ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12. ZOR člen 60, 61, 109, 110. OZ člen 45, 46, 92, 93. ZKZ člen 19, 19/1, 20, 20/7.
pravnomočno razsojena stvar – res iudicata – ne bis in idem – promet s kmetijskimi zemljišči – odobritev pravnega posla – darilna pogodba – ničnost - izpodbojnost
Sodišče je v prejšnji pravdi v zvezi z vprašanjem neveljavnosti darilne pogodbe presojalo in ugotovilo, da ne obstojijo tedaj zatrjevani razlogi izpodbojnosti darilne pogodbe, in sicer prisila, grožnja in zmota, v zvezi z ničnostjo pa se je ukvarjalo zgolj s trditvijo tožene stranke, da je predmetna darilna pogodba nična, ker naj tožeča stranka ob podpisu pogodbe ne bi imela statusa kmeta. O vprašanju ničnosti obravnavane darilne pogodbe iz razloga, ker naj bi bila le-ta sklenjena brez odobritve v smislu 20. člena ZKZ, pa vsebinsko (še) ni odločalo ter se zatorej pravnomočnost sodbe Okrajnega sodišča v Trebnjem (in načelo ne bis in idem) ne more raztezati tudi na to vprašanje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055959
ZPSPP člen 24, 25, 25/2, 26, 26/1, 28. ZOR člen 219.
poslovni prostor – najemna pogodba za poslovni prostor za nedoločen čas – prenehanje najema – sodna odpoved najema poslovnih prostorov – vročitev tožbe – odpovedni rok – uporabnina – povprečna tržna najemnina – postavitev novega izvedenca
Vročitev tožbe je treba šteti za sodno odpoved najema poslovnih prostorov. Tako stališče je logično, saj 2. odstavek 29. člena ZPSPP določa, da se na podlagi odpovedi najemodajalca in zahteve za izpraznitev poslovnega prostora izda nalog o njegovi izpraznitvi. Zakon pri tem ne določa, da mora biti odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas uveljavljena s tožbenim zahtevkom. Odpoved najemnega razmerja se pri izpraznitvi poslovnega prostora postavlja kot predhodno vprašanje.
Uporabnina se po utrjenem stališču sodne prakse odmeri po kriteriju povprečne tržne najemnine.
Nestrinjanje tožnice z mnenjem samo po sebi ne utemeljuje predloga za novega izvedenca. Tožnica je podala pripombe, na katere je izvedenec podal izjasnitev, nato pa bil še zaslišan. Nadaljnjih pripomb tožnica ni imela in tudi ni vztrajala pri postavitvi novega izvedenca.
stroški postopka – umik tožbe – izpolnitev zahtevka - zamuda z umikom po izpolnitvi zahtevka - pojem krivde
Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (1. odst. 158. čl. ZPP). Določbo je potrebno razumeti tako, da tožeči stranki pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe. O povrnitvi stroškov, če je z umikom tožbe „zamudila“, tako da umik ni neposredno sledil toženčevi izpolnitvi zahtevka, je potrebno odločiti na podlagi določila 1. odst. 156. člena ZPP.
odškodnina - avtomobilsko kasko zavarovanje – pravočasen dokaz – upoštevanje prekludiranega dokaza – vzročna zveza – prekoračena hitrost - vinjenost
Upoštevanje prekludiranega dokaza se ne more uveljavljati s pritožbo kot kršitev pravdnega postopka, ker ta kršitev postopka ni bistvena. Po določbi 1. točke 1. odst. 338. člena ZPP se namreč sme sodba s pritožbo izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb postopka, to je takšne, ki lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri ugotavljanju določenega dejstva izvedba več dokazov ne more vplivati na zakonitost in pravilnost ugotovitve dejstva v negativnem smislu.
Tožeča stranka ne vtožuje plačila oškodovancu izplačane odškodnine iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja, ampak iz naslova avtomobilskega kasko zavarovanja. Zato je materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka v 939. členu ZOR.
zavarovalna pogodba o nezgodnem zavarovanju – stopnja invalidnosti – strokovno vprašanje – posledica opustitve založitve predujma za izvedenca
Kakšen je odstotek invalidnosti, je brez dvoma strokovno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodno izvedenec in njegovo sodelovanje je v tem primeru nujno.
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zaradi neplačila predujma izvedbo tega dokaza opustilo. Ker pa je ugotavljanje stopnje invalidnosti dejansko in tudi strokovno vprašanje, je sodišče prve stopnje spoznavno krizo, ki je posledica pomanjkanja ustreznega strokovnega znanja, utemeljeno pripisalo v škodo tožnika, ki nosi dokazno breme glede v tožbi zatrjevane stopnje invalidnosti.
Ker se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan sodnega odločanja, je treba že izplačano akontacijo odškodnine revalorizirati na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje.
Sklepa o dedovanju zaradi zmote pri sklepanju dednega dogovora ni mogoče razveljaviti, temveč je dedni dogovor mogoče izpodbijati le s posebno tožbo.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, kaj spada v zapuščino po zapustniku kot denacionalizacijskem upravičencu, na podlagi dednega nasledstva za dedinje razglasilo A. M. C. do 1/2, P. P. in M. P. F. pa vsako do 1/4, povzelo dedni dogovor dedinj, odredilo vknjižbo lastninske pravice zemljiški knjigi, preknjižbo in izplačilo KDD d.d. Ljubljana oziroma SOD d.d. Ljubljana in S. d.d. L. odredilo izplačilo denarja iz naslova plačanih najemnin dedinjam. Ocenilo je tudi vrednost zapuščine in ugotovilo vrednost zapuščinske takse.
Zoper sklep se pritožuje dedinja A. M. C., zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določil procesnega prava ter predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Pritožnica z vsebino sklepa o dedovanju ne soglaša. Pri sklenitvi dednega dogovora je prišlo med dediči do zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj so dediči pri delitvi premoženja izhajali tudi iz dopisa občine ... z dne 26.5.2009, iz katerega je razvidno, da je bila pokojni M. P. izplačana najemnina v znesku 1.672.255,10 SIT za uporabo prostorov v stanovanjski hiši D. v. 54, last pokojnega J. K. in ne last M. P., kot je napačno ugotovila občina .... Izhajajoč iz očitne napake, so dediči v dobri veri sklenili dedni dogovor in prav v tej zmoti je temeljni razlog za razveljavitev sklenjenega dednega dogovora in hkrati osnova za sklenitev novega, pri katerem bo upoštevana tudi najemnina, ki jo je neupravičeno prejela pokojna M. P. namesto J. K.. Zaradi zmote, ki predstavlja bistveno napako volje, je dedni dogovor ničen ex tunc, kar pomeni, da sploh ni nastal, zato mora biti sklep o dedovanju razveljavljen. Hkrati dedinja predlaga, da začasna skrbnica zapuščine predloži poročilo o upravljanju s premoženjem, ki je bilo sedaj predmet zapuščinskega postopka, opozarja na pomanjkljivo formulacijo v dednem dogovoru glede parcel, preko katerih je priznana služnost komunalnih vodov, vztraja na izplačilu vseh zneskov, ki ji pripadajo iz naslova najemnin, v kolikor za dedinje ne bi bilo sprejemljivo izplačilo v denarju, naj se ji dodeli v last večja površina zemljišča parc. št. 12/1 in 11 k.o. ....
Pritožba ni utemeljena.
214. člen Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in spremembe, v nadaljevanju ZD) v 3. odstavku določa, da če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju. Dedni dogovor torej ni obvezna sestavina sklepa o dedovanju in tudi če bi bil dedni dogovor ničen, kar pa ni, to še ni podlaga za razveljavitev celotnega sklepa o dedovanju. Sicer pa je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi bil dedni dogovor ničen, saj zmota, ki jo pritožnica zatrjuje, predstavlja napako volje, kar pa je razlog za razveljavitev in ne za ugotovitev ničnosti. Tovrstnega razloga pa ni mogoče uveljavljati s pritožbo zoper sklep o dedovanju, temveč je dedni dogovor potrebno izpodbijati s posebno tožbo. Zatrjevana zmota pri sklenitvi dednega dogovora torej ne more biti razlog za razveljavitev sklepa o dedovanju.
Predlog za predložitev poročila o upravljanju s premoženjem za presojo izpodbijanega sklepa ni relevanten, tudi nadaljnje pritožbene navedbe pritožnice se nanašajo na obstoječi dedni dogovor oziroma na predlog za nadaljnji dogovor, kar za presojo izpodbijanega sklepa, glede na že obrazloženo, ni pravno relevantno.
Ob povedanem je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo dedinje A. M. C. zavrniti in izpodbijani sklep o dedovanju potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
OZ člen 131, 131/2, 168,171/1, 179. ZDR člen 43, 184/1. ZVZD člen 5.
nevarna stvar – nevarna dejavnost - poledenela tla – hoja po poledenelih tleh - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - valorizacija plačane odškodnine -
Poledenela tla v zimskem času ni mogoče oceniti kot nevarno stvar oziroma hojo po poledenelem zemljišču kot nevarno dejavnost v smislu določbe 2. odst. 131. čl. OZ, zato je potrebno ravnanje zavarovanca tožene stranke ocenjevati po kriterijih splošne odškodninske odgovornosti.
Le zaradi dejstva, da je bil zimski čas z nizkimi temperaturami, pa od povprečno skrbnega človeka ni mogoče zahtevati, da hodi skrajno pazljivo zaradi možnosti, da bi bila tla lahko poledenela, saj sicer padca na poledenelih tleh ni mogoče preprečiti. Še zlasti pa to velja za klančine, na kateri je tožnik padel, saj je na neravnem poledenelem terenu padec zelo verjeten kljub veliki pazljivosti.
Nepremično premoženje, ki je predmet sedanjega spora, v zapuščino po materi ni bilo zajeto, niti iz spisa ne izhaja, da bi bilo v zapuščinskem postopku po materi to premoženje že kakorkoli obravnavano. V takšni situaciji pa tožbenega zahtevka tožnice ni mogoče obravnavati z vidika 224. člena ZD, temveč je potrebno v primeru spora tak zahtevek obravnavati kot lastninsko tožbo.
Prvi odstavek 14. člena ZST določa, da sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je bil pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu ZST nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Taksna obveznost za vloženo tožbo je nastala z njeno vložitvijo (2. odstavek 4. člena ZST) in zato predlog za oprostitev glede na citirano določilo v nobenem primeru ne more veljati za nazaj. Ker predlogu za oprostitev plačila sodne takse torej ni mogoče ugoditi za nazaj, je sodišče ravnalo prav, ko je predlog zavrglo kot prepozen.
zamudna sodba - dopolnitev tožbe - vročitev dopolnitve tožbe – tek roka za odgovor na tožbo v primeru dopolnitve tožbe – možnost sodelovanja v postopku
Dopolnitve tožbe z dne 24.4.2009 toženi stranki sploh ni vročilo, zato se 30-dnevni rok za odgovor na tožbo še ni iztekel. Ker torej vročitev dopolnjene tožbe ni bila opravljena (v spisu ni vročilnice), toženi stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku.
sprememba delodajalca – prenos dejavnosti – upravna odločba
Četudi tožena stranka ni sklenila pravnega posla glede prevzema dejavnosti oziroma prehoda delavcev (ampak je prišlo do prenosa dejavnosti na podlagi odločitve organa lokalne oblasti), je treba šteti, da so izpolnjeni pogoji za spremembo delodajalca po določbi 73. člena ZDR. Tožnica je iz navedenega razloga delo utemeljeno nadaljevala pri novem delodajalcu, ki je od tožene stranke dejavnost vzdrževanja prevzel, in je njen tožbeni zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki neutemeljen.
Čeprav družba A.A., ki nastopa kot tretja pogodbena stranka, ni bila ustanovljena, pa so osebe, ki so s Pogodbo prevzele obveznosti in pridobile pravice kot člani civilnopravne družbene pogodbe, te pravice lahko prenesle na kasneje ustanovljeno tožečo stranko, glede na dopise tožene stranke z dne 6. 3. 1998 in 10. 3. 1998 pa je tožena stranka v tak prenos Pogodbe s konkludentnimi ravnanji tudi privolila. Gre torej za odstop pogodbe po 145. členu ZOR. Ker pa je obravnavana pogodba tripartitna je za veljavnost prenosa pogodbe potrebna privolitev vseh pogodbenih strank, torej tudi prve pogodbene stranke.
Glede zatrjevane fiksnosti pogodbe (do 1. 3. 1998) in s tem povezanim zastaranjem tožbenega zahtevka pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki že z dopisom z dne 10. 3. 1998 ponudila podaljšanje roka iz pogodbe, saj je v njem obljubljala realizacijo Pogodbe v skladu z razvojnimi plani tožeče stranke in zmožnostmi prezaposlovanja tožene stranke v skladu z dinamiko zapiranja do leta 2000, zaradi česar je tožeča stranka tudi po 1. 3. 1998 utemeljeno pričakovala izpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Vse navedeno o podaljšanju roka izpolnitve Pogodbe velja seveda ob predpostavki, da je s takim podaljšanjem soglašala tudi prva pogodbena stranka, zato bo v ponovljenem postopku prvostopenjsko sodišče moralo presojati tudi to odločilno dejstvo.
Tožeča stranka vtožuje odškodnino zoper toženo stranko zaradi kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke in ne RS. Iz določb Pogodbe, ki jih obsežno citira pritožnik, jasno izhaja, da je šlo za faznost izpolnjevanja Pogodbe.
Evidentno je, da bi bilo mogoče ta odškodninski spor rešiti za toženo stranko in RS na različne načine, zato ne gre za enotna sospornika v smislu 196. člena ZPP, še manj za nujna sospornika, ko bi na pasivni strani lahko nastopala le skupaj, saj za kaj takega ni opore v materialnem pravu.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - razlog za sklenitev - nadomeščanje odsotnega delavca
Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico tožena stranka ni vedela, da bo ena izmed delavk podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je ta delavka prenehala delati pri toženi stranki, tako ne more predstavljati zakonitega razloga za zaposlovanje za določen čas.
sklenitev najemne pogodbe po smrti najemnika – dolžnost sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino – pravica do profitne najemnine - pravica do zasebne lastnine
Pravica do profitne najemnine velja le za nekdanje imetnike stanovanjske pravice in ne tudi za novega najemnika, na katerega preide pravica do sklenitve najemne pogodbe na podlagi 1. odstavka 109. člena SZ-1.
Uporabnik stanovanja mora biti naveden že v najemni pogodbi, sklenjeni s prejšnjim najemnikom, da nanj preide pravica do statusa novega najemnika.
pomoč prava neuki stranki – materialno procesno vodstvo – negatorna tožba – potek meje – priposestvovanje služnosti
Pomoč sodišča prava neuki stranki (12. čl. ZPP) ter t. i. razjasnjevalna obveznost sodišča v okviru materialno procesnega vodstva (285. čl. ZPP) nista neomejeni. Stranka je namreč tista, ki je dolžna navesti pravno relevantna dejstva, predlagati dokaze in postaviti ustrezen zahtevek. Obveznost sodišča ne more iti tako daleč, da bi bil sodnik dolžan namesto stranke dopolnjevati pomanjkljivo navedena dejstva in popravljati tožbeni zahtevek. Omenjeni načeli sta nujno omejeni z načelom dispozitivnosti (2. in 3. čl. ZPP) in ne smeta prekršiti dolžnosti sodnika, ki mora biti pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnavati obe stranki.
Pogodbena obveznost tožeče stranke je bila plačati pogodbeno dogovorjenemu dobavitelju (AA, in ne morebiti dejanskemu ali kateremukoli dobavitelju) pogodbeno dogovorjen znesek za dobavo predmeta leasinga (spornega vozila – v pogodbi natančno navedenega).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0055951
OZ člen 40, 40/3. ZZZDR člen 54. ZPP člen 339, 339/2-14, 354, 354/1. ZZK-1 člen 243, 243/1.
ničnost - darilna pogodba - skupno premoženje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sklepčnost tožbe - izpodbojnost - izbrisna tožba - nedopusten nagib - razpolaganje zakonca s stvarjo iz skupnega premoženja - odprava procesnih kršitev na pritožbeni obravnavi - razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno sojenje
Ker sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni ocenjevalo na podlagi ene od dveh uveljavljenih dejanskih in pravnih podlag, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Kadar v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o samostojni in kompleksni dejstveno – pravni podlagi tožbe, ni podlage za odpravo takšne kršitve na pritožbeni obravnavi in je treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje.
Kadar eden od zakoncev brez soglasja drugega zakonca razpolaga z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, je pravni posel ničen (54. člena ZZZDR). Ko razpolaga s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja pred njegovo delitvijo, pa je pravni posel izpodbojen.
Izbrisna tožba, s katero se izrecno ne terja izbris nezakonite vknjižbe, temveč je to vsebovano v vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, je sklepčna. Če tožnik zahteva tudi ugotovitev ničnosti pogodbe namesto njene razveljavitve, na utemeljenost zahtevka to ne vpliva.
Pravočasne, a sprva nepopolne (nepodpisane) pritožbe ni mogoče zavreči, če pritožnik nepopolnost naknadno sam (torej brez postopka po 108. členu ZPP) odpravi.
Upravljalec kopališča odgovarja krivdno za padec kopalca ob hoji po stopnicah ob bazenu.
tekst :
Pritožbama se ugodi in se v izpodbijanem obsodilnem delu in odločitvi o pravdnih stroških (tč. 1/1 in 2 izreka) sodba spremeni tako, da glasi:
Tožena stranka N. p. T. d.d., je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki H. Z. plačati odškodnino v višini 9.901,14 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 9.901,14 EUR po 13,5 % obrestni meri za čas od 6.6.2002 do 28.6.2003, od 29.3.2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nadalje znesek 85,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2002 dalje do plačila, znesek 98,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.8.2002 dalje do plačila, znesek 119,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2002 dalje do plačila, znesek 133,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2002 dalje do plačila, znesek 91,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2002 dalje do plačila, znesek 127,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2002 dalje do plačila, znesek 103,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2003 dalje do plačila, znesek 64,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2003 dalje do plačila, znesek 78,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2003 dalje do plačila in znesek 21,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2003 dalje do plačila.
s e z a v r n e .
Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki 1.787,02 EUR in pritožbene stroške v znesku 1.028,10 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stranskemu intervenientu pritožbene stroške v znesku 337,45 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici na račun nepremoženjske škode 9.901,14 EUR in na račun premoženjske škode 922,81 EUR, vse z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici 1.944,97 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi.
Zoper obsodilni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za njeno krivdno odgovornost, saj je bilo v skladu z Zakonom o varnosti na kopališčih v celoti poskrbljeno za varno hojo kopalcev iz bazena proti garderobam. Nameščene so bile 3 opozorilne table v tem bazenskem kompleksu in se tožnica teh tabel sploh ni spomnila. Sodišče ne pove, na podlagi česa zaključuje, da je tabel premalo, tožena stranka je čistila obbazenske površine po potrebi s posebnim sesalnim strojem, ploščice, na katerih je prišlo do škodnega dogodka, so bile ustrezne. Tožnica ni ravnala ustrezno, da bi poskrbela za ustrezno varnost in je v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpela. Tudi prisojena odškodnina je prisojena previsoko, za telesne bolečine bi šlo tožnici največ 3.500,00 EUR, za strah 800,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 4.000,00 EUR. Tudi stroški so odmerjeni napačno, saj bi morali biti odmerjeni po uspehu od prisojenega zneska brez upoštevanja temelja.
Odločitev o pravdnih stroških izpodbija stranski intervenient, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev o pravdnih stroških. Uspeh tožnice v pravdi ni 65 %, temveč le 44 %, uspeh tožene stranke pa 56 % in v tem sorazmerju bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti pravdne stroške.
Tožnica je odgovorila na obe pritožbi in v odgovoru predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne obe pritožbi in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožbi sta utemeljeni.
Iz trditev tožnice in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica poškodovala 5.6.2002, ko ji je ob vračanju iz bazena proti garderobam zaradi gladkih, mokrih in spolzkih ploščic zdrsnilo. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da protizdrsne atestirane kopališke ploščice niso nevarna stvar in da zaradi tega ni podana objektivna odgovornost (2. odstavek čl. 131 OZ). V poštev bi prišla kvečjemu krivdna odgovornost tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje tudi ugotavljalo. Pri tem je sodišče prve stopnje vezano na dejansko trditveno podlago, ki jo tožnica zatrjuje. Tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je padla ob hoji proti izhodu bazena zaradi tega, ker ni bilo nameščenih zadosti opozorilnih tabel in so zaradi tega brez pravne podlage zaradi nezatrjevane trditvene podlage ugotovitve, da ni bilo postavljeno zadostno število opozorilnih tabel. Sicer kot že omenjeno tožnica tega ni zatrjevala in tako ni podana vzročna zveza med škodo, ki jo je utrpela tožnica, in namestitvijo opozorilnih tabel. Da bi bile protizdrsne ploščice slabe kvalitete, kot med drugim ugotavlja sodišče, pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Iz ugotovitev sodišča in predloženih listin izhaja, da so bile terme odprte dve leti pred škodnim dogodkom, kopališče pa opremljeno z atestiranimi protizdrsnimi ploščicami. Zgolj zamenjava ploščic 2 leti po škodnem dogodku ne pomeni slabe kvalitete ploščic, kot zmotno in napačno zaključuje sodišče prve stopnje, niti ni prišlo do povečanja padcev zaradi zdrsa, kot izhaja iz priloge B6. Iz izpovedi priče S. F. ne izhaja, da ploščice niso bile najbolj primerne, kot zaključuje sodišče prve stopnje, saj iz njegove izpovedi izhaja, da so imele položene protizdrsne ploščice ustrezne ateste in so bile najboljše ploščice firme B.. Iz izpovedi navedene priče tudi izhaja, da se po zamenjavi ploščic število poškodb ni zmanjšalo. Sodišče prve stopnje, sklicujoč se na izpoved priče O., ugotavlja, da je tožena stranka po potrebi odstranjevala vodo s posebnim sesalnikom. Po povedanem so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožnici, saj je tožena stranka dokazala, da do padca tožnice ni prišlo zaradi njenih opustitev in potrebne skrbnosti.
Ker po povedanem ni odgovornosti tožene stranke za tožnici nastalo škodo, je bilo utemeljeni pritožbi ugoditi in v obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in zavrniti tožbeni zahtevek (člen 358 tč. 4 ZPP).
Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o stroških. Tožnica ni uspela v tej pravdi in mora v posledici tega povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, ki znašajo 1.787,02 EUR. Pritožbeno sodišče stranskemu intervenientu pravdnih stroškov ni priznalo, saj jih ni priglasil do konca glavne obravnave. Tožnica mora povrniti pritožbene stroške tožene stranke v znesku 1.028,10 EUR in stranskega intervenienta v znesku 337,45 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165/2 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.