ZZK-1 člen 132, 132-1, 132-4, 153, 153/1, 154, 154/2.
pravica do vložitve ugovora v zemljiškoknjižnem postopku – nedovoljenost ugovora v zemljiškoknjižnem postopku
Sklep o zavrnitvi vpisa, sklep o ustavitvi postopka zaradi umika predloga, sklep, s katerim se sodišče izreče za krajevno nepristojno, in sklep, da se vpis ne opravi, se vroča le udeležencem postopka iz 1. točke 132. člena ZZK-1. Udeleženec iz 1. točke 132. člena ZZK-1 pa je predlagatelj postopka oz. organ, na čigar zahtevo zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti. Drugi potencialni udeleženci, ki se jim sicer vroča sklep, s katerim se vpis dovoli, zato nimajo pravice do ugovora.
ZPIZVZ člen 4, 4/2. ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 277. OZ člen 378.
starostna pokojnina - izplačilo pokojnine za nazaj - zakonske zamudne obresti - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Toženec je po tem, ko je postala odločba o priznanju starostne pokojnine za nazaj dokončna in izvršljiva, tožniku izplačal zapadle prejemke, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti (niti odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti).
V interesu ekonomičnosti postopka je treba preprečiti spreminjanje tožbe proti volji tožene stranke takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave veze.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dopusti sprememba tožbe, kot je postavljena v vlogah z dne 16.3.2009 in 16.4.2009.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sprememba tožbe, kot je postavljena v vlogah dne 16.3.2009 in 16.4.2009, ne dopusti.
Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki najprej opisuje potek postopka v zvezi s predlagano spremembo tožbe. Navaja, da je sodišče na naroku dne 2.3.2009 razširitev dovolilo in prestavilo narok, na glavni obravnavi dne 16.4.2009 pa se je sodnica odločila, da bo razširjeni zahtevek zavrgla. Pooblaščenko je presenetila vsebina obrazložitve pisnega odpravka sklepa, iz katerega je razbrati, da je sodišče sprejelo sklep zato, ker bi razširitev tožbenega zahtevka podaljšala dokazovanje in cel postopek in je ekonomsko nesmotrna. Vsi zahtevki imajo isto pravno in dejansko osnovo, torej bi se morali obravnavati skupaj. Obrazložitev sodišča prve stopnje ne opravičuje podlage za sklep. Sodišče je namreč dolžno ravnati po načelu ekonomičnosti postopka in razširjeni zahtevek še ni zastaral, zato bo vložena vsaj ena tožba, če ne dve. Sodišče trdi, da je sklep sprejelo zaradi načela ekonomičnosti postopka, hkrati sta stranki prisiljeni, prav zaradi tega sklepa, vložiti novo tožbo. Sodišče bi lahko svoje stališče povedalo že na naroku 2.3.2009 in ne bi strankama vlivalo upanja, da bo zahtevek v celoti rešen v tem postopku. Tožeča stranka predlaga, da sodišče sklep razveljavi, vrne zadevo v prejšnje stanje in nadaljuje s postopkom na prvi stopnji.
Pritožba je utemeljena.
V skladu s 184. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, v nadaljevanju ZPP) lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. V skladu s 185. členom ZPP pa je za spremembo, potem ko je tožba vročena toženi stranki potrebna njena privolitev, vendar lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.
Pritožba utemeljeno opozarja na načelo ekonomičnosti postopka, ki zahteva, da se, kadar je to mogoče, v postopku omogoči dokončna rešitev spora. To je v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj mora v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo. V interesu ekonomičnosti postopka je potrebno preprečiti spreminjanje tožbe proti volji tožene stranke takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave veze, kar pa v konkretnem primeru ne drži. Razlogi sodišča prve stopnje, da dovolitev spremembe tožbe ni ekonomsko smotrna, bi bili utemeljeni, če bi se postopek približeval koncu, niso pa utemeljeni v konkretni zadevi, ko je bil opravljen šele prvi narok za glavno obravnavo in ko je pred tem sodišče samo združilo v skupno obravnavanje zadevi obeh tožnikov, sicer temelječi na različnih pravnih podlagah. Ker je torej v konkretni zadevi dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je spremembo tožbe dovolilo (3. točka 365. člena ZPP).
Ker so bili za odsvojitev nepremičnine odločilni osebni elementi med pogodbenima strankama, delno pa je šlo tudi za darilo, zahtevek po 512. čl. OZ ni utemeljen, saj se predkupna pravica lahko uveljavlja le za odsvojitev stvari s čisto prodajno pogodbo.
Glede predloga za predznambo hipoteke je zemljiškoknjižno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da bi moral udeleženec vložiti ustrezen zemljiškoknjižni predlog, sodišče pa ga ni dolžno pozivati, naj to stori, kot zmotno meni v pritožbi.
ZPP člen 8. ZOR člen 173, 177/1, 177/2, 177/3. ZVCP člen 20/2, 27, 28, 28/1, 28/1-1, 84/8.
prometna nesreča – odgovornost imetnika motornega vozila – objektivna odgovornost – prečkanje ceste izven prehoda za pešce – prispevek oškodovanca – povrnitev negmotne škode – regresni zahtevek zavarovalnice – začetek teka zamudnih obresti - načelo de minimis non curat praetor
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo z določbo 173. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ, kajti avto je nevarna stvar in zavarovanka tožeče stranke kot imetnica nevarne stvari objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala oškodovancu kot pešcu.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2003 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek (29.210,49 EUR s pripadki) je zavrnilo.
Zoper sodbo (1. točko izreka) se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče glede temelja odgovornosti napačno ugotovilo, da ravnanje oškodovanca ni bil edini vzrok prometne nezgode. Pešec je bil pri ugotovljeni stopnji alkohola nepredvidljiv in zagotovo obstoji verjetnost, da se je zadrževal na cesti. Hitro se je gibal in prečkal vozišče s hitrostjo hitre hoje. Za toženko je bil manever oškodovanca nepričakovan dogodek. Z ustavljanjem je pričela takoj, ko je pri takratni vidljivosti lahko opazila pešca. Hitrost je prekoračila le za 17 %. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni sledilo izpovedbi toženke, da se je oškodovanec zadrževal na vozišču. Meni, da je prispevek oškodovanca k prometni nezgodi najmanj 80%. Sodišče se z vrsto oziroma višino škode ni ukvarjalo. Ne pojasni za kakšno vrsto škode je bil znesek izplačan. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Sodba je pomanjkljiva zaradi česar se je ne da preizkusiti. Očita kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne more presojati višino odškodnine in njeno utemeljenost, če ne razpolaga s podatki o vrsti škode in o višini zneskov izplačane odškodnine. Tožeča stranka ni navedla višino zneskov posameznih nematerialnih škod. Napačna je odločitev tudi v obrestnem delu zahtevka. Zakonite zamudne obresti tožeči stranki ne pripadajo od plačila ampak od vložitve tožbe dalje. Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, in tega pritožba ne izpodbija, da je bilo vozilo, s katerim je toženka povzročila prometno nezgodo dne 27.7.2001, v kateri je bil soudeležen pešec M. J., zavarovano pri tožeči stranki. Tožeča stranka je oškodovancu preko njegovega pooblaščenca dne 10. 6. 2003 nakazala odškodnino v višini 9.000.000,00 SIT. Toženka je po povzročeni prometni nezgodi z vožnjo nadaljevala, brez da bi ponesrečencu nudila pomoč in ni posredovala svojih osebnih podatkov, s čimer je kršila zavarovalno pogodbo (4. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-97), zato je tožeča stranka v obravnavani zadevi od toženke zahtevala povračilo izplačanega zneska. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v višini 8.345,85 EUR.
Odločitev sodišča prve stopnje, da je prispevek oškodovanca M.J. 50%, je pravilna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, sodišče druge stopnje pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Z razlogi izpodbijane odločitve se v celoti strinja, jih sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožbene navedbe pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne uspejo omajati in so v celoti neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev pravilno utemeljilo z določbo 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, kajti avto je nevarna stvar in zavarovanka tožeče stranke kot imetnica nevarne stvari objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala oškodovancu. Toženka se svoje odgovornosti ni uspela ekskulpirati (prvi in drugi odstavek 177. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da bi toženka morala pričakovati prisotnost pešcev v bližini centra mesta K., še zlasti tega dne, ko se je odvijala prireditev „K. n.“. Gre torej le še za vprašanje, ali je pravilno ugotovljen prispevek oškodovanca po tretjem odstavku 177. člena ZOR. Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede višine oškodovančevega prispevka. Delež obeh, torej zavarovanke tožeče stranke in oškodovanca, je enak. Oškodovančeve kršitve pravil v cestnem prometu so bile obsežne, saj se ni prepričal, da lahko varno prečka cestišče oziroma je prečkal vozišče tam, kjer je preglednost slaba; ni bil opremljeni s svetlobnimi znaki; bil je vinjen, v krvi je imel 2,2 g/kg alkohola (kršitev drugega odstavka 20. člena Zakona o varnosti cestnega prometa - v nadaljevanju ZVCP ter sedmega in osmega odstavka 84. člena); vendar pa je, kot že rečeno, odgovornost toženke objektivna. Poleg tega je bilo ugotovljeno, in pritožba ne izpodbija te ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka vozila s hitrostjo, ki je bila višja od prilagojene hitrosti (47 km/h), višja pa tudi od prepisane hitrosti 50 km/h, s čimer je kršila 27. člen in 1. alineo prvega odstavka 28. člena ZVCP, ta njena protipredpisna vožnja pa je bila tudi v vzročni zvezi s povzročeno prometno nezgodo, v kar se je sodišče prve stopnje prepričalo zlasti s pomočjo izvedenskih mnenj (I. P. in J. P.). To, da je odgovorna objektivno in da je poleg tega premalo skrbna (morala bi računati na pojav pešcev), utemeljuje odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je odgovornost oškodovanca 50%. Sodišče druge stopnje pa se tudi strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni bilo ugotovljeno, da bi se oškodovanec zadrževal na vozišču in jo sprejema (stran 10 obrazložitve). Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.
Kljub temu da iz tožbenih navedb ni možno ugotoviti, kakšna je višina zneskov nematerialne škode, ki je bila izplačana oškodovancu v skupnem znesku 9.000.000,00 EUR, je iz dejanskih trditev tožeče stranke možno ločiti posamezne oblike nepremoženjske škode (glej tožbene navedbe v povezavi z priloženim izvedenskim mnenjem zdravnika - cenzorja, ki si ga je tožeča stranka pridobila pred pravdo in ki ga je tako šteti kot del dejanskih navedb tožeče stranke), zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku. V dokaznem postopku pa se je sodišče prve stopnje glede upravičenosti izplačila odškodnine prepričalo s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenca A. G.. Glede na ugotovljene poškodbe, utrpljene telesne in duševne bolečine in strah, je sodišče prve stopnje ob pravilnem upoštevanju načel iz 200. člena ZOR (gre za načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine) napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da je bila oškodovancu odškodnina upravičeno izplačana ne glede na to, po katerih postavkah oškodovancu priznati odškodnine. Sodišče druge stopnje se namreč strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil oškodovanec, glede na ugotovljene hude posledice nezgode, upravičen do odškodnine v prisojeni višini že samo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (stran 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Podrobno so pojasnjene vse okoliščine, ki so relevantne pri presoji utemeljenosti višine izplačila (stran 10, 11 in 12 obrazložitve), s čimer je izpodbit tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Očitane kršitve zato niso podane.
Odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu zahtevka je materialnopravno napačna. Tožeča stranka je uveljavljala izplačani znesek od toženke zaradi kršitve pogodbe. Rok za plačilo tega zneska zakonsko ni določen, iz navedb pravdnih strank pa tudi ne izhaja, da bi bil dogovorjen. V zamudo bi zašla toženka torej šele po opominu, če tega ni, pa najkasneje z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 324. člena ZOR). Tožeča stranka je v tožbi trdila, da toženka ni pripravljena na sporazumno rešitev zadeve, ker se na posredovani regresni zahtevek ni odzvala (regresni zahtevek z dne 19. 6. 2003 – priloga A21). Toženka tem trditvam ni izrecno prerekala. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje po pooblastilu iz določbe tretje alinee 358. člena vpogledalo v navedeno prilogo, glede katere je bilo pravdnima strankama dana možnost, da se o njej izjavilo, in zaključilo, da so zamudne obresti začele teči 19. 6. 2003 (od opomina) in ne od izplačila (11. 6. 2003), kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna samo v neznatnem delu (zgolj za 8 dni), sodišče druge stopnje, upoštevaje pravno načelo de minimis non curat praetor, v izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.
Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
Upnik mora, tudi če predlaga izdajo začasne odredbe tekom pravnega postopka, v predlogu podati trditve, s katerimi izkazuje verjeten obstoj zatrjevane terjatve zoper dolžnico, v zavarovanje katere predlaga začasno odredbo ter za svoje trditve navesti oz. predlagati dokaze.
Listine, ki jo je tožena stranka priložila k odgovoru na tožbo, sodišče v primeru, če zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega oziroma prvega naroka za glavno obravnavo izda zamudno sodbo, ne sme upoštevati, ampak upošteva le navedbe iz tožbe in listine, ki jih je tožnik priložil tožbi.
zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic – svoboda izražanja – določnost zahtevka – regulacijska začasna odredba
Presoje verjetne izkazanosti zahtevka za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic s pisanjem v časopisu ne more biti brez vsebinske presoje dometa svobode izražanja.
Pogoj za izvršljivost sodne poravnave je zapadlost terjatve in ne pravnomočnost sodne poravnave, saj zoper njo ni možna pritožba, temveč se lahko izpodbija le s posebno tožbo na razveljavitev. Prav tako za izvršljivost sodne poravnave ni pogoj potrdilo o izvršljivosti, saj se zapadlost terjatve iz sodne poravnave lahko dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino in po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, če drugače zapadlosti ni mogoče dokazati.
delitev skupnega premoženja - plačilo za delo izvedenca
Udeleženca sodišču nista sporočila, da nimata več interesa za delitev skupnega premoženja, zaradi česar je izvedenec izdelal izvedensko mnenje. Glede na navedeno se ne moreta uspešno sklicevati na vsebino sklepa, v katerem je sodišče zapisalo, da bo predlog štelo za umaknjenega, v kolikor udeleženec v roku ne bo založil ustreznega predujma.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0058791
ZPP 319. OZ 104, 104/1, 104/4, 111, 131.
ugovor pobota - pobotni ugovor - nasprotna tožba - obstoj terjatve - prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve - pravočasnost izpolnitve kot bistvena sestavina pogodbe - fiksna obveznost - razveza pogodbe po samem zakonu - pravne posledice razveze pogodbe - vračilo danega - neupravičena obogatitev - povrnitev škode - pravnomočnost - dajatveni zahtevek
Če tožena stranka ugotovitve o obstoju tožnikove terjatve ne izpodbija v pritožbenem postopku, postane ta pravnomočna kot sestavni del dajatvenega zahtevka.
Če je bilo na podlagi razdrte pogodbe nekaj dano, ima pogodbenik (tudi pogodbi nezvesta stranka) pravico to zahtevati nazaj. Pogodbi zvesta stranka pa ima pravico do povrnitve škode, če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske obveznosti njenega sopogodbenika.
motenje posesti - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti
Sodišče je glede na trditev tožnice, da je bil zadnji pregled travnika izveden 17.4.2007, in predhodno ugotovitev, kdaj je bila ograja postavljena in kako visoka trava je bila takrat, pravilno zaključilo, da je tožnica najkasneje takrat bila seznanjena z njeno postavitvijo in je takrat tudi pričel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – organizacijski razlog
Sprememba organizacije dela, ki dve delovni mesti združi, predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pred reorganizacijo veljavnih pogodb o zaposlitvi prenehala.
dedovanje denacionaliziranega premoženja – uporaba Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti
Če je bilo premoženje zapustniku vrnjeno s pravnomočnim sklepom v denacionalizacijskem postopku na prvi stopnji pred uveljavitvijo ZPVAS, se za dedovanje uporabljajo določila ZDen in ZD in ne poseben režim dedovanja, kot ga ureja ZPVAS.
Sodišče lahko predhodno vprašanje reši samo ali pa sklene, da ga samo ne bo reševalo (1. odstavek 13. člena ZPP). Samo v drugem primeru mora postopek tudi prekiniti. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS in 6. člen EKČP).