S tem ko tovornjaki vozijo po sporni poti, spreminja dotedanji način izvrševanja (so)posesti (ko se je po sporni poti vozil le z osebnim avtomobilom), vendar pa ne do te mere, da bi bilo mogoče tožniku kot soposestniku nuditi posestno varstvo. Gre za uporabo poti, na kateri imata pravdni stranki soposest, tožnik pa v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni navedel, v čem dejanje toženca moti oziroma omejuje njegovo (so)posest oziroma dotedanji način izvrševanja (so)posesti. Vožnja s tovornimi vozili sama po sebi še ne pomeni take uporabe poti, ki bi pomenila motilno dejanje v smislu 35. člena SPZ.
ZIZ člen 73, 189, 189/2, 189/3, 73, 189, 189/2, 189/3.
odlog izvršbe - domik nepremičnine
Predlogu za odlog izvršbe več ni mogoče ugoditi, ker je za pritožnico izgubil smisel. Sklep o domiku nepremičnine kupcu je postal pravnomočen in kupec je kupnino plačal. Pritožnica zato z zahtevkom za nedopustnost izvršbe ne more več uspeti.
Po določilu drugega odstavka 234. člena ZVCP-1 se vozniku po motornega vozila, ki povzroči prometno nesrečo zaradi kršitve prometnega pravila oziroma določbe o hitrosti (kot v obravnavanem primeru), obvezno izreče prepoved vožnje motornega vozila, pod pogoji, ki so določeni v 23. členu ZP-1. To pa ne pomeni, da sodišče v okviru splošnih pravil za odmero te sankcije v posebej določenih primerih, ne more te stranske sankcije obdolžencu odpustiti. Po določbi sedmega odstavka 26. člena ZP-1 se namreč v primerih, ko je z zakonom tako določeno, lahko storilcu prekrška odpusti globo in druge sankcije. Pri tem pa je poleg določbe 11. člena ZP-1, ki izrecno predpisuje, kdaj se sme storilcu prekrška odpustiti globo in druge sankcije, po mnenju višjega sodišča potrebno upoštevati tudi določbo 45. člena Kazenskega zakonita v zvezi z določbo 8. člena ZP-1, po kateri se sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadenejo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen.
V skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZVCP-1 policisti pri opravljanju nalog iz 10. člena istega zakona med drugim neposredno nadzirajo tudi promet na javnih cestah in voznike, namen te določbe pa je zagotoviti varnost udeležencev v cestnem prometu. Eden od elementov prometne varnosti je ustrezno psihofizično stanje voznika, ki se ugotavlja tudi s preizkusom alkoholiziranosti v sladu z določbami 130. člena istega zakona. Izvajanje nadzora v skladu z navedenimi določbami zakona omogoča policistu ustavitev voznika tudi brez kakršnegakoli zunanjega, vnaprej vidnega znaka ali na primer razloga za sum.
ZJRM člen 10, 10/1, 10, 10/1. ZP-1 člen 215, 215/1, 223, 223/1.
sankcije za prekršek
Tako se glede prekrškov iz 10. člena ZJRM po 7. 2. 2006 ne more več izreči kazen zapora glede na določili tretjega in četrtega odstavka 223. člena ZP-1, vendar pa je treba v takem primeru, upoštevaje določbo četrtega odstavka 223. člena ZP-1, in odločitev Ustavnega sodišča v zvezi z izrekanjem kazni zapora, uporabiti določbo zakona iz drugega odstavka 215. člena ZP-1 in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. S potekom roka za uskladitev ZJRM z določbami ZP-1 je namreč nastopila tudi za te prekrške situacija, kot je bila predvidena za vse ostale prekrške določene s predpisi, katerih možnost izrekanja zaporne kazni ni bila podaljšana do uskladitve teh predpisov oziroma najdalj tri leta po uveljavitvi ZP-1, to je do 7. 2. 2006. Do predpisane sankcije za prekrške iz 10. člena ZJRM je tako mogoče priti le s prevedbo, tako da je 60 dni zapora enačiti s 600.000,00 tolarji, ker pa se po drugem odstavku 17. člena ZP-1 z zakonom lahko predpiše globa za posameznika le v razponu od 10.000,00 do 300.000,00 tolarjev, velja tudi za prekrške iz 10. člena ZJRM, da je predpisana globa v teh okvirih, kot jih navaja splošna določba ZP-1. Z razlago prehodnih določb 223. člena ZP-1 so tako za vse prekrške zoper javni red in mir predpisane sankcije, dejanja pa so tudi določena kot prekršek, zato ni mogoče govoriti o pravni praznini in ustaviti postopek o prekršku iz razloga v 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1
V tem postopku zahteva tožeča stranka od povzročitelja - lastnika delovnega stroja povrnitev materialne škode, ki jo je izplačala svojemu zavarovancu P. M. iz naslova AO plus zavarovanja, na podlagi določb 939. čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka škodnega razmerja in se za to uporablja po 1060. čl. OZ. Po določbi 939. čl. ZOR preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pravilno ugotavljalo odgovornost tožene stranke, saj lahko tožeča stranka le v takšnem primeru zahteva povrnitev tistega, kar je plačala svojemu zavarovancu.
V primerih, ko je stranka po določilih 11.čl. ZST oproščena plačila sodne takse, mora, glede na določila 1. odst. 17. čl. ZST, ko taks oproščena stranka v sodnem postopku uspe, dolgovano takso plačati nasprotna stranka, za katero ne velja taksna oprostitev.
Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je kot tožena stranka v izpodbijani sodbi navedena Papirnica, pri čemer ni razvidno, za kakšno osebo gre. Po določilu 1. odst. 76. čl. ZPP je lahko pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba. V obravnavanem primeru pa pri navedbi tožene stranke ni razvidno, za kakšno obliko gre oz. subjekt postopka, tako kot je označen, ne more biti pravdna stranka.
Po 136. členu ZIZ se za izvršbo na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet uporabljajo določbe o izvršbi na denarno terjatev. V 3. odst. 133. člena ZIZ je navedeno, da mora delodajalec, v primeru prenehanja delovnega razmerja o tem nemudoma obvestiti sodišče, čemur sledi tudi obveznost sodišča, da o tem obvesti upnika in ga pozove, naj v določenem roku sporoči sodišču, kdo je dolžnikov novi delodajalec, in šele če upnik tega ne stori, ustavi izvršbo.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 12, 12/2, 14.
pravica do povrnitve izgubljenega zaslužka zaradi vabila za pričo - odmera po prostem preudarku
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku v 2. odst. 12. čl. določa, da imata samostojni podjetnik posameznik in fizična oseba, ki samostojno opravlja dejavnost kot poklic, pravico do povrnitve izgubljenega zaslužka zaradi vabila za pričo, pri čemer se izgubljeni zaslužek samostojnega podjetnika posameznika in posameznika v samostojni dejavnosti odmeri po prostem preudarku, upoštevajoč izgubljeni čas in poklic tistega, ki ima pravico do povrnitve. Prosti preudarek, o katerem je govora v 14. čl. pravilnika, ne pomeni, da lahko sodišče ugodi kakršnemukoli znesku, ki ga uveljavlja priča iz naslova izgubljenega zaslužka, ampak mora upoštevati konkretne navedbe priče o tem, koliko dejansko znaša njen izgubljeni čas zaradi prihoda na sodišče in kako naj se ta ovrednoti glede na poklic, ki ga priča opravlja.
ZOR člen 312, 313, 312, 313. ZIZ člen 17, 17/1, 29, 17, 17/1, 29. OZ člen 288, 288. ZPOMZO-1 člen 1, 2.
vezanost sodišča na izvršilni naslov - narok v izvršilnem postopku - konformna metoda obračunavanja zamudnih obresti - obseg obveznosti dolžnika - vračunavanje izpolnitve
Sodišče prve stopnje je ob izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe že v izhodišču napačno obračunalo obseg obveznosti dolžnika. To pa je tudi razlog, zaradi katerega je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP.
Določilo 285. člena ZPP ne daje podlage za zaključek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pravno poučevati, kaj in kako naj navaja, če uveljavlja tožbeni zahtevek zoper toženo stranko tudi na podlagi dodatnega zavarovanja odgovornosti prve tožene stranke proti drugi toženi stranki.
V skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o prekrških se uklonilni zapor ne more določiti pred pravnomočnostjo odločbe o prekršku. Pritožnica pa v bistvu izpodbija prav pravnomočnost odločbe prekrškovnega organa, ker da ji ta odločba ni bila (pravilno) vročena, ker ne stanuje na naslovu, kamor je prekrškovni organ svojo odločbo poslal. V skladu s prvim odstavkom 85. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se vročitev dokumentov praviloma opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik zaposlen. Pojem stanovanja je treba razlagati v smeri kraja dejanskega prebivanja, ne glede na to, kje ima oseba prijavljeno stalno ali začasno bivališče. Zakonska dikcija v precejšnji meri onemogoča uporabo domneve, da je bila vročitev opravljena, če je bila izvedena nadomestna ali posredna vročitev po kraju stalnega ali začasnega prebivališča. S tem v zvezi pa je problematična le vročitev prvega dokumenta v upravnem postopku, saj je po prejemu tega dokumenta stranka sama dolžna obveščati organ o tem, kam naj ji vroča dokumente. Če stranka opusti to svojo dolžnost, se lahko opravi posredna ali nadomestna vročitev po naslovu, ki je organu poznan, pri čemer pa se šteje, da je vročitev pravilno opravljena (komentar 85. člena Zakona o splošnem upravnem postopku s komentarjem avtorjev prof. dr. Toneta Jerovška in drugih, Ljubljana 2004).
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - pogodba o trgovskem zastopanju - odpoved pogodbe - odpovedni rok
Že sodišče prve stopnje je opozorilo na 2.odst. 811.čl. ZOR, po katerem se v primeru, če izjava ne navaja resnih vzrokov šteje, da gre za odpoved z rednim odpovednim rokom.