odškodnina zaradi nezakonitega odvzema prostosti - pripor
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi policijo ali sodišče obvestil o tem, kje živi. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je odpotoval v tujino v času, ko je tekel zoper njega kazenski postopek, oviral potek kazenskega postopka in je bilo za nemoteno izvedbo le tega nujno potrebno, da se je zoper njega odredil pripor. Tako je tudi pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik po določbi 3. odstavka 542. člena ZKP izgubil pravico do odškodnine, ker je s svojim nedovoljenim ravnanjem sam povzročil, da je sodišče zoper njega upravičeno odredilo pripor.
Dejstvo, da so bile odločbe o zavrnitvi vloge tožnika za izvolitev v naziv rednega profesorja v upravnem sporu razveljavljene, ker tožena stranka za zavrnitev ni navedla vsebinskih razlogov, kaže na to, da je bilo njeno ravnanje protipravno. Vendar protipravnost ravnanja še ne pomeni, da je podana tudi krivda. Glede na to, da tožena stranka o izvolitvi v naziv rednega profesorja ni mogla odločati drugače kot s tajnim glasovanjem, rezultatov glasovanja pa ni mogla obrazložiti drugače kot s tehničnimi podatki o volitvah, njeno ravnanje ni krivdno in za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ni odškodninsko odgovorna.
Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Zemljiškoknjižno sodišče po 3. odstavku 38. člena ZZK-1 ob vpisu pazi le, ali so izpolnjene zakonske zahteve v zvezi z zakonitimi predkupnimi pravicami, ki so določene v javnem interesu, za kar pa v tem primeru ne gre.
ZPP člen 8. ZOR člen 173, 177/1, 177/2, 177/3. ZVCP člen 20/2, 27, 28, 28/1, 28/1-1, 84/8.
prometna nesreča – odgovornost imetnika motornega vozila – objektivna odgovornost – prečkanje ceste izven prehoda za pešce – prispevek oškodovanca – povrnitev negmotne škode – regresni zahtevek zavarovalnice – začetek teka zamudnih obresti - načelo de minimis non curat praetor
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo z določbo 173. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ, kajti avto je nevarna stvar in zavarovanka tožeče stranke kot imetnica nevarne stvari objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala oškodovancu kot pešcu.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2003 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek (29.210,49 EUR s pripadki) je zavrnilo.
Zoper sodbo (1. točko izreka) se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče glede temelja odgovornosti napačno ugotovilo, da ravnanje oškodovanca ni bil edini vzrok prometne nezgode. Pešec je bil pri ugotovljeni stopnji alkohola nepredvidljiv in zagotovo obstoji verjetnost, da se je zadrževal na cesti. Hitro se je gibal in prečkal vozišče s hitrostjo hitre hoje. Za toženko je bil manever oškodovanca nepričakovan dogodek. Z ustavljanjem je pričela takoj, ko je pri takratni vidljivosti lahko opazila pešca. Hitrost je prekoračila le za 17 %. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni sledilo izpovedbi toženke, da se je oškodovanec zadrževal na vozišču. Meni, da je prispevek oškodovanca k prometni nezgodi najmanj 80%. Sodišče se z vrsto oziroma višino škode ni ukvarjalo. Ne pojasni za kakšno vrsto škode je bil znesek izplačan. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Sodba je pomanjkljiva zaradi česar se je ne da preizkusiti. Očita kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne more presojati višino odškodnine in njeno utemeljenost, če ne razpolaga s podatki o vrsti škode in o višini zneskov izplačane odškodnine. Tožeča stranka ni navedla višino zneskov posameznih nematerialnih škod. Napačna je odločitev tudi v obrestnem delu zahtevka. Zakonite zamudne obresti tožeči stranki ne pripadajo od plačila ampak od vložitve tožbe dalje. Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, in tega pritožba ne izpodbija, da je bilo vozilo, s katerim je toženka povzročila prometno nezgodo dne 27.7.2001, v kateri je bil soudeležen pešec M. J., zavarovano pri tožeči stranki. Tožeča stranka je oškodovancu preko njegovega pooblaščenca dne 10. 6. 2003 nakazala odškodnino v višini 9.000.000,00 SIT. Toženka je po povzročeni prometni nezgodi z vožnjo nadaljevala, brez da bi ponesrečencu nudila pomoč in ni posredovala svojih osebnih podatkov, s čimer je kršila zavarovalno pogodbo (4. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-97), zato je tožeča stranka v obravnavani zadevi od toženke zahtevala povračilo izplačanega zneska. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v višini 8.345,85 EUR.
Odločitev sodišča prve stopnje, da je prispevek oškodovanca M.J. 50%, je pravilna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, sodišče druge stopnje pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Z razlogi izpodbijane odločitve se v celoti strinja, jih sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožbene navedbe pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne uspejo omajati in so v celoti neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev pravilno utemeljilo z določbo 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, kajti avto je nevarna stvar in zavarovanka tožeče stranke kot imetnica nevarne stvari objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala oškodovancu. Toženka se svoje odgovornosti ni uspela ekskulpirati (prvi in drugi odstavek 177. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da bi toženka morala pričakovati prisotnost pešcev v bližini centra mesta K., še zlasti tega dne, ko se je odvijala prireditev „K. n.“. Gre torej le še za vprašanje, ali je pravilno ugotovljen prispevek oškodovanca po tretjem odstavku 177. člena ZOR. Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede višine oškodovančevega prispevka. Delež obeh, torej zavarovanke tožeče stranke in oškodovanca, je enak. Oškodovančeve kršitve pravil v cestnem prometu so bile obsežne, saj se ni prepričal, da lahko varno prečka cestišče oziroma je prečkal vozišče tam, kjer je preglednost slaba; ni bil opremljeni s svetlobnimi znaki; bil je vinjen, v krvi je imel 2,2 g/kg alkohola (kršitev drugega odstavka 20. člena Zakona o varnosti cestnega prometa - v nadaljevanju ZVCP ter sedmega in osmega odstavka 84. člena); vendar pa je, kot že rečeno, odgovornost toženke objektivna. Poleg tega je bilo ugotovljeno, in pritožba ne izpodbija te ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka vozila s hitrostjo, ki je bila višja od prilagojene hitrosti (47 km/h), višja pa tudi od prepisane hitrosti 50 km/h, s čimer je kršila 27. člen in 1. alineo prvega odstavka 28. člena ZVCP, ta njena protipredpisna vožnja pa je bila tudi v vzročni zvezi s povzročeno prometno nezgodo, v kar se je sodišče prve stopnje prepričalo zlasti s pomočjo izvedenskih mnenj (I. P. in J. P.). To, da je odgovorna objektivno in da je poleg tega premalo skrbna (morala bi računati na pojav pešcev), utemeljuje odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je odgovornost oškodovanca 50%. Sodišče druge stopnje pa se tudi strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni bilo ugotovljeno, da bi se oškodovanec zadrževal na vozišču in jo sprejema (stran 10 obrazložitve). Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.
Kljub temu da iz tožbenih navedb ni možno ugotoviti, kakšna je višina zneskov nematerialne škode, ki je bila izplačana oškodovancu v skupnem znesku 9.000.000,00 EUR, je iz dejanskih trditev tožeče stranke možno ločiti posamezne oblike nepremoženjske škode (glej tožbene navedbe v povezavi z priloženim izvedenskim mnenjem zdravnika - cenzorja, ki si ga je tožeča stranka pridobila pred pravdo in ki ga je tako šteti kot del dejanskih navedb tožeče stranke), zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku. V dokaznem postopku pa se je sodišče prve stopnje glede upravičenosti izplačila odškodnine prepričalo s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenca A. G.. Glede na ugotovljene poškodbe, utrpljene telesne in duševne bolečine in strah, je sodišče prve stopnje ob pravilnem upoštevanju načel iz 200. člena ZOR (gre za načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine) napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da je bila oškodovancu odškodnina upravičeno izplačana ne glede na to, po katerih postavkah oškodovancu priznati odškodnine. Sodišče druge stopnje se namreč strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil oškodovanec, glede na ugotovljene hude posledice nezgode, upravičen do odškodnine v prisojeni višini že samo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (stran 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Podrobno so pojasnjene vse okoliščine, ki so relevantne pri presoji utemeljenosti višine izplačila (stran 10, 11 in 12 obrazložitve), s čimer je izpodbit tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Očitane kršitve zato niso podane.
Odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu zahtevka je materialnopravno napačna. Tožeča stranka je uveljavljala izplačani znesek od toženke zaradi kršitve pogodbe. Rok za plačilo tega zneska zakonsko ni določen, iz navedb pravdnih strank pa tudi ne izhaja, da bi bil dogovorjen. V zamudo bi zašla toženka torej šele po opominu, če tega ni, pa najkasneje z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 324. člena ZOR). Tožeča stranka je v tožbi trdila, da toženka ni pripravljena na sporazumno rešitev zadeve, ker se na posredovani regresni zahtevek ni odzvala (regresni zahtevek z dne 19. 6. 2003 – priloga A21). Toženka tem trditvam ni izrecno prerekala. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje po pooblastilu iz določbe tretje alinee 358. člena vpogledalo v navedeno prilogo, glede katere je bilo pravdnima strankama dana možnost, da se o njej izjavilo, in zaključilo, da so zamudne obresti začele teči 19. 6. 2003 (od opomina) in ne od izplačila (11. 6. 2003), kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna samo v neznatnem delu (zgolj za 8 dni), sodišče druge stopnje, upoštevaje pravno načelo de minimis non curat praetor, v izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.
Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
ZPP člen 32, 32/1, 44, 44/3. ZST-1 člen 31, 31/1, 31/2, 32, 32/2, 34, 34/5.
ugotovitev vrednosti spornega predmeta – spor o pristojnosti
Zoper sklep, izdan na podlagi 3. odst. 44. člena ZPP, ni posebne pritožbe. Če se je sodišče zaradi previsoke ali prenizke vrednosti izreklo za nepristojno, se sklep s katerim je sodišče odredilo vrednost spornega predmeta, lahko izpodbija v pritožbi zoper sklep o nepristojnosti.
zastaranje terjatev – pretrganje zastaranja – odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem
V predmetni zadevi zastaranja ni ugotavljati po 353. členu OZ, ker je bila v kazenski zadevi izdana zavrnilna sodba. V primeru zavrnilne (ali oprostilne) kazenske sodbe je treba uporabiti določbo 367. člena OZ, po kateri se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, če je bil v kazenskem postopku priglašen premoženjskopravni zahtevek, tožba pred pravdnim sodiščem pa je bila vložena v treh mesecih potem, ko je kazensko sodišče izdalo pravnomočno zavrnilno (ali oprostilno) kazensko sodbo in z njo oškodovanca napotilo, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku.
Ker so storilčeve pritožbene navedbe, da je poklicni voznik, premalo konkretizirane in tudi dokazno nepodprte, pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ali so podani pogoji, da se vozniku, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, ne izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za tisto kategorijo motornih vozil, s katero opravlja svoj poklic.
ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/1. ZPP člen 154, 154/1.
izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje - obseg skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - posebno premoženje izvenzakonskih partnerjev (posebno premoženje zunajzakonskih partnerjev) - stroški pravdnega postopka - načelo uspeha - vrednotenje uspeha po temelju in višini
Zakonsko določilo „premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze,“ ne pomeni, da gre le za fizično delo ali za delo v službi oziroma s pokojnino pridobljena denarna sredstva, temveč celoten skupek različnih aktivnosti partnerjev, ki pripeljejo do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja, zato deleža ni mogoče enostavno izračunati matematično.
Princip ugotavljanja uspeha stranki v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine je sprejemljiv v vseh primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.
zamudna sodba – dokazovanje – nasprotje med dejstvi in predloženimi dokazi – zavrnilna zamudna sodba – glavna obravnava
Če sodišče ugotovi, da je podano nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne sme izdati niti zavrnilne niti ugodilne zamudne sodbe, pač pa mora opraviti glavno obravnavo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0058827
ZPP člen 185, 186, 426.
varstvo služnosti – varstvo posesti - zahtevek za prepoved posegov v služnost – zahtevek za prepoved posegov v posest – kumulacija zahtevkov – postopek v pravdi zaradi motenja posesti - druga vrsta postopka – sprememba tožbe - začasna odredba – vezanost sodišča na izdano začasno odredbo
Četudi sta zahtevka za prepoved posegov v služnost in prepoved posegov v posest v medsebojni zvezi in temeljita na istem ali podobnem dejanskem stanju, je v postopku o motenju posesti potrebno uporabiti določila posebnega dela postopka ZPP, zato sprememba tožbe ni dopustna.
Za utemeljenost izdaje začasne odredbe ni odločilno trenutno zemljiškoknjižno stanje (ujemanje podatkov izpodbijanega sklepa s sedanjim zemljiškoknjižnim stanjem), ker to ni v presoji pravdnega, temveč zemljiškoknjižnega sodišča.
preklic oporoke – oblika preklica - oblikovalni zahtevek – ugotovitveni zahtevek – procesne kršitve – odsotnost stranke na naroku
Oporočiteljeva izjava, da razveljavlja svojo oporoko, mora biti podana v obliki, v kateri se lahko napravi oporoka, zato je treba pri presoji veljavnosti take izjave uporabiti enaka pravila kot pri presoji veljavnosti oporoke. Ker tožnica veljavnost izjave utemeljuje z oporočiteljevo nesposobnostjo za razsojanje, kar je upoštevajoč 1. odstavek 61. čl. ZD razlog za razveljavitev oporoke, bi veljalo zahtevek postaviti kot oblikovalni zahtevek. Vendar pa sodna praksa pri tem ni striktna. Tudi v primeru uveljavljanja oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje (enako kot pri uveljavljanju napak v obliki – 62. čl. ZD) dopušča oblikovanje ugotovitvenih zahtevkov o neveljavnosti oporoke.
višina nepremoženjske škode - subjektivni in objektivni kriterij
Pri priznanju odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo tako subjektivne, kot tudi objektivne kriterije, na podlagi katerih se priznava denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Priznana višina nepremoženjske škode je odraz subjektivne prizadetosti tožnice, ki se kaže skozi njeno doživljanje strahu, telesnih in duševnih bolečin, ob upoštevanju denarnih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih (objektivni kriterij).
URS člen 26. EKČP člen 6, 6/1, 13, 41. ZVPSBNO člen 25. OZ člen 132, 179, 180, 181, 182. ZOR člen 155, 200, 201, 202, 203.
povrnitev škode - odgovornost države - sojenje v razumnem roku pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravno priznana škoda po OZ
Zahtevek ni bil zavrnjen zato, ker v pravnem redu ne bi bila urejena odškodnina za v tem postopku vtoževano škodo, kar zmotno zatrjuje pritožba. Zahtevek je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni dokazala ene od kumulativnih predpostavk za priznanje odškodnine, in sicer ni dokazala, da bi tožeča stranka zaradi očitanega škodnega dejanja utrpela takšno pravno priznano škodo, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod 1. točko izreka s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 29.12.2008 in s sodbo pod 2. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 3.338,34 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške, pod 3. točko izreka pa je tožniku naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 6.092,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.
Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker poleg 8. člena Ustave RS ni upoštevalo tudi 5. člena Ustave, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Navedeno določilo obsega pozitivne obveznosti države, oziroma posameznih vej oblasti. Poleg tega obveznost države zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva izhaja tudi že iz načela pravne države (2. člen Ustave). Odgovornost države za sojenje brez nepotrebnega odlašanja je objektivna. V RS je takšno objektivno odgovornost uzakonil Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVSPBNO), ki je pričel veljati 1.1.2007, lahko pa se uporablja že prej po pravilih o analogiji. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnik ni upravičen do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki jih določi tako Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP), ki se v skladu s 5. členom Ustave RS v Sloveniji lahko uporablja neposredno, kot tudi Ustava RS. Pritožba opozarja in našteva tudi judikate sodne prakse, s katerimi je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Dejstvo, da Obligacijski zakonik (OZ) ne ureja oblike nepremoženjske škode, kot je vtoževana v tej pravdi, je v tem primeru nerelevantno, saj tožniku odškodnina pripada neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP, kar pomeni, da je potrebno pri sami odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala obstoja škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem organov tožene stranke. Tožnik je kot stranka jasno izpovedal, da se je sekiral zaradi tega, ker se v spornem postopku pred delovnim sodiščem toliko časa ni nič zgodilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi spregledalo, da je bil postopek pred DSS K. del stečajnega postopka in da tožniku kot laiku ni bilo jasno, kaj je stečajni postopek, kaj je napotitev na pravdo,... Zanj je bilo vse skupaj eno in isto in je zato zloraba tožniku očitati, da se je obremenjeval zgolj s stečajnim postopkom, ter posledično z izgubo službe, s slabim socialnim stanjem, s postopkom pred DSS K. pa ne. Gre za postopka, ki sta medsebojno neločljivo povezana, in v stečajnem postopku se je čakalo na rešitev DSS K.. Zmotno je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da ustavne pravice v RS in pravice, zagotovljene z mednarodnimi konvencijami, ne veljajo, če niso potrebno urejene s posebnim zakonom. Ustava in veljavna mednarodna konvencija se uporabljajo neposredno. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da EKČP in judikati ESČP kot pravni viri niso uporabljivi neposredno, kar je bistvena kršitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Materialnopravno pravilno stališče je, da RS odgovarja za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo zagotavlja Ustava RS ter EKČP, pri čemer oba navedena pravna vira določata tudi pravico do odškodnine v primeru kršitve. Vprašljiva je le višina odškodnine, ki pripada tožeči stranki. Glede tega vprašanja pa mora sodišče upoštevati judikaturo Evropskega sodišča.
Pritožba ni utemeljena.
Zakaj konkretno ne bi bil uporabljen 5. člen Ustave RS, čeprav ga izpodbijana sodba v razlogih ne citira, iz pritožbe opredeljeno ne izhaja, ali pa so pritožbene navedbe v tej smeri protispisne, tako, da se pritožbeno sodišče o tej trditvi ne more opredeliti (zaradi neopredeljenosti je ni možno preizkusiti), oziroma bo protispisnost pritožbe pojasnjena v nadaljevanju.
Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ne oporeka, da tožeča stranka ne bi bila upravičena do pravične denarne odškodnine zaradi sodnega varstva v nerazumnem roku, ker takšna odškodnina ne bi bila materialnopravno urejena oziroma za njeno presojo ne bi bilo zakonske podlage. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe obširno in tehtno pojasnilo, takšno utemeljitev pritožbeno sodišče sprejema za pravilno in dovolj obširno, da je podlaga za prisojo odškodnine po vrsti, kot je vtoževana v tej pravdi, 26. člen Ustave RS, o njej pa odloča sodišče v pravdnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava, urejenih v OZ (glej zadnja dva odstavka 8. in prva dva odstavka 9. strani izpodbijane sodbe). Navedeno ima za posledico, da morajo biti, da se odškodnina lahko prisodi, podane vse zahtevane predpostavke po določbah OZ, kar je v razlogih izpodbijane sodbe prav tako pravilno in zadostno pojasnjeno. Ne zato, ker v pravnem redu ne bi bila urejena odškodnina za v tem postopku vtoževano škodo, kar zmotno zatrjuje pritožba, je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, ampak je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni dokazala ene od kumulativnih predpostavk za priznanje odškodnine, in sicer ni dokazala, da bi tožeča stranka zaradi očitanega škodnega dejanja utrpela takšno pravno priznano škodo, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine (glej razloge zadnjega odstavka na 9. strani in prvega ter drugega odstavka na 10. strani izpodbijane sodbe). Torej tožeča stranka ni dokazala obstoja protipravne škode, o čemer so v izpodbijani sodbi podani prepričljivi, tehtni in pravilni razlogi, na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi v tem delu, sklicuje.
Protispisna je pritožba nadalje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne bi podalo razlogov, zakaj EKČP ni kot pravni vir neposredno uporabljiva, ker ti razlogi so (glej zadnji odstavek na 7. strani in prvi odstavek na 8. strani izpodbijane sodbe). V naslednjem odstavku pa je sodišče prve stopnje, prav tako pravilno in prepričljivo, pojasnilo, zakaj v obravnavani pravdi ni možno uporabiti ZVPSBNO. Za odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi ni možna niti analogna uporaba ZVPSBNO, saj ta predpis v obdobju, ko naj bi nastala v tem postopku vtoževana odškodnina, ni veljal, oziroma še ni bil v uporabi. Na neuporabo judikatov ESČP pa se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati, ker bi ti lahko služili le kot kriteriji za določanje odškodnine po višini, do česar zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka že po temelju ni prišlo.
Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (53. člen ZPP).
Sodišče lahko predhodno vprašanje reši samo ali pa sklene, da ga samo ne bo reševalo (1. odstavek 13. člena ZPP). Samo v drugem primeru mora postopek tudi prekiniti. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS in 6. člen EKČP).
Listine, ki jo je tožena stranka priložila k odgovoru na tožbo, sodišče v primeru, če zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega oziroma prvega naroka za glavno obravnavo izda zamudno sodbo, ne sme upoštevati, ampak upošteva le navedbe iz tožbe in listine, ki jih je tožnik priložil tožbi.
sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe - dovolitev spremembe iz razloga smotrnosti
Glede na to, da tožnikova vloga z dne 26.8.2008 zaradi nenavedbe vrednosti spornega predmeta ni bila sposobna za obravnavanje in je sodišče moralo tožnika najprej pozvati na dopolnitev, dopolnilno vlogo pa je sodišče prejelo že v času veljavnosti ZPP-D, obravnavanje tožnikove vloge z dne 26.8.2008 glede na prehodno določbo čl. 130/1 Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-D) po pravni ureditvi pod ZPP-D po sodišču ni bila možna.
Pogoj za izvršljivost sodne poravnave je zapadlost terjatve in ne pravnomočnost sodne poravnave, saj zoper njo ni možna pritožba, temveč se lahko izpodbija le s posebno tožbo na razveljavitev. Prav tako za izvršljivost sodne poravnave ni pogoj potrdilo o izvršljivosti, saj se zapadlost terjatve iz sodne poravnave lahko dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino in po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, če drugače zapadlosti ni mogoče dokazati.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – pravica do učinkovitega pravnega sredstva - sojenje v nerazumnem roku - osebnostne pravice – nepremoženjska škoda – nepremoženjska škoda zaradi kršitve osebnostne pravice
Ker pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, tožnica ni upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj ne gre za nobenega od taksativno naštetih primerov iz 179. do 182. čl. OZ, za katere je mogoče prisoditi odškodnino.