozarja, da tožnik ni izkazal predpostavka odškodninske odgovornosti in jih tudi ni zatrjeval. Meni, da sodišču prve stopnje v zadevi V P 3874/2001 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Postopek je vodilo kontinuirano v skladu s sodnim redom. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi ji zaradi trajanja postopka nastala pravno priznana škoda, niti ni tega zatrjevala. Meni tudi, da je bila tožba tožnika v citirani zadevi očitno neutemeljena, treba pa je tudi upoštevati dejstvo, da tožnik ni vložil nadzorstvene pritožbe, s čimer bi lahko pospešil postopek. Stroškov s pritožbo ne priglaša.
Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.
Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.
Tožeča stranka je v predmetni pravdni vtoževala odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve njenih človekovih pravic, in sicer pravice do sojenja v razumnem roku ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva. V postopku na prvi stopnji je navedla, da je bila tožnik v pravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani V P 3874/2001, ki se je začel z vložitvijo tožbe 5. 12. 2001, pravnomočno pa končal šele 29. 3. 2006, ko je v zadevi odločilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Cp 4499/2005 z dne 29. 3. 2006. Do zaključka postopka so tako potekla štiri leta in štirje meseci, kar je nerazumno dolga doba in v kateri je tožnik pod pritiskom sodnega procesa prestajal duševne bolečine. Ves čas je bil namreč v negotovosti, kako se bo ta pravdni postopek končal.
V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri presoji utemeljenosti predmetnega odškodninskega zahtevka še ni mogoče uporabiti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ker je bil postopek, zaradi katerega se odškodnina vtožuje, končan še pred začetkom njegove uporabe (tj. 1. 1. 2007), tožnik pa tudi ni trdil, da bi zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku vložil pritožbo na ESČP. Posledično je sodišče prve stopnje tudi pravilno ravnalo, ko se je oprlo na splošne določbe domačega odškodninskega prava.
Evropska konvencija o človekovih pravicah namreč ni neposredno uporabljiva in je ravno zato terjala ustrezno implementacijo v nacionalnem pravu. Odškodnino za škodo, ki nastane zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, za katere se ZVPSBNO ne uporablja, je posledično mogoče uveljavljati le na podlagi 26. člena Ustave RS v zvezi s splošnimi pravili odškodninskega prava iz OZ in ZOR. To pa pomeni, da morajo biti za odškodninsko odgovornost toženke poleg predpostavk iz 26. člena Ustave izpolnjene tudi vse predpostavke odškodninskega delikta, kar je med drugim tudi nastanek pravno priznane škode. Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da takšne pravno priznane škode tožnik v postopku sploh ni zatrjeval.
Zakonodajalec je namreč opredelil numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katero lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju. Le-te je omejil na primere, ki so taksativno našteti v 179. do 182. členu OZ. Nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, pa ni mogoče uvrstiti v nobeno izmed navedenih oblik. Ker pravica do sojenja v nerazumnem roku, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, tožnik svojega zahtevka tudi ne more utemeljiti neposredno na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Gre namreč za pravice, katerih pravovarstveni objekt ni človekova osebnost in osebne dobrine.
Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ko je tožniku prisodilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi kršenja te pravice (3. točka 2. odstavka 338. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 385. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo (353. člen ZPP).
Ker preostale pritožbene navedbe tožeče stranke za navedeno odločitev niso odločilne, se sodišče druge stopnje do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).
Izrek o pravdnih in pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odmero stroškov tožene stranke opravilo v skladu z Zakonom o državnem pravobranilstvu na podlagi predloženega stroškovnika tako, kot je to specificirano na list. št. 45 sodnega spisa. Pri tem je toženi stranki priznalo skupaj 390,93 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Ker tožena stranka stroškov s pritožbo ni priglasila, sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (1. odstavek 163. člena ZPP).
Določbe ZKZ o sklepanju pogodb za prodajo kmetijskih zemljišč je mogoče razlagati edino tako, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe, torej takrat, ko ponudnik prejme izjavo kupca z najboljšim vrstnim redom o sprejemu ponudbe.
Posojilna pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, in zanjo zakon posebne pisne oblike ne zahteva, zato se pri preverjanju sklepčnosti tožbe in predložene listine sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s tem, ali je imel podpisnik potrdila posebno pooblastilo toženca ali ne, niti ali je pogodbo dejansko podpisala tožnica.
V primeru ureditve meje v pravdi mora tisti, ki se na močnejšo pravico sklicuje, zatrjevati in dokazati lastninsko pravico na delu zemljišča, ki je po sklepu, izdanem v postopku sodne določitve meje, pripadel sosednjemu zemljišču.
bivši vojaški zavarovanci - starostna pokojnina - predčasna pokojnina
Tožnik ni upravičenec, ki bi izpolnil pogoje po 4. odst. 2. čl. ZPIZVZ, ker je 18. 10. 1991 izpolnjeval tako starostni pogoj kot pogoj pokojninske dobe za pridobitev pravice do predčasne pokojnine (torej mu na dan 18. 10. 1991 ni manjkalo največ 5 let starosti oz. pokojninske dobe za pridobitev pokojnine po vojaških predpisih). Ker je bil na omenjeni dan (18. 10. 1991) že uživalec pravice, ni pomembno, ali in koliko časa je tožnik priznano predčasno pokojnino nato dejansko užival, njegova zahteva za priznanje in izplačilo pokojnine za nazaj od 1. 1. 1992 (ko pokojnine ni prejemal, razen za čas, ko je bil vključen v obvezno zavarovanje) pa je bila utemeljeno zavrnjena.
Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni določeno kaj drugega. Kasnejša izstavitev računa s strani toženca na pričetek teka zastaralnega roka ne more vplivati. S tem bi bil izničen namen instituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja in v nasprotju s prepovedjo podaljševanja zastaralnega roka.
V pravni teoriji, ki ji sodna praksa sledi, je zavzeto stališče, da v primeru, če dolžnik pri pripoznavi določi višino dolga, velja pripoznava le do te višine. Tožnik je res pripoznal tožbeni zahtevek v znesku 300.000,00 SIT (sedaj 1.251,87 EUR), ker pa je ta znesek od tožnika že prejel in tožnik v tem delu povračila posojila ne zahteva, pripoznava zastarane obveznosti na (ne)utemeljenost nasprotnega tožbenega zahtevka ne vpliva.
ZPP člen 108, 108/2. ZST-1 člen 12, 12/2, 12/4, 13, 13/3.
izjava o premoženjskem stanju – poziv na dopolnitev predloga za oprostitev plačila taks – nepopolna vloga odvetnika
V skladu z 2. odstavkom 12. člena ZST-1 mora stranka predlogu za oprostitev plačila sodnih taks priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov. Če nepopolno vlogo vloži odvetnik, jo sodišče zavrže in stranke ne poziva, da jo dopolni.
ZPIZ-1 člen 446. ZPIZ člen 23, 95, 96, 96/2, 123, 187.
invalid III. kategorije - pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo - nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - brezposelna oseba - pokojninska doba - pogoji za priznanje pravice
Ker je pri tožniku invalidnost nastala pred uveljavitvijo ZPIZ-1, je treba njegov zahtevek za priznanje pravic na podlagi invalidnosti presojati po ZPIZ. Po tem zakonu je kot invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, saj je dopolnil 27 let in 12 dni pokojninske dobe, kot brezposelna oseba pa se je tudi prijavil na zavodu za zaposlovanje.
napotitev dediča na pravdo – manj verjetna pravica – določitev verjetnejše pravice
ZD ne vsebuje meril za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Zapuščinsko sodišče mora v vsakem konkretnem primeru presoditi, katera stranka je svoje trditve izkazala za verjetnejše in pravica katere stranke je verjetnejša. Tej stranki v bodoči pravdi dodeli vlogo toženca. Verjetnejša je na primer tistega, ki se opira na zakonsko domnevo, nadalje pravica tistega, ki se opira na zemljiškoknjižno stanje. Kadar pa si konkurirata vknjižba in domneva, je verjetnejša pravica, ki se opira na vknjižbo.