ZDR člen 47, 47/2, 88, 88/3, 90. OZ člen 45, 45/2.
sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi - spremenjene okoliščine - sprememba delovnega mesta - napaka volje - grožnja
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila nova pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko, ki je bila tožniku ponujena v podpis zaradi spremembe delovnega mesta, na katerem je delal na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi, sklenjena napako volje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v danem primeru ni šlo za pravno relevantno grožnjo oziroma prisilo s strani tožene stranke. Grožnja, ki v bistvu predstavlja psihično prisilo, lahko vpliva na svobodno voljo sklenitelja le tedaj, če pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzroči pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenil pogodbo. Po 2. odstavku 45 člena OZ se šteje, da gre za utemeljen strah, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, telesni ali pa drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Zgolj seznanitev tožnika o tem, da bo v primeru, če ne bo podpisal pogodbe o zaposlitvi, lahko ostal brez zaposlitve, ne predstavlja take grožnje, ki bi lahko predstavljala psihično prisilo.
Veljavna delovno pravna zakonodaja instituta „razporejanja“ ne pozna več, zato mora delodajalec pri „razporejanju“ delavcev uporabiti institut „odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi“. Le v primeru delavčevega soglasja se lahko delovno mesto spremeni tudi s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi ali pa z aneksom k že sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, zaradi česa ni potrebno, da bi delodajalec odpovedal prejšnjo in ponudil novo pogodbo o zaposlitvi. V danem primeru tožena stranka instituta „odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi“ ni uporabila, saj je poskušala urediti tožnikov status glede njegove „prerazporeditve“ na drugo delovno mesto s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik tudi podpisal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je podpisana pogodba o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka ni najprej odpovedala pogodbe in istočasno tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.
Obdobje, ko voznik šteje za voznika začetnika, mora biti v odločbi, s katero se izreka prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, natančno navedeno zlasti glede na ureditev po ZP in ZP-1. Število izrečenih kazenskih točk po posamičnih pravnomočnih odločbah, povzetih v obrazložitvi, pa se mora ujemati z dejansko izrečenim številom.
ZPP člen 7, 7/1, 108, 180, 180/1, 180/3, 7, 7/1, 108, 180, 180/1, 180/3. ZDSS-1 člen 39, 39.
nesklepčnost tožbe
Pri uporabi instituta odprave nesklepčnosti tožbe po 39. členu ZDSS-1 je zelo pomembna tehtna presoja sodnika, kdaj gre dejansko za tako tožbo, ki ni sklepčna.
Pojem sklepčnosti tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme (1. odstavek 7. člena ZPP), to je dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek (1. odstavek 180. člena ZPP). Če tega ne stori, je tožba formalno pomanjkljiva, kar lahko v končni posledici pripelje do njega zavrženja (108. člen ZPP). V vsebinskem pogledu pa predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, oz. da navede tako spodnjo premiso, ki bo na podlagi sklepanja pripeljala do zaključka, ki je enak v tožbenem predlogu predlagani pravni posledici. Vsebinsko trditveno breme je torej predpogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka. Za sklepčnost tožbe pa ni potrebno, da tožeča stranka v njen navede pravno podlago tožbenega zahtevka, če pa jo že navede, sodnika nanjo ni vezan (3, odstavek 180. člena ZPP). Glede na navedeno je tožba nesklepčna takrat, če tožnik v njen ni zmogel trditvenega bremena.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL60018
KZ člen 20, 20, 20. ZP-1 člen 8. ZVCP-1 člen 129, 129/3, 129/4, 130, 130/4, 130/4-d, 132, 132/2, 132/5, 129, 129/3, 129/4, 130, 130/4, 130/4-d, 132, 132/2, 132/5.
psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - koncentracija alkohola v izdihanem zraku
(Elektronski) alkotest je indikator. Njegova uporaba je dovoljena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 129. člena ZVCP-1. V postopku o prekršku se koncentracija alkohola v krvi dokazuje na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, če se voznik strinja z ugotovljenim rezultatom in podpiše zapisnik (drugi in peti odstavek 132. člena ZVCP-1), sicer je policist dolžan odrediti strokovni pregled. Način vnosa alkohola v organizem preizkušanca ni pomemben, zato obdolženec ni bil v dejanski zmoti (8. člen ZP-1 v zvezi z 20. členom KZ).
(Elektronski) alkotest je naprava za kvantitativno merjenje alkohola v izdihanem zraku s celico s polprevodnikom, ki je njegov merilni element, katerega prevodnost se ob stiku reducirajočih plinov poveča, kar predstavlja merilo za koncentracijo alkohola v izdihanem zraku, zato je utemeljen zaključek, da je obdolženec imel v času preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom v izdihanem zraku več kot 0,52 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kar je prekršek iz d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo premoženjsko stanje predlagatelja, ki ni zgolj v njegovem mesečnem oz. letnem zaslužku, pač pa tudi pravilno ovrednotilo okoliščino, da je predlagatelj samostojni podjetnik, ki opravlja gradbeno strojna dela, da je solastnik do polovice stanovanjske hiše. Sodišče je tudi pravilno ocenilo, da takse, ki jih mora oz. bo moral plačati v postopku niso tako visoke, da bi ogrožale njegovo premoženjsko stanje.
ZObr člen 97č, 97d, 97č/2, 97č, 97d, 97č/2. KPND člen 38, 38, 38, 38, 38, 38.
deljen delovi čas - dodatek k plači
Z novelo ZObr iz leta 2002 je bila v 2. odst. 97.č člena vzpostavljena zakonska domneva, da se straža opravlja v deljenem delovnem času, zato gre vojaku, ki opravlja stražo, dodatek za delo v deljenem delovnem času že na podlagi zakona. ZObr ne vsebuje podobne določbe glede dežurstva, zato ni pravne podlage za priznanje dodatka za deljen delovni čas za ure dela v času dežurstva.
Pravilo, da se delavec pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-63703-19 z dne 2.2.2005), velja le za zakonsko določene pravice kot minimum, ki ga je zaradi varstva šibkejše stranke pogodbe o zaposlitvi predpisal zakonodajalec. Pri drugih pravicah iz delovnega razmerja je odpoved možna, mora pa biti odpoved tem pravicam izrecna in nedvoumna. Ker iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da se je tožnica odpovedala povračilu stroškov v zvezi z izobraževanjem, je do povrnitve teh stroškov upravičena po določbah Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije.
Tožena stranka je na podlagi dogovora o prevzemu delavcev tožniku izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja (skladno z ZDR/90 in ZTPDR), ki je postal dokončen in pravnomočen, z vsemi posledicami. Po pravnomočnosti tega sklepa tožnik nima več možnosti za izpodbijanje odločitve tožene stranke z rednimi pravnimi sredstvi, teh učinkov pa tudi ne more obiti z uveljavljanjem njihove ničnosti oziroma ničnosti dogovora o prevzemu delavcev, saj ta z ničemer ne bi mogla vplivati na vzpostavitev njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki. Takšna odločitev bi posegla v pravnomočen sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zaradi tega je njegova tožba nedopustna in jo je potrebno zavreči.
V kolikor se dolžnik sklicuje na to, da je za svoje trditve o tem, da je bil med strankama sklenjen dogovor o obročnem odplačevanju dolga, predložil listinske dokaze, pa pritožbeno sodišče le ugotavlja, da je glede tega predložil dolžnik le listine v italijanskem jeziku, ki jih že zato sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Že iz navedb v pritožbi dolžnika, upoštevajoč tudi vsebino predloženih listin, je jasno, da so tudi tisti roki za plačilo obrokov kot izhajajo iz dopisa z dne 26.04.2005 in faksa z dne 03.05.2005 do izdaje odločbe sodišča prve stopnje že potekli.
kršitev določb postopka o prekršku - nedovoljena uporaba označenega energenta
Z izpodbijano odločbo o prekršku se obdolženemu namreč ne očita točenja označenega energenta, ki se uporablja za ogrevanje (kar sicer prav tako pomeni prekršek po 71. členu Zakona o trošarinah), temveč se mu očita, da je označeni energent, ki se uporablja za ogrevanje, uporabljal na drug način, kot je to določeno z oznako, to je za pogon svojega osebnega avtomobila.
Tudi če držijo trditve, da je v času nastanka obveznosti predpisana obrestna mera zamudnih obresti znašala 30,91 % letno in da znaša preračunana 3% mesečna obrestna mera 42,57% letno, se ni mogoče strinjati s toženo stranko, da gre za oderuške obresti v smislu 6.čl. ZPOMZO.