Pravdni stranki sta za zavarovanje terjatve tožeče stranke uporabili instrumentarij s končnim prehodom lastništva predmeta zavarovanja (spornega stanovanja) na toženo stranko, kateremu pa pravni red vnaprej odreka pravno veljavnost. Ker so torej določila o prenosu lastninske pravice iz „kupoprodajne pogodbe“ nična, tožeča stranka ni izkazala zatrjevane (veljavne) pravne podlage, na podlagi katere zahteva, da ji tožena stranka izroči sporno stanovanje.
odškodninska odgovornost delodajalca - varno delo – postopek čiščenja - navodila za varno delo – organizacija delovnega procesa – skrbnost dobrega strokovnjaka
Delodajalcu je pripisati izključno krivdo za nastalo tožničino škodo, saj konkretnega delovnega procesa ni organiziral tako, da bi poskrbel za varnost in za opremljenost z varstvenimi napravami. Njegovo ravnanje se presoja po kriteriju skrbnosti dobrega strokovnjaka.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058086
URS člen 23. OZ člen 177, 179, 183, 335, 352, 352/1. ZPP člen 215, 285.
razžalitev dobrega imena in časti – okrnitev ugleda pravne osebe - povrnitev premoženjske škode – povrnitev premoženjske škode pri razžalitvi dobrega imena in časti – povrnitev nepremoženjske škode – denarna odškodnina pravni osebi – prenehanje obveznosti – zastaranje – čas, ki je potreben za zastaranje – subjektivni zastaralni rok - odškodninske terjatve – materialno procesno vodstvo
Neresnična izjava o fizičnih osebah, ki imajo pomembno funkcijo v pravni osebi ali njenih organih, je hkrati podlaga za odškodninsko odgovornost v razmerju do fizične osebe (179. čl. OZ), pa tudi v razmerju do pravne osebe (183. čl. OZ). Gre torej za enega povzročitelja, ki je z enim škodnim dogodkom (izjavo) prizadel dva oškodovanca, ki imata posledično vsak svojo odškodninsko terjatev. Ko je naslovnik neresnične izjave zastopnik pravne osebe, je v trenutku, ko izve za neresnično izjavo in tistega, ki jo je zoper njega (kot zastopnika) naperil, s tem seznanjena tudi pravna oseba, ki jo zastopa. V istem trenutku začne teči subjektivni zastaralni rok za obe odškodninski terjatvi.
Dokazni predlog tožene stranke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožeče stranke. Tožeča stranka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko podala tudi sama.
Sklepa o dedovanju zaradi zmote pri sklepanju dednega dogovora ni mogoče razveljaviti, temveč je dedni dogovor mogoče izpodbijati le s posebno tožbo.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, kaj spada v zapuščino po zapustniku kot denacionalizacijskem upravičencu, na podlagi dednega nasledstva za dedinje razglasilo A. M. C. do 1/2, P. P. in M. P. F. pa vsako do 1/4, povzelo dedni dogovor dedinj, odredilo vknjižbo lastninske pravice zemljiški knjigi, preknjižbo in izplačilo KDD d.d. Ljubljana oziroma SOD d.d. Ljubljana in S. d.d. L. odredilo izplačilo denarja iz naslova plačanih najemnin dedinjam. Ocenilo je tudi vrednost zapuščine in ugotovilo vrednost zapuščinske takse.
Zoper sklep se pritožuje dedinja A. M. C., zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določil procesnega prava ter predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Pritožnica z vsebino sklepa o dedovanju ne soglaša. Pri sklenitvi dednega dogovora je prišlo med dediči do zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj so dediči pri delitvi premoženja izhajali tudi iz dopisa občine ... z dne 26.5.2009, iz katerega je razvidno, da je bila pokojni M. P. izplačana najemnina v znesku 1.672.255,10 SIT za uporabo prostorov v stanovanjski hiši D. v. 54, last pokojnega J. K. in ne last M. P., kot je napačno ugotovila občina .... Izhajajoč iz očitne napake, so dediči v dobri veri sklenili dedni dogovor in prav v tej zmoti je temeljni razlog za razveljavitev sklenjenega dednega dogovora in hkrati osnova za sklenitev novega, pri katerem bo upoštevana tudi najemnina, ki jo je neupravičeno prejela pokojna M. P. namesto J. K.. Zaradi zmote, ki predstavlja bistveno napako volje, je dedni dogovor ničen ex tunc, kar pomeni, da sploh ni nastal, zato mora biti sklep o dedovanju razveljavljen. Hkrati dedinja predlaga, da začasna skrbnica zapuščine predloži poročilo o upravljanju s premoženjem, ki je bilo sedaj predmet zapuščinskega postopka, opozarja na pomanjkljivo formulacijo v dednem dogovoru glede parcel, preko katerih je priznana služnost komunalnih vodov, vztraja na izplačilu vseh zneskov, ki ji pripadajo iz naslova najemnin, v kolikor za dedinje ne bi bilo sprejemljivo izplačilo v denarju, naj se ji dodeli v last večja površina zemljišča parc. št. 12/1 in 11 k.o. ....
Pritožba ni utemeljena.
214. člen Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in spremembe, v nadaljevanju ZD) v 3. odstavku določa, da če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju. Dedni dogovor torej ni obvezna sestavina sklepa o dedovanju in tudi če bi bil dedni dogovor ničen, kar pa ni, to še ni podlaga za razveljavitev celotnega sklepa o dedovanju. Sicer pa je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi bil dedni dogovor ničen, saj zmota, ki jo pritožnica zatrjuje, predstavlja napako volje, kar pa je razlog za razveljavitev in ne za ugotovitev ničnosti. Tovrstnega razloga pa ni mogoče uveljavljati s pritožbo zoper sklep o dedovanju, temveč je dedni dogovor potrebno izpodbijati s posebno tožbo. Zatrjevana zmota pri sklenitvi dednega dogovora torej ne more biti razlog za razveljavitev sklepa o dedovanju.
Predlog za predložitev poročila o upravljanju s premoženjem za presojo izpodbijanega sklepa ni relevanten, tudi nadaljnje pritožbene navedbe pritožnice se nanašajo na obstoječi dedni dogovor oziroma na predlog za nadaljnji dogovor, kar za presojo izpodbijanega sklepa, glede na že obrazloženo, ni pravno relevantno.
Ob povedanem je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo dedinje A. M. C. zavrniti in izpodbijani sklep o dedovanju potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev), sodišče ne more nuditi pravnega varstva.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so jo tožene stranke motile v njeni posesti (stvarne služnosti) hoje in vožnje z vsemi vozili po nepremičnini parc. št. 640/1, vpisane pri vl. št. 15, k.o. Z., tako, da so 10.07.2008 postavile betonski robnik težak najmanj 150 kg, dne 01.08.2008 nasule približno 3 m3 zemlje in napeljale električno ograjo in dne 23.03.2009 postavile traktorski priključek težak približno 300 kg, vse to na mestu, kot je razvidno iz lastnoročne skice tožeče stranke, ki je sestavni del tožbenega zahtevka ter da so tožene stranke dolžne vse navedeno odstraniti in se v bodoče vzdržati tovrstnih in podobnih posegov v posest tožeče stranke. Razveljavilo je tudi začasni odredbi z dne 18.09.2008 in dne 06.03.2009 ter zavrnilo predlog za izdajo nove začasne odredbe. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.343,67 EUR.
Zoper naveden sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da na podlagi vseh izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da so vse priče potrdile izpoved tožnika, da je že vse od nakupa stanovanjske hiše dalje za dostopanje do svoje nepremičnine s kombijem uporabljal t. i. zeleno pot in na ta način izvajal svojo posest. To so potrdile vse priče, z izjemo prič, ki jih je predlagala tožena stranka in so prijatelji tožencev, pritožba pa posamezne priče in njihove izpovedbe tudi navaja. Opozarja tudi na izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti, če bo ta speljana tako, da bo dostop normalno omogočen tudi za intervencijska vozila in da sta bila ob izdelavi črne poti ovinka širša kot sedaj. Sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do izpovedi teh prič in da ni pojasnilo, zakaj jim ni sledilo, zato je ostal sklep neobrazložen. Posebej opozarja na izpoved priče M. K., da je prvi toženec motil njuno uporabo poti, do katere se sodišče prav tako ni opredelilo. Prav tako opozarja na nepravilen povzetek izpovedi priče T. B. glede datuma vselitve tožnika. Sodna praksa je že zavzela stališče, da stanje zadnje mirne posesti ni odvisno od števila voženj (npr. dostop do vikendov). Nasprotuje pa tudi zaključku sodišča, da je tožnik zlorabil zaupanje tožencev, saj o tem ni izpovedala niti ena priča, pa tudi ne toženca. O tem, da bi tožene stranke tožniku dovolile vožnjo čez dvorišče, nikoli ni bilo govora. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, poredno pa njegovo razveljavitev in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.
Pritožba ni utemeljena.
Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen le tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to protipravno. Posest pa še ni vsako razmerje tožeče stranke do stvari, pač pa mora ta zadostiti kriterijem zunanje vidnosti, trajnosti, izključujočosti in dostopnosti do stvari. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, sodišče pa daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Posestno varstvo ima tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, proti kateremu je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč. (III. del Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ)
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper 3. toženo stranko zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi pri motilnem dejanju postavitve betonskega robnika, težkega približno 150 kg in nasutju približno 3 m3 zemlje ter postavitvi električne ograje (za katere je tožnik zatrjeval, da jih je storila tudi 3. tožena stranka), sodelovala tudi 3. tožena stranka. V pritožbi tožnik takšni ugotovitvi niti ne nasprotuje. Odločitev sodišča je pravilna, saj je mogoče sodno varstvo posesti nuditi le proti tistemu, ki je v posest posegel.
Ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni verjelo pričam, ki so potrdile tožnikove občasne vožnje po zeleni poti (tudi pritožbeno sodišče bo uporabljalo izraza zelena in črna pot, glede na barvi, s katerima sta označeni v skici tožeče stranke (A 11)). Sodišče v obrazložitvi sklepa na list. št. 150 spisa in naslednji ugotavlja, da se je tožnik občasno res vozil po zeleni poti in se sklicuje na izpovedbe prič F. N., B. Č., T. F., M. B., Z. S. in T. B. Tudi sicer je presoja, katerim pričam verjame in katerim ne, v rokah sodišča, ki na podlagi izvedenega dokaznega postopka in neposrednega zaznavanja odloči, katera dejstva šteje za dokazana (1). Drži sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb vseh zaslišanih prič, a česa takega sodišču procesna pravila ne nalagajo. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi ali sklepu, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2). Res je tudi priča V. N. izpovedala o treh vožnjah tožnika po zeleni poti, vendar to za odločitev o zadevi ni bistvenega pomena. Nadaljnje izpovedbe, na katere se sklicuje pritožba (priče T. A., V. L., E. S. in J. T.) pa tožnikovih navedb v bistvenem niso potrdile, saj niso vedele (vsaj ne iz svojega lastnega zaznavanja) ali je tožnik vozil po zeleni poti ali ne, ne zadostuje pa, da jih te priče niso zanikale.
Kot že rečeno, posest ni varovana v vsakem primeru. Tožene stranke so namreč že v odgovoru na tožbo in kasnejših pripravljalnih vlogah zatrjevale, da tožnik pot izsiljuje, da so reagirale takoj, ko so opazile, da tožnik vozi po zeleni poti in da so reagirale zato, da bi zavarovale svojo posest pred samovoljnimi dejanji tožeče stranke. Da so dejanja tožeče stranke res samovoljna, potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje (oprta na izpovedbo tožnikove izvenzakonske partnerke T. B.), da je tožnik od doma odhajal po črni poti, domov pa po črni in zeleni poti, saj je dobil informacije (ki jih je tudi preveril), da poteka po dvorišču tožencev javna pot in ima zato na tej poti vse pravice. Iz navedenega nedvomno izhaja, da so bile nadaljnje tožnikove vožnje agresivne in „na silo“. Takšne nasilne vožnje je potrdila tudi izpoved J. K., da je želel tožnik s temi dejanji tožence prisiliti v to, da bi lahko vsi vozili po zeleni poti.
Drži sicer, da priča J. O. o vožnjah (nasilnih ali ne) tožnika ni vedela izpovedati in da je sodišče to v obrazložitvi zapisalo napačno, pa tudi, da je napačno povzelo pričanje T. B. o datumu selitve. Takšen zapis sodišča nima narave absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklep ni nerazumljiv, ni v nasprotju sam s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti, to pa tudi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (3).
Pričanje M. K., na katero se sklicuje pritožnik, za odločitev ni pomembno, zato se sodišču do njega ni bilo potrebno posebej opredeljevati, saj ne drži, da bi ta izpovedovala o motenju njene posesti s strani tožene stranke, pač pa zgolj s strani pravnega prednika tožencev, kar ni predmet tega postopka. Ravno tako za odločitev v postopku motenja posesti ni pomembna izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti pod pogojem, da bo speljana tako, da bo omogočen normalen dostop, saj sodišče daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in s tem vprašanja potrebnosti posesti (1. odstavek 33. člena SPZ). Ne drži pa niti, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. K., saj je bil ta zaslišan na naroku dne 12.03.2009, njegova izpovedba pa je zapisana na list. št. 110 spisa.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev) sodišče ne more nuditi pravnega varstva, ne glede na to ali so morda tožniku toženci spočetka nekaj voženj dovolili ali ne. Zaradi zavrnitve tožnikove tožbenega zahtevka je potrebno tudi razveljaviti že izdani začasni odredbi in zavrniti predlog za izdajo nove. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 163. člena ZPP).
Pravočasne, a sprva nepopolne (nepodpisane) pritožbe ni mogoče zavreči, če pritožnik nepopolnost naknadno sam (torej brez postopka po 108. členu ZPP) odpravi.
Pogodbena obveznost tožeče stranke je bila plačati pogodbeno dogovorjenemu dobavitelju (AA, in ne morebiti dejanskemu ali kateremukoli dobavitelju) pogodbeno dogovorjen znesek za dobavo predmeta leasinga (spornega vozila – v pogodbi natančno navedenega).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0055951
OZ člen 40, 40/3. ZZZDR člen 54. ZPP člen 339, 339/2-14, 354, 354/1. ZZK-1 člen 243, 243/1.
ničnost - darilna pogodba - skupno premoženje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sklepčnost tožbe - izpodbojnost - izbrisna tožba - nedopusten nagib - razpolaganje zakonca s stvarjo iz skupnega premoženja - odprava procesnih kršitev na pritožbeni obravnavi - razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno sojenje
Ker sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni ocenjevalo na podlagi ene od dveh uveljavljenih dejanskih in pravnih podlag, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Kadar v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o samostojni in kompleksni dejstveno – pravni podlagi tožbe, ni podlage za odpravo takšne kršitve na pritožbeni obravnavi in je treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje.
Kadar eden od zakoncev brez soglasja drugega zakonca razpolaga z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, je pravni posel ničen (54. člena ZZZDR). Ko razpolaga s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja pred njegovo delitvijo, pa je pravni posel izpodbojen.
Izbrisna tožba, s katero se izrecno ne terja izbris nezakonite vknjižbe, temveč je to vsebovano v vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, je sklepčna. Če tožnik zahteva tudi ugotovitev ničnosti pogodbe namesto njene razveljavitve, na utemeljenost zahtevka to ne vpliva.
DENACIONALIZACIJA – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0055926
ZDen člen 88. ZLPP člen 5. ZSKZ člen 14, 16.
denacionalizacija – prepoved razpolaganja – nična pogodba – pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona
Pogodba, s katero se na občino prenaša lastninska pravica na kmetijskih zemljiščih in gozdovih, na katerih je lastništvo sicer pridobila že na podlagi samega zakona (5. čl. ZLPP oziroma 14. čl. ZSKZ) in na katerih se ji dovoljuje vknjižba v zemljiško knjigo, ne predstavlja prepovedanega razpolaganja v smislu 88. čl. ZDen, temveč zakonsko predviden način izvedbe prenosa lastništva.
Predmet postopka se določa s tožbenim zahtevkom, ki ga s tožbo v pravdnem postopku uveljavlja tožnik. V 1. odstavku 49. člena ZZK-1 so določene vrste pravdnih (in drugih) postopkov, katerih začetek se zaznamuje z zaznambo spora: zaznamba spora o pridobitvi pravice (s katero se zaznamuje začetek postopka o prenehanju pravice na originaren način), zaznamba spora o ugotovitvi prenehanja pravice (s katero se zaznamuje začetek postopka o ugotovitvi prenehanja pravice na nepremičnini) in zaznamba spora o določitvi nujne poti.
prehod obveznosti občine - sprememba občinskih predpisov - sporazum o delitvi obveznosti - pasivna legitimacija
Izvršilno sodišče ne sme meritorno ugotavljati legitimacije strank. Neutemeljen je ugovor dolžnice, da ni več pasivno legitimirana zaradi prehoda obveznosti na Občino G., na podlagi delitvene bilance oz. sporazuma med občinama. Ureditev medsebojnih premoženjskopravnih razmerij iz 100. člena ZLS ne vpliva na potek tega izvršilnega postopka, niti na stvarno in s tem procesno legitimacijo druge pogodbene stranke (dolžnice), saj sprememba predpisov o lokalni samoupravi oz. o drugačni organiziranosti občin v času sodnega postopka ne more iti v škodo upniku.
POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0058044
ZOR člen 149.
pogodba v korist tretjega – pridobitev lastninske pravice – sodelovanja v postopku
Pogodba v korist tretjega je sicer lahko podlaga za pridobitev lastninske pravice. Vendar pa mora biti tretjemu dana možnost, da se izjavi, ali pravico sprejema ali ne. Takšno možnost mu mora dati nazadnje tudi zemljiškoknjižno sodišče, kadar vknjižbo nanj predlaga druga zainteresirana oseba.
Pogoj za začetek uživanja pravice do pokojnine je prenehanje obveznega zavarovanja, izplačevanje pokojnine gre uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Tožnik je do izplačevanja pravice do invalidske pokojnine upravičen od prvega naslednjega dne po odjavi iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – procesna predpostavka za dopustnost tožbe – zavrženje tožbe – obvezen predhodni postopek poizkusa mirne rešitve spora
Postopek pred Državnim pravobranilstvom iz 19. člena ZVPSBNO je obvezen predhodni postopek poizkusa mirne rešitve spora in s tem procesna predpostavka za dopustnost tožbe iz 20. člena ZVPSBNO za povrnitev škode (zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja).
Sodišče ni opravilo celovite dokazne ocene po 8. členu ZPP, saj je odločitev oprlo le na nekaj od izvedenih dokazov, drugih pa v razlogih sodbe sploh ni omenilo.
Tožnik je tožbo umaknil le delno, zato mora povrniti stroške toženi stranki. Plačilo v izvršilnem postopku bi lahko predstavljalo izpolnitev zahtevka v pravdnem postopku.
SKPgd člen 52, 52/2. SKPgd tarifna priloga točka 4.
stroški prevoza na delo
Določba 4. tč. tarifne priloge k SKPgd v povezavi z 2. tč. 52. čl. SKPgd pomeni, da je delodajalec delavcu dolžan povrniti celotne stroške javnega prevoza in ne le 60 % stroškov javnega prevoza, saj je v kolektivni pogodbi je določena le spodnja meja povračila stroškov, v tarifni prilogi k kolektivni pogodbi pa je določena dejanska višina povračila stroškov v višini zgornjih zneskov, do katerih so izplačila iz tega naslova pri ugotavljanju davčne osnove priznana kot odhodek.
Kljub temu, da je bila tožniku na podlagi odločitev tožene stranke dvakrat nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni podana njena odškodninska odgovornost za nepremoženjsko škodo, saj tožnika ni šikanirala, tako da bi mu namenoma povzročila škodo v obliki strahu in duševnih bolečin.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - izguba zavarovalnih pravic - tehnična brezhibnost vozila – neustrezne pnevmatike – pomanjkljivost na avtu - vzročna zveza
6. točka 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti pravi, da zavarovana in sozavarovana oseba izgubita svoje pravice iz zavarovanja, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno. Nadalje pa pravi, da se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno tedaj, če ni imelo veljavne nalepke za tehnični pregled.
Razlog za nastanek obravnavane prometne nezgode gre iskati v prometno neprimernem in napačnem ravnanju voznika in ne v neizpravnosti avtomobila.