razžalitev – izključitev protipravnosti – objektivna žaljivost – volja podcenjevanja, omalovaževanja, nespoštovanja človekovega dostojanstva - zakonska in uradna dolžnost priče oziroma uradne osebe
Ker priča z izpovedbo na sodišču ne izpolnjuje uradne dolžnosti, temveč zakonsko dolžnost, njena izpovedba sama zase ni razlog za izključitev protipravnosti po tretjem odstavku 169. člena KZ.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 40d, 40d/2, 43, 43/4, 47.
izvedenec – stroški izvedenca – zelo zahtevno delo – dopolnitev izvedenskega dela – nagrada za nadomestilo plače – izvedenec kot lastnik podjetja
Za izdelavo mnenja je bila potrebna preučitev razmer in obstoječih poti in stanje le-teh ter možnosti dostopa do parcele predlagateljice preko večjega števila parcel, kakor tudi izračunavanje višine nadomestila, ki bi ga morala v primeru določitve nujne poti plačevati predlagateljica nasprotnim udeležencem, kar ustreza kriterijem za opravljeno zelo zahtevno delo.
Izvedenec je zaposlen v podjetju in sam navaja, da je edini lastnik. Pri tem pa napačno sklepa, da je iz navedenih razlogov samozaposlen. Zato sam izvedenec ni upravičen zahtevati nagrade iz naslova nagrade za nadomestilo plače, saj bi mu nagrado moralo izplačati podjetje, to pa nato zahtevati povračilo od sodišča.
Tožnici sta v pogodbenem odnosu s toženo stranko, ker sta z njo sklepali pogodbo o organiziranju potovanja; tožena stranka je kot organizator nastopala pri oglaševanju in sklepanju pogodbe, zato je glede pasivne legitimacije pravno nepomembno, da je izvedbo praktično vseh storitev zaupala drugi pravni osebi, za ravnanje katere je objektivno odgovorna.
dokazi – izvedba dokazov – zavrnitev dokaznih predlogov – obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga – možnost obravnavanja pred sodiščem – spor majhne vrednosti – omejeno število pripravljalnih vlog
S tem, ko je sodišče brez obrazložitve zavrnilo dokaze, ki so relevantni in primerno sredstvo za dokazovanje postavljenih trditev, je stranki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem.
Ker je število vlog v sporu majhne vrednosti omejeno, navedb in dokaznih predlogov iz vlog z dne 13.11.2008 (tožeča stranka) in 1.12.2008 (tožena stranka) ni mogoče upoštevati in to kljub temu, da je bila tožeča stranka k vložitvi zadnje vloge (pomotoma) pozvana. Ob vročitvi odgovora na tožbo je bila tožeča stranka pravilno opozorjena, da lahko vloži le eno vlogo. Njen riziko je, če v vlogi z dne 13.10.2008 ni podala vseh navedb in predlogov; zaradi kasnejšega nepravilnega pouka njene procesne pravice niso bile kršene.
ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VSL0055950
URS člen 26. OZ člen 179.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - sojenje v nerazumnem roku – pravica do učinkovitega pravnega sredstva – pravica do enakosti pred zakonom – pravna narava pravic - pravna podlaga – neposredna uporabljivost EKČP
Kadar je bil postopek, za katerega se zahteva odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku, končan še pred uveljavitvijo ZVPSBNO (1.1.2007), je treba zahtevek presojati po 26. čl. URS v zvezi s splošnimi pravili odškodninskega prava.
Pravica do sojenja v razumnem roku, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, zato zahtevek ne more temeljiti neposredno na 179. členu OZ. Tovrstne nepremoženjske škode ni mogoče umestiti v nobeno od oblik, ki so taksativno našteti v 179. do 182. čl. OZ.
tekst :
Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, in v drugem odstavku izreka tako, da se sedaj glasi:
„Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 390,93 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila, pod izvršbo.“
Pritožba tožeče stranke se zavrne.
Tožeča stranka sama nosi stroške s pritožbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1 2007 do plačila ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.
Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.
Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.500,00 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2007 dalje, ter celotne na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je glede na samo trajanje spornega postopka tožniku prisodilo le 500,00 EUR. Pri odločanju o višini odškodnine bi moralo namreč upoštevati judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katere je razvidno, da je za sicer dalj trajajoče postopke, kot je bil sporni, prisojena nesorazmerno višja odškodnina. Ob upoštevanju dolžine postopka bi moralo zato sodišče v konkretnem primeru tožniku prisoditi znesek od 3.000,00 EUR do 4.000,00 EUR, to pa pomeni ugoditi zahtevku tožeče stranke v celoti. Tožnik se sklicuje tudi na primer iz slovenske sodne prakse, in sicer na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 6. 2007, I P 2295/06, iz katere izhaja, da je sodišče za skoraj 9 let trajajoč sodni postopek tožnici prisodilo 3.500,00 EUR. Upoštevaje trajanje sodnega postopka v konkretnem primeru, bi moralo zato sodišče toniku prisoditi vsaj 1.800,00 EUR. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških, saj meni, da je takšna odločitev materialnopravno zmotna. Sodišče bi moralo pri presoji upoštevati, da je tožeča stranka uspela 58,5-odstotno in posledično strankama stroške prisoditi skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP – torej tožeči stranki v zgoraj ugotovljenem odstotku (z izjemo stroškov izvedenine, ki bi jih moralo prisoditi tožniku v celoti, ne glede na pravdni uspeh). V podkrepitev svojega stališča se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 61/2002 z dne 21. 11. 2002. Priglaša stroške s pritožbo.
Tožena stranka se sklicuje na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov nasprotne stranke. Opozarja, da tožnik ni izkazal predpostavka odškodninske odgovornosti in jih tudi ni zatrjeval. Meni, da sodišču prve stopnje v zadevi V P 3874/2001 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Postopek je vodilo kontinuirano v skladu s sodnim redom. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi ji zaradi trajanja postopka nastala pravno priznana škoda, niti ni tega zatrjevala. Meni tudi, da je bila tožba tožnika v citirani zadevi očitno neutemeljena, treba pa je tudi upoštevati dejstvo, da tožnik ni vložil nadzorstvene pritožbe, s čimer bi lahko pospešil postopek. Stroškov s pritožbo ne priglaša.
Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.
Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.
Tožeča stranka je v predmetni pravdni vtoževala odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve njenih človekovih pravic, in sicer pravice do sojenja v razumnem roku ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva. V postopku na prvi stopnji je navedla, da je bila tožnik v pravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani V P 3874/2001, ki se je začel z vložitvijo tožbe 5. 12. 2001, pravnomočno pa končal šele 29. 3. 2006, ko je v zadevi odločilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Cp 4499/2005 z dne 29. 3. 2006. Do zaključka postopka so tako potekla štiri leta in štirje meseci, kar je nerazumno dolga doba in v kateri je tožnik pod pritiskom sodnega procesa prestajal duševne bolečine. Ves čas je bil namreč v negotovosti, kako se bo ta pravdni postopek končal.
V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri presoji utemeljenosti predmetnega odškodninskega zahtevka še ni mogoče uporabiti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ker je bil postopek, zaradi katerega se odškodnina vtožuje, končan še pred začetkom njegove uporabe (tj. 1. 1. 2007), tožnik pa tudi ni trdil, da bi zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku vložil pritožbo na ESČP. Posledično je sodišče prve stopnje tudi pravilno ravnalo, ko se je oprlo na splošne določbe domačega odškodninskega prava.
Evropska konvencija o človekovih pravicah namreč ni neposredno uporabljiva in je ravno zato terjala ustrezno implementacijo v nacionalnem pravu. Odškodnino za škodo, ki nastane zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, za katere se ZVPSBNO ne uporablja, je posledično mogoče uveljavljati le na podlagi 26. člena Ustave RS v zvezi s splošnimi pravili odškodninskega prava iz OZ in ZOR. To pa pomeni, da morajo biti za odškodninsko odgovornost toženke poleg predpostavk iz 26. člena Ustave izpolnjene tudi vse predpostavke odškodninskega delikta, kar je med drugim tudi nastanek pravno priznane škode. Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da takšne pravno priznane škode tožnik v postopku sploh ni zatrjeval.
Zakonodajalec je namreč opredelil numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katero lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju. Le-te je omejil na primere, ki so taksativno našteti v 179. do 182. členu OZ. Nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, pa ni mogoče uvrstiti v nobeno izmed navedenih oblik. Ker pravica do sojenja v nerazumnem roku, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, tožnik svojega zahtevka tudi ne more utemeljiti neposredno na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Gre namreč za pravice, katerih pravovarstveni objekt ni človekova osebnost in osebne dobrine.
Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ko je tožniku prisodilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi kršenja te pravice (3. točka 2. odstavka 338. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 385. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo (353. člen ZPP).
Ker preostale pritožbene navedbe tožeče stranke za navedeno odločitev niso odločilne, se sodišče druge stopnje do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).
Izrek o pravdnih in pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odmero stroškov tožene stranke opravilo v skladu z Zakonom o državnem pravobranilstvu na podlagi predloženega stroškovnika tako, kot je to specificirano na list. št. 45 sodnega spisa. Pri tem je toženi stranki priznalo skupaj 390,93 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Ker tožena stranka stroškov s pritožbo ni priglasila, sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (1. odstavek 163. člena ZPP).
Toženka mora pribaviti vse dokaze, s katerimi dokazuje, da je šlo za uprizorjeno prometno nesrečo.
Izključitev možnosti, da so poškodbe na vozilu nastale v okoliščinah, v katerih bi tožnik v skladu s splošnimi pogoji izgubil zavarovalne pravice je v dani situaciji, ko način nastanka prometne nesreče ni ugotovljen (jasno je le, da do nje ni prišlo na način, kot ga je zatrjeval tožnik), v dokaznem bremenu tožnika.
Pritožnik odmero nagrade izvedenca napada le pavšalno z navedbami, da izvedenec svojega dela ni opravil v skladu s pravili stroke. Glede na tako podane nekonkretizirane pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče opravilo preizkus sklepa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izvedencu utemeljeno priznalo nagrado na podlagi 1. odstavka 249. člena ZPP, ki določa, da ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov, stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi do nagrade za to delo. Tudi nagrado in stroške za izvedensko delo je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo izvedencu v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.
odškodninska odgovornost države - izbris iz registra stalnega prebivalstva – zakonodajna protipravnost - odškodninska terjatev – zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaranja – poseg v čast in dobro ime
Za odločitev o začetku teka zastaranja ne more biti odločilen trenutek, ko je škoda prenehala nastajati. Odločilno je, kdaj bi oškodovanec glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek.
vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – postopek za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine
Postopek po predlogu za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine ni dopusten, če hkrati ni vložen predlog za vknjižbo lastninske pravice. Predlog za vknjižbo lastninske pravice je predlagateljica sicer vložila že pred tem, vendar je bil predlog zavržen in ga ni mogoče upoštevati.
Tožnica v tožbi zahteva ugotovitvi, da je pravni posel neobstoječ, podredno pa, da je ničen. Ker se sodišče prve stopnje substancirano ni ukvarjalo s trditvami, s katerimi je tožnica konkretizirala navedena tožbena zahtevka, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.
gradnja stavbe na tujem svetu – mansardni prostor – nova stvar
Gre za novo stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe.
Načelo vrstnega reda je razdelano tudi v 122. členu ZZK-1, ki izrecno določa, da dokler ni pravnomočno odločeno o vpisih v posameznem postopku, ni dovoljeno odločati o vpisih glede iste nepremičnine v postopku, ki se je začel kasneje. Ni mogoče odločati po uradni dolžnosti o vpisu na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6.3.2006, ne da bi se predhodno v skladu z načelom vrstnega reda reševanja vpisa odločalo o vpisu na podlagi predloga pod Dn. št. 30554/2003.
prekluzija - novi dokazi v pritožbi - pritožbene novote - ugotovitev služnosti – priposestvovanje služnosti – najemna pogodba
V zvezi z novimi dokazi, ki jih je tožena stranka priložila pritožbi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za dopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP). Toženec ni izkazal, da teh dokazov brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Trditev, da za obstoj dokumentacije ni vedel, ker se je nahajala pri Z. B, ni zadosten razlog, saj je dolžnost strank, da si pravočasno priskrbijo potrebne dokaze oziroma se ustrezno pozanimajo, ali ti obstajajo. Gre za listine, ki se nanašajo na pravne prednike toženca, zato bi ob ustrezni skrbnosti zanje z veliko verjetnostjo lahko izvedel pravočasno. Toženec ni navedel, da bi se za obstoj takšne dokumentacije pri svojih pravnih prednikih, na dobro vero katerih se med drugim tudi sklicuje, sploh (pravočasno) pozanimal.
potek časa, za katerega je bila začasna odredba izdana – razveljavitev opravljenih dejanj
Če poteče čas, za katerega je bila začasna odredba izdana, sodišče s sklepom ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, to pa so neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja. Ne razveljavi pa sklepa o zavarovanju z začasno odredbo, saj je ta prenehal veljati že po samem zakonu, s potekom časa, za katerega je bila začasna odredba izdana.
stroški postopka – povrnitev stroškov pri pripoznavi tožbenega zahtevka – povod za tožbo
Okoliščina, da tožnik od toženca pred pravdo ni naslovil enake zahteve, kot je vsebovana v tožbenem zahtevku, upoštevaje konkretno situacijo, ki je dopuščala dve smiselno identični poti za dosego pravno enakega cilja, ne more preprečiti uporabe 157. člena ZPP, na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje (tožencu je naložilo, da plača tožniku njegove pravdne stroške).
ZTRL člen 33. ZPP člen 337, 337/1. SZ člen 24, 24/3.
stroški upravljanja – lastninska pravica – obveznost plačevanja stroškov s strani zemljiškoknjižnega lastnika
Tožeča stranka v pritožbi poskuša dopolniti navedbe, s tem ko zatrjuje, da naj bi jo toženec obvestil, da naj tožeča stranka vse stroške zaračunava njemu. Takšne dopolnjene navedbe v pritožbi, ki sicer kažejo na obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.
Stranke ni mogoče kaznovati zgolj zaradi vsebine dopisa svojemu pooblaščencu, če se ta, sicer nesprejemljiva vsebina, kasneje ni odrazila tudi na zunaj, to je v razmerju do sodišča in nasprotne stranke.