Pravdni stranki sta za zavarovanje terjatve tožeče stranke uporabili instrumentarij s končnim prehodom lastništva predmeta zavarovanja (spornega stanovanja) na toženo stranko, kateremu pa pravni red vnaprej odreka pravno veljavnost. Ker so torej določila o prenosu lastninske pravice iz „kupoprodajne pogodbe“ nična, tožeča stranka ni izkazala zatrjevane (veljavne) pravne podlage, na podlagi katere zahteva, da ji tožena stranka izroči sporno stanovanje.
odškodninska odgovornost delodajalca - varno delo – postopek čiščenja - navodila za varno delo – organizacija delovnega procesa – skrbnost dobrega strokovnjaka
Delodajalcu je pripisati izključno krivdo za nastalo tožničino škodo, saj konkretnega delovnega procesa ni organiziral tako, da bi poskrbel za varnost in za opremljenost z varstvenimi napravami. Njegovo ravnanje se presoja po kriteriju skrbnosti dobrega strokovnjaka.
lastninjenje nepremičnin – športno društvo – športni objekt – lastninska pravica – družbena lastnina – pravica uporabe družbene lastnine – lastninjenje nepremičnine v uporabi športnega društva – prenos pravice uporabe družbene lastnine
ZZ s kupoprodajno pogodbo z dne 14. 12. 1967 ni mogel prenesti na XX lastninske pravice, saj ob sklenitvi pogodbe lastninske pravice ni več imel. Imel je zgolj pravico uporabe družbene lastnine in zgolj to je ZZ lahko na XX prenesel. Z odločbo št. 465-209/76-5/5 z dne 10. 2. 1977 je bil izpolnjen pogoj za vknjižbo pravice uporabe v korist XX, kar pa ne pomeni, da so bile šele s to odločbo predmetne nepremičnine nacionalizirane.
Pritožbeno sodišče na kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora pritožnik kršitev uveljavljati in do te mere konkretizirano opredeliti, da ni potreben nikakršen uradni preizkus.
ZZK člen 21, 22, 82, 95, 95/3. ZZK-1 člen 158, 158/2, 158/2-2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
uporaba ZZK in ZZK-1 – čas odločanja sodišča – ugovorni postopek – pritožbene novote - prekluzija
Ker je zemljiškoknjižna referentka o predlogu predlagateljice odločila pred uveljavitvijo ZZK-1, bi moralo sodišče tudi v ugovornem postopku uporabiti določbe ZZK.
Prekluzija glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov je v 92. členu ZZK predpisana le za pritožbeni postopek.
zapustnikovo premoženje – dodatni sklep o dedovanju
S sklepom o dedovanju sodišče odloči o zapustnikovem premoženju, ki ga je imel na dan svoje smrti. Za nepremično premoženje, last zapustnika, velja tisto premoženje, ki je vpisano na zapustnika v času smrti.
SKPgd člen 52, 52/2. SKPgd tarifna priloga točka 4.
stroški prevoza na delo
Določba 4. tč. tarifne priloge k SKPgd v povezavi z 2. tč. 52. čl. SKPgd pomeni, da je delodajalec delavcu dolžan povrniti celotne stroške javnega prevoza in ne le 60 % stroškov javnega prevoza, saj je v kolektivni pogodbi je določena le spodnja meja povračila stroškov, v tarifni prilogi k kolektivni pogodbi pa je določena dejanska višina povračila stroškov v višini zgornjih zneskov, do katerih so izplačila iz tega naslova pri ugotavljanju davčne osnove priznana kot odhodek.
URS člen 26. OZ člen 132, 179, 180, 181, 182. ZOR člen 155, 200, 201, 202, 203.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - povrnitev škode – sojenje v razumnem roku – pravno priznana škoda po ZOR in OZ
Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v določbah OZ in ZOR ni pravno priznana, priznal jo je šele ZVPSBNO.
starostna pokojnina – delna pokojnina – ugotovitev neskladnosti zakona z ustavo – pravna praznina – samozaposleni – prenehanje zavarovanja
Za delavce v delovnem razmerju in za samozaposlene je pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravice do delne pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja za poln delovni čas ter nato zavarovanje za delo z največ polovico polnega delovnega časa.
Konkurenčna klavzula, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, ne velja (nima učinka med strankama), ker v njej ni določeno denarno nadomestilo za njeno spoštovanje. Določba 3. odstavka 39. člena ZDR kogentno določa, da v primeru, če se denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule ne določi s pogodbo o zaposlitvi, potem konkurenčna klavzula ne velja. Ker konkurenčna klavzula ni veljavna, ne zavezuje nobene od strank pogodbe o zaposlitvi in tudi toženca pri izbiri nadaljnje zaposlitve ni omejevala. Toženec z zaposlitvijo pri konkurenčnem podjetju ni kršil pogodbe o zaposlitvi, zato zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
DENACIONALIZACIJA – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0055926
ZDen člen 88. ZLPP člen 5. ZSKZ člen 14, 16.
denacionalizacija – prepoved razpolaganja – nična pogodba – pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona
Pogodba, s katero se na občino prenaša lastninska pravica na kmetijskih zemljiščih in gozdovih, na katerih je lastništvo sicer pridobila že na podlagi samega zakona (5. čl. ZLPP oziroma 14. čl. ZSKZ) in na katerih se ji dovoljuje vknjižba v zemljiško knjigo, ne predstavlja prepovedanega razpolaganja v smislu 88. čl. ZDen, temveč zakonsko predviden način izvedbe prenosa lastništva.
Predmet postopka se določa s tožbenim zahtevkom, ki ga s tožbo v pravdnem postopku uveljavlja tožnik. V 1. odstavku 49. člena ZZK-1 so določene vrste pravdnih (in drugih) postopkov, katerih začetek se zaznamuje z zaznambo spora: zaznamba spora o pridobitvi pravice (s katero se zaznamuje začetek postopka o prenehanju pravice na originaren način), zaznamba spora o ugotovitvi prenehanja pravice (s katero se zaznamuje začetek postopka o ugotovitvi prenehanja pravice na nepremičnini) in zaznamba spora o določitvi nujne poti.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev), sodišče ne more nuditi pravnega varstva.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so jo tožene stranke motile v njeni posesti (stvarne služnosti) hoje in vožnje z vsemi vozili po nepremičnini parc. št. 640/1, vpisane pri vl. št. 15, k.o. Z., tako, da so 10.07.2008 postavile betonski robnik težak najmanj 150 kg, dne 01.08.2008 nasule približno 3 m3 zemlje in napeljale električno ograjo in dne 23.03.2009 postavile traktorski priključek težak približno 300 kg, vse to na mestu, kot je razvidno iz lastnoročne skice tožeče stranke, ki je sestavni del tožbenega zahtevka ter da so tožene stranke dolžne vse navedeno odstraniti in se v bodoče vzdržati tovrstnih in podobnih posegov v posest tožeče stranke. Razveljavilo je tudi začasni odredbi z dne 18.09.2008 in dne 06.03.2009 ter zavrnilo predlog za izdajo nove začasne odredbe. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.343,67 EUR.
Zoper naveden sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da na podlagi vseh izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da so vse priče potrdile izpoved tožnika, da je že vse od nakupa stanovanjske hiše dalje za dostopanje do svoje nepremičnine s kombijem uporabljal t. i. zeleno pot in na ta način izvajal svojo posest. To so potrdile vse priče, z izjemo prič, ki jih je predlagala tožena stranka in so prijatelji tožencev, pritožba pa posamezne priče in njihove izpovedbe tudi navaja. Opozarja tudi na izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti, če bo ta speljana tako, da bo dostop normalno omogočen tudi za intervencijska vozila in da sta bila ob izdelavi črne poti ovinka širša kot sedaj. Sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do izpovedi teh prič in da ni pojasnilo, zakaj jim ni sledilo, zato je ostal sklep neobrazložen. Posebej opozarja na izpoved priče M. K., da je prvi toženec motil njuno uporabo poti, do katere se sodišče prav tako ni opredelilo. Prav tako opozarja na nepravilen povzetek izpovedi priče T. B. glede datuma vselitve tožnika. Sodna praksa je že zavzela stališče, da stanje zadnje mirne posesti ni odvisno od števila voženj (npr. dostop do vikendov). Nasprotuje pa tudi zaključku sodišča, da je tožnik zlorabil zaupanje tožencev, saj o tem ni izpovedala niti ena priča, pa tudi ne toženca. O tem, da bi tožene stranke tožniku dovolile vožnjo čez dvorišče, nikoli ni bilo govora. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, poredno pa njegovo razveljavitev in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.
Pritožba ni utemeljena.
Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen le tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to protipravno. Posest pa še ni vsako razmerje tožeče stranke do stvari, pač pa mora ta zadostiti kriterijem zunanje vidnosti, trajnosti, izključujočosti in dostopnosti do stvari. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, sodišče pa daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Posestno varstvo ima tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, proti kateremu je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč. (III. del Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ)
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper 3. toženo stranko zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi pri motilnem dejanju postavitve betonskega robnika, težkega približno 150 kg in nasutju približno 3 m3 zemlje ter postavitvi električne ograje (za katere je tožnik zatrjeval, da jih je storila tudi 3. tožena stranka), sodelovala tudi 3. tožena stranka. V pritožbi tožnik takšni ugotovitvi niti ne nasprotuje. Odločitev sodišča je pravilna, saj je mogoče sodno varstvo posesti nuditi le proti tistemu, ki je v posest posegel.
Ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni verjelo pričam, ki so potrdile tožnikove občasne vožnje po zeleni poti (tudi pritožbeno sodišče bo uporabljalo izraza zelena in črna pot, glede na barvi, s katerima sta označeni v skici tožeče stranke (A 11)). Sodišče v obrazložitvi sklepa na list. št. 150 spisa in naslednji ugotavlja, da se je tožnik občasno res vozil po zeleni poti in se sklicuje na izpovedbe prič F. N., B. Č., T. F., M. B., Z. S. in T. B. Tudi sicer je presoja, katerim pričam verjame in katerim ne, v rokah sodišča, ki na podlagi izvedenega dokaznega postopka in neposrednega zaznavanja odloči, katera dejstva šteje za dokazana (1). Drži sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb vseh zaslišanih prič, a česa takega sodišču procesna pravila ne nalagajo. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi ali sklepu, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2). Res je tudi priča V. N. izpovedala o treh vožnjah tožnika po zeleni poti, vendar to za odločitev o zadevi ni bistvenega pomena. Nadaljnje izpovedbe, na katere se sklicuje pritožba (priče T. A., V. L., E. S. in J. T.) pa tožnikovih navedb v bistvenem niso potrdile, saj niso vedele (vsaj ne iz svojega lastnega zaznavanja) ali je tožnik vozil po zeleni poti ali ne, ne zadostuje pa, da jih te priče niso zanikale.
Kot že rečeno, posest ni varovana v vsakem primeru. Tožene stranke so namreč že v odgovoru na tožbo in kasnejših pripravljalnih vlogah zatrjevale, da tožnik pot izsiljuje, da so reagirale takoj, ko so opazile, da tožnik vozi po zeleni poti in da so reagirale zato, da bi zavarovale svojo posest pred samovoljnimi dejanji tožeče stranke. Da so dejanja tožeče stranke res samovoljna, potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje (oprta na izpovedbo tožnikove izvenzakonske partnerke T. B.), da je tožnik od doma odhajal po črni poti, domov pa po črni in zeleni poti, saj je dobil informacije (ki jih je tudi preveril), da poteka po dvorišču tožencev javna pot in ima zato na tej poti vse pravice. Iz navedenega nedvomno izhaja, da so bile nadaljnje tožnikove vožnje agresivne in „na silo“. Takšne nasilne vožnje je potrdila tudi izpoved J. K., da je želel tožnik s temi dejanji tožence prisiliti v to, da bi lahko vsi vozili po zeleni poti.
Drži sicer, da priča J. O. o vožnjah (nasilnih ali ne) tožnika ni vedela izpovedati in da je sodišče to v obrazložitvi zapisalo napačno, pa tudi, da je napačno povzelo pričanje T. B. o datumu selitve. Takšen zapis sodišča nima narave absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklep ni nerazumljiv, ni v nasprotju sam s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti, to pa tudi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (3).
Pričanje M. K., na katero se sklicuje pritožnik, za odločitev ni pomembno, zato se sodišču do njega ni bilo potrebno posebej opredeljevati, saj ne drži, da bi ta izpovedovala o motenju njene posesti s strani tožene stranke, pač pa zgolj s strani pravnega prednika tožencev, kar ni predmet tega postopka. Ravno tako za odločitev v postopku motenja posesti ni pomembna izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti pod pogojem, da bo speljana tako, da bo omogočen normalen dostop, saj sodišče daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in s tem vprašanja potrebnosti posesti (1. odstavek 33. člena SPZ). Ne drži pa niti, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. K., saj je bil ta zaslišan na naroku dne 12.03.2009, njegova izpovedba pa je zapisana na list. št. 110 spisa.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev) sodišče ne more nuditi pravnega varstva, ne glede na to ali so morda tožniku toženci spočetka nekaj voženj dovolili ali ne. Zaradi zavrnitve tožnikove tožbenega zahtevka je potrebno tudi razveljaviti že izdani začasni odredbi in zavrniti predlog za izdajo nove. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 163. člena ZPP).
ZPP člen 7, 7/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZTLR člen 24, 25.
razpravno načelo – načelo kontradiktornosti – navajanje dejstev – pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona – priposestovanje – dobra vera – gradnja na tujem svetu – nedobroverni graditelj
Če tožnika nista uspela dokazati svoje sicer zatrjevane dobrovernosti, lastninske pravice nista mogla pridobiti niti na podlagi priposestvovanja niti kot dobroverna graditelja na podlagi 24. člena ZTLR.
Če svoje nedobrovernosti tožnika nista zatrjevala, sodišče svoje odločitve ne sme opreti na tako dejstvo, saj s tem nasprotni stranki odvzame možnost obravnavanja.
Ker sodišče prve stopnje pred izdajo zavrnilne zamudne sodbe tožnika ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti tožbe, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
Za to, da bi se na podlagi naknadno ugotovljenih plač (izplačil v obliki vrednostnih papirjev) na novo odmerjena višja pokojnina izplačala za nazaj, ni pravne podlage.
Če je stranka vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse, sodišče pa ji s plačilnim nalogom odmeri sodno takso, čeprav o predlogu za oprostitev še ni pravnomočno odločeno, je ugovor zoper takšen plačilni nalog, da je taksa neupravičeno oziroma preuranjeno odmerjena, šteti, da je vložen zaradi napačno odmerjene takse.
vrnitev v prejšnje stanje - razlog za zamudo roka - nekonkretiziranost predloga za vrnitev v prejšnje stanje
Tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sploh ni zatrjevala razloga za zamudo roka za odgovor na tožbo, temveč je trdila zgolj to, da se je šele v izvršilnem postopku seznanila s tožbo in sodbo, kar pa pomeni zgolj ugotavljanje stanja, ki je nastalo zaradi njene procesne neaktivnosti, ker ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila vročena na podlagi fikcije vročitve. Zato je odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju predloga kot nedovoljenega pravilna.
vrednost zapuščine zaradi odmere sodne takse - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta po sodišču
Ko se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost spornega predmeta ocenila prenizko, sodišče po uradni dolžnosti, s sklepom, določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Svojo odločitev mora ustrezno obrazložiti, da je mogoče takšno oceno tudi preveriti.
varstvo kupcev stanovanj - zamuda kupca - pravilo o sočasnosti izpolnitve - dogovor o vnaprejšnjem plačilu kupnine - pravica prodajalca do odstopa od pogodbe - obveznost dodatnega roka za izpolnitev
Kupec praviloma ni dolžan plačati nobenega obroka kupnine, dokler mu prodajalec ne zagotovi pogojev za vpis njegove lastninske pravice na stanovanju, razen če se pogodbenika dogovorita drugače, javnemu nepremičninskemu skladu pa v tem primeru ni potrebno zagotoviti zavarovanja iz 13. člena ZVKSES.
Pravica prodajalca, da odstopi od pogodbe v primeru kupčeve zamude s plačilom, ki ne sme biti krajša od enega meseca, je lahko urejena tudi v splošnih pogojih prodaje.