Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 9, 9/1, 9/1-2. ZDDV-1 člen 63, 63/1. ZUP člen 9.
davek na dodano vrednost (DDV) - pogoji za priznanje pravice do odbitka DDV - gospodarska dejavnost - kršitev pravice do izjave
V zvezi z vprašanjem, ki je predmet tega spora, ali je tožnik deloval kot davčni zavezanec za namene ekonomske dejavnosti (v smislu člena 9 (1) drugi pododstavek Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost), je pomembno, da lahko oseba, ki deluje kot davčni zavezanec, pridobi blago in storitve za namene ekonomske dejavnosti v smislu te določbe, tudi če se to blago ne uporabi takoj za to ekonomsko dejavnost.
SEU pravico do odbitka v korist davčnega zavezanca priznava tudi ob neobstoju neposredne in takojšnje povezave med posamično vstopno transakcijo in eno ali več izstopnimi transakcijami, pri katerih je DDV odbiten, kadar so nastali stroški del splošnih stroškov tega davčnega zavezanca in so tako sestavni del cene blaga ali storitev, ki jih dobavlja.
Po presoji sodišča v obravnavani zadevi zgolj seznanitev z ugotovitvami v zapisniku ni dovolj za uresničitev pravice do izjave stranke, saj je očitek tožnika, da toženka v pozivu z dne 26. 10. 2015 tožnika ni pozvala, da pojasni, kako bo prejete storitve po spornih računih uporabil za namene obdavčene dejavnosti, utemeljen.
Tožena stranka bi morala tožnico pozvati, naj svojo vlogo dopolni z navedbo dejstev in dokazov, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, ali ima v zadevi verjetne izglede za uspeh, česar pa ni storila.
Tožena stranka je tožničine možnosti za uspeh s pritožbo ocenila zgolj na podlagi vsebine sklepa, zoper katerega se je tožnica želela pritožiti. Na takšni osnovi po naravi stvari ni mogoče oceniti izgledov za uspeh pravnega sredstva, zato odločitev tožene stranke po presoji sodišča predstavlja napačno uporabo prvega odstavka 24. člena ZBPP.
Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, v konkretnem primeru prispevkov, in kar pomeni, da niso bile predmet odpusta po sklepu o odpustu obveznosti in jih davčni organ z izpodbijanim sklepom utemeljeno terja od tožnice.
Toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla določbe ZBPP (ali drugega predpisa), ki bi ji dajala podlago, da začne postopek za izdajo odločbe upravičencu do BPP, da (v primeru, kot je obravnavani) poravna stroške, ki so bili izplačani tožničini izvajalki BPP. Toženka v izpodbijanem sklepu tudi ni navedla določbe ZBPP ali drugega predpisa, na podlagi katerega je tožnici naložila povrnitev stroškov. Materialno pravne zakonitosti izpodbijanega sklepa se ne da preizkusiti.
izločitev uradne osebe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - nedopustna tožba - zavrženje tožbe
Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o (ne)izločitvi uradne osebe ne sodi med navedene sklepe in zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu.
prispevki za socialno varnost - pravica do odmere davka - obdavčljivi dohodki
Stroški, ki naj bi poslancem nastali v zvezi z delom v volilni enoti, niso stroški, ki so v smislu takrat veljavnega prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 neposredno povezani z opravljanjem dela, za katerega je bil poslancem izplačan obdavčljiv dohodek. Sodišče pritrjuje stališču obeh davčnih organov, da so v prvem odstavku 44. člena ZDoh-2 taksativno našteti dohodki, ki so iz obdavčitve izključeni. Navedenemu stališču pritrjuje dejstvo, da je bil mesečni pavšalni znesek za pokrivanje stroškov pri opravljanju funkcije v zvezi z delom v volilni enoti, v 3. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 vključen šele z novelo ZDoh-2R, ki se je začela uporabljati za davčna obdobja od 1. 1. 2017 dalje.
davek na dediščine in darila - davčna osnova - tretji dedni red - zmotna uporaba materialnega prava
Dedne rede opredeljuje matični zakon, to je ZD, zato je pri razlagi dednih redov zato treba slediti določbam tega zakona (to je ZD). Po slednjem tožnica spada v tretji dedni red. ZDDD v 8. členu pri točki b) navaja „III. dedni red (dedi in babice)“, pri čemer pa se po presoji sodišča tožnica utemeljeno sklicuje, da čeprav tudi ZD v 18. členu izrecno navaja zgolj dede in babice, pa v okviru tretjega dednega reda dedujejo (na podlagi vstopne pravice) tudi njihovi potomci (drugi odstavek 19. člena ZD). Zato je po presoji sodišča pri določitvi dednih redov treba slediti določbam ZD in ni pravilno stališče davčnega organa, da bi pri upoštevanju dedičev po vstopni pravici šlo za preširoko razlago ter da je davčne predpise treba razlagati restriktivno.
odmera davka v posebnih primerih - davčna osnova - odločitev ustavnega sodišča - napačna uporaba materialnega prava
V izpodbijani, še ne pravnomočni odločbi, je zaradi zaradi previsoke (70%) uporabljene davčne stopnje izpodbijana odločitev v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča in s tem nepravilno uporabljeno materialno pravo.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - verodostojna listina - odmera DDV - zmotna uporaba materialnega prava - obrazložitev odločbe
Pravica do odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun davka, to je ob dobavi blaga (63. člen ZDDV-1 oz. 167. člen Direktive o DDV). Posledično lahko samo položaj, v katerem oseba takrat deluje (status), določi obstoj pravice do odbitka. Zato ima pravico do (takojšnjega) odbitka (celotnega) vstopnega DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačala za zadevno blago, tudi oseba, ki ob pridobitvi deluje kot davčni zavezanec ter pridobi blago in storitve za namene ekonomske dejavnosti v smislu teh določb, čeprav se to blago ne uporabi takoj za ekonomsko dejavnost.
postopek izdaje uporabnega dovoljenja - uporabno dovoljenje - nejasna vloga - uporaba materialnega prava - bistvena kršitev določb postopka
Organ je odločal na podlagi nejasne tožnikove vloge, saj je bila – v pogledu, ali uveljavlja uporabo pravilnika, veljavnega v času izdaje uporabnega dovoljenja (to je Pravilnika o podrobnejši vsebini dokumentacij in obrazcih, povezanih z graditvijo objektov 2018), ali pravilnika, veljavnega v času gradnje (to je Pravilnika o projektni in tehnični dokumentaciji 2004) - nejasna že njegova zahteva, nato pa tudi vloga z dne 30. 10. 2018. V nobeni od navedenih vlog namreč tožnik ni navajal pravilnega naslova pravilnika oziroma se naslov ni skladal s pripisom, ki ga je dodal naslovu pravilnika. Pravilen naslov Pravilnika 2004 je namreč Pravilnik o projektni in tehnični dokumentaciji, pravilen naslov Pravilnika 2018 pa Pravilnik o podrobnejši vsebini dokumentacije in obrazcih, povezanih z graditvijo objektov. Opisano nejasnost bi organ pred odločanjem moral odpraviti. Ker je ni, je kršil pravila postopka.
Tožnik je po prejemu poziva zaprosil za odlog nastopa kazni zapora in zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja zavrnjena, vložil pritožbo, kar v skladu z določbami 25. in 26. člena ZIKS-1 pomeni, da je bila s tem izvršitev kazni iz poziva zadržana, najprej do izdaje odločbe o prošnji in nato še do odločbe o pritožbi. O pritožbi je bilo odločeno že 22. 2. 2019 in torej še pred dnevom, ki je bil s pozivom določen za nastop kazni zapora. Vendar pa iz uradnega zaznamka z dne 7. 3. 2019 sledi, da je tožnik kot obsojenec odločbo o zavrnitvi vloge za odlog kazni zapora prejel šele 5. 3. 2019 in torej po dnevu nastopa kazni iz poziva.
brezplačna pravna pomoč - zavrženje vloge - osebno vročanje - neobrazložena odločba
Organ za BPP je izpodbijano odločitev oprl na ugotovitev, da je bil tožniku sklep I U 12/2018 z dne 2. 2. 2018, ki bi ga želel s pritožbo izpodbijati, vročen 14. 2. 2018 ter da se je pritožbeni rok iztekel 1. 3. 2018, prošnjo za BPP pa je vložil (šele) 23. 10. 2020, ter na določbo drugega odstavka 36. člena ZBPP, po kateri mora prosilec prošnjo za nujno BPP vložiti najpozneje tri delovne dni pred iztekom roka za opravilo nujnega pravnega dejanja. Tožnik pa v tožbi navaja, da je iz sodnega spisa I U 12/2018 razvidno, da mu sklep z dne 2. 2. 2018 ni bil vročen dne 14. 2. 2018, pač pa (šele) po nadzorstveni pritožbi SuNp 13/2020 dne 20. 10. 2020, kar dokazuje s tožbi priloženim dopisom, pri čemer je iz navedene nadzorstvene zadeve tudi razvidno, da tožniku še ni bilo vročeno potrdilo o pravnomočnosti sklepa I U 12/2018 z dne 2. 2. 2018, z obrazložitvijo, da rok za vložitev pritožbe še ni potekel. Sodišče pa dalje ugotavlja, da ob tem tudi toženka v odgovoru na tožbo pritrjuje navedbam tožnika, da mu sklep I U 12/2018 z dne 2. 2. 2018 ni bil vročen 14. 2. 2018 ter da mu je bil vročen šele 20. 10. 2020, vendar zatrjuje, da je vse to pravno nepomembno. To pa pomeni, da iz izpodbijanega sklepa niso razvidni bistveni razlogi za odločitev oziroma bistvene okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali je bil postopek odločanja o tožnikovi prošnji za BPP pravilen in zakonit.
izvršitev odločb ESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - neizplačane devizne vloge - obrazložitev odločbe
Tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je tožeča stranka v odgovorih na zahteve za dopolnitev vloge navajala, da je lastnik devizne knjižice B.B. (mož tožeče stranke) umrl. Utemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da gre za pravo neuko stranko, srbsko državljanko, ki je toženi stranki dne 8. 4. 2019 posredovala sklep o dedovanju in je po svojih zmožnostih na pozive tožene stranke pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi odgovarjala. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno le, da je tožena stranka po ugotovitvi, da vloga tožeče stranke ni popolna in primerna za obravnavo, da je tožečo stranko na njeno dopolnitev štirikrat pozvala in ker ustrezne dopolnitve ali prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev ni prejela, je vlogo zavrgla. Slednje pa ne zadosti standardu obrazložitve upravnega akta iz 214. člena ZUP (v zvezi z 228. členom ZUP).
ZPP člen 86, 86/1, 87, 87/3, 88, 88/1, 146, 146/1. ZUS-1 člen 22, 22/1.
kvalificiran pooblaščenec - pooblaščenec za sprejem pisanj - tožnik v tujini - vročanje pisanj - zavrženje tožbe
Tožeča stranka pa do izteka roka za odpravo pomanjkljivosti tožbe, niti kasneje do izdaje tega sklepa, ni imenovala pooblaščenca za zastopanje, ki izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, niti ni izjavila, da se bo v tem upravnem sporu zastopala sama in tožbo lastnoročno podpisala in o tem pisno seznanila sodišče, ter tudi ni imenovala svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in o tem pisno seznanila sodišče. Sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZPP in prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3, 24, 26, 49, 49/1, 49/1-3.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite
Razlogi, ki jih je tožnik navedel za zapustitev izvorne države, oziroma, ki jih je uveljavljal za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ne predstavljajo razlogov za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite.
ZKZ člen 24, 24/1, 24/2, 24/3, 111, 111/2. ZUP člen 7, 254.
status kmeta - priznanje statusa kmeta - pogoji za priznanje statusa kmeta - pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti - načelo zaslišanja strank - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - neobrazložena odločba - bistvena kršitev določb postopka
Iz upravnih spisov je razvidno, da je prvostopenjski organ po tem, ko je tožnico seznanil s svojimi ugotovitvami, na kar se je tožnica tudi odzvala, ugotavljal še dodatna dejstva glede njenega prebivališča. O teh ugotovitvah in v kakšnem kontekstu so za odločitev pomembne, pa tožnice pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanil. Nadalje je treba ugotoviti, da niti prvo niti drugostopenjski organ nista presojala, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, čeprav se je tožnica že pred izdajo izpodbijane odločbe (tudi) na to podlago izrecno sklicevala. Utemeljeno je namreč tožbeno stališče, da citirana določba lahko rešuje tudi primere takega prevzema kmetije in, da jo je v takšnem smislu treba tudi razlagati, pri čemer je treba dodati, da v obravnavanem primeru glede na v postopku s strani tožnice predložene podatke o vrednosti kmetijskih pridelkov na predmetnem kmetijskem gospodarstvu možnost, da bi bili pogoji iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ izpolnjeni, ni (očitno) izključena.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - zloraba postopka - odločba o vrnitvi - objektivni kriterij
ZMZ-1 ni opredelil, kateri so tisti objektivni kriteriji, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Navedeno pravno domnevo opredeljujeta dve bistveni, med seboj povezani sestavini: podlago domneve predstavlja dejstvo, to je zveza med presojo, ali so v konkretni zadevi podane okoliščine iz objektivnih meril in presojo, ali je prosilec že imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, iz katere Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito sklepa na domnevni zaključek - da je bila prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi.
ZUS-1 člen 5, 5/3, 33, 33/1, 33/1-3, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 279, 279/1, 280.
tožba v upravnem sporu - tožba zaradi molka organa - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa - zavrženje tožbe - ničnost odločbe - razlogi za ničnost odločbe
Iz določb ZUS-1 je razvidno, da je tožbo zaradi molka mogoče vložiti le v primerih opustitve izdaje upravnega akta, to je odločitve, s katero bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Državno odvetništvo pa ni organ, ki bi inšpekcijsko odločbo, ki jo je izdal gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, lahko izrekel za nično, saj Državno odvetništvo ni organ, ki je takšno (inšpekcijsko) odločbo izdal, niti organ druge stopnje oziroma organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki je odločbo izdal (to je Ministrstvo za okolje in prostor). Ker torej Državno odvetništvo upravnega akta, ki bi moral biti izdan po tožnikovih navedbah, ni dolžno izdati, to nadalje pomeni, da tudi tožbe, kot je obravnavana, zaradi molka tega organa (Državnega odvetništva) ni mogoče vložiti.
začasno čakanje na delo - bistvena kršitev določb postopka - nadomestilo plače - COVID-19 - dodelitev subvencije - plačilo davkov in prispevkov - neobrazložen sklep
V tem upravnem sporu se presoja s tožbo izpodbijani sklep, s katerim je toženec sprejel odločitev o zavrnitvi tožničine vloge za uveljavljanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je glede tega navedeno le, da je bilo v postopku z vpogledom v podatke FURS ugotovljeno, da tožnica na dan vložitve vloge ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom in ima neplačane davčne obveznosti. Pravna podlaga, na kateri temelji sprejeta odločitev, v obrazložitvi sklepa ni pojasnjena oziroma ni niti navedena, kar pomeni, da obrazložitev sklepa nima vseh elementov, ki jih upravni akt, s katerim je odločeno o pravici stranke (ne glede na to, kako je akt poimenovan), mora vsebovati.
ZKZ člen 19, 19/2, 39, 39/2, 45, 46, 46/1. ZG člen 43, 47.
gozd - promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi - odobritev pravnega posla - namenska raba zemljišč - odobritev pravnega posla s strani upravne enote - menjalna pogodba
ZKZ v 19. členu (med drugim) določa, da odobritev pravnega posla ni potrebna, če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije v okviru agrarnih operacij (drugi odstavek 19. člena ZKZ). Po drugem odstavku 39. člena ZKZ je kot agrarna operacija opredeljena med drugim tudi menjava kmetijskih zemljišč. Sodišče sledi stališču tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o menjavi kmetijskih zemljišč, kajti eno izmed zemljišč je po namenski rabi v večjem deležu (79 %) opredeljeno kot gozdno zemljišče, ki ga ni mogoče zamenjati s kmetijskim zemljiščem. Ker gre za menjavo kmetijskega zemljišča s pretežno gozdnim ter le v manjšem delu kmetijskim zemljiščem, ta menjava ne sodi med menjavo kmetijskih zemljišč.