Ker so storilčeve pritožbene navedbe, da je poklicni voznik, premalo konkretizirane in tudi dokazno nepodprte, pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ali so podani pogoji, da se vozniku, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, ne izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za tisto kategorijo motornih vozil, s katero opravlja svoj poklic.
ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/1. ZPP člen 154, 154/1.
izvenzakonska skupnost - skupno premoženje - posebno premoženje zakonca - obseg skupnega premoženja - deleži na skupnem premoženju – stroški pravdnega postopka – načelo uspeha – vrednotenje uspeha po temelju in višini
Zakonsko določilo „premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze,“ ne pomeni, da gre le za fizično delo ali za delo v službi oziroma s pokojnino pridobljena denarna sredstva, temveč celoten skupek različnih aktivnosti partnerjev, ki pripeljejo do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja, zato deleža ni mogoče enostavno izračunati matematično. Princip ugotavljanja uspeha stranki v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine je sprejemljiv v vseh primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. tekst : Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II/4 tako spremeni, da je toženec dolžan tožnici povrniti namesto določenega zneska v višini 1.210,47 EUR znesek 2.731,56 EUR. V ostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženca zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. O b r a z l o ž i t e v : Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo ugotovilo, da predstavlja nepremičnina parc. št. 116 travnik 354 m2, dvorišče 162 m2 stanovanjska stavba 40 m2, vpisana v vl. št. 690 k.o. P., skupno premoženje pravdnih strank, in sicer tožnice do deleža 2/10, toženca pa do deleža 8/10. Odločilo je, da je toženec dolžan povrniti tožnici znesek 6.022,36 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.2003 dalje do prenehanja obveznosti. V presežku nad ugotovljenim deležem tožnice (2/10) ter nad dosojenim zneskom (6.022,36 EUR do vtoževanih 10.037,47 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti 1.210,47 EUR pravdnih stroškov. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče ob pravilno ugotovljenem temelju zmotno presodilo tožničin prispevek k skupnemu premoženju. Tožnici v prid šteje le 18 mesecev toženčevega bivanja v njenem stanovanju (oktober 1990 do 16.4.1992), pravilno bi bilo, da bi upoštevalo do decembra 1993, ko je tožnica stanovanje z darilno pogodbo prenesla na toženca. To pa pomeni nadaljnjih 19 mesecev oddajanja stanovanja oziroma najmanj 15.200,00 DEM. V nasprotju z zaključkom sodišča je torej tožnica prispevala k nakupu vikenda 29.600,00 DEM. To pomeni celotno kupnino 24.400,00 DEM, ostal je še znesek za adaptacijo 5.600,00 DEM. Tožničin prispevek iz tega naslova je 50 % k vrednosti nepremičnine na dan 31.3.2001. Temu je prišteti še 1,02 % iz naslova adaptacij in skrbi za gospodinjstvo, ki ga je ugotovila izvedenka. Iz tega naslova je sodišče priznalo le 10 % prispevek k skupnemu premoženju, tožnica pa ga ocenjuje na 30 %. Tožnica bi sicer lahko zahtevala 1 vikenda, a se je odločila za 3/10, ker sedaj ne plačuje najemnine za bivanje v toženčevem stanovanju. Pritožnica se sprašuje, zakaj je sodišče ocenilo prispevek toženca v višini 9.600,00 DEM k nakupu kot njegovo posebno premoženje. Kupnino je plačeval po obrokih, ki ustrezajo višine najemnine. To torej ni bilo njegovo posebno premoženje, ampak premoženje, ki ga je ustvaril zato, ker je živel v tožničinem stanovanju. Prispevek tožnice k skupnemu premoženju je v delu, pokojnini, čiščenju stanovanja, gospodinjstvu, delu na vikendu. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec lahko kupil poceni stanovanje zgolj zato, ker je imela to možnost le tožnica. Napačna je tudi odločitev sodišča glede stroškov. Tožnica je uspela v celoti po temelju, po višini s 66,66 % in ne tako kot je odločilo prvo sodišče, 60 % proti 40 %. Tožnica je v pravdi propadla zgolj z neznatnim deležem. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Toženec v laični pritožbi pravi, da ugotovitev sodišča, da je nepremičnina v P. skupno premoženje pravdnih strank v razmerju 80 proti 20 ne drži. Ta nepremičnina je njegovo posebno premoženje. Laž je, da sta ga s tožnico kupila in adaptirala. Tožnica je v skupnost prispevala le svojo razmeroma nizko pokojnino (45.030,00 SIT v letu 1995, kar je 187,91 EUR na mesec). Ne gre skupaj, da tožnica prosi za oprostitev plačila sodnih taks, po drugi strani pa govori, da je veliko vložila v sporno nepremičnino. Sodišče je pristransko stopilo na tožničino stran. Ko sodišče govori o darilni pogodbi, bi morala biti beseda darilni v narekovajih. V tem postopku se govori, da živi v skupni hiši v P., za kar nič ne plačuje, v L. pa oddaja stanovanje. To ne sodi v ta postopek, ker gre za njegovo posebno premoženje. Stanovanje, katerega imetnica pravice uporabe je bila tožnica, je toženec odkupil, ker ona ni imela denarja za odkup. Nadalje razlaga, zakaj se je odločil za nakup in kako je do odkupa prišlo. Tožnica od 16.4.1992 živi v njegovem stanovanju, tožnik pa ima samo stroške s tem stanovanjem. Tožnici je dal služnostno pravico do njene smrti. Nadalje ugovarja izvedenki, ki je prispevek tožnice k adaptaciji vikenda ocenila na 90.000,00 SIT. Protizakonito je sodnikovo postopanje, da je pridobil podatke o pritožnikovih najemnih pogodbah in podatke o prilivih na njegov račun. To so njegove osebne stvari in niso predmet delitve skupnega premoženja. Enako velja za podatke o pokojnini. Na glavni obravnavni 12.9.2005 je tožnica povedala, da ni nič prispevala k nakupu in adaptaciji vikenda. Imela je le nizko pokojnino. Pritožnikova pokojnina je bila v času od 1.1.1990 do 31.1.1995 za 89 % višja od tožničine. Pritožnik nato našteva ,kaj vse je plačal iz svojega posebnega premoženja (spomenik tožničinim krušnim staršem, stanovanje v D., TV, vožnje za potrebe tožnice in njenih otrok, pogostitve stricev in tet, neplačevanje najemnine s strani tožnice). Sodnik je uporabil 1. odstavek 58. člena ZZZDR, moral pa bi uporabiti 2. odstavek. Sodnik je tako ugotovil le borih 10 % višji prispevek toženca. Sodišče je nepravilno uporabilo podatke iz izvedenskega mnenja. Tožnici priznava nek imaginarni znesek, izračunan na nezakonit način, njegovega prispevka pa ne priznava oziroma ga sploh ne omenja. Tudi ne drži, da je začel stanovanje oddajati 1.10.1990, pač pa šele 19.3.1993 do 31.1.2008. Od najemnine je tudi plačeval davke in prispevke. Lažne so navedbe, da je brezplačno živel v stanovanju tožnice. Še enkrat poudarja, da je prispeval k nakupu nepremičnine 100 %, tožnica pa ničesar. Nezakonito so prisojene zamudne obresti od 24.6.2003. Postopek je zavlačevala tožničina odvetnica, kar ji je omogočil sodnik. Zavrača zahtevo za povračilo stroškov. Toženec nato še na drug način prikaže prispevke k skupnemu premoženju, in sicer če bi oddajal stanovanje na N. 3 v L., bi ga lahko oddal za 450,00 EUR, tožnica pa prejema toliko pokojnine. To pomeni, da tožnici prispeva še eno pokojnino vsak mesec. Dodaja še, da sumi, da je bila sodba napisana po 17.11.2008 (takrat je bila glavna obravnava), saj sodnik ni upošteval njegove vloge z dne 1.12.2008. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena. K pritožbi tožnice Drži pritožbena navedba, da je toženec lahko privarčeval vse obroke najemnine za stanovanje na B., ker se je priselil k tožnici, vendar to velja le za čas od oktobra 1990 do 16.4.1992. Tedaj je postala, na podlagi kupne pogodbe, sicer lastnica tega stanovanja tožnica, nesporno pa je celotno kupnino plačal toženec. Toženec je torej v času trajanja izvenzakonske skupnosti s svojim posebnim premoženjem prispeval kupnino za stanovanje, na katerem je imela stanovanjsko pravico tožnica. Od nakupa pa toženec ni bil več brezplačno v stanovanju. Zato nikakor ni utemeljena pritožba, da bi moralo sodišče upoštevati obdobje do decembra 1993, ko je postal toženec na podlagi darilne pogodbe lastnik stanovanja. K skupnemu premoženju je torej tožnica v času od 1990 do odkupa stanovanja prispevala s tem, da je toženec živel v njenem stanovanju, svoje stanovanje, ki je njegovo posebno premoženje pa je oddajal v najem in zato prejemal najemnino. Poleg tega je tožnica vseskozi skrbela za gospodinjstvo – kuhala, prala, pospravljala... Pomagala je pri adaptaciji in urejanju hiše v P. Prispevek tožnice k slednjemu predstavlja 1,02 % vrednosti te nepremičnine. Oba sta tudi prejema pokojnino, vendar je bila tožničina za 44 % nižja od toženčeve. Na drugi strani pa je imel toženec poleg že omenjene višje pokojnine tudi prihranke in je ob sklenitvi kupne pogodbe 22.9.1995 plačal 5.000,00 DEM, razliko do 24.000,00 DEM pa je plačeval obročno, mesečno po 900,00 DEM. Toženec je v manjši meri tudi pomagal tožnici pri gospodinjskih opravilih. Glede na povedano ni mogoče slediti pritožbi, da je tožničin delež sicer 1/2, a zahteva le 3/10, ker sedaj ne plačuje najemnine za bivanje v toženčevem stanovanju. Delež toženca je večji in znaša tudi po oceni pritožbenega sodišča 80 %, tožničin pa 20 %. Izvedenka je ocenila vrednost nepremičnine v P. na dan 31.3.2001. Zoper tako oceno pravdni stranki nista imeli pripomb. 20 % solastniški delež tožnice predstavlja znesek 6.022,36 EUR, torej toliko kot je že določilo prvo sodišče. Utemeljena pa je pritožba v delu glede stroškov postopka. Slediti je pritožbi, da bi moralo sodišče ločiti uspeh po temelju in višini zahtevka. Toženec je namreč ugovarjal tako temelju kot višini. Po temelju (ugotovitvi, da je trajala izvenzakonska skupnost od leta 1990 do leta 2001 in ne le do leta 1995, kot je trdil toženec) je tožnica uspela v celoti, torej 100 % oziroma 50 % glede na celoto. Po višini pa je uspela s 66,66 % oziroma 33,33 % glede na celoto. Celotni uspeh tožnice tako sodišče ocenjuje na 83 %, toženčev pa na 17 %. 83 % od tožničinih priznanih 3.855,85 EUR znaša 3.200,361 EUR, 17 % od toženčevih priznanih 2.757,62 EUR pa 468,80 EUR. Po pobotanju je toženec dolžan povrniti tožnici 2.731,56 EUR in ne le 1.210,47 EUR, kot je odločilo prvo sodišče. K pritožbi toženca Iz toženčeve pritožbe je mogoče izluščiti, da ne sprejema oziroma se ne strinja z oceno sodišča, da je toženka k skupnemu premoženju prispevala 20 %, on pa 80 %. Pritožnik tudi meni, da je izvenzakonska skupnost prenehala z dnem sklenitve sporazuma med pravdnima strankama z dne 31.1.1995. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 7497/06 z dne 13.6.2007 povedalo, da ni dvoma, da je ugotovitev prvega sodišča, da je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama trajala do začetka leta 2001. Stranki sta res sklenili sporazum v letu 1995, a sta s tem le uredili medsebojna razmerja glede finančnih sredstev, ni pa prenehala njuna skupnost. Do dejanske prekinitve je prišlo po izselitvi toženca v letu 2001. Sporna nepremičnina je bila torej kupljena v času trajanja izvenzakonske skupnosti in predstavlja njuno skupno premoženje. Vprašljiv je torej le prispevek enega in drugega partnerja. Zakonska domneva je, da sta deleža enaka, posameznik pa lahko dokaže, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (1. odstavek 59. člena ZZZDR). V tem primeru pa je bila nepremičnina v zemljiški knjigi napisala le na toženca. Vse, kar navaja toženec v pritožbi, koliko je imel svojega posebnega premoženja in koliko je prispeval k skupnemu premoženju in je natančneje opisano že v odgovoru na pritožbo tožnice, pripelje do zaključka, da znaša delež toženca 80 %, tožnice pa 20 %. Sodišče pa še enkrat poudarja, da zakonsko določilo „premoženje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze“ ne pomeni, da gre le za fizično delo ali za delo v službi oziroma s pokojnino pridobljena denarna sredstva, temveč celoten skupek različnih aktivnosti partnerjev, ki pripeljejo do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja. Zato deleža ni mogoče enostavno izračunati matematično. Na velikost deleža pa ne vpliva sedanje stanje oziroma razmerje med pravdnima strankama. Toženec namreč pravi, da ima s stanovanjem, ki ga je kupil, v njem pa živi tožnica, ki mu ne plačuje najemnine, samo stroške. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki napada začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Pravdni stranki sta se razšli v začetku leta 2001. Vendar je tožnica tožencu postavila zahtevek šele z vložitvijo tožbe 24.6.2003. Tedaj pa je toženec zašel v zamudo, zato tožnici tudi gredo zamudne obresti. Toženec se pritožuje zoper odločitev o stroških. Meni, da tožnici ne dolguje nobenih stroškov. Odločitev o stroških temelji na določilu 154. člena ZPP in je vezana na uspeh posamezne stranke v pravdi. V tej pravdi je posamezna stranka uspela delno. Nasprotna stranka ji je zato dolžna povrniti stroške ustrezne temu uspehu, kar je natančno obrazloženo že zgoraj. Pritožnik pa sodišču očita tudi, da ni upoštevalo njegove vloge z dne 1.12.2008. Ne glede na to, kdaj je bila izdelana pisna sodba, lahko sodišče pri odločitvi upošteva le vloge, ki so bile predložene sodišču do konca glavne obravnave, ki pa se je zaključila 17.11.2008 ob 10.02. Vloga, na katero se sklicuje toženec je sicer v spisu, a je na sodišče prispela 2.12.2008, torej po zaključku glavne obravnave in zato ni upoštevna. Po vsem povedanem se pokaže pritožba toženca kot neutemeljena. Tožnica je s pritožbo uspela le glede stroškov, glede glavne stvari pa ni uspela, toženec pa s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 165. členom ZPP odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
URS člen 26. EKČP člen 6, 6/1, 13, 41. ZVPSBNO člen 25. OZ člen 132, 179, 180, 181, 182. ZOR člen 155, 200, 201, 202, 203.
povrnitev škode - odgovornost države - sojenje v razumnem roku pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravno priznana škoda po OZ
Zahtevek ni bil zavrnjen zato, ker v pravnem redu ne bi bila urejena odškodnina za v tem postopku vtoževano škodo, kar zmotno zatrjuje pritožba. Zahtevek je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni dokazala ene od kumulativnih predpostavk za priznanje odškodnine, in sicer ni dokazala, da bi tožeča stranka zaradi očitanega škodnega dejanja utrpela takšno pravno priznano škodo, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine. tekst : Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. O b r a z l o ž i t e v : Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod 1. točko izreka s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 29.12.2008 in s sodbo pod 2. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 3.338,34 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške, pod 3. točko izreka pa je tožniku naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 6.092,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker poleg 8. člena Ustave RS ni upoštevalo tudi 5. člena Ustave, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Navedeno določilo obsega pozitivne obveznosti države, oziroma posameznih vej oblasti. Poleg tega obveznost države zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva izhaja tudi že iz načela pravne države (2. člen Ustave). Odgovornost države za sojenje brez nepotrebnega odlašanja je objektivna. V RS je takšno objektivno odgovornost uzakonil Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVSPBNO), ki je pričel veljati 1.1.2007, lahko pa se uporablja že prej po pravilih o analogiji. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnik ni upravičen do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki jih določi tako Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP), ki se v skladu s 5. členom Ustave RS v Sloveniji lahko uporablja neposredno, kot tudi Ustava RS. Pritožba opozarja in našteva tudi judikate sodne prakse, s katerimi je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Dejstvo, da Obligacijski zakonik (OZ) ne ureja oblike nepremoženjske škode, kot je vtoževana v tej pravdi, je v tem primeru nerelevantno, saj tožniku odškodnina pripada neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP, kar pomeni, da je potrebno pri sami odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala obstoja škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem organov tožene stranke. Tožnik je kot stranka jasno izpovedal, da se je sekiral zaradi tega, ker se v spornem postopku pred delovnim sodiščem toliko časa ni nič zgodilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi spregledalo, da je bil postopek pred DSS K. del stečajnega postopka in da tožniku kot laiku ni bilo jasno, kaj je stečajni postopek, kaj je napotitev na pravdo,... Zanj je bilo vse skupaj eno in isto in je zato zloraba tožniku očitati, da se je obremenjeval zgolj s stečajnim postopkom, ter posledično z izgubo službe, s slabim socialnim stanjem, s postopkom pred DSS K. pa ne. Gre za postopka, ki sta medsebojno neločljivo povezana, in v stečajnem postopku se je čakalo na rešitev DSS K.. Zmotno je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da ustavne pravice v RS in pravice, zagotovljene z mednarodnimi konvencijami, ne veljajo, če niso potrebno urejene s posebnim zakonom. Ustava in veljavna mednarodna konvencija se uporabljajo neposredno. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da EKČP in judikati ESČP kot pravni viri niso uporabljivi neposredno, kar je bistvena kršitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Materialnopravno pravilno stališče je, da RS odgovarja za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo zagotavlja Ustava RS ter EKČP, pri čemer oba navedena pravna vira določata tudi pravico do odškodnine v primeru kršitve. Vprašljiva je le višina odškodnine, ki pripada tožeči stranki. Glede tega vprašanja pa mora sodišče upoštevati judikaturo Evropskega sodišča. Pritožba ni utemeljena. Zakaj konkretno ne bi bil uporabljen 5. člen Ustave RS, čeprav ga izpodbijana sodba v razlogih ne citira, iz pritožbe opredeljeno ne izhaja, ali pa so pritožbene navedbe v tej smeri protispisne, tako, da se pritožbeno sodišče o tej trditvi ne more opredeliti (zaradi neopredeljenosti je ni možno preizkusiti), oziroma bo protispisnost pritožbe pojasnjena v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ne oporeka, da tožeča stranka ne bi bila upravičena do pravične denarne odškodnine zaradi sodnega varstva v nerazumnem roku, ker takšna odškodnina ne bi bila materialnopravno urejena oziroma za njeno presojo ne bi bilo zakonske podlage. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe obširno in tehtno pojasnilo, takšno utemeljitev pritožbeno sodišče sprejema za pravilno in dovolj obširno, da je podlaga za prisojo odškodnine po vrsti, kot je vtoževana v tej pravdi, 26. člen Ustave RS, o njej pa odloča sodišče v pravdnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava, urejenih v OZ (glej zadnja dva odstavka 8. in prva dva odstavka 9. strani izpodbijane sodbe). Navedeno ima za posledico, da morajo biti, da se odškodnina lahko prisodi, podane vse zahtevane predpostavke po določbah OZ, kar je v razlogih izpodbijane sodbe prav tako pravilno in zadostno pojasnjeno. Ne zato, ker v pravnem redu ne bi bila urejena odškodnina za v tem postopku vtoževano škodo, kar zmotno zatrjuje pritožba, je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, ampak je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni dokazala ene od kumulativnih predpostavk za priznanje odškodnine, in sicer ni dokazala, da bi tožeča stranka zaradi očitanega škodnega dejanja utrpela takšno pravno priznano škodo, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine (glej razloge zadnjega odstavka na 9. strani in prvega ter drugega odstavka na 10. strani izpodbijane sodbe). Torej tožeča stranka ni dokazala obstoja protipravne škode, o čemer so v izpodbijani sodbi podani prepričljivi, tehtni in pravilni razlogi, na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi v tem delu, sklicuje. Protispisna je pritožba nadalje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne bi podalo razlogov, zakaj EKČP ni kot pravni vir neposredno uporabljiva, ker ti razlogi so (glej zadnji odstavek na 7. strani in prvi odstavek na 8. strani izpodbijane sodbe). V naslednjem odstavku pa je sodišče prve stopnje, prav tako pravilno in prepričljivo, pojasnilo, zakaj v obravnavani pravdi ni možno uporabiti ZVPSBNO. Za odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi ni možna niti analogna uporaba ZVPSBNO, saj ta predpis v obdobju, ko naj bi nastala v tem postopku vtoževana odškodnina, ni veljal, oziroma še ni bil v uporabi. Na neuporabo judikatov ESČP pa se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati, ker bi ti lahko služili le kot kriteriji za določanje odškodnine po višini, do česar zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka že po temelju ni prišlo. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (53. člen ZPP).
uveljavitev terjatve v tujini – zavarovanje terjatve z začasno odredbo – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena
Stvar tožnikove odločitve je, ali bo s sodbo slovenskega sodišča prisojeno terjatev izterjeval v Sloveniji ali v tujini; zavarovanje te terjatve z začasno odredbo pa lahko zahteva le, če bi bilo terjatev v tujini potrebno izterjevati, ne pa tudi v primeru, ko je uveljavljanje terjatve v tujini stvar njegove izbire.
preklic oporoke – oblika preklica - oblikovalni zahtevek – ugotovitveni zahtevek – procesne kršitve – odsotnost stranke na naroku
Oporočiteljeva izjava, da razveljavlja svojo oporoko, mora biti podana v obliki, v kateri se lahko napravi oporoka, zato je treba pri presoji veljavnosti take izjave uporabiti enaka pravila kot pri presoji veljavnosti oporoke. Ker tožnica veljavnost izjave utemeljuje z oporočiteljevo nesposobnostjo za razsojanje, kar je upoštevajoč 1. odstavek 61. čl. ZD razlog za razveljavitev oporoke, bi veljalo zahtevek postaviti kot oblikovalni zahtevek. Vendar pa sodna praksa pri tem ni striktna. Tudi v primeru uveljavljanja oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje (enako kot pri uveljavljanju napak v obliki – 62. čl. ZD) dopušča oblikovanje ugotovitvenih zahtevkov o neveljavnosti oporoke.
višina nepremoženjske škode - subjektivni in objektivni kriterij
Pri priznanju odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo tako subjektivne, kot tudi objektivne kriterije, na podlagi katerih se priznava denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Priznana višina nepremoženjske škode je odraz subjektivne prizadetosti tožnice, ki se kaže skozi njeno doživljanje strahu, telesnih in duševnih bolečin, ob upoštevanju denarnih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih (objektivni kriterij).
URS člen 22. ZPP člen 5, 8, 362/1. EKČP člen 6, 6/1.
pravica do izjave - pravica do enakega varstva pravic - pravica do poštenega obravnavanja - obrazložitev odločbe
Korelat pravici stranke, da se v postopku izjavi, in pravici do poštenega obravnavanja je obveznost sodišča, da svojo odločitev v sodbi ustrezno obrazloži. Sodišče mora vse navedbe stranke vzeti na znanje, pretehtati njihovo relevantnost, ter se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeliti. Odločbe sodišča, ki ne vsebujejo odgovorov na v postopku navedena vprašanja, kršijo stranki pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.
ZPP člen 8. ZOR člen 173, 177/1, 177/2, 177/3. ZVCP člen 20/2, 27, 28, 28/1, 28/1-1, 84/8.
prometna nesreča – odgovornost imetnika motornega vozila – objektivna odgovornost – prečkanje ceste izven prehoda za pešce – prispevek oškodovanca – povrnitev negmotne škode – regresni zahtevek zavarovalnice – začetek teka zamudnih obresti - načelo de minimis non curat praetor
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo z določbo 173. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ, kajti avto je nevarna stvar in zavarovanka tožeče stranke kot imetnica nevarne stvari objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala oškodovancu kot pešcu. tekst : Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. O b r a z l o ž i t e v : Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2003 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek (29.210,49 EUR s pripadki) je zavrnilo. Zoper sodbo (1. točko izreka) se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče glede temelja odgovornosti napačno ugotovilo, da ravnanje oškodovanca ni bil edini vzrok prometne nezgode. Pešec je bil pri ugotovljeni stopnji alkohola nepredvidljiv in zagotovo obstoji verjetnost, da se je zadrževal na cesti. Hitro se je gibal in prečkal vozišče s hitrostjo hitre hoje. Za toženko je bil manever oškodovanca nepričakovan dogodek. Z ustavljanjem je pričela takoj, ko je pri takratni vidljivosti lahko opazila pešca. Hitrost je prekoračila le za 17 %. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni sledilo izpovedbi toženke, da se je oškodovanec zadrževal na vozišču. Meni, da je prispevek oškodovanca k prometni nezgodi najmanj 80%. Sodišče se z vrsto oziroma višino škode ni ukvarjalo. Ne pojasni za kakšno vrsto škode je bil znesek izplačan. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Sodba je pomanjkljiva zaradi česar se je ne da preizkusiti. Očita kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne more presojati višino odškodnine in njeno utemeljenost, če ne razpolaga s podatki o vrsti škode in o višini zneskov izplačane odškodnine. Tožeča stranka ni navedla višino zneskov posameznih nematerialnih škod. Napačna je odločitev tudi v obrestnem delu zahtevka. Zakonite zamudne obresti tožeči stranki ne pripadajo od plačila ampak od vložitve tožbe dalje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, in tega pritožba ne izpodbija, da je bilo vozilo, s katerim je toženka povzročila prometno nezgodo dne 27.7.2001, v kateri je bil soudeležen pešec M. J., zavarovano pri tožeči stranki. Tožeča stranka je oškodovancu preko njegovega pooblaščenca dne 10. 6. 2003 nakazala odškodnino v višini 9.000.000,00 SIT. Toženka je po povzročeni prometni nezgodi z vožnjo nadaljevala, brez da bi ponesrečencu nudila pomoč in ni posredovala svojih osebnih podatkov, s čimer je kršila zavarovalno pogodbo (4. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-97), zato je tožeča stranka v obravnavani zadevi od toženke zahtevala povračilo izplačanega zneska. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v višini 8.345,85 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje, da je prispevek oškodovanca M.J. 50%, je pravilna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, sodišče druge stopnje pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Z razlogi izpodbijane odločitve se v celoti strinja, jih sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožbene navedbe pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne uspejo omajati in so v celoti neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev pravilno utemeljilo z določbo 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, kajti avto je nevarna stvar in zavarovanka tožeče stranke kot imetnica nevarne stvari objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala oškodovancu. Toženka se svoje odgovornosti ni uspela ekskulpirati (prvi in drugi odstavek 177. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da bi toženka morala pričakovati prisotnost pešcev v bližini centra mesta K., še zlasti tega dne, ko se je odvijala prireditev „K. n.“. Gre torej le še za vprašanje, ali je pravilno ugotovljen prispevek oškodovanca po tretjem odstavku 177. člena ZOR. Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede višine oškodovančevega prispevka. Delež obeh, torej zavarovanke tožeče stranke in oškodovanca, je enak. Oškodovančeve kršitve pravil v cestnem prometu so bile obsežne, saj se ni prepričal, da lahko varno prečka cestišče oziroma je prečkal vozišče tam, kjer je preglednost slaba; ni bil opremljeni s svetlobnimi znaki; bil je vinjen, v krvi je imel 2,2 g/kg alkohola (kršitev drugega odstavka 20. člena Zakona o varnosti cestnega prometa - v nadaljevanju ZVCP ter sedmega in osmega odstavka 84. člena); vendar pa je, kot že rečeno, odgovornost toženke objektivna. Poleg tega je bilo ugotovljeno, in pritožba ne izpodbija te ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka vozila s hitrostjo, ki je bila višja od prilagojene hitrosti (47 km/h), višja pa tudi od prepisane hitrosti 50 km/h, s čimer je kršila 27. člen in 1. alineo prvega odstavka 28. člena ZVCP, ta njena protipredpisna vožnja pa je bila tudi v vzročni zvezi s povzročeno prometno nezgodo, v kar se je sodišče prve stopnje prepričalo zlasti s pomočjo izvedenskih mnenj (I. P. in J. P.). To, da je odgovorna objektivno in da je poleg tega premalo skrbna (morala bi računati na pojav pešcev), utemeljuje odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je odgovornost oškodovanca 50%. Sodišče druge stopnje pa se tudi strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni bilo ugotovljeno, da bi se oškodovanec zadrževal na vozišču in jo sprejema (stran 10 obrazložitve). Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati. Kljub temu da iz tožbenih navedb ni možno ugotoviti, kakšna je višina zneskov nematerialne škode, ki je bila izplačana oškodovancu v skupnem znesku 9.000.000,00 EUR, je iz dejanskih trditev tožeče stranke možno ločiti posamezne oblike nepremoženjske škode (glej tožbene navedbe v povezavi z priloženim izvedenskim mnenjem zdravnika - cenzorja, ki si ga je tožeča stranka pridobila pred pravdo in ki ga je tako šteti kot del dejanskih navedb tožeče stranke), zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku. V dokaznem postopku pa se je sodišče prve stopnje glede upravičenosti izplačila odškodnine prepričalo s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenca A. G.. Glede na ugotovljene poškodbe, utrpljene telesne in duševne bolečine in strah, je sodišče prve stopnje ob pravilnem upoštevanju načel iz 200. člena ZOR (gre za načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine) napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da je bila oškodovancu odškodnina upravičeno izplačana ne glede na to, po katerih postavkah oškodovancu priznati odškodnine. Sodišče druge stopnje se namreč strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil oškodovanec, glede na ugotovljene hude posledice nezgode, upravičen do odškodnine v prisojeni višini že samo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (stran 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Podrobno so pojasnjene vse okoliščine, ki so relevantne pri presoji utemeljenosti višine izplačila (stran 10, 11 in 12 obrazložitve), s čimer je izpodbit tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Očitane kršitve zato niso podane. Odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu zahtevka je materialnopravno napačna. Tožeča stranka je uveljavljala izplačani znesek od toženke zaradi kršitve pogodbe. Rok za plačilo tega zneska zakonsko ni določen, iz navedb pravdnih strank pa tudi ne izhaja, da bi bil dogovorjen. V zamudo bi zašla toženka torej šele po opominu, če tega ni, pa najkasneje z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 324. člena ZOR). Tožeča stranka je v tožbi trdila, da toženka ni pripravljena na sporazumno rešitev zadeve, ker se na posredovani regresni zahtevek ni odzvala (regresni zahtevek z dne 19. 6. 2003 – priloga A21). Toženka tem trditvam ni izrecno prerekala. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje po pooblastilu iz določbe tretje alinee 358. člena vpogledalo v navedeno prilogo, glede katere je bilo pravdnima strankama dana možnost, da se o njej izjavilo, in zaključilo, da so zamudne obresti začele teči 19. 6. 2003 (od opomina) in ne od izplačila (11. 6. 2003), kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna samo v neznatnem delu (zgolj za 8 dni), sodišče druge stopnje, upoštevaje pravno načelo de minimis non curat praetor, v izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic – svoboda izražanja – določnost zahtevka – regulacijska začasna odredba
Presoje verjetne izkazanosti zahtevka za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic s pisanjem v časopisu ne more biti brez vsebinske presoje dometa svobode izražanja.
ZPIZVZ člen 4, 4/2. ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 277. OZ člen 378.
starostna pokojnina - izplačilo pokojnine za nazaj - zakonske zamudne obresti - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Toženec je po tem, ko je postala odločba o priznanju starostne pokojnine za nazaj dokončna in izvršljiva, tožniku izplačal zapadle prejemke, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti (niti odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti).
ZZK-1 člen 132, 132-1, 132-4, 153, 153/1, 154, 154/2.
pravica do vložitve ugovora v zemljiškoknjižnem postopku – nedovoljenost ugovora v zemljiškoknjižnem postopku
Sklep o zavrnitvi vpisa, sklep o ustavitvi postopka zaradi umika predloga, sklep, s katerim se sodišče izreče za krajevno nepristojno, in sklep, da se vpis ne opravi, se vroča le udeležencem postopka iz 1. točke 132. člena ZZK-1. Udeleženec iz 1. točke 132. člena ZZK-1 pa je predlagatelj postopka oz. organ, na čigar zahtevo zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti. Drugi potencialni udeleženci, ki se jim sicer vroča sklep, s katerim se vpis dovoli, zato nimajo pravice do ugovora.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0058827
ZPP člen 185, 186, 426.
varstvo služnosti – varstvo posesti - zahtevek za prepoved posegov v služnost – zahtevek za prepoved posegov v posest – kumulacija zahtevkov – postopek v pravdi zaradi motenja posesti - druga vrsta postopka – sprememba tožbe - začasna odredba – vezanost sodišča na izdano začasno odredbo
Četudi sta zahtevka za prepoved posegov v služnost in prepoved posegov v posest v medsebojni zvezi in temeljita na istem ali podobnem dejanskem stanju, je v postopku o motenju posesti potrebno uporabiti določila posebnega dela postopka ZPP, zato sprememba tožbe ni dopustna. Sodišče je vezano na izdano začasno odredbo.
zamudna sodba – dokazovanje – nasprotje med dejstvi in predloženimi dokazi – zavrnilna zamudna sodba – glavna obravnava
Če sodišče ugotovi, da je podano nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne sme izdati niti zavrnilne niti ugodilne zamudne sodbe, pač pa mora opraviti glavno obravnavo.
Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Zemljiškoknjižno sodišče po 3. odstavku 38. člena ZZK-1 ob vpisu pazi le, ali so izpolnjene zakonske zahteve v zvezi z zakonitimi predkupnimi pravicami, ki so določene v javnem interesu, za kar pa v tem primeru ne gre.
Ni pravne podlage, ki bi preprečevala veljavnost sklenjenega dogovora, da je prva toženka z vlaganjem v hišo pridobila lastninsko pravico, delež na skupnem premoženju pa sta pogodbenika dogovorila glede na skupni prispevek k nastanku vsega premoženja in nato nepremičnine v naravi tudi razdelila (10. člen ZOR).
Ker so bili za odsvojitev nepremičnine odločilni osebni elementi med pogodbenima strankama, delno pa je šlo tudi za darilo, zahtevek po 512. čl. OZ ni utemeljen, saj se predkupna pravica lahko uveljavlja le za odsvojitev stvari s čisto prodajno pogodbo.
stvarna pristojnost – gospodarski spor – plačilo uporabnine
Glede na to, da tožnica (samoupravna lokalna skupnost) zahteva plačilo uporabnine na podlagi neupravičene obogatitve za obdobje, ko je toženka že imela status samostojne podjetnice in je v poslovnem prostoru opravljala pridobitno dejavnost, gre za gospodarski spor.
Sodišče bi moralo v večji meri upoštevati materino vsakodnevno delo in skrb za otroka, hkrati pa tudi, da se bo moral ob taki situaciji tožnik bolj potruditi, da si priskrbi takšne dohodke, ki bodo zadoščali za dostojno in primerno preživljanje otrok.
izločitveni zahtevek – napotitev na pravdo – sporna dejstva
Ker je v zapuščini vdovec prikazal izločitveni zahtevek zakonskega dediča, da v zapuščino sodi delež do 1 na nepremičninah, ki so formalno vpisane na ime vdovca, predstavljale pa so skupno premoženje, je o tem premoženju mogoče odločiti v okviru zapuščinskega postopka.