ZPIZVZ člen 4, 4/2. ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 277. OZ člen 378.
starostna pokojnina - izplačilo pokojnine za nazaj - zakonske zamudne obresti - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Toženec je po tem, ko je postala odločba o priznanju starostne pokojnine za nazaj dokončna in izvršljiva, tožniku izplačal zapadle prejemke, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti (niti odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti).
Ker so bili za odsvojitev nepremičnine odločilni osebni elementi med pogodbenima strankama, delno pa je šlo tudi za darilo, zahtevek po 512. čl. OZ ni utemeljen, saj se predkupna pravica lahko uveljavlja le za odsvojitev stvari s čisto prodajno pogodbo.
zastaranje terjatev – pretrganje zastaranja – odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem
V predmetni zadevi zastaranja ni ugotavljati po 353. členu OZ, ker je bila v kazenski zadevi izdana zavrnilna sodba. V primeru zavrnilne (ali oprostilne) kazenske sodbe je treba uporabiti določbo 367. člena OZ, po kateri se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, če je bil v kazenskem postopku priglašen premoženjskopravni zahtevek, tožba pred pravdnim sodiščem pa je bila vložena v treh mesecih potem, ko je kazensko sodišče izdalo pravnomočno zavrnilno (ali oprostilno) kazensko sodbo in z njo oškodovanca napotilo, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku.
sprememba tožbe – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko sodbo
Sprememba tožbe je institut, ki tožniku omogoča tudi popravek napačno postavljenega tožbenega zahtevka.
Sodišče je bilo v pravdi vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil toženec obsojen kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 2. točki 257. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Zato ni moglo drugače kot sodišče v kazenskem postopku ugotoviti, da je tožnica vedela za vsebino listine, ki jo je podpisala, oziroma za dogovor med tožencem in njenim pokojnim možem, saj je preslepitev drugega o vsebini listine zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je toženec obsojen.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 711,82 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.
O b r a z l o ž i t e v:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba med M. R. kot prodajalcem in tožencem kot kupcem neobstoječa in nima nobenih pravnih učinkov ter da se izjava tožnice, da priznava zahtevek toženca, podana na zapuščinski obravnavi dne 28.06.2006 v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Krškem, razveljavi. Poleg tega je ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na toženčevo ime v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Krškem pod opr. št. Dn 3718/2006 neveljavna in nična, in se pri parc. št. 161, 1176/37, 1176/43, 1364, 1356, 1355 in 1354, vse pri vl. št. 20 k.o. S., vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z izbrisom vknjižbe pod opr. št. Dn 3718/2006 in vknjižbo lastninske pravice na ime M. R.. Toženec je dolžan navedene nepremičnine prepustiti v neposredno in izključno posest tožnici v roku 15 dni ter ji plačati pravdne stroške v znesku 5.185,04 EUR v istem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oboje pod izvršbo. Ostale glavne in podredne zahtevke tožeče stranke je zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je dovolilo spremembo tožbe, podano v pripravljalnem spisu z dne 03.01.2007 (pravilno 2008) in 13.05.2009. Sodišče je izdalo še začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo vsako poseganje v navedene nepremičnine, zlasti sekanje gozda in uporabo zgradb. V primeru nespoštovanja te obveznosti je dolžan plačati denarno kazen v znesku 4.172,93 EUR.
Zoper navedeno odločbo se je pritožil toženec, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbami ZPP dovolilo spremembo tožbe, ki ji je toženec izrecno nasprotoval. Od vložitve tožbe do spremembe tožbenega zahtevka se niso pojavili nobeni novi dokazi ali dejstva, za katere tožnica ne bi vedela. Zato sprememba nakazuje, da je bil prvotni tožbeni zahtevek napačno postavljen in jo je sodišče dovolilo na škodo toženca. Tudi sicer pa je iz obrazložitve sodbe razvidno, da se je sodišče zelo enostransko postavilo na stran tožnice, ki je navidez nemočna starka, potrebna pomoči. V tem postopku je trdila, da ji je toženec znesek v višini 1.500.000,00 SIT izročil kot najemnino, hkrati pa ji je uspelo v drugi pravdi ta denar izterjati, saj je trdila, da ji ga je izročil brez vsake pravne podlage. Ta znesek ji je v resnici izročil kot preostanek kupnine za nepremičnine, ki jih je v letu 1995 kupil od njenega pokojnega moža, ker je trdila, da je tudi ona prispevala k ohranjanju premoženja. Sicer pa je pred odvetnikom D. Š. in sodnico, ki je vodila zapuščinski postopek, jasno izjavila svojo voljo, da tožencu priznava lastninsko pravico na nepremičninah. Ne glede na to, da je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je podpis na kupoprodajni pogodbi tožničin in ne prodajalčev, to še ne pomeni, da za pogodbo ni vedela, saj bi bilo sicer nesmiselno, da bi to priznala pred odvetnikom in sodnico. Pred zapuščinsko obravnavo je prejela pisno prijavo terjatve do zapuščinske mase z zahtevkom za priznanje lastninske pravice, ta zahtevek pa je bil podan tudi na zapuščinski obravnavi, tako da je tožnica dobro vedela, kaj priznava. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem prič sodnice M. B. in odvetnika D. Š.. S tem, ko tega ni storilo, je toženca neenakopravno obravnavalo. Opraviti bi moralo tudi poizvedbe pri CSD K., ki jih je predlagal toženec, da bi se ugotovilo, da je tožnica klicala tja in zahtevala, naj ga obvestijo o smrti njenega moža, ter da naj toženec poskrbi za pogreb njenega moža in vse ostalo. S kupoprodajno pogodbo iz leta 1995 se je namreč zavezal, da bo skrbel za oba. Opustitev izvedbe tega dokaza brez obrazložitve pomeni bistveno kršitev določb ZPP, pa tudi dejansko stanje je z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov nepopolno ugotovljeno.
Protispisni pa so podatki napadene sodbe o tem, kdaj je tožnica izvedela za sklep o dedovanju, ki ga izpodbija. Čeprav je v zapisniku o zapuščinski obravnavi z dne 28.06.2006 navedeno, da bo sklep izšel pisno, je bila takoj zatem sestavljena izjava tožnice, da se odpoveduje pravici do pritožbe zoper ta sklep, torej je dobro vedela, kakšen sklep je bil izdan. Sklep je bil takoj po zaključku postopka napisan in izročen tožnici in tožencu. Izpodbojna tožba, ker je bila vložena dne 04.10.2007, je zato prepozna. Toženec je skladno z 42. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju in ne šele z vpisom v zemljiško knjigo, zato nastala spornost pogodbe iz leta 1995 na pridobitev lastninske pravice ne more imeti vpliva.
Sodišče pri zavrnitvi drugih glavnih in podrejenih zahtevkov ni navedlo, kateri so to. Zato jih ni mogoče identificirati in ni mogoče zaključiti, da je bilo odločeno o vseh zahtevkih tožnice. Torej sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke. Nedopustno pa je tudi, da pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da ni uspela s preostalimi zahtevki. Izrek sodbe pod II/4 pa nasprotuje razlogom sodbe, saj sodišče priznava veljavnost najemne pogodbe z dne 06.04.2006, sklenjene med pravdnimi strankami, tudi tožnica je izpovedala, da ji je bila najemnina po tej pogodbi plačana, zato je sodišče nepravilno odločilo, da mora toženec izročiti tožnici vse nepremičnine v posest, saj ima tožnik veljavno najemno pogodbo za 10 let. Presoja te pogodbe ni bila zahtevana, zato je s presojo, da je pogodba v nasprotju s predpisi, sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz enakih razlogov je neutemeljena tudi začasna odredba. Zato toženec predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sprejete odločitve tako, da spremembo tožbe in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne ter da se začasna odredba razveljavi, podrejeno pa, da sodbo in sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
Tožnica je pravočasno odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
Sprememba tožbe je institut, ki tožniku omogoča tudi popravek napačno postavljenega tožbenega zahtevka. Dovolitev spremembe s strani sodišča ni pogojevana s tem, da bi se po vložitvi tožbe pojavili nova dejstva ali dokazi, za katere tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni vedela. Sodišče spremembo dovoli, tudi če nasprotna stranka nasprotuje, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odstavek 185. člena ZPP). V tem primeru je bilo temu pogoju zadoščeno, saj so kasneje postavljeni oziroma spremenjeni tožbeni zahtevki služili le zajetju vseh možnih situacij, kar pomeni, da tudi zavrnitev nekaterih izmed njih ne bi onemogočila tožnici, da ponovno vloži tožbo, s katero bi bil v končni fazi rezultat enak. Zato je bila dovolitev spremembe v izogib novim pravdam smotrna.
Sodišče je bilo v tej pravdi vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil toženec obsojen kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 2. točki 257. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Zato ni moglo drugače kot sodišče v kazenskem postopku ugotoviti, da je tožnica vedela za vsebino listine, ki jo je podpisala, oziroma za dogovor med tožencem in njenim pokojnim možem, saj je preslepitev drugega o vsebini listine zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je toženec obsojen. Sodišče je zato v pravdi na takšno ugotovitev vezano. Sodišče prve stopnje je tudi sicer zadovoljivo obrazložilo, zakaj je pri ugotavljanju dejanskega stanja verjelo tožnici, tako glede pogovora z odvetnikom D. Š. kot glede vseh okoliščin zapuščinskega postopka. Izvedba dokaza z zaslišanjem dodatnih prič je bila torej pravilno zavrnjena kot nepotrebna. Enako velja za opustitev poizvedb pri CSD K., saj je za to pravdo nerelevantno, na čigavo pobudo je toženec poskrbel za pogreb tožničinega moža. Glede teka roka za izpodbijanje tožničine izjave, dane v zapuščinskem postopku, pa toženec ni uspel dokazati, da je bil sklep o dedovanju tožnici sploh kdaj vročen, v spisu se nahajata zgolj vročilnici za D. Š. in DU B.. Zaključek sodišča prve stopnje je zato smiseln in sprejemljiv. Tožencu z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena pravica do enakega obravnavanja v postopku pred sodiščem, saj sodišče ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi stranke ne dokazujejo pravno relevantnih dejstev ali dejstev, ki so že zadostno izkazana z drugimi dokazi.
Navedbam toženca, da ni mogoče identificirati zahtevkov, ki jih je sodišče zavrnilo, ni mogoče pritrditi. Sodišče je jasno oblikovalo izrek in je iz njega jasno razvidno, katerim zahtevkom je sodišče ugodilo, preostale pa je zavrnilo. Za izpodbijanje zavrnilnega dela toženec tudi ne izkazuje pritožbenega interesa. Zavrnitev preostalih zahtevkov pa tudi ne more imeti vpliva na odločitev o stroških postopka, ker je tožnica v pravdi v pretežnem delu uspela, vsebinsko pa v celoti.
Odločitve o tem, da je dolžan vrniti sporne nepremičnine v posest tožnici, toženec ne more izpodbijati s trditvijo, da ima posest nad njimi na podlagi sklenjene in realizirane najemne pogodbe s tožnico. Kot je opozorila tudi tožnica v odgovoru na pritožbo, gre za novo trditev, za katero toženec ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel navesti prej (1. odstavek 337. člena ZPP).
Pritožba se v delu, ki se nanaša na sklep o začasni odredbi, šteje za ugovor. Odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi (tudi o njegovi morebitni nepravočasnosti) je v pristojnosti sodišča prve stopnje.
Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče je tožnici kot potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP) ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) priznalo naslednje priglašene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 1000 odvetniških točk (in ne 2000, kot je priglasila tožnica – Tar. št. 21 v povezavi s Tar. št. 18), za izdatke za stranko 2%, kar je 20 točk, in 20% DDV 204 točke. Ob vrednosti točke 0,459 EUR je tako toženec dolžan plačati tožnici 561,82 EUR iz naslova odvetniških stroškov pritožbenega postopka ter 150,00 EUR iz naslova takse za odgovor na pritožbo, skupaj torej 711,82 EUR. Sodišče tožnici ni priznalo priglašenih 50 točk za poročilo stranki, saj gre za stroške, ki so zajeti v drugih, že priznanih. Prav tako ni priznalo dodatnega 1% za izdatke za stranko, saj vrednost opravljene storitve ne presega 1000 točk (3. odstavek 13. člena OT).
ZPP člen 481, 481/1, 481/2. ZOdv člen 1, 1/1, 1/2.
stvarna pristojnost – gospodarski spor – odvetnik kot pravdna stranka – spor iz opravljanja odvetnikove dejavnosti
Odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika, kot slednjega ureja ZGD. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med pravno osebo in odvetnikom ter gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je sklenilo, da za odločanje v tej zadevi ni stvarno pristojno ter da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.
Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je tožnik vložil tožbo kot odvetnik, torej kot pravni subjekt, ki na trgu opravlja gospodarsko dejavnost, zoper toženo stranko, zavarovalnico, ki je prav tako gospodarski subjekt. Sodišče bi moralo zadevo voditi kot gospodarski spor. Upoštevaje določbe 7. odstavka 32. člena ZPP je v gospodarskih sporih določena stvarna in funkcionalna pristojnost gospodarskega oddelka okrožnega sodišča. Sodišče je ravnalo pravno zmotno in se je neutemeljeno izreklo za stvarno nepristojno. O tem priča tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-212/03 z dne 24.11.2005.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožba nima prav, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor, za katerega je stvarno pristojno okrožno sodišče ne glede na vrednost spornega predmeta po določbi 7. točke 2. odstavka 32. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Po določbi 2. točke 1. odstavka 481. člena ZPP pravila o postopku v gospodarskih sporih med ostalim veljajo tudi v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastala med samostojnimi podjetniki posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti in osebami iz 1. točke 1. odstavka 481. člena ZPP, torej gospodarsko družbo, zavodom, zadrugo, državo ali samoupravno lokalno skupnostjo. V obravnavani zadevi je tožnik odvetnik, tožena stranka je gospodarska družba. Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic (1. in 2. odstavek 1. člena Zakona o odvetništvu – ZOdv). Glede na takšno opredelitev odvetništva odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika, kot slednjega ureja Zakon o gospodarskih družbah. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med pravno osebo in odvetnikom ter gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor. V pritožbi citirana odločba Ustavnega sodišča, ki pri presoji ustavnosti določb Zakona o odvetništvu poudarja, da se odvetništvo opravlja odplačno in s pridobitnim namenom v konkurenci z drugimi odvetniki ali gospodarskimi subjekti, seveda ne pomeni odločitve o identičnem pravnem vprašanju in ne prinaša zaključka, da je odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, samostojni podjetnik ter da je spor potrebno presojati po določbah postopka v gospodarskih sporih. Ker je stvarna pristojnost sodišča v tej zadevi odvisna od vrednosti spornega predmeta in ker ta ne presega vrednosti, določene v 1. odstavku 30. člena ZPP, je za odločanje v tej zadevi stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055001
ZPP člen 76, 76/3, 112, 112/2, 450, 450/2, 216, 216/1. OZ člen 139.
priznanje lastnosti stranke – omejitev dokazovanja – spor majhne vrednosti – samopomoč
Samovoljno ravnanje, ki je tožnici povzročilo škodo, četudi je s tem bilo odpravljeno nezakonito stanje (črna gradnja), ne more uživati pravnega varstva. Toženec je imel za vzpostavitev zakonitega stanja na voljo ustrezne upravne postopke.
Glede na višino tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bi bilo dopolnjevanje izvedenskega mnenja zaradi pripomb pritožnika ob dejstvu, da je bil izvedenec celo zaslišan na obravnavi, ter, upoštevajoč naravo pritožnikovih pripomb, nepotrebno zapletanje dokaznega postopka, pri čemer sorazmernost med zagotovitvijo varstva pravic ter ekonomičnostjo postopka, ne bi bila podana.
preklic oporoke – oblika preklica - oblikovalni zahtevek – ugotovitveni zahtevek – procesne kršitve – odsotnost stranke na naroku
Oporočiteljeva izjava, da razveljavlja svojo oporoko, mora biti podana v obliki, v kateri se lahko napravi oporoka, zato je treba pri presoji veljavnosti take izjave uporabiti enaka pravila kot pri presoji veljavnosti oporoke. Ker tožnica veljavnost izjave utemeljuje z oporočiteljevo nesposobnostjo za razsojanje, kar je upoštevajoč 1. odstavek 61. čl. ZD razlog za razveljavitev oporoke, bi veljalo zahtevek postaviti kot oblikovalni zahtevek. Vendar pa sodna praksa pri tem ni striktna. Tudi v primeru uveljavljanja oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje (enako kot pri uveljavljanju napak v obliki – 62. čl. ZD) dopušča oblikovanje ugotovitvenih zahtevkov o neveljavnosti oporoke.
Pravnomočnost odločbe ne preprečuje možnosti presoje o protipravnosti sodnikovega ravnanja le, če je očitek usmerjen na razmerje, ki presega okvire sodnega preizkusa tožbenih zahtevkov oškodovanca v zaključenih sodnih postopkih.
Ni dopustno ugotavljanje pravnega razmerja, ki naj bi obstajalo oziroma nastalo šele v prihodnosti.
ZPP člen 243, 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 46/1.
izvedenec - nagrada izvedencu - izvedenina - proučevanje dodatne dokumentacije - pridobivanje znanja
Izvedencu ne gre nagrada po 1. odstavku 46. člena Pravilnika, ker ni pribavil in proučeval dodatne dokumentacije, torej poleg tiste, ki se že nahaja v spisu. Pridobivanje znanja pa ni mišljeno za dokumentacijo po 1. odstavku 46. člena Pravilnika, za zbiranje in proučevanje katere se izvedencu prizna posebna nagrada.
DRUŽINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0058788
ZZZDR člen 51, 52, 52/1. ZPP člen 7, 8.
skupno premoženje zakoncev – obdobje dejanske zakonske skupnosti – razpolaganje s skupnim premoženjem s strani enega zakonca – izpodbijanje pogodbe, sklenjene med enim zakoncem in tretjo osebo – dobra vera tretjega
Za pridobivanje skupnega premoženja zakoncev je pravno pomembno obdobje dejanske zakonske skupnosti in ne tudi čas do formalne razveze zakonske zveze.
Pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga z nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje zakoncev in je v zemljiški knjigi lastnina vpisana le nanj, je glede deleža pripadajočega drugemu zakoncu, izpodbojen, če je kupec vedel ali bi moral vedeti, da je nepremičnina skupno premoženje zakoncev.
Glede predloga za predznambo hipoteke je zemljiškoknjižno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da bi moral udeleženec vložiti ustrezen zemljiškoknjižni predlog, sodišče pa ga ni dolžno pozivati, naj to stori, kot zmotno meni v pritožbi.
Sodišče lahko predhodno vprašanje reši samo ali pa sklene, da ga samo ne bo reševalo (1. odstavek 13. člena ZPP). Samo v drugem primeru mora postopek tudi prekiniti. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS in 6. člen EKČP).
sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe - dovolitev spremembe iz razloga smotrnosti
Glede na to, da tožnikova vloga z dne 26.8.2008 zaradi nenavedbe vrednosti spornega predmeta ni bila sposobna za obravnavanje in je sodišče moralo tožnika najprej pozvati na dopolnitev, dopolnilno vlogo pa je sodišče prejelo že v času veljavnosti ZPP-D, obravnavanje tožnikove vloge z dne 26.8.2008 glede na prehodno določbo čl. 130/1 Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-D) po pravni ureditvi pod ZPP-D po sodišču ni bila možna.
zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic – svoboda izražanja – določnost zahtevka – regulacijska začasna odredba
Presoje verjetne izkazanosti zahtevka za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic s pisanjem v časopisu ne more biti brez vsebinske presoje dometa svobode izražanja.
ZZK-1 člen 132, 132-1, 132-4, 153, 153/1, 154, 154/2.
pravica do vložitve ugovora v zemljiškoknjižnem postopku – nedovoljenost ugovora v zemljiškoknjižnem postopku
Sklep o zavrnitvi vpisa, sklep o ustavitvi postopka zaradi umika predloga, sklep, s katerim se sodišče izreče za krajevno nepristojno, in sklep, da se vpis ne opravi, se vroča le udeležencem postopka iz 1. točke 132. člena ZZK-1. Udeleženec iz 1. točke 132. člena ZZK-1 pa je predlagatelj postopka oz. organ, na čigar zahtevo zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti. Drugi potencialni udeleženci, ki se jim sicer vroča sklep, s katerim se vpis dovoli, zato nimajo pravice do ugovora.
zamudna sodba – dokazovanje – nasprotje med dejstvi in predloženimi dokazi – zavrnilna zamudna sodba – glavna obravnava
Če sodišče ugotovi, da je podano nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne sme izdati niti zavrnilne niti ugodilne zamudne sodbe, pač pa mora opraviti glavno obravnavo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0058827
ZPP člen 185, 186, 426.
varstvo služnosti – varstvo posesti - zahtevek za prepoved posegov v služnost – zahtevek za prepoved posegov v posest – kumulacija zahtevkov – postopek v pravdi zaradi motenja posesti - druga vrsta postopka – sprememba tožbe - začasna odredba – vezanost sodišča na izdano začasno odredbo
Četudi sta zahtevka za prepoved posegov v služnost in prepoved posegov v posest v medsebojni zvezi in temeljita na istem ali podobnem dejanskem stanju, je v postopku o motenju posesti potrebno uporabiti določila posebnega dela postopka ZPP, zato sprememba tožbe ni dopustna.
uveljavljanje procesnih kršitev – takojšnje grajanje procesnih kršitev - protokolacija o koncu dokazovanja – neizvedba dokaza brez zavrnitve z dokaznim sklepom – prosta presoja dokazov – obrazložitev sodbe
Po uveljavitvi pravila o takojšnjem grajanju procesnih kršitev je postal trenutek, ko sodišče razglasi konec dokazovanja, izrazito pomemben procesni trenutek. Tedaj mora stranka opozoriti na morebitne dokaze, ki so bili spregledani. Tožeča stranka je s svojim molkom na neizvedbo dokaza pristala.
Vselej, kadar posamezne osebe v pravdnem postopku izpovedujejo drugače ali celo nasprotujoče in izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kakor da na podlagi notranjega prepričanja sprejme eno od različic. Tega seveda ne stori arbitrarno, temveč mora svoje notranje prepričanje z metodo racionalne argumentacije tako pozunanjiti, da je dokazna ocena sposobna pritožbenega preizkusa.
Pogoj za izvršljivost sodne poravnave je zapadlost terjatve in ne pravnomočnost sodne poravnave, saj zoper njo ni možna pritožba, temveč se lahko izpodbija le s posebno tožbo na razveljavitev. Prav tako za izvršljivost sodne poravnave ni pogoj potrdilo o izvršljivosti, saj se zapadlost terjatve iz sodne poravnave lahko dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino in po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, če drugače zapadlosti ni mogoče dokazati.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – pravica do učinkovitega pravnega sredstva - sojenje v nerazumnem roku - osebnostne pravice – nepremoženjska škoda – nepremoženjska škoda zaradi kršitve osebnostne pravice
Ker pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, tožnica ni upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj ne gre za nobenega od taksativno naštetih primerov iz 179. do 182. čl. OZ, za katere je mogoče prisoditi odškodnino.