V skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o prekrških se uklonilni zapor ne more določiti pred pravnomočnostjo odločbe o prekršku. Pritožnica pa v bistvu izpodbija prav pravnomočnost odločbe prekrškovnega organa, ker da ji ta odločba ni bila (pravilno) vročena, ker ne stanuje na naslovu, kamor je prekrškovni organ svojo odločbo poslal. V skladu s prvim odstavkom 85. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se vročitev dokumentov praviloma opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik zaposlen. Pojem stanovanja je treba razlagati v smeri kraja dejanskega prebivanja, ne glede na to, kje ima oseba prijavljeno stalno ali začasno bivališče. Zakonska dikcija v precejšnji meri onemogoča uporabo domneve, da je bila vročitev opravljena, če je bila izvedena nadomestna ali posredna vročitev po kraju stalnega ali začasnega prebivališča. S tem v zvezi pa je problematična le vročitev prvega dokumenta v upravnem postopku, saj je po prejemu tega dokumenta stranka sama dolžna obveščati organ o tem, kam naj ji vroča dokumente. Če stranka opusti to svojo dolžnost, se lahko opravi posredna ali nadomestna vročitev po naslovu, ki je organu poznan, pri čemer pa se šteje, da je vročitev pravilno opravljena (komentar 85. člena Zakona o splošnem upravnem postopku s komentarjem avtorjev prof. dr. Toneta Jerovška in drugih, Ljubljana 2004).
Določilo 285. člena ZPP ne daje podlage za zaključek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pravno poučevati, kaj in kako naj navaja, če uveljavlja tožbeni zahtevek zoper toženo stranko tudi na podlagi dodatnega zavarovanja odgovornosti prve tožene stranke proti drugi toženi stranki.
Če se nujna pot določi po že obstoječi poti se pri izračunu nadomestila upošteva vrednost zgrajene poti ter število subjektov, ki imajo pravico pot uporabljati.