Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo po 1. juliju v tekočem koledarskem letu, je v tem letu pridobila pravico do celotnega letnega dopusta in pravico do izplačila celotnega regresa za letni dopust, ne glede na dejstvo, da letnega dopusta ni izkoristila v celoti.
Tožnik je po pooblaščencu vložil tožbo v zadostnem številu izvodov, skupaj z zadostnim številom prilog in pooblastilom za zastopanje. Kljub temu, da je po delnem odstopu zadeve pristojnemu sodišču v spisu le en izvod tožbe, skupaj z enim izvodom prilog in brez pooblastila za zastopanje, ni podlage za zavrženje tožbe. Tožba je bila ob vložitvi popolna.
Tožnica je delo opravljala na terenu, pri čemer se je do strank vozila s svojim osebnim avtomobilom, zaradi česar je – kljub temu, da ji tožena stranka ni izdala potnih nalogov za potovanja oziroma obiske strank – upravičena do povračila stroškov, ki so nastali zaradi potovanj oziroma obiskov strank, v višini vtoževane kilometrine.
ZPIZVZ člen 4, 4/2. ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 277. OZ člen 378.
starostna pokojnina - izplačilo pokojnine za nazaj - zakonske zamudne obresti - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Toženec je po tem, ko je postala odločba o priznanju starostne pokojnine za nazaj dokončna in izvršljiva, tožniku izplačal zapadle prejemke, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti (niti odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti).
Tožena stranka je kršila določila pogodbe za dovoljeno prekoračitev sredstev na tekočem računu s tem, da je prekoračila dogovorjeni limit. Zaradi tega je bila pogodba razdrta, kot to izrecno predvideva določilo 6. točke navedene pogodbe, ki pravi, da banka v primeru nedovoljene prekoračitve ukine dovoljeno prekoračitev v celoti. Dodatna odpoved pogodbe s strani tožeče stranke torej ni bila potrebna, saj je bila ta razdrta v trenutku, ko je prišlo do kršitve pogodbe.
predznamba – listina kot podlaga za vpis – cesijska pogodba kot podlaga za pridobitev lastninske pravice
Predznamba se dovoli na podlagi listin, ki verjetno izkazujejo pravni temelj pridobitve pravic. S cesijsko pogodbo se lastninska pravica ne more prenašati, zato na podlagi takšne listine predznamba ni mogoča.
povzročitev škode - povrnitev nepremoženjske škode - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - samostojna denarna odškodnina za vsako od zatrjevanih oblik pravno priznane škode - oblike nepremoženjske škode - ločenost zahtevkov - tožbeni zahtevek
Sodišče mora oškodovancu za vsako obliko nepremoženjske škode prisoditi samostojno denarno odškodnino, tožnikov tožbeni zahtevek pa mora biti prilagojen temu oz. določbi 200. člena ZOR. Obstajajo sicer izjeme tega pravila, ki pa jih mora oškodovanec posebej utemeljiti.
Nepremično premoženje, ki je predmet sedanjega spora, v zapuščino po materi ni bilo zajeto, niti iz spisa ne izhaja, da bi bilo v zapuščinskem postopku po materi to premoženje že kakorkoli obravnavano. V takšni situaciji pa tožbenega zahtevka tožnice ni mogoče obravnavati z vidika 224. člena ZD, temveč je potrebno v primeru spora tak zahtevek obravnavati kot lastninsko tožbo.
Pravdni stranki sta za zavarovanje terjatve tožeče stranke uporabili instrumentarij s končnim prehodom lastništva predmeta zavarovanja (spornega stanovanja) na toženo stranko, kateremu pa pravni red vnaprej odreka pravno veljavnost. Ker so torej določila o prenosu lastninske pravice iz „kupoprodajne pogodbe“ nična, tožeča stranka ni izkazala zatrjevane (veljavne) pravne podlage, na podlagi katere zahteva, da ji tožena stranka izroči sporno stanovanje.
odškodninska odgovornost delodajalca - varno delo – postopek čiščenja - navodila za varno delo – organizacija delovnega procesa – skrbnost dobrega strokovnjaka
Delodajalcu je pripisati izključno krivdo za nastalo tožničino škodo, saj konkretnega delovnega procesa ni organiziral tako, da bi poskrbel za varnost in za opremljenost z varstvenimi napravami. Njegovo ravnanje se presoja po kriteriju skrbnosti dobrega strokovnjaka.
ZZK člen 21, 22, 82, 95, 95/3. ZZK-1 člen 158, 158/2, 158/2-2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
uporaba ZZK in ZZK-1 – čas odločanja sodišča – ugovorni postopek – pritožbene novote - prekluzija
Ker je zemljiškoknjižna referentka o predlogu predlagateljice odločila pred uveljavitvijo ZZK-1, bi moralo sodišče tudi v ugovornem postopku uporabiti določbe ZZK.
Prekluzija glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov je v 92. členu ZZK predpisana le za pritožbeni postopek.
zapustnikovo premoženje – dodatni sklep o dedovanju
S sklepom o dedovanju sodišče odloči o zapustnikovem premoženju, ki ga je imel na dan svoje smrti. Za nepremično premoženje, last zapustnika, velja tisto premoženje, ki je vpisano na zapustnika v času smrti.
URS člen 26. OZ člen 132, 179, 180, 181, 182. ZOR člen 155, 200, 201, 202, 203.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - povrnitev škode – sojenje v razumnem roku – pravno priznana škoda po ZOR in OZ
Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v določbah OZ in ZOR ni pravno priznana, priznal jo je šele ZVPSBNO.
KZ člen 288, 288/4. ZKP člen 95, 95/1, 96, 96/2, 96/2/1-6, 371, 371/1, 371/1-3, 378, 378/4, 392, 392/1.
kaznivo dejanje krive ovadbe - razlike v kvantiteti in kvaliteti med prijavljenim dejanjem in njegovo opredelitvijo - opravičljiva zmota - zavest o protipravnosti
Pri kaznivem dejanju krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena KZ je treba ločiti med primeri, ko do dejanja kot do spremembe v zunanjem svetu sploh ni prišlo in primeri, ko je do takšnega dejanja sicer prišlo, vendar je to opredeljeno huje ali kot nekaj drugega od tistega, kar se je v resnici zgodilo.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev), sodišče ne more nuditi pravnega varstva.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so jo tožene stranke motile v njeni posesti (stvarne služnosti) hoje in vožnje z vsemi vozili po nepremičnini parc. št. 640/1, vpisane pri vl. št. 15, k.o. Z., tako, da so 10.07.2008 postavile betonski robnik težak najmanj 150 kg, dne 01.08.2008 nasule približno 3 m3 zemlje in napeljale električno ograjo in dne 23.03.2009 postavile traktorski priključek težak približno 300 kg, vse to na mestu, kot je razvidno iz lastnoročne skice tožeče stranke, ki je sestavni del tožbenega zahtevka ter da so tožene stranke dolžne vse navedeno odstraniti in se v bodoče vzdržati tovrstnih in podobnih posegov v posest tožeče stranke. Razveljavilo je tudi začasni odredbi z dne 18.09.2008 in dne 06.03.2009 ter zavrnilo predlog za izdajo nove začasne odredbe. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.343,67 EUR.
Zoper naveden sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da na podlagi vseh izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da so vse priče potrdile izpoved tožnika, da je že vse od nakupa stanovanjske hiše dalje za dostopanje do svoje nepremičnine s kombijem uporabljal t. i. zeleno pot in na ta način izvajal svojo posest. To so potrdile vse priče, z izjemo prič, ki jih je predlagala tožena stranka in so prijatelji tožencev, pritožba pa posamezne priče in njihove izpovedbe tudi navaja. Opozarja tudi na izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti, če bo ta speljana tako, da bo dostop normalno omogočen tudi za intervencijska vozila in da sta bila ob izdelavi črne poti ovinka širša kot sedaj. Sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do izpovedi teh prič in da ni pojasnilo, zakaj jim ni sledilo, zato je ostal sklep neobrazložen. Posebej opozarja na izpoved priče M. K., da je prvi toženec motil njuno uporabo poti, do katere se sodišče prav tako ni opredelilo. Prav tako opozarja na nepravilen povzetek izpovedi priče T. B. glede datuma vselitve tožnika. Sodna praksa je že zavzela stališče, da stanje zadnje mirne posesti ni odvisno od števila voženj (npr. dostop do vikendov). Nasprotuje pa tudi zaključku sodišča, da je tožnik zlorabil zaupanje tožencev, saj o tem ni izpovedala niti ena priča, pa tudi ne toženca. O tem, da bi tožene stranke tožniku dovolile vožnjo čez dvorišče, nikoli ni bilo govora. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, poredno pa njegovo razveljavitev in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.
Pritožba ni utemeljena.
Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen le tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to protipravno. Posest pa še ni vsako razmerje tožeče stranke do stvari, pač pa mora ta zadostiti kriterijem zunanje vidnosti, trajnosti, izključujočosti in dostopnosti do stvari. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, sodišče pa daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Posestno varstvo ima tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, proti kateremu je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč. (III. del Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ)
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper 3. toženo stranko zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi pri motilnem dejanju postavitve betonskega robnika, težkega približno 150 kg in nasutju približno 3 m3 zemlje ter postavitvi električne ograje (za katere je tožnik zatrjeval, da jih je storila tudi 3. tožena stranka), sodelovala tudi 3. tožena stranka. V pritožbi tožnik takšni ugotovitvi niti ne nasprotuje. Odločitev sodišča je pravilna, saj je mogoče sodno varstvo posesti nuditi le proti tistemu, ki je v posest posegel.
Ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni verjelo pričam, ki so potrdile tožnikove občasne vožnje po zeleni poti (tudi pritožbeno sodišče bo uporabljalo izraza zelena in črna pot, glede na barvi, s katerima sta označeni v skici tožeče stranke (A 11)). Sodišče v obrazložitvi sklepa na list. št. 150 spisa in naslednji ugotavlja, da se je tožnik občasno res vozil po zeleni poti in se sklicuje na izpovedbe prič F. N., B. Č., T. F., M. B., Z. S. in T. B. Tudi sicer je presoja, katerim pričam verjame in katerim ne, v rokah sodišča, ki na podlagi izvedenega dokaznega postopka in neposrednega zaznavanja odloči, katera dejstva šteje za dokazana (1). Drži sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb vseh zaslišanih prič, a česa takega sodišču procesna pravila ne nalagajo. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi ali sklepu, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2). Res je tudi priča V. N. izpovedala o treh vožnjah tožnika po zeleni poti, vendar to za odločitev o zadevi ni bistvenega pomena. Nadaljnje izpovedbe, na katere se sklicuje pritožba (priče T. A., V. L., E. S. in J. T.) pa tožnikovih navedb v bistvenem niso potrdile, saj niso vedele (vsaj ne iz svojega lastnega zaznavanja) ali je tožnik vozil po zeleni poti ali ne, ne zadostuje pa, da jih te priče niso zanikale.
Kot že rečeno, posest ni varovana v vsakem primeru. Tožene stranke so namreč že v odgovoru na tožbo in kasnejših pripravljalnih vlogah zatrjevale, da tožnik pot izsiljuje, da so reagirale takoj, ko so opazile, da tožnik vozi po zeleni poti in da so reagirale zato, da bi zavarovale svojo posest pred samovoljnimi dejanji tožeče stranke. Da so dejanja tožeče stranke res samovoljna, potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje (oprta na izpovedbo tožnikove izvenzakonske partnerke T. B.), da je tožnik od doma odhajal po črni poti, domov pa po črni in zeleni poti, saj je dobil informacije (ki jih je tudi preveril), da poteka po dvorišču tožencev javna pot in ima zato na tej poti vse pravice. Iz navedenega nedvomno izhaja, da so bile nadaljnje tožnikove vožnje agresivne in „na silo“. Takšne nasilne vožnje je potrdila tudi izpoved J. K., da je želel tožnik s temi dejanji tožence prisiliti v to, da bi lahko vsi vozili po zeleni poti.
Drži sicer, da priča J. O. o vožnjah (nasilnih ali ne) tožnika ni vedela izpovedati in da je sodišče to v obrazložitvi zapisalo napačno, pa tudi, da je napačno povzelo pričanje T. B. o datumu selitve. Takšen zapis sodišča nima narave absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklep ni nerazumljiv, ni v nasprotju sam s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti, to pa tudi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (3).
Pričanje M. K., na katero se sklicuje pritožnik, za odločitev ni pomembno, zato se sodišču do njega ni bilo potrebno posebej opredeljevati, saj ne drži, da bi ta izpovedovala o motenju njene posesti s strani tožene stranke, pač pa zgolj s strani pravnega prednika tožencev, kar ni predmet tega postopka. Ravno tako za odločitev v postopku motenja posesti ni pomembna izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti pod pogojem, da bo speljana tako, da bo omogočen normalen dostop, saj sodišče daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in s tem vprašanja potrebnosti posesti (1. odstavek 33. člena SPZ). Ne drži pa niti, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. K., saj je bil ta zaslišan na naroku dne 12.03.2009, njegova izpovedba pa je zapisana na list. št. 110 spisa.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev) sodišče ne more nuditi pravnega varstva, ne glede na to ali so morda tožniku toženci spočetka nekaj voženj dovolili ali ne. Zaradi zavrnitve tožnikove tožbenega zahtevka je potrebno tudi razveljaviti že izdani začasni odredbi in zavrniti predlog za izdajo nove. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 163. člena ZPP).
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12. ZOR člen 60, 61, 109, 110. OZ člen 45, 46, 92, 93. ZKZ člen 19, 19/1, 20, 20/7.
pravnomočno razsojena stvar – res iudicata – ne bis in idem – promet s kmetijskimi zemljišči – odobritev pravnega posla – darilna pogodba – ničnost - izpodbojnost
Sodišče je v prejšnji pravdi v zvezi z vprašanjem neveljavnosti darilne pogodbe presojalo in ugotovilo, da ne obstojijo tedaj zatrjevani razlogi izpodbojnosti darilne pogodbe, in sicer prisila, grožnja in zmota, v zvezi z ničnostjo pa se je ukvarjalo zgolj s trditvijo tožene stranke, da je predmetna darilna pogodba nična, ker naj tožeča stranka ob podpisu pogodbe ne bi imela statusa kmeta. O vprašanju ničnosti obravnavane darilne pogodbe iz razloga, ker naj bi bila le-ta sklenjena brez odobritve v smislu 20. člena ZKZ, pa vsebinsko (še) ni odločalo ter se zatorej pravnomočnost sodbe Okrajnega sodišča v Trebnjem (in načelo ne bis in idem) ne more raztezati tudi na to vprašanje.
odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost – poklicna bolezen
Ker je bila ugotovljena tožničina dolgotrajna in intenzivna izpostavljenost pri delu z alergeni, to je z lepilom Loctite in kovinskimi izdelki, ki so vsebovali nikelj, zaradi česar se je razvil alergijski kontaktni dermatitis, je mogoče dejavnost tožene stranke šteti za nevarno. Za škodo, ki jo je tožnica utrpela, zato tožena stranka objektivno odgovarja.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - izguba zavarovalnih pravic - tehnična brezhibnost vozila – neustrezne pnevmatike – pomanjkljivost na avtu - vzročna zveza
6. točka 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti pravi, da zavarovana in sozavarovana oseba izgubita svoje pravice iz zavarovanja, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno. Nadalje pa pravi, da se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno tedaj, če ni imelo veljavne nalepke za tehnični pregled.
Razlog za nastanek obravnavane prometne nezgode gre iskati v prometno neprimernem in napačnem ravnanju voznika in ne v neizpravnosti avtomobila.
prehod obveznosti občine - sprememba občinskih predpisov - sporazum o delitvi obveznosti - pasivna legitimacija
Izvršilno sodišče ne sme meritorno ugotavljati legitimacije strank. Neutemeljen je ugovor dolžnice, da ni več pasivno legitimirana zaradi prehoda obveznosti na Občino G., na podlagi delitvene bilance oz. sporazuma med občinama. Ureditev medsebojnih premoženjskopravnih razmerij iz 100. člena ZLS ne vpliva na potek tega izvršilnega postopka, niti na stvarno in s tem procesno legitimacijo druge pogodbene stranke (dolžnice), saj sprememba predpisov o lokalni samoupravi oz. o drugačni organiziranosti občin v času sodnega postopka ne more iti v škodo upniku.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055959
ZPSPP člen 24, 25, 25/2, 26, 26/1, 28. ZOR člen 219.
poslovni prostor – najemna pogodba za poslovni prostor za nedoločen čas – prenehanje najema – sodna odpoved najema poslovnih prostorov – vročitev tožbe – odpovedni rok – uporabnina – povprečna tržna najemnina – postavitev novega izvedenca
Vročitev tožbe je treba šteti za sodno odpoved najema poslovnih prostorov. Tako stališče je logično, saj 2. odstavek 29. člena ZPSPP določa, da se na podlagi odpovedi najemodajalca in zahteve za izpraznitev poslovnega prostora izda nalog o njegovi izpraznitvi. Zakon pri tem ne določa, da mora biti odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas uveljavljena s tožbenim zahtevkom. Odpoved najemnega razmerja se pri izpraznitvi poslovnega prostora postavlja kot predhodno vprašanje.
Uporabnina se po utrjenem stališču sodne prakse odmeri po kriteriju povprečne tržne najemnine.
Nestrinjanje tožnice z mnenjem samo po sebi ne utemeljuje predloga za novega izvedenca. Tožnica je podala pripombe, na katere je izvedenec podal izjasnitev, nato pa bil še zaslišan. Nadaljnjih pripomb tožnica ni imela in tudi ni vztrajala pri postavitvi novega izvedenca.